V obširnem pojasnilu lahko preberemo, kako bodo od 1. januarja 2015 dalje telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronske storitve, ki jih davčni zavezanec opravi osebi, ki ni davčni zavezanec (B2C), obdavčene v državi članici, v kateri ima prejemnik storitve sedež, stalno ali običajno prebivališče. Večina drugih storitev, ki se opravijo osebi, ki ni davčni zavezanec, se še naprej obdavčuje v državi članici, v kateri je sedež izvajalca.

Telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronske storitve in DDV

Pojasnilo FURS, št. 4230-206/2014, 12. 12. 2014

Od 1. januarja 2015 bodo telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronske storitve, ki jih davčni zavezanec opravi osebi, ki ni davčni zavezanec (B2C), obdavčene v državi članici, v kateri ima prejemnik storitve sedež, stalno ali običajno prebivališče. Večina drugih storitev, ki se opravijo osebi, ki ni davčni zavezanec, se še naprej obdavčuje v državi članici, v kateri je sedež izvajalca.

Davčni zavezanci, ki opravljajo tovrstne storitve osebam, ki niso davčni zavezanci v drugih državah članicah, bodo morali obračunavati in plačevati DDV v teh državah članicah, kar pomeni, da bi se morali identificirati za namene DDV v vseh tistih državah, kjer imajo sedež ali prebivališče njihovi naročniki. Obveznosti identifikacije za namene DDV v drugih državah članicah se davčni zavezanci lahko izognejo, če se prijavijo v posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronske storitve.

Da bi lahko določili, katere storitve je treba obdavčiti v državi članici prejemnika, je bistveno opredeliti telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja in elektronsko opravljene storitve.

TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE

 „Telekomunikacijske storitve“ pomenijo storitve v zvezi s prenosom, oddajanjem ali sprejemanjem signalov, besed, slik in zvoka ali kakršne koli informacije po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s povezanim prenosom ali dodeljevanjem povezane pravice do uporabe zmogljivosti za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje, vključno z zagotavljanjem dostopa do globalnih informacijskih omrežij.

Telekomunikacijske storitve v smislu člena 24(2) Direktive 2006/112/ES zajemajo zlasti naslednje:

- fiksne in mobilne telefonske storitve za prenos in preklapljanje glasu, podatkov in videa, vključno s telefonskimi storitvami z video komponento (videofonske storitve);

- telefonske storitve prek interneta, vključno z videotelefonijo prek internetnega protokola (VoIP);

- telefonski predal, čakanje na klic, posredovanje klica, identifikacijo klicatelja, trismerno klicanje in druge storitve upravljanja klicev;

- storitve osebnega klica;

- storitve zvočnih in besedilnih sporočil;

- telefaks, telegraf in teleks;

- dostop do interneta, vključno s svetovnim spletom;

- zasebne omrežne povezave, ki zagotavljajo telekomunikacijske zveze izključno za odjemalčevo uporabo.

Telekomunikacijske storitve v smislu člena 24(2) Direktive 2006/112/ES ne zajemajo naslednjega:

- elektronsko opravljenih storitev;

- storitev radijskega in televizijskega oddajanja (v nadaljnjem besedilu: storitve oddajanja).

STORITVE ODDAJANJA

Storitve oddajanja vključujejo storitve oddajanja avdio in avdiovizualnih vsebin, kot so radijski in televizijski programi, ki jih ponudnik medijskih storitev, ki je hkrati nosilec uredniške odgovornosti, prek komunikacijskih omrežij ponuja širši javnosti, ki jih lahko sočasno gleda ali posluša na podlagi programskega sporeda.

Definicija storitev radijskega in televizijskega oddajanja je ozka in pokriva samo storitve, ki vključujejo avdio in avdiovizualne vsebine, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev, ki zanje tudi uredniško odgovarja. Definicija pokriva tudi distribucijo radijskih in televizijskih programov preko elektronskih omrežij, kot je npr. internet, vendar samo, če oddajanje poteka istočasno kot njihov prenos ali ponoven prenos preko radijskega ali televizijskega omrežja.

