(Objavljeno v Ur.l.RS, 28/2006 z dne 17.3.2006)
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, in na pobudo Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, obeh iz Ljubljane, ter v postopku za preizkus pobud Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, na seji dne 2. marca 2006
o d l o č i l o:
1. Člen 1060 Obligacijskega zakonika (Uradni
list RS, št.
83/01 in 32/04) se razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz
obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo
po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih
(Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že
dosegle ali
presegle glavnico.
2.
Pobuda Iztoka Daria Šilca za začetek postopka za oceno
ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se zavrne.
3.
Postopek za preizkus pobude Franca Šilca za začetek postopka
za oceno
ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se ustavi.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče v Ljubljani je
vložilo zahtevo, ki jo
je naslovilo kot zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 277.
člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zaradi
neskladja z 2. členom Ustave, kolikor se pri njegovi uporabi po 1. 1.
2002 ne upošteva pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota
zapadlih, pa
ne plačanih obresti doseže glavnico. Navaja, da je bila določba
uvrščena v
1.
odsek 1. oddelka III. poglavja Zakona, ki je
urejal pravico do povračila škode. Glede na to meni, da je
bilo
povračilo škode tudi glavni namen citirane določbe; in sicer
škode, ki
nastane upniku zaradi padca vrednosti denarja, in škode, ki
se kaže v
dejstvu, da upnik ne uživa civilnih plodov, ki jih daje denar. Po
mnenju predlagatelja pomeni vse, kar presega odškodninsko
funkcijo
obresti, kaznovalno funkcijo zamudnih obresti. Ta lastnost zakonskih
zamudnih obresti naj bi bila v določeni meri utemeljena, saj dolžnika
sili k pravočasni izpolnitvi obveznosti, ne sme pa biti nesorazmerna.
Pravna varovala, ki naj bi bila sestavni del zakonskih zamudnih obresti
kot klasičnega instituta civilnega prava, naj prav zaradi te njihove
deloma penalne funkcije preprečijo, da bi ta pravna sankcija pretirano
odstopala tako od temeljnih načel civilnega prava (načela
enakovrednosti dajatev), kazenskega prava (načela sorazmernosti) kot
tudi od splošnih pravnih načel (načela pravičnosti).
Predlagatelj
pojasnjuje, da je z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v
nadaljevanju OZ) začelo veljati pravilo ne ultra alterum tantum (376.
člen OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne
plačanih obresti doseže glavnico. Navaja, da je to načelo po ZOR
veljalo le za pogodbene obresti, vendar je bila določba 401. člena z
novelo leta 1989 črtana, saj naj bi njegova uporaba v tedanjih razmerah
visoke inflacije onemogočala normalen plačilni promet. Predlagatelj
navaja, da je po prevladujoči razlagi sodne prakse glede prehodne
določbe 1060. člena OZ treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo
OZ, tek zakonskih zamudnih obresti presojati v skladu z določbami ZOR
tudi po 1. 1. 2002. Po stališču predlagatelja je uporaba
pravila o
zakonskih zamudnih obrestih v razmerah normalne inflacije, ki ne
upošteva klasičnega civilizacijskega varovala ne ultra
alterum tantum,
v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga,
naj
ugotovi, da je uporaba 277. člena ZOR v nasprotju z Ustavo, če se po 1.
1. 2002 ne uporablja tako, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo (ali
so dosegle) višino glavnice.
2.
Pobudo za oceno ustavnosti ZOR
ter prehodnih in končnih določb OZ je vložil tudi pobudnik Iztok Dario
Šilc. Svoj pravni interes utemeljuje z izvršilnim
postopkom, v katerem
je na podlagi pravnomočnega izvršilnega postopka dolžan
plačati
glavnico in zamudne obresti. Poudarja, da bo o dejanski
višini zamudnih
obresti odločeno šele v izvršilnem postopku. S
kasnejšo vlogo je
pobudnik Ustavnemu sodišču sporočil, da je pri Okrajnem
sodišču v
Ljubljani (št. I P 820/04) vložil tožbo za vrnitev obresti,
ki so
presegle glavnico. V pobudi navaja, da je bila višina
zamudnih obresti
po ZOR odraz ekonomskega položaja v državi, v katerem je bila potreba
po zaščiti vrednosti terjatev pred inflacijo še
zlasti izrazita.
