V Zakonu o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 134/03 – uradno prečiščeno besedilo) se za 7. členom doda nov 7.a člen, ki se glasi:
»7.a člen
(štipendiranje tujcev in Slovencev brez slovenskega državljanstva)
Republika Slovenija lahko Slovencem brez slovenskega državljanstva, ob upoštevanju meddržavnih pogodb in sporazumov ali na podlagi vzajemnosti pa tudi tujcem, zagotavlja štipendije ali študijske pomoči za študij po študijskih programih za pridobitev izobrazbe ali izpopolnjevanje.
Pri izbiri kandidatov za štipendije ali študijske pomoči se upoštevajo pogoji, določeni v meddržavni pogodbi ali sporazumu; če jih ta ne vsebuje, se upošteva kandidatov uspeh pri študiju.
Podrobnejše pogoje in način dodeljevanja štipendij ali študijskih pomoči Slovencem brez slovenskega državljanstva in tujcem določi minister, pristojen za visoko šolstvo.«

V tretjem odstavku 8. člena se na koncu druge alinee črta vejica in doda besedilo »ali je vanje vpisano večje število tujih študentov,«.
Dodajo se novi četrti, peti in šesti odstavek, ki se glasijo:
»Visokošolski zavodi skrbijo za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika.
Tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva se omogoči učenje slovenščine.
Podrobnejši način skrbi za razvoj in učenje slovenščine določi minister, pristojen za visoko šolstvo.«.

14. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Visokošolski zavod se lahko ustanovi, če so:
– opredeljena študijska področja in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške discipline, za katere se visokošolski zavod ustanavlja; pri opredelitvi študijskih področij se uporablja mednarodna klasifikacija Isced, pri opredelitvi znanstvenoraziskovalnih področij pa mednarodna Frascatijeva klasifikacija,
– zagotovljeni ustrezni prostori in oprema za izvedbo programa,
– zagotovljeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, potrebni za izvedbo programa.
Za ustanovitev univerze morajo biti izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov vseh treh stopenj, za samostojni visokošolski zavod – fakulteto in umetniško akademijo, najmanj za dve stopnji, za samostojni visokošolski zavod – visoko strokovno šolo, pa najmanj za prvo stopnjo.
Pred sprejemom akta o ustanovitvi si mora ustanovitelj pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo pridobiti strokovno mnenje o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda (akreditacija visokošolskega zavoda).
Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo najmanj vsakih sedem let po uradni dolžnosti ponovno preveri, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti, za katere je bil visokošolski zavod ustanovljen (ponovna akreditacija visokošolskega zavoda).
Določbi prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za ustanovitev drugih zavodov – članic univerz.«.

16. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko se vpiše v razvid visokošolskih zavodov.
Razvid vodi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo.
Visokošolski zavod se vpiše v razvid, če:
– je ustanovljen v skladu s tem zakonom in je vpisan v sodni register,
– ima akreditiran študijski program,
– ima zagotovljene visokošolske učitelje, znanstvene delavce in visokošolske sodelavce, potrebne za izvedbo študijskega programa,
– ima zagotovljene ustrezne prostore in opremo in izpolnjene pogoje glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu in druge predpisane pogoje.
Visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, se vpiše v razvid po uradni dolžnosti, zasebni visokošolski zavod pa na predlog ustanovitelja.
V razvid visokošolskih zavodov se vpišejo tudi ugotovitve Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo pri ponovni akreditaciji visokošolskega zavoda in študijskega programa.
Če so bile ob ponovni akreditaciji visokošolskega zavoda in študijskega programa ugotovljene pomanjkljivosti, in v določenem roku niso bile odpravljene, se lahko začne postopek za izbris iz razvida visokošolskih zavodov.
Vsebino in obliko razvida določi minister, pristojen za visoko šolstvo.«.

V petem odstavku 21. člena se beseda »sedmino« nadomesti z besedo »petino«.

Tretji odstavek 22. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Upravni odbor visokošolskega zavoda, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev, ki opravljajo visokošolsko dejavnost, predstavniki študentov, predstavnik drugih delavcev in predstavniki delodajalcev.«.
Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»Sestava upravnega odbora zasebnega visokošolskega zavoda se določi z ustanovitvenim aktom in statutom.«.

