Ta zakon določa pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin, pravila za zavarovanje terjatev ter ureja službo izvršitelja.

Določbe tega zakona se uporabljajo za sodno izvršbo in zavarovanje, urejeno z drugim zakonom, glede vseh vprašanj, ki s takim zakonom niso urejena, za izvršbo in zavarovanje na ladji in letalu pa samo, če poseben zakon tako določa.

S tem zakonom se določa pristojnost in postopek, kadar je v Republiki Sloveniji izdan izvršilni naslov ali se v njej izvršuje tuj izvršilni naslov za izvajanje naslednjih uredb Evropske unije:

1. Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L št. 12 z dne 16. 1. 2001, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2015/263 z dne 16. januarja 2015 o spremembi prilog I do IV k Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L št. 45 z dne 19. 2. 2015, str. 2), ki je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (UL L št. 351 z dne 20. 12. 2012, str. 1), kot je bila zadnjič spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/281 z dne 26. novembra 2014 o nadomestitvi prilog I in II Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L št. 54 z dne 25. 2. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 44/2001/ES);
2. Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL L št. 3 z dne 5. 1. 2002, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (ES) št. 1891/2006 z dne 18. decembra 2006 o spremembi Uredb (ES) št. 6/2002 in (ES) št. 40/94 za uveljavitev pristopa Evropske skupnosti k Ženevskemu aktu Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov (UL L št. 386 z dne 29. 12. 2006, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 6/2002/ES);
3. Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L št. 338 z dne 23. 12. 2003, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 o pogodbah s Svetim sedežem (UL L št. 367 z dne 14. 12. 2004, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2201/2003/ES);
4. Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL L št. 143 z dne 30. 4. 2004, str. 15), zadnjič spremenjene z Uredbo (ES) št. 1103/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek, določen v členu 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Tretji del (UL L št. 304 z dne 14. 11. 2008, str. 80), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 805/2004/ES);
5. Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L št. 399 z dne 30. 12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2015/2421 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti in Uredbe (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L št. 341 z dne 24. 12. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1896/2006/ES);
6. Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L št. 199 z dne 31. 7. 2007, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2015/2421 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti in Uredbe (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L št. 341 z dne 24. 12. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 861/2007/ES);
7. Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL L št. 7 z dne 10. 1. 2009, str. 1), zadnjič spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/228 z dne 17. februarja 2015 o nadomestitvi prilog I do VII k Uredbi Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL L št. 49 z dne 20. 2. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 4/2009/ES);
8. Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) (UL L št. 78, z dne 24. 3. 2009, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL L št. 341 z dne 24. 12. 2015, str. 21), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 207/2009/ES);
9. Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (UL L št. 351 z dne 20. 12. 2012, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/281 z dne 26. novembra 2014 o nadomestitvi prilog I in II Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L št. 54 z dne 25. 2. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1215/2012/EU);
10. Uredbe (EU) št. 606/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah (UL L št. 181 z dne 29. 6. 2013, str. 4; v nadaljnjem besedilu: Uredba 606/2013/EU);
11. Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L št. 189 z dne 27. 6. 2014, str. 59; v nadaljnjem besedilu: Uredba 655/2014/EU);
12. Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (UL L št. 183 z dne 8. 7. 2016, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2016/1103/EU);
13. Uredbe Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (UL L št. 183 z dne 8. 7. 2016, str. 30; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2016/1104/EU).

S tem zakonom se določa postopek izvršbe na nematerializirane vrednostne papirje za izvajanje naslednjih uredb Evropske unije:

1. Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L št. 173 z dne 12. 6. 2014, str. 84; v nadaljnjem besedilu: Uredba 600/2014/EU);
2. Delegirana Uredba Komisije (EU) 2017/590 z dne 28. julija 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za poročanje o poslih pristojnim organom (UL L št. 87 z dne 31. 3. 2017, str. 449, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2017/590/EU).

Postopek izvršbe in postopek zavarovanja se uvede na predlog upnika.

Če zakon tako določa, se postopek uvede tudi po uradni dolžnosti, če znesek po enem izvršilnem naslovu presega 10 eurov, ali če skupni znesek dolga enega dolžnika po posameznih izvršilnih naslovih presega 20 eurov.

Izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.

Državni organi, nosilci javnih pooblastil, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) ter zasebniki so za namene izvršbe dolžni na zahtevo sodišča ali izvršitelja brezplačno posredovati naslednje podatke, ki se nanašajo na dolžnika:

1. osebno ime,
2. naslov stalnega ali začasnega prebivališča,
3. datum rojstva,
4. EMŠO,
5. davčno številko,
6. podatke o višini plače, drugih osebnih prejemkov in njihovih izplačevalcih ter podatke o rubežih in administrativnih prepovedih na plačo in druge osebne prejemke,
7. številke denarnih računov pri organizacijah za plačilni promet, stanje in promet na teh računih ter podatke o rubežih na teh računih,
8. številke računov vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov ter stanje in promet na teh računih,
9. podatke o obstoju in stanju drugih dolžnikovih depozitov pri banki, borznoposredniški družbi ali drugi osebi,
10. podatke o delnicah in deležih v gospodarski družbi ali drugi udeležbi v pravni osebi,
11. podatke o nepremičninah, na katerih ali glede katerih ima dolžnik premoženjske pravice,
12. podatke iz evidence registriranih motornih in priklopnih vozil,
13. podatke iz registra plovil in letal,
14. podatke iz drugih evidenc premičnega premoženja,
15. podatke o pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju,
16. podatke o življenjskih in premoženjskih zavarovanjih,
17. podatke davčne uprave iz dohodninskih napovedi za zadnja tri leta,
18. podatke o drugih premoženjskih pravicah dolžnika,
19. identifikacijske podatke iz 16.a člena tega zakona o pogodbenih strankah, prepis listine o razpolaganju, če je nima, pa podatke o vsebini pravnega posla, ki se nanašajo na:

1. odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v zadnjem letu z dejanjem ali opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist tretjih oseb,
2. odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v zadnjih treh letih z dejanjem ali opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist zakonca, zunajzakonskega partnerja ali partnerja iz registrirane istospolne partnerske skupnosti, sorodnika v ravni vrsti ali stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnika v svaštvu do četrtega kolena,
3. neodplačna razpolaganja, razen običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril in daril iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika, storjena v zadnjih treh letih.

Sodišče lahko od upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov brezplačno pridobi tudi druge podatke, potrebne za uspešno izvedbo izvršilnega postopka.

Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov sodišče in izvršitelj od zasebnika ne smeta zahtevati, zasebnik pa ne posredovati tistih podatkov, glede katerih zakon določa, da so del zaupnega razmerja ali da so del poklicne skrivnosti, oziroma da se podatki lahko pridobijo na podlagi odločbe sodišča samo za uporabo v drugih sodnih postopkih ali za potrebe predkazenskega postopka.

Izvršitelj se mora za pridobitev podatkov iz prvega odstavka tega člena izkazati s sklepom o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova ali s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine in sklepom, s katerim je bil določen za izvršitelja v zadevi, za potrebe katere pridobiva podatke, če ni bil določen že v sklepu o izvršbi.

Sodišče sme podatke iz prvega in drugega odstavka tega člena obdelovati samo za ugotovitev premoženja dolžnika v izvršbi in za izvedbo izvršbe iz tega premoženja ali na to premoženje. Izvršitelj sme podatke iz prvega odstavka tega člena obdelovati samo za ugotovitev premoženja dolžnika v izvršbi in za izvedbo izvršbe iz tega premoženja ali na to premoženje.

Upravljavec podatkov ali zbirk podatkov je dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena. Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo. Pri zahtevi upnika in posredovanju podatkov velja omejitev iz tretjega odstavka tega člena.

Upnik sme pridobljene podatke iz 1. do 16. točke ter 18. točke prvega odstavka tega člena uporabiti samo za potrebe postopkov po tem zakonu, podatke iz 19. točke prvega odstavka tega člena pa samo za potrebe postopkov izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zaradi izvršbe na to premoženje.

Upravljavec podatkov mora upravičenim osebam iz tega člena nemudoma, najkasneje pa v osmih dneh, sporočiti zahtevane podatke.

Za dovolitev izvršbe in zavarovanja je stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače.

Izvršilni postopek na prvi stopnji vodi in izdaja odločbe sodnik posameznik.

Strokovni sodelavci in sodniški pomočniki lahko:

• vodijo izvršilni postopek in odločajo o predlogu za izvršbo za izterjavo denarnih terjatev, o predlogu za izterjavo denarnih terjatev z drugimi ali dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti,
• izdajajo sklepe in odredbe o predujmih, varščinah, stroških postopka, o sodnih taksah, o ustavitvah postopka in druge vmesne procesne sklepe,
• opravljajo posamezna dejanja zunaj naroka in
• po odredbi sodnika odločajo tudi o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Strokovni sodelavci lahko v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine in izvršilnega naslova odločajo o:

• ugovorih po izteku roka,
• ugovorih tretjega,
• ugovorih zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom ali dolžnikom,
• ugovorih zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novimi sredstvi in predmeti izvršbe,
• predlogih za odlog izvršbe,
• razveljavitvah potrdil pravnomočnosti in izvršljivosti,
• zahtevah za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe,
• predlogih za vrnitev v prejšnje stanje,
• zahtevi za obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja in
• zahtevi za obračun terjatve in delitvi kupnine iz prodanih stvari upnikom.

Strokovni sodelavci lahko po pisni odredbi sodnika vodijo naroke, razen narokov za javne dražbe.

O pritožbah odloča višje sodišče po sodniku posamezniku. V senatu treh sodnikov višje sodišče odloča o pritožbah:

• zoper sklepe v izvršilnem postopku, ki so izvršilni naslov, razen sklepov o stroških,
• zoper sklepe, s katerimi sodišče odloči o ugovoru v postopku na podlagi verodostojne listine, o ugovoru v izvršbi na nepremičnine ali na stavbno pravico ali na delež družbenika, v izvršbi za izterjavo nedenarnih terjatev,
• zoper sklepe o določitvi sodnih penalov in

– zoper sklepe v postopkih zavarovanja, razen sklepov o stroških.