Storitve oddajanja zajemajo zlasti naslednje:

- radijske ali televizijske programe, ki se prenašajo ali ponovno prenašajo prek radijskega ali televizijskega omrežja;

- radijske ali televizijske programe, ki se distribuirajo prek interneta ali podobnega elektronskega omrežja (pretakanje IP), če se oddajajo sočasno s prenosom ali ponovnim prenosom teh programov prek radijskega ali televizijskega omrežja.

Storitve oddajanja ne zajemajo:

- telekomunikacijske storitve;

 - elektronsko opravljene storitve;

 - ponudba informacij o posameznih programih na zahtevo;

 - prenos pravic oddajanja ali prenašanja programov;

 - dajanje tehnične opreme ali prostorov za sprejemanje programa v najem;

- radijske ali televizijske programe, ki se distribuirajo prek interneta ali podobnega elektronskega omrežja (pretakanje IP), razen če se oddajajo sočasno s prenosom ali ponovnim prenosom teh programov prek radijskega ali televizijskega omrežja.

Primer: Davčni zavezanec zagotavlja premijske športne programe, za katere je uredniško odgovoren. Smatra se, da gre za opravljanje storitev oddajanja. Takšne storitve so lahko v nekaterih državah članicah obdavčene z nižjo davčno stopnjo.

Primer: Če pravico do dostopa istih kanalov zagotovi izvajalec, ki to pravico kupuje na debelo ter nato posreduje signale in nima nobene uredniške odgovornosti glede zagotovljene vsebine, se smatra, da izvajalec opravlja elektronske storitve, za katere se uporabi standardna stopnja.

ELEKTRONSKO OPRAVLJENE STORITVE

„Elektronsko opravljene storitve“ iz Direktive 2006/112/ES vključujejo storitve, ki se opravljajo s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem in v odsotnosti informacijske tehnologije ne bi mogle obstajati.

Elektronsko opravljene storitve zajemajo predvsem naslednje:

- dobavo digitaliziranih proizvodov na splošno, vključno s programsko opremo ter njenimi spremembami oziroma nadgradnjami;

- storitve, ki omogočajo ali podpirajo navzočnost podjetij ali posameznikov na elektronskem omrežju, kot je na primer spletišče ali spletna stran;

- storitve, ki jih računalnik avtomatsko ustvari s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja kot odziv na prejemnikov posamičen vnos podatkov;

- prenos, proti plačilu, pravice do prodaje blaga ali storitve na spletni strani, ki deluje kot spletni trg, kjer potencialni kupci s pomočjo avtomatiziranega postopka posredujejo ponudbe in kjer sta stranki z elektronsko pošto, ki jo samodejno ureja računalnik, uradno obveščeni o prodaji;

- internetne pakete informacijskih storitev (ISP), v katerih telekomunikacijska sestavina predstavlja pomožen in podrejen del (torej paketi, ki ponujajo več od samega dostopa do medmrežja in zajemajo druge elemente, kot so vsebinske strani z dostopom do novic, vremenskih napovedi ali turističnih informacij; spletne igre; posredovanje spletišč; dostop do spletnih razprav in podobno);

- spletna ponudba, spletno gostovanje, vzdrževanje programov in opreme na daljavo:

     - posredovanje spletišč in spletnih strani;

     - avtomatizirano spletno vzdrževanje programov na daljavo;

     - upravljanje sistemov na daljavo;

     - spletno skladiščenje podatkov, pri katerem so posamezni podatki shranjeni in iskani elektronsko;

     - spletna dobava prostora na disku na zahtevo;

- dobavo programske opreme in njeno posodabljanje:

      - dostop do spletne programske opreme ali prenos spletne programske opreme (vključno s programi za javna naročila/računovodstvo in protivirusnimi programi) ter njihove posodobitve;

     - preprečevalci prikaza oglasov (programska oprema za onemogočanje prikazovanja oglasov s pasico);