V prvem odstavku 23. člena se doda nova četrta alinea, ki se glasi:
»– s soglasjem senata sprejema merila o kakovosti univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti (samoevalvacija univerze);«.
Sedanje četrta, peta, šesta in sedma alinea prvega odstavka postanejo peta, šesta, sedma in osma alinea.
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Rektorja volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so na univerzi zaposleni. Volilno pravico imajo tudi študentje, in sicer eno petino od glasov vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so na univerzi zaposleni.«.

V prvem odstavku 24. člena se doda nova tretja alinea, ki se glasi:
»– je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti članice univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in pripravo letnega poročila o kakovosti (samoevalvacija članice);«.
Sedanji tretja in četrta alinea prvega odstavka postaneta četrta in peta alinea.

32. člen se spremeni tako, da se glasi:
»32. člen
(akreditacija študijskih programov)
Študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje sprejme senat univerze, in sicer na predlog senata članice univerze, oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda.
Senat univerze oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda si mora k študijskemu programu pridobiti soglasje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo najmanj vsakih sedem let po uradni dolžnosti odloči o podaljšanju ali odvzemu soglasja k študijskemu programu.
S soglasjem Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo študijski programi postanejo javnoveljavni. Visokošolski zavodi jih javno objavijo najkasneje do razpisa za vpis.
Obvezne sestavine študijskih programov se spreminjajo po enakem postopku, kot se sprejemajo.«.

Za 32. členom se doda nov 32.a člen, ki se glasi:
»32.a člen
(javnoveljavna izobrazba in listine)
Kdor opravi vse obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe, si pridobi javnoveljavno izobrazbo in dobi diplomo, ki je javna listina. Vsebino in obliko diplome določi pristojni organ visokošolskega zavoda in ju objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Sestavni del diplome je »Priloga k diplomi«. Visokošolski zavodi jo izdajajo v slovenščini in enem od uradnih jezikov Evropske unije. Sestavine obrazca določi minister, pristojen za visoko šolstvo, na predlog Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo.
Diploma in »Priloga k diplomi« sta brezplačni.
Kdor opravi vse obveznosti po študijskem programu za izpopolnjevanje ali po delu študijskega programa za pridobitev izobrazbe, dobi potrdilo, ki je javna listina.«.

33. člen se spremeni tako, da se glasi:
»33. člen
(študijski programi za pridobitev izobrazbe)
Študijski programi za pridobitev izobrazbe se razvrščajo v tri stopnje:
a) prva stopnja
– visokošolski strokovni študijski programi,
– univerzitetni študijski programi,
b) druga stopnja
– magistrski študijski programi,
c) tretja stopnja
– doktorski študijski programi.
Študijski programi prve stopnje so dodiplomski študijski programi, študijski programi druge in tretje stopnje pa podiplomski študijski programi.
Visokošolski strokovni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja in usposobljenost za uporabo znanstvenih metod pri reševanju zahtevnih strokovnih in delovnih problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju in vodenju. Obvezen sestavni del teh študijskih programov je praktično izobraževanje v delovnem okolju.
Univerzitetni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja s študijem teoretičnih in metodoloških konceptov, usposobljenost za prenos in uporabo teoretičnega znanja v prakso in reševanje strokovnih in delovnih problemov, zlasti z iskanjem novih virov znanja in uporabo znanstvenih metod, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju ter vodenju najzahtevnejšega dela. Sestavni del teh programov je lahko tudi praktično izobraževanje v delovnem okolju ali sodelovanje pri raziskovalnem delu.
Magistrski študijski programi študentom omogočajo poglabljanje znanja na širših strokovnih področjih, usposabljajo za iskanje novih virov znanja na strokovnem in znanstvenem področju, za uporabo znanstvenoraziskovalnih metod v širšem spektru problemov in v novih ali spremenjenih okoliščinah, prevzemanje odgovornosti za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter za razvijanje kritične refleksije, socialnih in komunikacijskih zmožnosti za vodenje skupinskega dela. Obvezen sestavni del teh programov so projektne naloge v delovnem okolju oziroma temeljne, aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge.
Doktorski študijski programi študentom omogočajo poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov ter usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev, za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega strokovnega oziroma znanstvenega področja in razvijanje kritične refleksije. Obvezen sestavni del teh programov so tudi temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge.
Cilji in izhodišča za oblikovanje študijskih programov se podrobneje določijo v nacionalnem ogrodju visokošolskih kvalifikacij, ki ga sprejme Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo.«.