Ne glede na prejšnji odstavek lahko sodnik posameznik s sklepom odstopi zadevo v odločitev senatu, če oceni, da gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, ali če je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse ni ali ni enotna.

Neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravljajo izvršitelji, če ni s tem zakonom določeno drugače.

Izvršitelji se skladno s tem zakonom imenujejo za opravljanje službe izvršitelja na celotnem območju Republike Slovenije.

Izvršitelji lahko opravljajo tudi druga dejanja, če tako določa zakon, ali če na podlagi zakona tako odredi sodišče, drug državni organ, notar ali druga oseba z javnimi pooblastili.

Sodišče lahko glede na naravo zadeve, okoliščine opravljanja izvršbe ali iz drugih utemeljenih razlogov odloči, da bo opravilo določena neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja po sodnih izvršiteljih.

Odločbe v postopku izvršbe in zavarovanja izdaja sodišče v obliki sklepa ali odredbe.

Z odredbo sodišče odloča o vprašanjih postopka.

Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače.

Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor.

Pritožbo in ugovor je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno.

Pravočasna in dovoljena pritožba se vroči v odgovor nasprotni stranki, če ji je bil vročen tudi sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega je bila vložena pritožba.

Zoper sklep, izdan o ugovoru, je dovoljena pritožba.

Pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno.

Odločba o pritožbi je pravnomočna.

Če sodišče prve stopnje ugotovi, da je pravočasna in dovoljena pritožba utemeljena, lahko z novim sklepom razveljavi ali nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo, če se s sklepom ne odloči o vlogi, ki se pred izdajo sklepa vroči drugi stranki ali udeležencu. O pritožbi zoper sklep, s katerim o pritožbi odloči sodišče prve stopnje, odloča višje sodišče.

Zoper odredbo ni pravnega sredstva.

O pritožbah v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine odloča višje sodišče z območja, na katerem ima sedež okrajno sodišče, ki izvršilni postopek vodi in v njem odloča po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi, je dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek.

Obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače.

V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče postopati hitro.

Sodišče mora jemati zadeve v delo po vrsti, kot jih je prejelo, razen če narava terjatve ali posebne okoliščine zahtevajo drugačen postopek.

V pravdnih postopkih, ki se vodijo na podlagi drugega odstavka 62. člena tega zakona, mora sodišče, kadar v skladu z zakonom ne odloči brez naroka, opraviti pripravljalni narok najpozneje v treh mesecih od prejema odgovora na ugovor.

Več upnikov, ki uveljavljajo svoje denarne terjatve proti istemu dolžniku in na istem predmetu izvršbe, se poplača po tistem vrstnem redu, po katerem so pridobili pravico do poplačila iz tega predmeta, razen v primerih, v katerih ta zakon določa drugače.

Izvršitev odločbe ali poravnave tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa se sme v Republiki Sloveniji dovoliti in opraviti, če:

• odločba, poravnava ali javna listina izpolnjuje z zakonom ali ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo predpisane pogoje za priznanje ali
• je bil na podlagi Uredbe 44/2001/ES, Uredbe 2201/2003/ES, Uredbe 4/2009/ES, Uredbe 2016/1103/EU ali Uredbe 2016/1104/EU v Republiki Sloveniji izveden postopek priznanja in izvršitve odločbe ali poravnave tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa oziroma javne listine tujega upravnega ali drugega organa.

Če zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali Uredba 6/2002/ES, Uredba 2201/2003/ES, Uredba 805/2004/ES, Uredba 1896/2006/ES, Uredba 861/2007/ES, Uredba 4/2009/ES, Uredba 207/2009/ES, Uredba 1215/2012/EU, Uredba 606/2013/EU ali Uredba 655/2014/EU določa, da se odločba ali poravnava tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter javna listina tujega upravnega in drugega organa izvrši brez postopka priznanja in izvršitve, se sme izvršitev odločbe ali poravnave tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba, poravnava ali javna listina izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali Uredbo 6/2002/ES, Uredbo 2201/2003/ES, Uredbo 805/2004/ES, Uredbo 1896/2006/ES, Uredbo 861/2007/ES, Uredbo 4/2009/ES, Uredbo 207/2009/ES, Uredbo 1215/2012/EU, Uredbo 606/2013/EU ali Uredbo 655/2014/EU.

V Republiki Sloveniji je mogoče dovoliti izvršbo ali zavarovanje na premoženje tuje države samo s poprejšnjim soglasjem ministra, pristojnega za zunanje zadeve, razen če je tuja država izrecno privolila v izvršbo.

V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo tale pomen:

1. izraz »terjatev« označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve;
2. izraz »upnik« kot skupno poimenovanje za upnico in upnika označuje osebo, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe oziroma zavarovanja;
3. izraz »dolžnik« kot skupno poimenovanje za dolžnico in dolžnika označuje osebo, proti kateri se uveljavlja ali zavaruje terjatev;
4. izraz »stranka« označuje upnika in dolžnika;
5. izraz »udeleženec« označuje osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku;
6. izraz »sklep o izvršbi« označuje sklep, s katerim je v celoti ali delno ugodeno predlogu za izvršbo, ter sklep, s katerim je predlog za izvršbo zavrnjen;
7. izraz »izvršitelj« kot skupno poimenovanje za izvršiteljico in izvršitelja označuje osebo, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja;
8. izraz »zasebnik« označuje zdravnika, notarja, odvetnika, kmeta ali drugo fizično osebo, ki ni podjetnik in ki kot poklic opravlja določeno dejavnost;«.
9. izraz »kmet« označuje osebo, ki ji je kmetijska proizvodnja pretežen vir prihodkov;
10. izraz »organizacija za plačilni promet« označuje banke, hranilnice, Upravo Republike Slovenije za javna plačila, Banko Slovenije in druge ponudnike plačilnih storitev, ki so v skladu z zakonom pooblaščeni za vodenje transakcijskih računov oziroma podračunov, poravnalnih računov, ki so predmet poročanja v register transakcijskih računov, ali za opravljanje storitev sprejemanja depozitov;

11.. izraz »neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja« označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo in izvedbo;

12. izraz »pooblaščeni udeleženec trga vrednostnih papirjev« označuje člana klirinško depotne družbe, ki ima dovoljenje za trgovanje na organiziranem trgu;
13. izraz »podjetnik« označuje fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja.

Identifikacijski podatki o dolžniku in upniku, ki je fizična oseba, so:

1. osebno ime in naslov prebivališča ter
2. datum rojstva ali EMŠO ali davčna številka ali drug isti povezovalni znak ali drug ustrezen identifikacijski podatek.

Identifikacijski podatki o dolžniku in upniku, ki je pravna oseba, so:

1. firma ali ime, sedež in poslovni naslov ter
2. matična ali davčna številka.

Identifikacijski podatki o dolžniku in upniku, ki je podjetnik ali zasebnik, so:

1. osebno ime, firma, sedež in poslovni naslov ter
2. matična ali davčna številka.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova.

Izvršilni naslovi so:

1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava;
2. izvršljiv notarski zapis;
3. druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov.

Določbe tega zakona o poravnavi se uporabljajo tudi za notarski zapis, če zakon ne določa drugače.

S sodno odločbo so po tem zakonu mišljeni sodba oziroma arbitražna odločba, sklep ter plačilni oziroma drug nalog sodišča ali arbitraže, s sodno poravnavo pa poravnava, sklenjena pred sodiščem ali arbitražo.

Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.

Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena.

Na podlagi odločbe, ki je v nekem delu postala izvršljiva, je mogoče dovoliti izvršbo samo glede tega dela.

Izvršbo dovoli sodišče tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino.

Če zapadlosti, na način iz prejšnjega odstavka, ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.

Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino.

Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

Notar mora, kadar ga upnik pooblasti, da zapadlost iz prejšnjega odstavka sporoči dolžniku, zapadlost sporočiti nemudoma in o tem sestaviti zapisnik, ki pri odpoklicu terjatve zadostuje za zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi.

Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja iz tretjega odstavka tega člena se vroča priporočeno po pošti.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

Če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga določi sodišče v sklepu o izvršbi.

Če se po nastanku izvršilnega naslova spremeni višina zamudnih obresti, odloči sodišče na predlog upnika ali dolžnika o obveznosti plačila zamudnih obresti po spremenjeni obrestni meri.

Izvršba za izterjavo denarne terjatve se dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve.

Verodostojna listina je v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti.

Verodostojna listina v smislu tega zakona je tudi pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Prvi odstavek tega člena se smiselno uporablja tudi glede izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik.

Če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Nov upnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se pod pogoji iz prejšnjega odstavka izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Sodišče dolžniku iz prejšnjega odstavka vroči sklep o izvršbi.

Sodišče lahko na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo ali komanditni družbi, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi vpis v sodnem registru, s katerim lahko dokaže njegov status družbenika.

Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja tudi v drugih primerih, ko upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je dolžnik kot družbenik, ustanovitelj ali član po zakonu neposredno osebno odgovoren za obveznosti družbe ali druge pravne osebe.

Izvršbo, ki je odvisna od poprejšnje izpolnitve kakšne upnikove obveznosti ali od nastopa kakšnega pogoja, dovoli sodišče, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je obveznost izpolnil, oziroma da je pogoj nastopil.

Če upnik tega ne more dokazati na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, se izpolnitev obveznosti oziroma nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Če je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti obveznost pod pogojem, da upnik hkrati izpolni obveznost proti njemu, dovoli sodišče izvršbo, če upnik v predlogu za izvršbo opiše dokaz, da je zagotovil izpolnitev svoje obveznosti.

Šteje se, da je upnik zagotovil izpolnitev svoje obveznosti v smislu tretjega odstavka tega člena, če je predmet obveznosti položil pri sodišču ali v ta namen ravnal na drug primeren način.

Če ima dolžnik po izvršilnem naslovu pravico izbirati med več predmeti svoje obveznosti, mora upnik v predlogu za izvršbo označiti predmet, s katerim naj bo obveznost izpolnjena.

Dolžnik ima pravico izbire, vse dokler upnik ni vsaj delno prejel predmeta, ki ga je v predlogu za izvršbo zahteval.

Dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, lahko drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti.

V izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj.

Minister, pristojen za pravosodje, predpiše vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo in druge vloge pošiljajo na obrazcih, in vsebino teh obrazcev, vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo in druge vloge vlagajo po elektronski poti in obdelujejo v informacijskem sistemu avtomatizirano, ter potek takega postopka.

Če je v zakonu ali predpisu iz prejšnjega odstavka določeno, da se vloge vlagajo samo v predpisani obliki ali na predpisanem obrazcu ali s predpisano vsebino obrazca, sodišče ravna z vlogo, ki ni vložena v predpisani obliki, na predpisanem obrazcu ali s predpisano vsebino, kot z nepopolno vlogo, če zakon ne določa drugače.

Za vloge in druga pisanja v elektronski obliki se šteje, da jih je podpisala oseba, ki je na vlogi in drugem pisanju podpisana z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu, ali ki je na vlogi in drugem pisanju navedena kot podpisnik in izpolnjuje tehnične pogoje, ki jih določa pravilnik iz petega odstavka tega člena, za vlaganje večjega števila vlog prek spletnega servisa, ali ki je na vlogi in drugem pisanju navedena kot podpisnik.

Minister, pristojen za pravosodje, določi seznam vlog in drugih pisanj, ki se lahko pošiljajo po elektronski poti podpisane na načine iz prejšnjega odstavka, ali seznam strank, ki lahko pošiljajo vloge in druga pisanja po elektronski poti, podpisane na načine iz prejšnjega odstavka, in način identifikacije strank v teh primerih.

Vloga v elektronski obliki se šteje za vloženo z dnem, ko informacijski sistem samodejno potrdi prejem vložniku, če zakon ne določa drugače.

Pri avtomatizirani obdelavi vlog v informacijskem sistemu se sklepi in odredbe opremijo s strojnim odtisom sodnega pečata; podpis ni potreben.

Odvetnik, notar, izvršitelj in Državno pravobranilstvo lahko vse vloge in druga pisanja, razen predloga za izvršbo na podlagi priložene menice, vložijo v elektronski obliki.

Osebam iz prejšnjega odstavka ni treba predložiti pooblastila.

Če morajo biti listine predložene v izvirniku in se vloga vlaga po elektronski poti, mora vlagatelj pretvoriti listine v elektronsko obliko in jih podpisati s svojim elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu ter priložiti vlogi.

Sodišče zasliši stranko ali udeleženca v postopku izven naroka, če tako določa zakon ali če se mu zdi potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali za izjavo o kakšnem predlogu stranke.

Če ena ali nobena od strank ali udeleženec ne pride na narok ali če na vabilo sodišča ne pride k zaslišanju, to ni ovira za nadaljnje postopanje sodišča.

Sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno.

Namesto zapisnika se lahko o naroku napravi uradni zaznamek.

Sodišče zasliši stranko ali udeleženca v postopku zunaj naroka, če tako določa zakon ali če se mu zdi potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali za izjavo o kakšnem predlogu stranke.

Če ena ali nobena od strank ali udeleženec ne pride na narok ali če na vabilo sodišča ne pride k zaslišanju, to ni ovira za nadaljnje postopanje sodišča.

Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora in pritožbe mora biti plačana sodna taksa.

Sodna taksa mora biti plačana najpozneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse.

Pri elektronski vložitvi vloge se izda plačilni nalog, s katerim se vlagatelju naloži, da plača sodno takso z nakazilom v dobro računa in z navedbo referenčne številke, navedene v nalogu za plačilo sodne takse. Velja, da je nalog za plačilo sodne takse vročen, ko vlagatelj sam ali njegov pooblaščenec elektronsko vloži vlogo.

Prejšnji odstavek ne velja za vloge, pri katerih ni mogoče avtomatsko izračunati sodne takse.

Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom iz drugega in tretjega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

Ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena mora biti sodna taksa za postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se vlaga po elektronski poti na pristojno sodišče iz prvega odstavka 40.c člena tega zakona, plačana v osmih dneh od oddaje predloga v informacijski sistem, z obvezno navedbo reference, ki je zavezancu sporočena ob oddaji predloga po elektronski poti prek informacijskega sistema.

Sodna taksa za postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se ne vlaga po elektronski poti, se plača z navedbo reference, ki je navedena na obrazcu predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Sodna taksa za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se ne vlaga po elektronski poti, razen za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice, se plača z navedbo reference, ki je navedena v sklepu o izvršbi.

Če sodna taksa iz sedmega ali osmega odstavka tega člena ob nastanku taksne obveznosti ni plačana ali ni plačana z navedbo ustrezne reference, sodišče pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog s sestavinami, določenimi v zakonu, ki ureja sodne takse. Za nepravočasno plačilo sodne takse se šteje tudi, če je taksni zavezanec ne plača z navedbo reference, navedene v plačilnem nalogu.

V plačilnem nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tega člena.

Kot sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve sme sodišče dovoliti samo: prodajo premičnin, prodajo nepremičnin, prenos denarne terjatve, vnovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in nematerializiranih vrednostnih papirjev, prodajo deleža družbenika in prenos sredstev, ki so pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet.

Če upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan in je že zahteval predložitev informativnega seznama iz dvanajstega odstavka tega člena, dolžnik pa še ni podal izvršitelju izjave iz enajstega odstavka tega člena, je dolžnik na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžan kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam o stanju vsega svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva.

Seznam iz prejšnjega odstavka mora vsebovati zlasti:

1. če je dolžnik podjetnik ali zasebnik, ločeno navedeno tisto premoženje, ki se izkazuje v njegovih poslovnih knjigah;
2. podatke o dolžnikovih transakcijskih računih, ki morajo za vsak transakcijski račun vključevati podatke o njegovi številki in organizaciji za plačilni promet, ki ga vodi, ter stanje in promet na teh računih;
3. podatke o ostalih denarnih in drugih depozitih pri banki, borznoposredniški družbi ali drugi osebi;
4. podatke o skupnem mesečnem znesku plače, pokojnine ali drugih rednih prejemkov ter o njihovih izplačevalcih;
5. podatke o terjatvah iz pogodbe o delu ali druge pogodbe, na podlagi katere dobiva dohodek;
6. številke računov vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov ter stanje in promet na teh računih;
7. podatke o življenjskih in premoženjskih zavarovanjih;
8. podatke o delnicah in deležih v gospodarskih družbah ali drugi udeležbi v pravni osebi;
9. podatke o lastninski in drugih stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah;
10. podatke o pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju;
11. podatke o premoženju, ki ga ima dolžnik v tujini;
12. podatke o katerihkoli drugih premoženjskih pravicah.

Seznam iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi podatke iz 19. točke prvega odstavka 4. člena tega zakona.

Višino dohodkov in stanje na računih mora dolžnik izkazati s predložitvijo plačilne liste in bančnih izpiskov.

O obveznosti dolžnika po prvem odstavku tega člena odloči sodišče z odredbo.

Seznam iz prvega odstavka tega člena oziroma zapisnik iz enajstega odstavka tega člena se vroči upniku, ki lahko v 15 dneh od vročitve sodišču predlaga izvedbo naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Sodišče razpiše narok tudi, če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki ga določi sodišče.

Na naroku sodišče zasliši dolžnika o dejstvih iz prvega odstavka tega člena. Za pridobitev potrebnih podatkov o premoženju lahko sodišče na predlog upnika zasliši tudi druge osebe kot priče ali od drugih oseb in organov zahteva posredovanje podatkov. Sodišče opozori dolžnika na posledice krive izpovedbe.

Če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen, ali če na naroku oziroma v seznamu iz prvega odstavka tega člena ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, ga sodišče kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu tega zakona.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče ponovno odredi, da je dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja in če dolžnik tega ne stori, ravna sodišče po šestem, sedmem in osmem odstavku tega člena.

Dolžniku, ki je že predložil ali na sodišču podal izjavo o svojem premoženju, lahko sodišče naloži, da ponovno predloži ali poda izjavo o svojem premoženju, če je upnik izkazal za verjetno, da je dolžnik pridobil novo premoženje.

Če izvršitelj pri rubežu ne najde stvari, ki so lahko predmet izvršbe, oziroma zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve, neposredno na kraju rubeža ali drugega izvršilnega dejanja dolžnika pozove, naj poda izjavo o stanju vsega ali dela svojega premoženja, predvsem pa da poda izjavo o pravnih poslih iz 19. točke prvega odstavka 4. člena tega zakona. Na podlagi dolžnikove izjave izvršitelj sestavi zapisnik o seznamu dolžnikovega premoženja. Če dolžnik noče podati izjave o stanju vsega ali dela svojega premoženja, izvršitelj o tem obvesti sodišče.

Upnik lahko tekom izvršilnega postopka od sodišča zahteva, da mu predloži informativni seznam dolžnikovega premoženja (v nadaljnjem besedilu: informativni seznam), ki vsebuje podatke o dolžnikovem premoženju iz sodišču elektronsko dosegljivih evidenc.

Informativni seznam vsebuje podatke:

1. o izplačevalcih plače in drugih osebnih prejemkov,
2. o nazivih organizacij za plačilni promet in številkah denarnih računov pri njih,
3. o številkah računov vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov,
4. o podatkih o delnicah in deležih v gospodarski družbi ali drugi udeležbi v pravni osebi,
5. o nepremičninah, na katerih ali glede katerih ima dolžnik premoženjske pravice,
6. iz evidence registriranih motornih in priklopnih vozil,
7. iz registra plovil in letal,
8. iz drugih evidenc premičnega premoženja, ki so informatizirane.

Za pridobivanje podatkov iz zemljiške knjige se za potrebe tega zakona omogoči računalniška povezava z zemljiško knjigo in se za ta namen ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, ki urejajo posredovanje podatkov informatizirane glavne knjige.

V primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku podatke iz trinajstega odstavka tega člena po pravnomočnosti sklepa o izvršbi posreduje sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe.

Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena.

Predmet izvršbe ne morejo biti:

1. stvari, ki niso v prometu;
2. rudno bogastvo in druga naravna bogastva;
3. objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjene za obrambo države;
4. objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe;
5. druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon.

Sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku:

• če v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje;
• če v nasprotju z odločitvijo sodišča opravlja dejanja, ki lahko upniku povzročijo nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo;
• če izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe ali zavarovanja;
• če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju;
• če ovira izvedenca pri njegovem delu ali organizacijo za plačilni promet, delodajalca oziroma drugega izvrševalca sklepa o izvršbi pri opravi izvršbe;
• če ne dovoli ali ovira ogled nepremičnine ali njeno cenitev.

V primerih iz prejšnjega odstavka lahko sodišče izreče denarno kazen fizični osebi do 10.000 eurov, pravni osebi in podjetniku pa do 100.000 evrov.

Če sodišče denarno kaznuje dolžnika, ki je pravna oseba, hkrati izreče denarno kazen v višini do 5.000 eurov tudi odgovorni osebi pravne osebe.

Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem mora dolžnik kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

Če dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izterja po uradni dolžnosti, če to ni možno, pa izvrši tako, da se za vsakih začetih 100 eurov denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni.

O spremembi denarne kazni po prejšnjem odstavku odloči sodišče s posebnim sklepom.

Če dolžnik, ki je pravna oseba, ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, izterja sodišče denarno kazen, povečano za 50%, po uradni dolžnosti. Sklep o tako določeni denarni kazni je izvršilni naslov.

Če ta zakon ne določa drugače, se določbe tega člena uporabljajo tudi v drugih primerih, ko sodišče dolžniku izreče denarno kazen.

Sodišče lahko izreče denarno kazen iz drugega odstavka tega člena upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Sodišče pri odmeri denarne kazni upošteva vse okoliščine zadeve, zlasti pa višino zneska, na katerega se glasi sklep o izvršbi.

V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo četrti, peti, šesti in sedmi odstavek tega člena.

Če dolžnik po denarni kazni, izrečeni na podlagi osmega odstavka 31. člena tega zakona, poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža. O tem sodišče pouči dolžnika v sklepu o denarni kazni.

Sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo.

Na dolžnikov predlog sodišče omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Če izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ali posameznim predmetom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi oziroma na naslednje predmete.

Sodišče lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.

Sodišče lahko določi na predlog dolžnika za izvršbo drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Zoper sklep o zavrnitvi predloga ni pritožbe.

Sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, je pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače.

Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe.

Če je v primeru iz prejšnjega odstavka med predlaganimi izvršilnimi sredstvi izvršba na nepremičnine, je izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu.

Če upnik med izvršilnim postopkom predlaga za izvršbo poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo na nepremičnine, postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu.

Vrnitev v prejšnje stanje je v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor.

O prekinitvi izvršilnega postopka, ki je nastala zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika, obvesti sodišče njene dediče, če so mu znani, in če ve za njihovo prebivališče, ter nasprotno stranko.

Če sodišču dediči niso znani, ali če ne ve za njihova prebivališča, jim sodišče nemudoma postavi začasnega skrbnika.

Izvršilne stroške plača najprej upnik.

Upnik mora plačati predujem za stroške izvršilnih dejanj na način, v višini in v roku, ki ga določi sodišče. Če upnik v določenem roku ne plača predujma, sodišče ustavi izvršbo.

Za neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja mora upnik na zahtevo izvršitelja plačati varščino po določbah 38.a člena tega zakona.

Če se postopek uvede po uradni dolžnosti, se predujem oziroma varščina ne plača, potrebni stroški pa se vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo.

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

Upnik mora dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Tretji mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

Sodišče mora o stroških odločiti v osmih dneh od prejema zahteve. Pri odmeri stroškov, ki bo zadnja v izvršbi, sodišče na zahtevo stranke upošteva tudi stroške, ki bodo nastali z izterjavo izvršilnih stroškov, ter dovoli izvršbo in odredi zavarovanje za njihovo izterjavo. Če so zahtevani kasneje, se ti stroški ne priznajo.

Za zavarovanje plačila za delo in za povračilo stroškov lahko izvršitelj od upnika zahteva plačilo varščine v roku in v višini, določeni v tarifi iz 292. člena tega zakona.

Izvršitelj mora poziv na plačilo varščine upniku vročiti osebno in z opozorilom na posledice, če varščina ne bo pravočasno plačana, in če ne bo izvršitelju predloženo dokazilo o plačilu ter z obvestilom o pravici zahtevati, da o varščini odloči sodišče.

Če upnik ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, lahko v osmih dneh od prejema poziva izvršitelja vloži pri izvršitelju zahtevo, da o tem odloči sodišče. Izvršitelj zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema.

Upnik mora izvršitelju predložiti dokazilo o plačilu varščine.

Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo.

Sodišče, ki je ustavilo izvršbo, lahko na podlagi pritožbe spremeni ali razveljavi sklep iz prejšnjega odstavka, če je pritožbi priloženo dokazilo o plačilu varščine. O svoji odločitvi obvesti izvršitelja.

Varščina za plačilo dela in stroškov izvršitelja se nakaže in hrani na skrbniškem računu izvršitelja.

Varščina se lahko uporabi le za plačilo za delo izvršitelja in za povračilo stroškov za neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja po določbah 38.c člena tega zakona.

Po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja mora izvršitelj upniku osebno vročiti obračun plačila za delo in stroškov, z obvestilom o pravici in pravnih posledicah iz drugega odstavka tega člena. Izvod obračuna izvršitelj vroči sodišču.

Če upnik ne soglaša z obračunom, lahko v osmih dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Izvršitelj zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Izvršitelj je dolžan upniku povrniti stroške, ki so mu nastali z utemeljeno zahtevo, da o obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja odloči sodišče. Če upnik ne vloži zahteve, da o obračunu odloči sodišče, velja obračun za dokončnega. Dokončni obračun je izvršilni naslov.

Na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča se izvršitelj poplača iz izterjanega denarnega zneska.

O poplačilu obvesti sodišče in varščino nemudoma vrne upniku.

Če se izvršitelj ne more poplačati iz izterjanega denarnega zneska, se na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča ne glede na drugi odstavek 285.a člena tega zakona poplača iz položene varščine, hkrati pa morebitni presežek varščine vrne upniku.

Če ni bilo varščine ali če ta ne zadošča za popolno plačilo, izvršitelj pozove upnika, naj mu v osmih dneh plača znesek, ki ga dolguje po dokončnem obračunu oziroma sklepu sodišča. Po preteku tega roka lahko izvršitelj dolgovani znesek prisilno izterja.

Če zakon določa, da je treba položiti varščino, se varščina nakaže na račun sodišča, sodišču pa se predloži dokazilo o plačilu.

Sodišče določi višino varščine glede na vrednost uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti.

V predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova morajo biti navedeni:

• upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena tega zakona,
• izvršilni naslov,
• dolžnikova obveznost,
• sredstvo ali predmet izvršbe,
• drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi.

Če upnik predlaga izpolnitev denarne obveznosti, mora navesti svoj transakcijski račun, na katerega naj se plačilo opravi.

Če upnik predlaga izvršbo na premičnine, mu jih v predlogu za izvršbo ni treba natančno označiti, če ima dolžnik stalno prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji.

Če upnik predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva, in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikove zaposlitve. V tem primeru sodišče pred izdajo sklepa po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah. Če iz elektronsko dosegljivih evidenc izhaja, da viri za predlagana izvršilna sredstva ne obstajajo in upnik ni predlagal drugih izvršilnih sredstev, ravna sodišče s takšnim predlogom za izvršbo kot z nepopolno vlogo.

Predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova mora upnik priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona.

Če upnik vloži predlog za izvršbo po pooblaščencu, pooblastila ni treba predložiti, ampak se v predlogu za izvršbo navede, da je bilo pooblastilo dano in v kakšnem obsegu.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je upnik dolžan pooblastilo takoj predložiti sodišču, če se pojavi upravičen dvom o njegovi verodostojnosti, sicer se šteje, da je predlog za izvršbo umaknil.

V predlogu za izvršbo, pri kateri je treba opraviti neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, mora upnik navesti izvršitelja, ki naj ga sodišče določi za opravo teh dejanj, sicer sodišče s predlogom ravna kot z nepopolno vlogo.

Če upnik zahteva izvršbo s sredstvi ali predmeti izvršbe, pri katerih se v času vložitve predloga za izvršbo ne ve, ali bo treba določiti izvršitelja, upnik izvršitelja navede v določenem roku med postopkom po pozivu sodišča, v katerem ga sodišče opozori, da bo sklep o izvršbi v celoti ali delno s sklepom razveljavilo ali ne bo opravilo posameznega dejanja izvršbe, če v določenem roku ne bo navedel izvršitelja. Zoper sklep, s katerim se sklep o izvršbi v celoti ali delno razveljavi, ali se odloči, da se posamezno dejanje izvršbe ne opravi, ni pritožbe.

V drugih primerih nastanka taksne obveznosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, razen glede obveznosti, navedenih v 40.a in 61.a členu tega zakona, plača zavezanec sodno takso ne glede na Zakon o sodnih taksah (Uradni list, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo) po prejemu naloga, ki mu ga pošlje sodišče. Pri tem mora navesti sklicno številko, ki jo sodišče navede v nalogu.

Če zavezanec takse ne plača v roku, določenem v nalogu iz prejšnjega odstavka, ali če je ne plača z uporabo sklicne številke, navedene v nalogu, se sodna taksa prisilno izterja po določbah zakona, ki ureja sodne takse.V primeru iz prvega odstavka tega člena zavezancu ni treba prilagati dokazil o plačilu sodne takse.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, razen če zakon določa drugače.

Po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je Okrajno sodišče v Ljubljani pristojno tudi za opravo poizvedb o sredstvih izvršbe iz elektronsko dosegljivih evidenc zaradi vročitve sklepa v skladu s četrtim ali petim odstavkom 45. člena tega zakona.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. To sodišče je pristojno tudi za odločanje v postopku nasprotne izvršbe, v postopku obnove postopka, v postopku za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na prvi odstavek 42.a člena tega zakona v postopku izdaje potrdila o izvršljivosti odločbe, poravnave oziroma javne listine in ne glede na drugi odstavek 42.c člena tega zakona tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sklepa o izvršbi.