Nadaljuje, da je tolar kmalu po osamosvojitvi, najkasneje pa po letu
1995, postal stabilna valuta, zato »vse do prenehanja ZOR ni
sprejemljivo, da so se dopuščale in se dopuščajo
take zamudne obresti,
ki tečejo še naprej, kljub temu, da je vsota zapadlih, pa
neplačanih
obresti že dosegla glavnico«, in sicer brez
upoštevanja osebnih
okoliščin (sociale, materialne nezmožnosti) in javnih
okoliščin oziroma
dejstev (trdnega tolarja in minimalne inflacije). Glede ne navedeno
pobudnik meni, da ZOR v tem delu posega v načela pravne države, v
osebno varnost posameznika, v zasebno lastnino, še posebej v
njeno
socialno funkcijo (ker gre za bogatenje na račun plačilne nesposobnosti
dolžnika) ter v načelo sorazmernosti. Zato mu očita neskladje z 2., s
14., s 33. in s 67. členom Ustave. Navaja, da OZ v 376. členu določa,
da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti
doseže glavnico, ne določa pa, da velja navedena omejitev tudi za
pravnomočne izvršilne naslove, izdane pred uveljavitvijo
oziroma Zato
iz enakih razlogov kot ZOR izpodbija tudi prehodne in končne določbe
oziroma Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je ZOR v
povezavi z
OZ v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo, in naj zaradi pravne
varnosti zavzame stališče, do katere višine naj
se obračunavajo zamudne
obresti v izvršilnih postopkih, ki tečejo na podlagi
izvršilnih
naslovov, izdanih oziroma sklenjenih pred uveljavitvijo OZ, in za
katere se uporablja izpodbijana določba ZOR.
3.
Pobudo za oceno ustavnosti je vložil tudi Franc Šilc. V njej
navaja enake razloge kot Iztok Dario Šilc.
4.
Državni zbor na zahtevo in na pobudo Iztoka Daria Šilca ni
odgovoril.
Vlada v svojem mnenju pojasnjuje, da so obresti po svoji funkciji
plačilo za uporabo tujega denarja. Zamudne obresti, do katerih
praviloma pride zaradi neupravičene uporabe tujega denarja, imajo
kaznovalno funkcijo, kadar so določene tako visoko, da za dolžnika na
eni strani pomenijo kazen za zamudo, na drugi strani pa ga silijo k
čimprejšnji izpolnitvi denarne obveznosti. Vlada izraža
prepričanje, da
je zakonodajalec z namenom, da višina zapadlih obresti za
obveznosti,
nastale pred uveljavitvijo OZ, ne bi rasla brez omejitve
višine,
razveljavljeno določbo 401. člena ZOR ponovno uvedel v oziroma Meni, da
je veljavna določba 376. člena OZ vsebinsko identična z nekdanjo
določbo 401. člena ZOR. Po mnenju Vlade je pravni problem v določbi
1060. člena OZ, kolikor za 376. člen OZ ne določa izjeme od
splošnega
pravila. Ker torej v OZ ni določena uporaba 376. člena OZ za obveznost
plačila zamudnih obresti, nastale pred 1. 1. 2002, Vlada meni, da je
presoja Ustavnega sodišča glede ugotovitve skladnosti določb
OZ z
Ustavo potrebna v tej smeri.
B. – I.
5. Ker je po podatkih Upravne enote Ljubljana
drugi
pobudnik Franc Šilc dne 19. 1. 2006 umrl, je Ustavno
sodišče postopek
za preizkus njegove pobude ustavilo (3. točka izreka).
6.
Zahtevo in pobudo Iztoka Daria Šilca je Ustavno
sodišče združilo zaradi
skupnega obravnavanja in odločanja. Ker se pobuda nanaša
tako na
vprašanje teka zamudnih obresti pred uveljavitvijo OZ kot
tudi na
vprašanje teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ, zahteva
Okrajnega
sodišča pa le na vprašanje teka zamudnih obresti
po uveljavitvi OZ, je
Ustavno sodišče najprej preizkusilo pobudo v delu, ki se
nanaša na tek
obresti pred uveljavitvijo oziroma V nadaljevanju pa je presojalo
izpodbijano ureditev teka obresti po uveljavitvi oziroma
B. – II.
Tek zamudnih obresti do uveljavitve OZ
7.