Za 33. členom se dodata nova 33.a in 33.b člen, ki se glasita:
»33.a člen
(študijski programi za izpopolnjevanje)
Študijski programi za izpopolnjevanje so oblika vseživljenjskega učenja, in so namenjeni predvsem za izpopolnjevanje, dopolnjevanje, poglabljanje in posodabljanje znanja.
Poleg programov iz prejšnjega odstavka visokošolski zavodi lahko organizirajo tudi različne oblike neformalnega učenja, na primer tečaje, poletne šole, programe usposabljanja in podobno, če to ne vpliva na izvajanje študijskih programov za pridobitev izobrazbe.
33.b člen
(skupni študijski programi)
Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine.
Za skupne študijske programe visokošolski zavodi, poleg določb tega zakona, upoštevajo tudi merila za oblikovanje in sprejemanje skupnih študijskih programov, ki jih sprejme Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo.
Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu za pridobitev izobrazbe, dobi skupno diplomo, v kateri so navedeni vsi visokošolski zavodi, ki sodelujejo pri izvedbi študijskega programa. Skupna diploma je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi.«.

34. člen se spremeni tako, da se glasi:
»Študijske programe iz 33., 33.a in 33.b člena tega zakona organizirajo in izvajajo univerze, fakultete in umetniške akademije.
Visoka strokovna šola organizira in izvaja visokošolske strokovne študijske programe ter študijske programe za izpopolnjevanje. Če je z ustanovitvenim aktom določeno in v akreditacijskem postopku ugotovljeno, da ima zagotovljene ustrezne visokošolske učitelje, znanstvene delavce in visokošolske sodelavce ter izpolnjuje pogoje za opravljanje znanstveno-raziskovalnega oziroma umetniškega dela, lahko izvaja tudi magistrske študijske programe, drugače pa le v sodelovanju z visokošolskim zavodom iz prejšnjega odstavka.«.

35. člen se spremeni tako, da se glasi:
»35. člen
(sestavine študijskih programov za pridobitev izobrazbe)
Študijski programi za pridobitev izobrazbe se oblikujejo po načelih o vzpostavljanju evropskega visokošolskega prostora tako, da so primerljivi s programi drugih visokošolskih zavodov v tem prostoru.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe prve in druge stopnje imajo naslednje obvezne sestavine:
– splošne podatke o programu (ime, stopnja, vrsta, trajanje),
– opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih ter predmetno-specifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo,
– podatke o mednarodni primerljivosti programa,
– podatke o mednarodnem sodelovanju visokošolskega zavoda,
– predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (v nadaljnjem besedilu: ECTS) in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu,
– pogoje za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,
– merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program,
– načine ocenjevanja,
– pogoje za napredovanje po programu,
– pogoje za prehajanje med programi,
– način izvajanja študija,
– pogoje za dokončanje študija,
– pogoje za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje,
– strokovni naslov, tvorjen v skladu z zakonom.
Doktorski študijski programi so podlaga za pripravo študijskega in raziskovalnega programa posameznega študenta. V doktorskem študijskem programu se smiselno opredelijo obvezne sestavine iz prejšnjega odstavka, razen sestavin iz osme, enajste, trinajste in štirinajste alinee. Te se v programu opredelijo, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda. S predmetnikom se določijo vsebinska področja in kreditno ovrednotene obveznosti, ki se lahko razporejajo v študijski in raziskovalni program posameznega študenta (skupinske oblike študijskega dela, skupinsko ali individualno raziskovalno delo). Organizirane oblike študija po doktorskem študijskem programu obsegajo najmanj 60 kreditnih točk. Z doktorskim študijskim programom se določi tudi znanstveni naslov, oblikovan v skladu z zakonom.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe imajo lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.«.

Za 35. členom se doda 35.a člen, ki se glasi:
»35.a člen
(sestavine študijskih programov za izpopolnjevanje)
Obvezne sestavine študijskih programov za izpopolnjevanje so:
– splošni podatki o programu (ime, vrsta, trajanje),
– opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih ter predmetno– specifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo,
– predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po ECTS in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu,
– pogoji za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,
– merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program,
– načini ocenjevanja,
– pogoji za napredovanje po programu,
– način izvajanja študija,
– pogoji za dokončanje študija.
Študijski programi za izpopolnjevanje imajo lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.«.