     - gonilniki za prenos podatkov, kot je programska oprema, ki deluje kot vmesnik med računalniki in zunanjo opremo (na primer tiskalniki);

     - avtomatizirana spletna namestitev filtrov na spletiščih;

     - avtomatizirana spletna namestitev požarnih zidov;

- dobavo slik, besedil in informacij kot tudi dajanje baz podatkov na razpolago:

     - dostop do ali prenos namiznih tem;

     - dostop do ali prenos fotografskih ali slikovnih podob ali ohranjevalnikov zaslona;

     - digitalizirana vsebina knjig in drugih elektronskih publikacij;

      - naročnina na spletne časopise in revije;

     - spletni dnevniki in statistike spletišč;

     - spletne novice, prometna obvestila in vremenske napovedi;

      - spletni podatki, ki jih programska oprema avtomatično ustvari na osnovi določenega vnosa kupca, kot na primer pravni ali finančni podatki (zlasti stalno posodobljeni podatki o stanju na borzi);

     - nudenje oglasnega prostora, vključno z oglasi s pasico na spletiščih in spletnih straneh;

     - uporaba iskalnikov in internetnih imenikov;

- dobavo glasbe, filmov in iger, vključno z igrami na srečo in loterijo, kot tudi predvajanj in prireditev s področij politike, kulture, umetnosti, športa, znanosti in zabave:

     - dostop do ali prenos glasbe na računalnike in mobilne telefone;

     - dostop do ali prenos „jinglov“, odlomkov, melodij zvonjenja ali drugih zvokov;

     - dostop do ali prenos filmov;

     - prenos iger na računalnike in mobilne telefone;

     - dostop do avtomatiziranih spletnih iger, ki so odvisne od interneta ali podobnih elektronskih omrežij, kjer so igralci na različnih geografskih lokacijah;

- opravljanje poučevanja na daljavo:

     - avtomatizirano učenje na daljavo, ki je odvisno od interneta ali podobnega elektronskega omrežja in katerega ponudba zahteva omejeno človeško posredovanje, ali nikakršnega, vključno z virtualnimi učilnicami, razen kjer se internet ali podobno elektronsko omrežje uporablja le kot orodje za komunikacijo med učiteljem in učencem;

     - delovni zvezki, ki jih učenci izpolnijo na spletu in so ocenjeni avtomatično, brez človeškega posredovanja.

Elektronsko opravljene storitve ne zajemajo:

 - storitve oddajanja;

 - telekomunikacijske storitve;

- blago, ko se naročilo in obdelava opravita elektronsko;

 - CD-ROM-e, diskete in podobne fizične nosilce zapisa;

 - tiskani material, kot so knjige, glasila, časopisi in revije;

- zgoščenke in avdio kasete;

 - video kasete in DVD-ji;

 - igre na CD-ROM-ih;

- storitve strokovnjakov, kot so odvetniki in finančni svetovalci, ki strankam svetujejo po elektronski pošti;

- storitve interaktivnega učenja, kjer učitelj posreduje vsebino programa preko interneta ali elektronskega omrežja, kot je na primer povezava z daljinskim dostopom;

- storitve fizičnega „off-line“ popravila računalniške opreme;

- storitve skladiščenja podatkov „off-line“;

- oglaševalske storitve, zlasti v časopisih, na plakatih in na televiziji;

 - storitve telefonske pomoči uporabnikom;

- storitve poučevanja, ki vključujejo le učenje na daljavo, na primer tečaji po pošti;

- klasične dražbene storitve, odvisne od neposrednega človeškega posredovanja, ne glede na način podajanja ponudb.

Kadar je elektronska storitev opravljena prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala

Če se elektronsko opravljene storitve opravljajo prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala, na primer tržnice za aplikacije, se za namene uporabe člena 28 Direktive 2006/112/ES domneva, da davčni zavezanec, ki sodeluje pri opravljanju teh storitev, deluje v svojem imenu, vendar za račun ponudnika teh storitev, razen če ta davčni zavezanec ponudnika ni izrecno navedel kot izvajalca storitev in je to razvidno iz pogodbenih dogovorov med strankami.

