Izvršilne stroške plača najprej upnik.

Upnik mora plačati predujem za stroške izvršilnih dejanj na način, v višini in v roku, ki ga določi sodišče. Če upnik v določenem roku ne plača predujma, sodišče ustavi izvršbo.

Za neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja mora upnik na zahtevo izvršitelja plačati varščino po določbah 38.a člena tega zakona.

Če se postopek uvede po uradni dolžnosti, se predujem oziroma varščina ne plača, potrebni stroški pa se vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo.

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

Upnik mora dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Tretji mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

Sodišče mora o stroških odločiti v osmih dneh od prejema zahteve. Pri odmeri stroškov, ki bo zadnja v izvršbi, sodišče na zahtevo stranke upošteva tudi stroške, ki bodo nastali z izterjavo izvršilnih stroškov, ter dovoli izvršbo in odredi zavarovanje za njihovo izterjavo. Če so zahtevani kasneje, se ti stroški ne priznajo.