V postopku izvršbe na podlagi priložene menice kot verodostojne listine po 41.a členu tega zakona je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno sodišče po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.«.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki je vložen, ko je sodna taksa plačana.

V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine morajo biti navedeni:

• upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena,
• verodostojna listina,
• dolžnikova obveznost,

– opredelitev temelja zahtevka, * sredstvo ali predmet izvršbe, * drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi, in * zahteva, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški.

Če upnik ne razpolaga z identifikacijskim podatkom iz 2. točke prvega odstavka 16.a člena tega zakona, mu ga v predlogu za izvršbo ni treba navesti, če sodišče ob preverjanju v elektronsko dosegljivih evidencah lahko dolžnika nedvoumno identificira na podlagi ostalih identifikacijskih podatkov iz prvega odstavka 16.a člena tega zakona, ki so v predlogu za izvršbo.

Če upnik predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikove zaposlitve. V tem primeru sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah.

Verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, upniku predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve.

Za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se smiselno uporabljajo določbe drugega, tretjega, šestega, osmega in devetega odstavka 40. člena tega zakona.

Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili sporazum o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem sporazumu. V tem primeru mora upnik v predlogu za izvršbo določno označiti tudi listino o sporazumu o krajevni pristojnosti.

Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili arbitražni sporazum, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora sodni postopek ustavi, sodišče izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže predlog za izvršbo.

Če dolžnikova obveznost izhaja iz pisnega obračuna prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, upnik ne more zahtevati izvršbe za obveznost, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov.

Če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih, lahko upnik pri sodišču iz četrtega odstavka 40.c člena tega zakona vloži predlog za izvršbo na podlagi priložene menice kot verodostojne listine. Predlogu za izvršbo na podlagi priložene menice je treba priložiti menico v izvirniku v fizični obliki.

V predlogu iz prejšnjega odstavka morajo biti navedeni:

• upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena,
• menica,
• dolžnikova obveznost,
• sredstvo ali predmet izvršbe,
• drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi, in
• zahteva, naj sodišče naloži dolžniku, da v treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški.

Upnik v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva, in številke računa. V tem primeru sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah.

Če upnik predlaga izvršbo tudi na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, se uporablja četrti odstavek 41. člena tega zakona.

Za predlog po tem členu se smiselno uporabljajo določbe drugega, tretjega, šestega, osmega in devetega odstavka 40. člena tega zakona ter tretjega in sedmega odstavka 41. člena tega zakona.

O predlogu po tem členu mora sodišče odločiti v petih delovnih dneh.«.

Potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji.

Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti prejšnjega odstavka razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal.

Stranka lahko razveljavitev potrdila predlaga v tridesetih dneh, odkar se je seznanila z izdano sodno odločbo.

Potrdilo o izvršljivosti odločbe, poravnave oziroma javne listine na podlagi Uredbe 2201/2003/ES, Uredbe 805/2004/ES, Uredbe 1896/2006/ES, Uredbe 861/2007/ES, Uredbe 4/2009/ES, Uredbe 1215/2012/EU, Uredbe 606/2013/EU, Uredbe 2016/1103/EU in Uredbe 2016/1104/EU izda na zahtevo stranke sodišče ali organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji, ali notar, ki je sestavil javno listino.

Potrdilo o izvršljivosti odločb in aktov institucij Evropske unije in nekaterih v okviru Evropske unije ustanovljenih organov na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, zlasti na podlagi 86. člena Uredbe 207/2009/ES, 71. člena Uredbe 6/2002/ES, 18. in 164. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Uradni list RS – MP, št. 27/04 z dne 23. 3. 2004) ter 280. in 299. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL C št. 83 z dne 30. 3. 2010, str. 47) po preveritvi pristnosti izda na zahtevo stranke minister, pristojen za pravosodje.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim predpisom predpiše postopek za izdajo potrdila iz prejšnjega odstavka.

Za izvedbo postopka izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU, pri kateri ni treba izvesti postopka priznanja in izvršitve, dolžnik oziroma zainteresirana stranka pa ima v Republiki Sloveniji pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine, je pristojno okrožno sodišče.

Za postopek iz prejšnjega odstavka je krajevno pristojno vsako stvarno pristojno sodišče.

V predlogu iz prvega odstavka tega člena mora stranka navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se predlog šteje kot neutemeljen.

Pred izdajo sklepa sodišče nasprotni stranki vroči izvod popolnega, dovoljenega in obrazloženega predloga, da nanj odgovori v 30 dneh od njegove vročitve.

Sodišče odloča v senatu treh sodnikov.

Če je odločitev odvisna od spornih dejstev, odloči sodišče po opravljenem naroku.

Zoper sklep sodišča je dovoljena pritožba, o kateri odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Pritožba se vloži v 30 dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.

Rok za odgovor na pritožbo je 30 dni od vročitve pritožbe.

Glede postopka po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja mednarodno zasebno pravo in postopek, o postopku za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, če ni v Uredbi 1215/2012/EU ali Uredbi 606/2013/EU ali v tem členu določeno drugače.

Če je treba za izvršitev tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe 44/2001/ES, Uredbe 2201/2003/ES, Uredbe 4/2009/ES, Uredbe 2016/1103/EU ali Uredbe 2016/1104/EU izvesti postopek priznanja in izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine, je za izvedbo postopka pristojno okrožno sodišče. Sklep o razglasitvi izvršljivosti se vroči stranki, ki je vložila predlog, in stranki, zoper katero se zahteva izvršitev.

O ugovoru zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti odloča sodišče, ki je izdalo sklep o razglasitvi izvršljivosti, v senatu treh sodnikov. Rok za odgovor na ugovor je 30 dni od vročitve ugovora. Če je odločitev odvisna od spornih dejstev, odloči sodišče po opravljenem naroku.

Zoper sklep, s katerim okrožno sodišče odloči o ugovoru, je dovoljena pritožba. Pritožba se vloži v 30 dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje. Rok za odgovor na pritožbo je 30 dni od vročitve pritožbe. O pritožbi odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

Glede postopka po tem členu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja mednarodno zasebno pravo in postopek, o postopku za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, če ni v Uredbi 44/2001/ES, Uredbi 2201/2003/ES, Uredbi 4/2009/ES, Uredbi 2016/1103/EU, Uredbi 2016/1104/EU ali v tem členu določeno drugače.

Za popravek ali razveljavitev potrdila iz prvega odstavka 42.a člena tega zakona je pristojno sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Če je navedeno potrdilo izdal notar, je za njegov popravek ali razveljavitev pristojno okrajno sodišče, na območju katerega ima notar svoj sedež.

Pristojni organ na zahtevo stranke potrdilo popravi ali razveljavi s sklepom.

Potrdilo iz drugega odstavka 42.a člena tega zakona popravi minister, pristojen za pravosodje.

Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo.

Upnik lahko med postopkom z dolžnikovo privolitvijo v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo, tako da upnik obdrži zastavno pravico na predmetu izvršbe, sodišče pa ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ali sodnem registru oziroma že opravljenega rubeža premičnin.

V primeru umika sodišče ustavi postopek.

Upnik lahko po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo.

V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, so navedeni: upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena tega zakona, izvršilni naslov oziroma verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.

Sodišče v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine navede, da je bil ta sklep izdan na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo, in da sodišče ni preverilo resničnosti njihove vsebine. Sodišče v sklepu o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova opozori upnika, da bo moral v primeru dolžnikovega ugovora, ki se nanaša na pooblastilo, sodišču v izvirniku ali overjenem prepisu predložiti pooblastilo najkasneje v odgovoru na ugovor.

S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo.

V sklepu iz prejšnjega odstavka sodišče navede krajevno pristojno sodišče, ki bo izvršilni postopek vodilo in v njem odločalo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, razen če gre za sklep na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona, in dolžnika pouči o pravici do vložitve ugovora zoper ta sklep, o obveznosti obrazložitve ugovora in o pravnih posledicah neobrazloženega ugovora.

Sklep o izvršbi, s katerim sodišče predlog za izvršbo popolnoma ali delno zavrne, mora biti obrazložen.

V sklepu, s katerim dovoli izvršbo, pri kateri je potrebno opraviti neposredna dejanja izvršbe, sodišče določi tudi izvršitelja.

Če izvršitelj ni določen s sklepom o izvršbi, ga sodišče določi s posebnim sklepom.

Sodišče določi tistega izvršitelja, ki ga je navedel upnik v predlogu za izvršbo. Če je predlagani izvršitelj oseba, ki po drugem ali tretjem odstavku 288. člena tega zakona ne sme opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, sodišče s sklepom o tem obvesti upnika in ga pozove, da v določenem roku navede novega izvršitelja ter ga opozori, da bo predlog za izvršbo v celoti ali delno s sklepom zavrglo, če v določenem roku ne bo navedel novega izvršitelja.

Zoper sklep o določitvi izvršitelja ni pritožbe, stranke pa lahko v osmih dneh od prejema sklepa iz razlogov po prejšnjem odstavku zahtevajo izločitev izvršitelja.

Ne glede na določbe o krajevni pristojnosti, določene z zakonom, se pri izvršbi na podlagi verodostojne listine zahteva iz prejšnjega odstavka vloži pri Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

O izločitvi izvršitelja mora sodnik, ki vodi postopek, odločiti v treh dneh od poteka roka iz četrtega odstavka tega člena. Če ugotovi, da je predlagani izvršitelj oseba, ki po drugem ali tretjem odstavku 288. člena tega zakona ne sme opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, o tem s sklepom obvesti upnika in ga pozove, da v določenem roku navede novega izvršitelja ter ga opozori, da bo sklep o izvršbi v celoti ali delno s sklepom razveljavilo, če v določenem roku ne bo navedel novega izvršitelja.

Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine o izločitvi izvršitelja odloči sodnik krajevno pristojnega sodišča, ki vodi izvršilni postopek in v njem odloča po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Izvršitelj mora takoj predlagati svojo izločitev, če je določen za izvršitelja v zadevi iz drugega ali tretjega odstavka 288. člena tega zakona. O izločitvi odloča sodišče po šestem odstavku tega člena.