Da se šteje, da je davčni zavezanec izrecno navedel ponudnika elektronsko opravljenih storitev kot izvajalca teh storitev, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

- vsak davčni zavezanec, ki sodeluje pri opravljanju elektronsko opravljenih storitev, 5/8 mora dati ali dati na voljo račun, v katerem so navedene te storitve in njihov izvajalec;

- v računu ali potrdilu, ki sta bila izdana ali dana na voljo prejemniku, morajo biti navedene elektronsko opravljene storitve in njihov izvajalec.

Navedena določba uvaja predpostavko, da davčni zavezanec, ki sodeluje pri opravljanju elektronskih ali internetnih telefonskih storitev, deluje v svojem lastnem imenu, vendar pa za račun ponudnika teh storitev.

Določba odraža pravno fikcijo, predpisano v 28. členu Direktive 2006/112/ES, ki določa, da se šteje, kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu, vendar za račun druge osebe, da je prejel in opravil te storitve sam.

To pomeni, da se za vsako transakcijo v dobavni verigi med ponudnikom elektronskih storitev in končnim potrošnikom šteje, da je vsak »posrednik« (kot npr. kdor se ukvarja z zbiranjem spletne vsebine z namenom razpošiljanja uporabnikom ali je telekomunikacijski operater) sam prejel in opravil elektronsko ali telefonsko storitev.

Ta predpostavka se lahko ovrže samo, če je ponudnik storitev izrecno naveden kot izvajalec s strani davčnega zavezanca, udeleženega pri opravljanju storitev, to pa se odraža v pogodbenih dogovorih. Te zahteve mora izpolnjevati vsaka stran v dobavni verigi z namenom, da te strani ne zavede predpostavka.

Ponudnik storitev se smatra kot izrecno naveden kot izvajalec s strani davčnega zavezanca pod dvema pogojema:

1. račun, izdan ali dan na razpolago s strani vsake osebe, ki je udeležena pri opravljanju storitve, identificira zadevno storitev in njenega izvajalca ter

2. strankin blagajniški zapis ali potrdilo o prejemu identificira zadevno storitev in njenega izvajalca.

Davčnemu zavezancu, ki v zvezi z opravljanjem elektronsko opravljenih storitev odobri zaračunavanje stroškov prejemniku ali odobri opravljanje storitev oziroma določi splošne pogoje in podrobnosti dobave, ni dovoljeno izrecno navesti druge osebe kot ponudnika navedenih storitev.

Zgoraj navedeno se uporablja tudi, če se telefonske storitve prek interneta, vključno z videotelefonijo prek internetnega protokola (VoIP), opravljajo prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala, na primer tržnice za aplikacije, in pod enakimi pogoji, kot so določeni v navedenem odstavku.

Navedeno pa se ne uporablja za davčne zavezance, ki opravljajo samo obdelavo plačil v zvezi z elektronsko opravljenimi storitvami ali telefonskimi storitvami prek interneta, vključno z videotelefonijo prek internetnega protokola (VoIP), in ki ne sodelujejo pri njihovem izvajanju.

Izvajalec storitev ponuja v restavraciji, hotelu, telefonski govorilnici, internetni kavarni… (domneve glede kraja prejemnika storitev)

Telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronske storitve se običajno opravijo na daljavo in izvajalec storitve mora imeti možnost določiti lokacijo svoje stranke na enostaven način, tako da je DDV obravnava lahko avtomatizirana in predstavlja čim manj administrativnega bremena. Predvsem kadar gre za opravljanje storitev majhne vrednosti, istočasno pa za zelo veliko število transakcij, se pojavi potreba, da se z uporabo določenih predpostavk olajša praktična uporaba pravil, določenih v Direktivi 2006/112/ES.

Ko so storitve opravljene na določeni lokaciji, prejemnik pa mora biti na tej lokaciji prisoten, se domneva, da ima prejemnik sedež na tej lokaciji.