ZOR je ob
razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na
podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije in 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne
ustavne listine (UZITUL),(*1) postal del pravnega reda Republike
Slovenije. člen 277 ZOR za zamudne obresti ni določal prepovedi ultra
alterum tantum. Tega ni določala tudi nobena druga določba ZOR. To
prepoved je uveljavil šele 376. člen oziroma
8.
Pobudnik
predlaga presojo ustavnosti ZOR, kolikor pred uveljavitvijo OZ ni
omejeval teka zamudnih obresti s prepovedjo ultra alterum tantum. Če so
izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list
RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno
sodišče sicer lahko
presoja, ali je bil predpis, ki je že prenehal veljati, v skladu z
Ustavo.(*2) Vendar pobudnik zgolj s pavšalnimi ocenami, ki
se nanašajo
na ekonomski položaj v Republiki Sloveniji po letu 1995, očitkov o
neskladju z 2., s 14., s 33. in s 67. členom Ustave ni izkazal. Pobude
pa tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačno ureditev, ki jo
je uveljavil kasnejši zakon. Zato je Ustavno
sodišče njegovo pobudo v
tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (2. točka izreka).
Tek
zamudnih obresti po uveljavitvi OZ
9.
Z dnem uveljavitve OZ (1. 1. 2002) se je ZOR (z izjemo nekaterih
določb) prenehal uporabljati (drugi odstavek 1061. člena OZ). Po
prehodni določbi 1060. člena OZ pa se določbe OZ ne uporabljajo za
obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.
Navedeni člen ne določa nobenih izjem.
10.
Pravno ureditev, ki
jo izpodbijata predlagatelj in pobudnik, in ki se nanaša na
obdobje po
uveljavitvi OZ, torej določa 1060. člen OZ s tem, ko ne določa izjeme,
ki bi omogočala uporabo določbe 376. člena OZ (prepoved ultra alterum
tantum). Tudi Okrajno sodišče kot predlagatelj torej po
vsebini
izpodbija 1060. člen OZ in ne 277. člena ZOR.(*3)
11.
Navedeno
določbo OZ iz podobnih razlogov izpodbija tudi pobudnik. V tem delu je
Ustavno sodišče pobudo sprejelo v obravnavo. Ker so bili
glede pobude
izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo
z odločanjem o stvari sami.
B – III.
Pojem obresti
12.
Obresti so po svoji funkciji v
prvi vrsti plačilo za uporabo tujega denarja,(*4) ki se zaračunava v
odstotku od glavne terjatve in po času, v katerem uporaba traja.(*5)
Pri tem gre lahko za upravičeno uporabo tujega denarja in torej za
pogodbeno dogovorjeno ceno (pogodbene obresti) ali za neupravičeno
uporabo, do katere praviloma pride zaradi zamude pri plačilu denarne
obveznosti (zamudne obresti).
Zamudne
obresti po ZOR
13.
Po prvem odstavku 277. člena ZOR dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo
denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne
obresti po
obrestni meri, določeni z zveznim zakonom.(*6) Zvezni zakon, ki je
določal obrestno mero zamudnih obresti, je bil Zakon o obrestni meri
zamudnih obresti (Uradni list SFRJ, št. 57/89), s katerim je
bila
obrestna mera predpisana v višini eskontne stopnje, ki jo je
mesečno
določala Narodna banka Jugoslavije, zvišane za 20%. Ta zakon
se je
uporabljal do leta 1992, ko je bil nadomeščen s slovenskim
zakonom z
enakim naslovom (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93).
Obrestna mera
zamudnih obresti je bila z njim določena kot stopnja rasti cen na
drobno v preteklem mesecu, preračunana na letno raven, in realna letna
zamudna obrestna mera 30%, ki je bila po noveli naslednje leto znižana
na 25%. Leta 1995 je bil sprejet Zakon o predpisani obrestni meri
zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS,
št. 45/95 –
v nadaljevanju ZPOMZO), ki je predpisano obrestno mero določil kot
temeljno obrestno mero (TOM), povečano za 1,8-kratnik
splošne eskontne
mere Banke Slovenije.
14.