Če izvršitelj v posamezni izvršilni zadevi ne opravlja neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja v rokih, ki jih določa ta zakon in podzakonski predpisi, ga sodišče na predlog upnika s sklepom odstavi. Upnik mora v predlogu za odstavitev navesti tudi novega izvršitelja, ki naj ga sodišče določi namesto odstavljenega izvršitelja.

Razlogi za določitev drugega izvršitelja morajo biti zaznamovani v evidenci sodišča o imenovanju izvršiteljev.

Zaradi ugotavljanja razrešitvenih razlogov, izdelave ocene izvršiteljevega dela in nadzora nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja lahko minister, pristojen za pravosodje, pridobiva iz evidence iz prejšnjega odstavka od sodišča podatke o razlogih za določitev drugega izvršitelja.

Sodišče v sklepu, s katerim dovoli izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje, določi tudi udeleženca trga vrednostnih papirjev, pooblaščenega za izvedbo posameznih opravil glede prodaje in unovčevanja pravic iz nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki so predmet izvršbe.

Sodišče kot pooblaščenega udeleženca določi tistega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo. Če ga ne navede v predlogu za izvršbo, ravna sodišče s predlogom kot z nepopolno vlogo.

Če je dolžnik pravna oseba ali podjetnik, za katerega mora pooblaščeni udeleženec trga vrednostnih papirjev na podlagi Uredbe 600/2014/EU ob poročanju posla navesti tudi LEI kodo v smislu Uredbe 2017/590/EU, sodišče v sklepu iz prvega odstavka tega člena odredi pooblaščenemu udeležencu trga vrednostnih papirjev, da pridobi LEI kodo za dolžnika, ki je pravna oseba ali podjetnik, če je ta nima.

Sklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo, vroči sodišče upniku in dolžniku, sklep o izvršbi, s katerim zavrne predlog za izvršbo, pa samo upniku. Sklep o izvršbi, s katerim je določen izvršitelj, oziroma sklep o določitvi izvršitelja vroči sodišče izvršitelju, skupaj s priloženim prepisom vseh listin, ki so potrebne za opravo izvršbe.

Sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, je priložena tudi kopija predloga za izvršbo.

Sklep o izvršbi za izterjavo denarne terjatve, izdan na podlagi izvršilnega naslova, vroči sodišče tudi dolžnikovemu dolžniku, klirinško depotni družbi, pooblaščenemu udeležencu trga vrednostnih papirjev in sodišču, ki mora opraviti zaznambo sklepa v javni knjigi, sklep o izvršbi na denarna sredstva dolžnika pa tudi organizaciji za plačilni promet, pri kateri so ta sredstva.

Ko postane sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova pravnomočen, sodišče o tem obvesti izvršitelja, dolžnikovega dolžnika, pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev in organizacijo za plačilni promet.

Če po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine iz elektronsko dosegljivih evidenc izhaja, da viri za predlagana izvršilna sredstva obstajajo, Okrajno sodišče v Ljubljani vroči sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžnikovemu dolžniku, klirinško depotni družbi, pooblaščenemu udeležencu trga vrednostnih papirjev in sodišču, ki mora opraviti zaznambo sklepa v javni knjigi, izvršitelju, če je določen, sklep o izvršbi na denarna sredstva dolžnika pa tudi organizaciji za plačilni promet, pri kateri so ta sredstva, in odstopi zadevo sodišču, ki je po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine pristojno za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku.

Če po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine iz elektronsko dosegljivih evidenc izhaja, da viri za predlagana izvršilna sredstva ne obstajajo, Okrajno sodišče v Ljubljani odstopi zadevo sodišču, ki je po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine pristojno za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku, ki upnika pozove, da v 15 dneh predlaga novo sredstvo ali predmet izvršbe ali da predlaga predložitev informativnega seznama iz 31. člena tega zakona. Če upnik tega ne stori v roku, sodišče izvršbo ustavi. Sodišče upnika v pozivu opozori na posledice zamude roka.

Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se sklep, izdan na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona, vroči organizaciji za plačilni promet takoj po izdaji.

Sklep o izvršbi na premične stvari in sklep o določitvi izvršitelja vroči dolžniku izvršitelj ob prvem izvršilnem dejanju, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Če je predlagana izvršba na podlagi pisnega obračuna prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, se pravnomočni sklep o izvršbi pošlje tudi Finančni upravi Republike Slovenije pisno ali po elektronski poti v strukturirani obliki.

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.

Upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet.

Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, izdanega na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona.

Izvršba se opravi v mejah, določenih v sklepu o izvršbi.

Izvršilna dejanja se opravljajo ob delavnikih, in to podnevi.

Če bi bilo nevarno odlašati, se izvršilna dejanja opravljajo tudi druge dneve in ponoči.

Dokler trajajo ukrepi, določeni z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, uvedeni ob naravnih in drugih hujših nesrečah, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih, opravljajo izvršitelji neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja samo v nujnih zadevah, v drugih zadevah pa samo, kadar je treba odvrniti nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali premoženje večje vrednosti, razen če je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odredbi glede na okoliščine izrednega dogodka določil, da se v zadevah izvršbe in zavarovanja posluje v neomejenem obsegu.

Izvršitelj je dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače.

Pri izvršilnih dejanjih v dolžnikovem stanovanju, pri katerih ni navzoč dolžnik, njegov zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali odrasel član njegovega gospodinjstva, morata biti navzoča dva polnoletna občana.

Kadar je treba opraviti izvršilno dejanje v zaklenjenem prostoru, pa dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti, ga na podlagi odredbe sodišča nasilno odpre izvršitelj ali njegov namestnik osebno v navzočnosti dveh polnoletnih občanov.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim predpisom natančneje predpiše ravnanje izvršitelja pri opravljanju izvršbe.

Kadar se opravlja izvršba v prostoru pravne osebe, zahteva izvršitelj pred pričetkom izvršilnih dejanj od zakonitega zastopnika te pravne osebe, da takoj določi osebo, ki bo navzoča pri dejanjih.

Če zakonitega zastopnika ni v prostorih pravne osebe ali če ne določi osebe, ki bo navzoča, opravi izvršitelj dejanja v navzočnosti dveh polnoletnih občanov.

Izvršitelj lahko glede na okoliščine primera zaprosi za prisotnost in pomoč policije pri opravi posameznih izvršilnih dejanj, če naleti na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakuje.

Stroški policije so izvršilni stroški.

Stranka ali udeleženec v postopku lahko z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe.

Sodišče odloči o tej zahtevi s sklepom, samo če je vložnik to zahteval.

O nepravilnostih, ki jih stori izvršitelj pri opravljanju izvršbe, je sodišče dolžno obvestiti ministra, pristojnega za pravosodje, in zbornico izvršiteljev.

Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških.

Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.

Za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena tega zakona.

O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa:

1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno;
2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;
3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva;
4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;
5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično;
6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi;
7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena;
8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;
9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;
11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu;
12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.

Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu.

Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

Dolžnik iz četrtega odstavka 24. člena tega zakona lahko izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona.

Dolžnik in prvotni upnik lahko v primeru spremembe upnika po tretjem odstavku 24. člena tega zakona izpodbijata sklep o spremembi upnika z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona.

Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena tega zakona.

Rok za odgovor na ugovor je osem dni.

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru. Pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

Če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka.

V odgovoru na ugovor mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega.

Če sodišče ugodi ugovoru krajevne nepristojnosti, se izreče za krajevno nepristojno in odstopi zadevo krajevno pristojnemu sodišču, ki odloči tudi o drugih ugovorih zoper sklep o izvršbi.

Če sodišče ali drug organ s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, ni dopustna (59. in 60. člen), sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi.

Če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Vložitev tožbe po prejšnjem odstavku ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Postopek iz prejšnjega člena mora sodišče izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja.

V postopku iz prejšnjega člena mora dolžnik istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi.

Nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo.

Za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena tega zakona, s tem, da znaša v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni.

Če se z ugovorom iz prejšnjega odstavka izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru.

Ugovor iz prvega odstavka 56. člena tega zakona lahko dolžnik vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi.

V postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice, je dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu.

Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne izjavi, v katerem delu izpodbija sklep, se šteje, da ga izpodbija v celoti.

Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi . Sodišč nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Če sodišče ugovoru iz tretjega odstavka ugodi, je del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo.

Sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, če ugovor ni obrazložen oziroma je prepozen, nepopoln ali nedovoljen. V teh primerih sodišče ugovor v skladu z zakonom s sklepom zavrne ali zavrže.

Če izpodbija dolžnik sklep o izvršbi po prejšnjem odstavku samo zaradi krajevne nepristojnosti sodišča, se sodišče, če spozna, da ni krajevno pristojno, izreče za krajevno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču, da izvede postopek izvršbe.

Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

Če sodišče, pri katerem je vložen predlog iz prejšnjega odstavka tega člena, ni pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka, pošlje zadevo pristojnemu sodišču.

Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno.

Ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka.

Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena tega zakona.

Rok za odgovor na ugovor je osem dni.

Če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana se šteje, da je ugovor neutemeljen.

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče v celoti ali delno ustavi izvršbo.

Če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne.

Vložnik ugovora lahko v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora iz prejšnjega odstavka ali iz petega odstavka 64. člena tega zakona začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna.

Dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, je lahko zajet s tožbo iz tretjega odstavka tega člena za ugotovitev te pravice.

Če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana oziroma je bila odložena (73. člen), na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo.

V postopku, ki ga začne vložnik po tretjem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 59. in 60. člena.

Oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno. Iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, pa ima pravico zahtevati izplačilo svojega deleža sorazmerno ceni, doseženi s prodajo, vendar najmanj sorazmerno ocenjeni vrednosti, in sicer pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov izvršilnega postopka.

Oseba iz prejšnjega odstavka tega člena lahko predlaga cenitev po tretjem odstavku 89. člena tega zakona. Pri tem ne trpi stroškov cenitve v primeru, če je bila s cenitvijo ugotovljena cena višja od seštevka vrednosti predmeta po že opravljeni cenitvi in stroškov nove cenitve.

Oseba iz prvega odstavka tega člena ima pravico zahtevati, da se ji odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari.