Če izvajalec telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronsko opravljenih storitev navedene storitve ponuja na določeni lokaciji, na primer:

- v telefonski govorilnici,

- na točki dostopa do brezžičnega interneta,

 - v internetni kavarni,

- v restavraciji ali

- v hotelski veži,

prejemnik pa mora biti na tej lokaciji fizično prisoten, da bi ta izvajalec zanj lahko opravil zadevno storitev, se za namene uporabe členov 44, 58 in 59a Direktive 2006/112/ES domneva, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v kraju, v katerem je ta lokacija, in da se storitev tam tudi dejansko uporablja in uživa.

Če je ta lokacija na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku, ki prevaža potnike v Uniji, se za državo, v kateri je ta kraj, šteje država, v kateri se je prevoz potnikov začel.

Predpostavka se uporablja za storitve opravljene davčnim zavezancem (B2B) in za storitve opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci (B2C).

Določba zajema vse tri vrste storitev, vendar je še zlasti pomembna za telekomunikacijske storitve, in sicer za telefonske klice (različne vrste telefonskih govorilnic) ali dostop do interneta (na WI-FI dostopni točki ali v internetni kavarni). Lahko pa bi se uporabila tudi pri določenih storitvah radijskega in televizijskega oddajanja ter pri elektronskih storitvah, npr. v situaciji, kjer delujejo igralni avtomati v lokalih z igralnimi avtomati, pivnicah, barih ali kjer se ponuja razvedrilo (igranje se opira na lokalne strežnike, npr. v kavarnah ali kioskih).

Storitve opravljene prek fiksnega omrežja, prek mobilnih omrežij… (domneve glede kraja prejemnika storitev)

Zaradi lažje določitve kraja opravljanja storitev se upoštevajo določene predpostavke v zvezi s storitvami, ki so opravljene prek fiksnega omrežja, prek mobilnih omrežij, z uporabo dekoderja ter storitve opravljene v drugih okoliščinah. Določba se uporablja samo za storitve opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci (B2C).

Kadar se telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve opravljajo za osebo, ki ni davčni zavezanec:

- prek njenega fiksnega omrežja, se domneva, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v kraju, v katerem je nameščeno fiksno omrežje;

- prek mobilnih omrežij, se domneva, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v državi, identificirani z mobilno oznako države na kartici SIM, ki se uporablja za prejemanje navedenih storitev;

- ter je zanje potrebna dekodirna ali druga podobna naprava ali kartica za gledanje in se fiksno omrežje ne uporablja, se domneva, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v kraju, v katerem se nahaja dekodirna ali druga podobna naprava, če ta kraj ni znan, pa v kraju, v katerega je bila kartica za gledanje poslana v uporabo;

- v drugih okoliščinah se domneva, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v kraju, ki ga kot takšnega določi izvajalec na podlagi dveh nenasprotujočih si dokazov.

Storitve opravljene preko fiksnega omrežja

Predpostavka za storitve, opravljene prek fiksnega omrežja, se nanaša na primere, kjer so storitve opravljene stranki prek fiksne zemeljske linije, povezane v zgradbo. Ker je to tudi kraj, kjer bo storitev uporabljena, se domneva, da je od tam tudi stranka.

Predpostavka pokriva katerokoli telekomunikacijsko storitev, storitev radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronsko storitev, ki se izvede preko fiksne zemeljske linije. Obstajati mora povezava med fiksno linijo in zadevno stranko, ki kaže na to, da je stranka dejansko locirana na kraju, kjer je nameščena fiksna zemeljska linija. Takšen primer je fiksna zemeljska linija, ki je rezidenčna, torej da je inštalacija narejena za lastnika stavbe ali najemnika ali kaj podobnega.

Primer: Izvajalec opravi storitev preko fiksnega omrežja. Inštalacija fiksne linije je narejena v zgradbi, ki jo pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, uporablja za svoje aktivnosti. Predpostavka pa se ne uporablja za situacijo, kjer je fiksna zemeljska linija narejena za podjetje.