Člen 401 ZOR je določal, da obresti
nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
Vendar je prepoved ultra alterum tantum veljala le za pogodbeno
dogovorjene obresti in le do leta 1989, ko je bila določba 401. člena
ZOR z Zakonom o spremembah ZOR (Uradni list SFRJ, št. 57/89)
črtana. Za
zakonske zamudne obresti ta prepoved ni bila nikoli izrecno določena.
15.
Sistem zamudnih obresti je bil ob uveljavitvi ZOR prilagojen strogemu
načelu denarnega nominalizma in normalnim gospodarskim razmeram. Sistem
je bil jasen in celovit. Toda takšen je bil le, dokler je
bila domača
denarna enota vsaj približno stabilna, inflacija pa nizka. Ko je začela
inflacija strmo naraščati, so terjatve skokovito izgubljale
na
vrednosti, kakršno so imele v času nastanka. To je
povzročilo tudi
plačilno nedisciplino.(*7) Kot je razvidno iz 13. točke obrazložitve te
odločbe, je zakonodajalec ukrepal tako, da je višino
zamudnih obresti s
posebnimi zakoni prilagajal vsakokratnim gospodarskim razmeram. Zamudne
obresti so imele trojno funkcijo: poleg klasične (plačilo za uporabo
tujega denarja) še valorizacijsko in kazensko funkcijo.(*8)
K visoki
stopnji zamudnih obresti je prispeval tudi način njihovega
obračunavanja ter za kreditno poslovanje bank in drugih bančnih
organizacij veljavni izjemi od siceršnje prepovedi
obrestnega
obrestovanja (člen 400 ZOR). Takšna ureditev je imela za
posledico, da
so zamudne obresti pogosto presegale glavnico.
Zamudne
obresti po OZ
16.
Ko je zakonodajalec ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te
mere, da navedena ureditev kot instrument za ohranjanje realne
vrednosti glavnice ni bila več potrebna, je sprejel OZ, ki je najprej
določil, da je načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več
kogentne narave, obrestna mera pa je postopoma izgubila valorizacijsko
funkcijo. OZ je tudi uzakonil načelo ne ultra alterum tantum.
17.
Po 378. členu OZ dolguje dolžnik, če zamudi z izpolnitvijo denarne
obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Obrestna mera
zamudnih
obresti znaša 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače.
Sedaj
veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list
RS, št. 56/03 – v nadaljevanju ZPOMZO-1)(*9)
drugače od prejšnjih
zakonov predpisuje obrestno mero zamudnih obresti v nominalni
višini. V
zakonu je bila obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti v domačem
denarju najprej določena 17% letno, na podlagi zakonskega
pooblastila(*10) pa jo je Vlada s Sklepom o spremembi predpisane
obrestne mere zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 135/03)
znižala
najprej na 15,5% letno, z zadnjo spremembo (Uradni list RS,
št. 118/05)
pa na 13,5% letno.
18.
člen 376 OZ določa, da obresti nehajo
teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
Prepoved ultra alterum tantum je sedaj umeščena v odsek, ki
vsebuje
pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti. Zato ob
sistematični razlagi navedene določbe(*11) ni mogoča drugačna razlaga,
kot da velja tudi za zamudne obresti.(*12)
B – IV.
Prehodna ureditev po OZ
19.
člen 1060 OZ se glasi:
»Določbe
tega zakonika se ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala
pred uveljavitvijo tega zakonika.«
20.
Kot je bilo navedeno že v 9. točki obrazložitve te odločbe, se je ZOR
(z izjemo nekaterih določb) z dnem uveljavitve OZ prenehal uporabljati
(drugi odstavek 1061. člena OZ). Vendar se ZOR po 1060. členu OZ
še
naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo
uveljavitvijo. Ker med izjeme ne sodi določba 376. člena OZ, dolgujejo
dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo
OZ, zamudne obresti ne glede na to, ali obresti že dosegajo oziroma
presegajo glavnico. Zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki
nastanejo po 1. 1. 2002, pa prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa
neplačanih obresti doseže glavnico. Zakonodajalec je s tem dolžnike,
katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred
uveljavitvijo OZ, postavil v neenak položaj v primerjavi z dolžniki,
katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih po
njegovi uveljavitvi.
21.