Če osebi iz prvega odstavka tega člena kdo izpodbija delež na stvari, ki je predmet izvršbe, lahko s tožbo zoper upnika zahteva ugotovitev obstoja svojega deleža.

Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:

1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;
2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;
3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;
4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;
5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe

Če je sodišče pravnomočno v celoti ali delno razveljavilo ali spremenilo sklep o izvršbi na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona zaradi ugovora po četrtem odstavku 61. člena tega zakona, začne teči rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka.«.

Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.

Pred iztekom tega roka dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.

Pred iztekom roka iz drugega odstavka tega člena dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.

Predlog za nasprotno izvršbo vroči sodišče upniku in zahteva od njega, naj se v osmih dneh od vročitve o njem izjavi, in ga opozori na pravne posledice iz drugega odstavka tega člena.

Če se upnik v predpisanem roku ne izjavi ali če izjavi, da predlogu ne nasprotuje, izda sodišče sklep, s katerim predlogu za nasprotno izvršbo ugodi.

Če upnik v predpisanem roku izjavi, da nasprotuje predlogu, odloči sodišče o njem po opravljenem naroku.

S sklepom, s katerim ugodi predlogu, naloži sodišče upniku, da mora v petnajstih dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil.

Proti pravnomočnemu sklepu, s katerim sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodi ali ga zavrne, je dovoljen predlog za obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa, s katerim je ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo, dovoli sodišče na dolžnikov predlog s sklepom nasprotno izvršbo.

Glede nadaljnjega postopka se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izvršbo.

Sodišče ne ugodi predlogu za nasprotno izvršbo, če je zahtevana vrnitev predmeta, glede katerega so nastale take stvarne ali pravne spremembe, da vrnitev ni več mogoča.

V tem primeru lahko dolžnik uveljavlja svojo pravico v pravdnem postopku, še preden izteče rok iz drugega odstavka 67. člena tega zakona.

Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v naslednjih primerih:

1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba; 6. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;

7. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
8. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;
9. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe;

10. če je dolžnik vložil predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine na podlagi Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU;

11. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen);

12. če je dolžnik zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se predlogu za izvršbo ugodi, vložil revizijo, ki jo je sodišče na njegov predlog dopustilo.

Ne glede na prejšnji odstavek sme sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, in sicer:

1. v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, ali
2. v primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika, ali
3. kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ali
4. iz drugih posebno upravičenih razlogov, ki jih izkaže dolžnik.

Sodišče dolžnika v sklepu o izvršbi opozori na možnost odloga po prejšnjem odstavku.

V primeru izvršbe na nepremičnino je odlog mogoč do izdaje odredbe o prodaji, na kar sodišče opozori dolžnika v sklepu o izvršbi.

Domneva se, da je dolžnikov dom stanovanje ali stanovanjska hiša, kjer ima dolžnik prijavljeno stalno prebivališče.

Na predlog upnika sodišče popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če se izvršba še ni začela.

Če se je izvršba že začela, sodišče odloži izvršbo, če upnik, ki predlaga odlog, predloži listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom.

Če teče izvršba na nepremičnino in je upnik predlagal odlog izvršbe s tem izvršilnim sredstvom, mora upnik predložiti tudi pisno soglasje ostalih upnikov, na predlog katerih je bila dovoljena izvršba na nepremičnino.

Če gre za izvršbo na premičnine, na nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, ali na izpraznitev in izročitev nepremičnin, izvršitelj pa je zadevo že prevzel, mora upnik predlog za odlog izvršbe vložiti pri izvršitelju in priložiti listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom. Izvršitelj v spisu in vpisniku evidentira čas odloga in o tem takoj obvesti sodišče.

Če zakon določa, da je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, lahko upnik predlaga odlog v tem roku.

Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana.

Če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, sodišče na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

Sodišče na upnikov predlog postavi za odlog izvršbe pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino, razen, če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov.

Če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo (71. in 73. člen tega zakona, 20. člen Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G in 48/13 – ZSKZDČEU-1)), traja odlog do konca postopka o pravnem sredstvu.

Sodišče lahko odloži izvršbo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona najdlje za šest mesecev in le enkrat, kadar dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenje centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov.

Ne glede na pogoje iz prejšnjega odstavka lahko sodišče odloži izvršbo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona za najdlje tri mesece in le enkrat.

Sodišče lahko odloži izvršbo iz razloga po 2. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona najdlje za šest mesecev.

Sodišče lahko odloži izvršbo iz razloga po 3. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča, če je dolžnik vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Če tožba še ni vložena, sodišče napoti dolžnika, da v 30 dneh vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in za ta čas odloži izvršbo, razen če iz trditev dolžnika in izvršilnega naslova očitno izhaja, da dolžnik nima izgledov za uspeh.

Sodišče lahko odloži izvršbo iz drugih posebno opravičenih razlogov po 4. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona najdlje za tri mesece.

Če je odlog izvršbe predlagal upnik, jo sodišče oziroma izvršitelj odloži za toliko časa, za kolikor je upnik predlagal, vendar največ za eno leto. Upnik lahko predlaga odlog izvršbe le enkrat, lahko pa pred iztekom roka večkrat predlaga podaljšanje odloga, vendar odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga. Če odloži izvršbo izvršitelj, začne odlog teči od dne, ko izvršitelj v spisu in vpisniku evidentira čas odloga in o tem obvesti sodišče.

Če je upnik predlagal odlog izvršbe v primeru, v katerem je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, sodišče ne sme odložiti izvršbe za daljši čas.

Odložena izvršba se po uradni dolžnosti nadaljuje, ko preteče čas, za katerega je bila odložena.

Na upnikov predlog lahko sodišče nadaljuje izvršbo tudi pred iztekom roka, za katerega je bila odložena, če upnik izkaže za verjetno, da so prenehali razlogi za odlog, ali če položi varščino. V primeru iz tretjega odstavka 72. člena tega zakona upnik tak predlog vloži pri pristojnem sodišču.

Poleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.

Kadar sodišče ustavi izvršbo, s tem razveljavi, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb.

Za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari.

Upnik lahko predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari.

Za odločitev o tem predlogu je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.

Predmet izvršbe niso:

1. obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo ter posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, kolikor je vse to nujno potrebno dolžniku in članom njegovega gospodinjstva;
2. hrana in kurjava, potrebni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;
3. delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za kmetijsko dejavnost, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za štiri mesece;
4. predmeti, ki so dolžniku, ki opravlja javno službo ali znanstveno, umetniško ali drugo delo kot poklic, nujno potrebni za opravljanje njegovega dela;
5. gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke, do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov;
6. redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov;
7. pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa, ali si jih je sam nabavil, in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij,
8. hišne živali v smislu zakona, ki ureja zaščito živali, kadar se ne gojijo za pridobitni namen.

Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče.

Predmeti iz 1. do 4. točke in 8. točke prvega odstavka tega člena niso izvzeti iz izvršbe, če se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, s katerim je bil predmet kupljen, oziroma posojila, danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen, ter v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.

Poštna pošiljka ali poštno denarno nakazilo, naslovljeno na dolžnika, ne more biti predmet izvršbe, dokler mu ni vročeno.

Izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, podjetniku in zasebniku, ki ni kmet, ni mogoče opraviti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti, ter na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, kolikor ne presegajo količine, potrebne za enotedensko povprečno proizvodnjo.

Predmeti iz prvega odstavka tega člena niso izvzeti iz izvršbe, če se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, s katerim je bil predmet kupljen, oziroma posojila, danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen, ter v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.

Proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, sme sodišče dovoliti izvršbo samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje njene dejavnosti oziroma nalog.

Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče.

Izvršba na premičnine se opravi z rubežem in cenitvijo stvari, s prodajo stvari in s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo.

V predlogu za izvršbo lahko upnik zahteva le rubež in cenitev, vendar mora v tem primeru v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo.

Rubež premičnin, ki se vpisujejo v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, se opravi z vpisom v ta register. Register upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Vpis rubeža in prepovedi razpolaganja v register opravi izvršitelj na podlagi sklepa o izvršbi.

 Po vpisu v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin se podatki o rubežu in prepovedi razpolaganja s premičnino, na katero se nanaša vpis, na podlagi povezanosti z uradnimi evidencami in registri, v katere se vpisujejo premičnine, avtomatično posredujejo organom, ki jih potrebujejo za vpis v evidence oziroma registre in listine, s katerimi se dokazuje lastništvo premičnine. Dolžnik je dolžan predložiti listine za vpis v treh dneh po prejemu zahteve od organa, ki vodi takšno uradno evidenco, sicer organ obvesti izvršitelja, ki dolžniku odvzame listino in registrske označbe za premičnino ter jih izroči temu organu.

V register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin se poleg identifikacije premičnine, rubeža in prepovedi razpolaganja vpišejo podatki o izvršilni zadevi, poteku postopka ter identifikacijski podatki o dolžniku in upniku iz 16.a člena tega zakona. Pri vpisu se na podlagi davčne številke ali matične številke pravne osebe, podjetnika ali zasebnika, davčne številke ali EMŠO fizične osebe ter identifikacijskega znaka premičnine ali objekta, v katerem se premičnina nahaja, ostali podatki prevzamejo avtomatično, na podlagi povezanosti z uradnimi evidencami, v katerih je vpisana oseba, premičnina ali objekt oziroma nepremičnina, na kateri se objekt nahaja. Če podatkov v povezanih uradnih evidencah ni, se v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin vpišejo ročno.

Vpis podatkov v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin opravijo osebe ali organi, ki jih za to pooblašča zakon.

Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin je zaradi zagotavljanja namenov iz četrtega in petega odstavka tega člena povezan na podlagi matične številke s Poslovnim registrom Slovenije, na podlagi EMŠO s centralnim registrom prebivalstva ter na podlagi davčne številke z davčnim registrom in z uradno evidenco ali registrom, v katero se vpisuje premičnina, ki je predmet vpisa v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

Podatki iz registra neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, razen podatkov iz 2. točke prvega odstavka 16.a člena tega zakona, so zaradi varnosti pravnega prometa in učinkovite izvedbe izvršilnega postopka javni. Dostopni so prek spletnih strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Dostop do podatkov, ki so določeni kot javni, ni mogoč na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba, ki ni subjekt vpisa v Poslovni register Slovenije, upnik, dolžnik oziroma zastavitelj pri katerikoli premičnini, in tudi ne, ali je določen subjekt, ki je vpisan v Poslovni register Slovenije, upnik pri kateri koli premičnini.