Storitve opravljene preko mobilnih omrežij

Predpostavka se nanaša na primere storitev, ko stranka (oseba, ki ni davčni zavezanec) uporabi SIM kartico za sprejem storitev, ne glede na to, ali so te storitve plačane vnaprej ali pa po dejanski uporabi. Država izdaje SIM kartice je ključna, saj se predpostavlja, da ima stranka tam sedež, svoj stalni naslov ali pa tam običajno prebiva.

Ta predpostavka pokriva vse tri vrste storitev, ker se preko mobilnega omrežja ne opravljajo samo telekomunikacijske storitve, ampak tudi storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronske storitve.

Predpostavka je še posebej uporabna v primeru vnaprej plačanega dobroimetja na SIM karticah, ker se takšno dobroimetje lahko uporabi za veliko več kot samo opravljanje telefonskih klicev ali za dostopanje do interneta. Izvajalec storitve na podlagi dobroimetja ne more vnaprej vedeti, za kaj bo stranka uporabila to dobroimetje.

Digitalni produkti (ki bi lahko vključevali tudi radijsko in televizijsko oddajanje) se lahko dobavijo neposredno na telefon stranke s pošiljanjem SMS-a in v tem primeru pridobitev produkta ne zahteva dostopa do interneta. V tem primeru bo stranki na primer zaračunan nek osnovni znesek SMS (telekomunikacijska storitev) in dodatni znesek za pokritje plačila digitalnega produkta (možno storitev radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronskih storitev).

V obeh primerih (vnaprej plačano dobroimetje in plačilo po dejanski uporabi) bo izvajalec lahko ovrgel predpostavko, če bo imel 3 ujemajoča se dokazna sredstva, ki bodo nakazovala, da ima njegova stranka sedež drugje.

V drugih okoliščinah se domneva, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v kraju, ki ga kot takšnega določi izvajalec na podlagi dveh nenasprotujočih si dokazov.

Druge (digitalno) opravljene storitve

Vsi drugi primeri opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronskih storitev, ki jih ne pokriva specifična predpostavka, spadajo pod zadnjo točko. V skladu s to določbo se predpostavlja, da je stranka locirana na kraju, ki ga izvajalec storitve prepozna na podlagi dveh ujemajočih se dokaznih sredstev.

Ta splošna predpostavka zagotavlja večjo gotovost izvajalcu storitve, ki je odgovoren za določanje, kje storitev obdavčiti. V primeru sporov z njegovo stranko bo na izvajalcu, da se odloči, kateri dve ujemajoči se dokazni sredstvi smatra za najbolj zanesljivi pri določanju lokacije njegove stranke. Samo davčni organ, ne pa stranka, bo lahko izpodbijala njegovo oceno in to samo v primeru, če obstajajo indici napačne uporabe ali zlorabe s strani izvajalca storitve.

Kot dokazno sredstvo lahko služi katerokoli komercialno relevantna informacija, kar omogoča zadostno fleksibilnost izvajalca, da na pravilen način določi lokacijo svoje stranke.

IZPODBOJNOST DOMNEV

Vse predpostavke za določanje sedeža prejemnika storitev lahko zavrne izvajalec storitev, pod določenimi pogoji pa tudi davčni organ.

Izvajalec telekomunikacijskih storitev, storitev radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronskih storitev lahko izpodbije domnevo glede sedeža prejemnika na podlagi treh nenasprotujočih si dokazov, iz katerih je razvidno, da ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče drugje.

Davčni organ pa lahko izpodbije domneve glede sedeža prejemnika storitev le, če obstajajo znaki nepravilnega ravnanja ali zlorabe s strani izvajalca. Obseg uporabe zavrnitve predpostavke s strani davčnega organa je omejen na situacije, kjer obstajajo indici napačne uporabe ali zlorabe s strani izvajalca storitev, predvsem zaradi zagotovitve pravne varnosti.