Drugi odstavek 14. člena Ustave določa,
da so pred zakonom vsi enaki. Spoštovanje načela enakosti in
zagotavljanje enakega obravnavanja je torej ena od temeljnih zahtev, na
katero mora paziti zakonodajalec pri urejanju pravic in obveznosti.
Vendar tega načela ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne
enakosti
vseh. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča načelo enakosti
pred
zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno
urejanje niso
okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave –
ne bi smel različno
urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme
početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje
mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.
Zakonodajalec je upravičen v mejah svoje pristojnosti določiti
kriterije, ki mu služijo za opredelitev, katera dejanska stanja so si
podobna do te mere, da bo nanja vezal enake pravne posledice, in katera
se tako razlikujejo, da jih je treba pri uzakonitvi razlikovati od
prvih (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št.
U-I-306/98 z dne 11. 4.
2002, Uradni list RS, št. 37/02 in OdlUS XI, 60).
22.
Glede na
to je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na
vprašanje, ali je čas
nastanka obligacijskega razmerja razumen in stvaren razlog za
razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum
velja, in med tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to
pravilo ne uporablja. Iz zakonodajnega gradiva ni razviden razlog za
takšno ureditev. Čeprav so obresti ob nastanku obveznost
akcesorne
narave, so posamezni zneski zapadlih obresti potem, ko nastanejo,
samostojne terjatve in je z njimi mogoče samostojno razpolagati.
Zakonske zamudne obresti so samostojne tudi v pravnem naslovu, saj
imajo svojo podlago v zakonu.(*13) Čas nastanka obligacijskega razmerja
tudi ne vpliva na višino obrestne mere, ki se je zaradi
spreminjajočih
se gospodarskih razmer spreminjala. Če je bila v času trajanja zamude
določena nova obrestna mera zamudnih obresti, so se zamudne obresti od
dneva uveljavitve spremembe dalje obračunavale po novi obrestni
meri.(*14) To izhaja tudi iz prehodnih določb posebnih zakonov, ki so
vsakokrat določale, da zakon začne veljati na določen dan (kot so: 1.
1. 2002, petnajsti dan po objavi, naslednji dan po objavi). Tako je za
vse zamudne obresti v enakem časovnem obdobju po uveljavitvi OZ veljala
enaka višina obrestne mere ne glede na to, ali je
obligacijsko razmerje
nastalo pred uveljavitvijo OZ (torej ne glede na določbo 1060. člena
OZ) ali po njej. Pri tem je treba tudi upoštevati, da so
okoliščine, ki
so ob uveljavitvi OZ vplivale na (drugačno) ureditev zamudnih obresti,
vplivale tudi na uveljavitev načela ne ultra alterum tantum.
23.
Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da
zakonodajalec za
različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka
obligacijskega razmerja po uveljavitvi OZ ni imel razumnega razloga.
Prehodna določba 1060. člena OZ je zato, kolikor se na njeni podlagi
glede teka zamudnih obresti uporablja ZOR (ki ne določa uporabe
pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa
neplačanih obresti doseže glavnico), v neskladju z drugim odstavkom 14.
člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče 1060. člen OZ
razveljavilo,
kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih
razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002,
uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo
teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.
24.
Ustavno sodišče je presojalo prehodno določbo OZ, ki je
začela veljati
1. 1. 2002. V tek zamudnih obresti do tega datuma se ni
spuščalo, ker
je pobudo v tem delu zavrnilo. To pomeni, da Ustavno sodišče
ni
presojalo ureditve, po kateri je dolžnik dolžan plačati zamudne
obresti, ki so se natekle do tega datuma, tudi če je njihova vsota že
presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 pa bodo
sodišča morala upoštevati, da je bila prehodna
določba v delu, kolikor
se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi
teka zamudnih
obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da
bodo morala sodišča pri odločanju o teku obresti po 1. 1.
2002
upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, da je
obligacijsko
razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred
uveljavitvijo OZ.
25.
Ker je Ustavno sodišče izpodbijano
ureditev razveljavilo že zaradi ugotovljenega neskladja z drugim
odstavkom 14. člena Ustave, se v presojo drugih zatrjevanih neskladij z
Ustavo ni spuščalo. Prav tako se ni spuščalo v
ustavno skladnost
ureditve po OZ, po kateri načelo ne ultra alterum tantum velja tudi za
zamudne obresti.