Ne glede na omejitve iz prejšnjega odstavka imajo dostop do vseh podatkov iz registra upniki, dolžniki in zastavitelji v zvezi z zadevami, pri katerih so kot taki vpisani, notarji, izvršitelji in drugi upravičenci za vložitev zahteve za vpis ter na podlagi zakona pooblaščene osebe oziroma organi, če jih potrebujejo zaradi opravljanja zakonskih nalog.

Osebni podatki se v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin obdelujejo zaradi varnosti pravnega prometa in učinkovite izvedbe izvršilnega postopka.

Rubež premičnin, ki se vpisujejo v slovenski ladijski register ali v register zrakoplovov Republike Slovenije, se opravi z vpisom sklepa o izvršbi v ta register.

Zarubljeno motorno ali priklopno vozilo se do prenehanja veljavnosti rubeža ne sme registrirati oziroma se zanj ne sme podaljšati prometnega dovoljenja brez dovoljenja upnika, na katerem je njegov podpis overjen.

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi vrste premičnin, za katere se vzpostavi register iz tretjega odstavka tega člena, vrsto enoličnega identifikacijskega znaka za premičnine, postopek in vsebino vpisov v uradne evidence in listine, način vodenja, povezovanja in iskanja podatkov po registru ter tarifo za vpise v register.

Preden začne izvršitelj z rubežem, vroči dolžniku kopijo sklepa o izvršbi oziroma kopijo sklepa o določitvi izvršitelja, če mu ta še ni bil vročen.

Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi ali sklepa o določitvi izvršitelja ob rubežu, mu ga izvršitelj vroči pozneje.

O času in kraju rubeža obvesti izvršitelj upnika in ga opozori, da bo rubež opravljen tudi, če se ga upnik ne bo udeležil.

Rubež se opravi, če tudi dolžnik oziroma upnik ni navzoč.

O rubežu obvesti izvršitelj dolžnika oziroma upnika, ki pri njem ni bil navzoč.

Zarubiti se smejo stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik.

Dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti kdo tretji, se smejo zarubiti samo s privolitvijo le-tega.

Če tretji ne privoli v rubež, prenese sodišče na predlog upnika na upnika dolžnikovo pravico do izročitve stvari (153. člen).

Zarubi se toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov.

Predvsem se zarubijo stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlaže vnovčiti. Pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočih strank in drugih oseb.

Sodišče lahko pozneje na predlog dolžnika dovoli izvršbo na drug predmet, kot je bil na predlog upnika zarubljen, če obstoji precejšnje nesorazmerje med vrednostjo tega predmeta in višino terjatve.

Če sodišče v sklepu o izvršbi na predlog upnika določi, da se rubež gotovine opravi večkrat, opravi izvršitelj več rubežev.

Prostovoljna izpolnitev izvršitelju in rubež gotovine imata značaj sodnega pologa.

Način hrambe zarubljenih stvari se določi s podzakonskim predpisom iz 49. člena tega zakona.

Na zarubljenih stvareh je treba vidno označiti, da so zarubljene.

Nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari, ki ne ostanejo v hrambi pri dolžniku, zadene upnika, razen če je uničenje ali poškodba posledica višje sile.

Dolžniku je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi.

V sklepu o izvršbi zapiše sodišče to prepoved in opozori dolžnika na kazenskopravne posledice, če bi dolžnik ravnal proti prepovedi.

Upnik pridobi zastavno pravico na zarubljenih stvareh z rubežem, v primerih iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona pa z vpisom rubeža v register.

Če so bile stvari zarubljene za več upnikov, se vrstni red zastavne pravice, pridobljene z rubežem določa po dnevu, ko je bil opravljen rubež, vrstni red zastavne pravice, pridobljene z zaznambo v rubežnem zapisniku (91. člen) ali vpisom v register (tretji odstavek 81. člena) pa po dnevu, ko je bila opravljena zaznamba oziroma vpis.

Če so bile stvari sočasno zarubljene oziroma vpisane v register za več upnikov, se določa vrstni red zastavne pravice po dnevu, ko je sodišče prejelo predlog za izvršbo ali zavarovanje, če je prejelo predloge istega dne, pa imajo njihove zastavne pravice isti vrstni red.

Če je bil predlog za izvršbo poslan po pošti v priporočeni pošiljki, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe (neuspešen rubež), sodišče po končanih izvršilnih dejanjih ustavi izvršbo.

Če upnik v treh mesecih od neuspešnega rubeža sodišču in izvršitelju posreduje podatke o novih dolžnikovih premičninah, sodišče razveljavi sklep o ustavitvi izvršbe oziroma izvršitelj ponovi rubež, če sklep o ustavitvi izvršbe še ni bil izdan.

Če izvršitelj rubeža ne more opraviti, ker dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti ali ker stvari ni naslovu, ki ga je navedel upnik (neizveden rubež), ali če zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve, lahko upnik v treh mesecih od dneva poskusa rubeža izvršitelju neomejenokrat predlaga, naj opravi ponovni rubež. Če upnik v tem roku ne predlaga ponovnega rubeža ali če rubež, predlagan do poteka tega roka, ni uspešen, sodišče ustavi izvršbo.

Hkrati z rubežem stvari se opravi tudi njihova cenitev, razen če te zaradi posebne vrednosti zarubljene stvari ni mogoče opraviti hkrati z rubežem ali gre za rubež premičnin, ki se vpisujejo v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

Cenitev opravi izvršitelj, ki opravlja rubež.

Na zahtevo in na stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. V primeru, da je opravljenih več cenitev sodnih cenilcev glede istega predmeta in se stranki ne moreta sporazumeti o njegovi vrednosti, se za prodajo vzame povprečje tistih dveh vrednosti, ki jih izbereta stranki, razen, če sodišče ne določi drugače.

Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

O rubežu in cenitvi se napravi zapisnik.

V zapisniku je treba med drugim posebej navesti posamezne zarubljene stvari z njihovo ocenjeno vrednostjo in zapisati izjave strank in udeležencev v postopku, kot tudi izjave tretjih oseb o obstoju pravic, ki preprečujejo izvršbo ter kdo prevzame zarubljene stvari, kdaj jih prevzame oziroma kje se zarubljene stvari hranijo.

Če dovoli sodišče po rubežu izvršbo na zarubljene stvari za poplačilo kakšne druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika, izvršitelj ne opravi novega rubeža in nove cenitve teh stvari, temveč zaznamuje v nadaljevanju zapisnika le podatke iz poznejšega sklepa o izvršbi in svojo ugotovitev, ali zarubljene stvari zadoščajo za poplačilo še drugih terjatev.

Če izvršitelj v primeru iz prejšnjega odstavka ugotovi, da zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika, dolžnik pa razpolaga še z drugimi stvari, ki so lahko predmet izvršbe, takoj razpiše rubež in zarubi še toliko stvari, da bodo zadoščale za poplačilo drugih terjatev.

Če je prejšnji rubež opravil upravni organ, napravi upravni organ na zahtevo izvršitelja v svojem zapisniku o rubežu zaznamek o dodatnem rubežu.

O rubežu iz prejšnjih odstavkov se obvesti dolžnika.

Prodaja zarubljenih stvari se sme opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, razen če dolžnik privoli, da se stvari prodajo prej, če gre za stvari, ki se hitro kvarijo, ali če je nevarnost, da bi cena zarubljenih stvari občutno padla.

Med dnevom rubeža in dnevom prodaje mora preteči najmanj petnajst dni. Prodaja mora biti opravljena v treh mesecih po rubežu. V primeru iz drugega odstavka 81. člena tega zakona mora biti prodaja opravljena v treh mesecih od dne, ko je upnik predlagal prodajo stvari.

Prodaja sme biti opravljena tudi pred iztekom omenjenega roka, če je podan kakšen razlog iz prvega odstavka tega člena.

Stvari se prodajo na javni dražbi ali z neposredno pogodbo med kupcem in izvršiteljem, oziroma prek osebe, ki opravlja komisijske posle. Javna dražba se lahko opravi tudi na spletu (spletna javna dražba).

Način in datum prodaje stvari določi in zabeleži v rubežnem zapisniku izvršitelj takoj po opravljenem rubežu, pri tem pa pazi, da se doseže najugodnejše unovčenje. V primeru iz drugega odstavka 81. člena tega zakona način in datum prodaje stvari določi in zabeleži v rubežnem zapisniku izvršitelj takoj po prejemu sklepa o prodaji stvari. Izvršitelj obvesti stranke o načinu in datumu prodaje stvari s posebnim obvestilom.

Prodaja na dražbi se opravi, če gre za stvari večje vrednosti in je mogoče pričakovati, da bodo prodane po ceni, večji od ocenjene vrednosti.

Če izvršitelj določi, da se stvari prodajo na javni dražbi, najmanj osem dni pred začetkom javne dražbe pošlje sodišču oklic javne dražbe, sodišče pa ga objavi na sodni deski. Izvršitelj mora hkrati v spletnem iskalniku prodaj premičnin objaviti oklic in fotografijo predmeta ter v spletni iskalnik vpisati podatke o premičnini.

Za prodajo zarubljenih vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, lahko izvršitelj določi pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, da opravi prodajo, ali jih proda sam z neposredno pogodbo ali na javni dražbi ter določi pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, da opravi prenos imetništva vrednostnih papirjev na kupca.

Upniku in dolžniku sporoči izvršitelj kraj, dan in uro prodaje.

Na spletni javni dražbi lahko sodeluje tisti, ki se najpozneje 24 ur pred začetkom spletne dražbe prijavi. Po prijavi pridobi enolični znak, pod katerim anonimno sodeluje na dražbi.

Trajanje spletne javne dražbe se določi v oklicu.

Minister, pristojen za pravosodje s podzakonskim predpisom predpiše način opravljanja javne dražbe ter podrobnejša pravila v zvezi s spletno javno dražbo..