C.
26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 6. člena, drugega odstavka 26. člena in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
(*1) Po prvem odstavku 4. člena
UZITUL se v Republiki
Slo-veniji do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno
uporabljajo kot republiški tisti zvezni predpisi, ki so
veljali v
Repu-bliki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne
nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem
zakonom drugače določeno.
(*2)
ZOR se je sicer po drugem
odstavku 1061. člena OZ prene-hal uporabljati, zato gre prav tako za
položaj iz 47. člena ZUstS.
(*3)
Člen 277 ZOR je v prvem
odstavku določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne
obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po
obrestni meri,
določeni z zveznim zakonom.
(*4)
S. Cigoj: Teorija
obligacij, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989,
str. 56: avtor govori o obrestih kot »pla-čilu za prepustitev
rabe
denarnega zneska ali druge nadomestne stvari«; V. Balažic,
Omejitvena
pravila o obrestih, Podjetje in delo, Ljubljana 1/05, str. 23:
»Obresti
so po svoji tradicionalni funkciji pla-čilo za uporabo tujega denarja
oziroma cena denarja ali kapitala.«; enako tudi Koziol,
Welser,
Bürgerliches Recht, Band II, Manzsche Verlags- und
Universitätsbuchhandlung, Dunaj 2001, str. 31.
(*5)
N.
Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P.
Grilc:
Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana
2003, str. 526.
(*6)
Besedilo določbe prvega odstavka
277. člena ZOR je leta 1989 določil Zakon o spremembah Zakona o
obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 57/89). Pred
tem je
obrestno mero zakonskih zamudnih obresti določal ZOR, in sicer kot
obrestno mero, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne
vloge na vpogled (prvi odstavek 277. člena). Za denarne obveznosti,
izvirajoče iz gospo-darskih pogodb, pa je obrestno mero zamudnih
obresti predpisoval Zvezni izvršni svet (drugi odstavek 277.
člena).
(*7)
V. Balažic, cit. delo, str. 23 in 24.
(*8)
V. Balažic, cit. delo, str. 24 in 25.
(*9)
ZPOMZO-1 je začel veljati 28. 7. 2003; od uveljavitve OZ pa do sprejema
ZPOMZO-1 je obrestno mero zamudnih obresti določala novela ZPOMZO-A
(Uradni list RS, št. 109/01).
(*10)
Drugi odstavek 2.
člena ZPOMZO-1 določa, da lahko Vlada ob spremembi gospodarskih razmer
v državi obrestno mero spremeni s sklepom.
(*11)
Sistematična razlaga namreč določa pomen jezikovnih znakov glede na
njihovo umeščenost v »zunanji« in
»notranji« pravni sistem. Od tega, na
kakšnem mestu je posamezna pravna določba, je soodvisen tudi
pomen, ki
ga ta določba ali sklop določb ima. Jezikovna razlaga neke norme pa je
le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravne norme, in hkrati
stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.
Razlagalčeva dolžnost je, da jezikovno razlago dopolni in preveri
še z
drugimi metodami, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali pa utemeljijo
tistega izmed več možnih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Več
v M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana
1998, str. 55 in str. 68.
(*12)
V. Balažic, cit. delo,
str. 28; drugače N. Plavšak v N. Plavšak in
drugi, cit. delo, str. 533,
kjer meni, da zgolj na podlagi umeščenosti določbe 378.
člena OZ v
odsek, ki vsebuje pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne
obresti, ni mogoče sklepati, da je veljavnost tega pravnega pravila (po
namenu zako-nodajalca) razširjena tudi na zamudne obresti.
Določba naj
bi bila v ta oddelek umeščena po pomoti, zaradi redakcijske
nedoslednosti. Glej tudi M. Juhart, cit. delo, str. 8.
(*13)
Več v S. Cigoj, cit. delo, str. 56.
(*14)
Tako tudi V. Balažic, cit. delo, str. 28, in K. Iglič Stroligo:
Oblikovanje zahtevka in izreka sodbe o obrestih, objavljeno v
Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko unijo
(gradivo 13. posvetovanja o aktualni problematiki s področja
go-spodarskega prava, Portorož 2005), Inštitut za
gospodarsko pravo
Maribor, str. 128.