Iz spletne strani Finančne uprave RS so povzeti odgovori na vprašanja iz področja Davki in druge dajatve – Davčni postopek (april 2015): 

1. Ali se plačilo s plačilno kartico šteje za gotovinsko plačilo ali plačilo na TRR?

2. Ali se lahko plačilo opravi tudi tako, da se plača preko položnice (plačilnega naloga) z gotovino?

3. Ali sta v primeru plačila v gotovini, ki presega 420 evrov v prekršku oseba, ki izvede plačilo v gotovini, in tudi oseba, ki plačilo v gotovini prejme?

4. Ali velja obveznost plačevanja preko transakcijskega računa tudi za tuje pravne osebe?

5. Ali je to, da ima prejemnik plačila blokirane račune, opravičljiv razlog, da se plačilo opravi z gotovino?

6. Ali velja obveznost iz drugega in tretjega odstavka 23.a člena pravilnika tudi za plačevanje obveznosti v tujini?

7. Ali je dopustno, da se plačilo zneska, ki presega 420 evrov razbije na dve ločeni plačili, ki vsako posebej ne presega 420 evrov?

8. Smo trgovski center, ki se ukvarja z maloprodajo. Med našimi kupci so tudi podjetja in podjetniki. Ti opravijo nakup in plačajo na blagajni, potem odidejo do informacij, kjer se jim izpiše originalni račun. Na tem računu je razvidno, ali je plačilo opravljeno z gotovino ali s kartico. Ali sploh smemo izstaviti račun takšni stranki, ki je »zavestno« kršila zakon ali ji naj zavrnemo celoten nakup in ga naj plača na dovoljen način? Če ji ne izstavimo računa, smo dejansko v prekršku. Ali smo hkrati s prejemom gotovine za opravljen nakup tudi mi v prekršku?

9. Drugi odstavek 36. člena ZDavP-2 določa, da se ne glede na prvi odstavek tega člena, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila manjše vrednosti ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. V tretjem odstavku 36. člena ZDavP-2 je določeno, da minister podrobneje določi (v pravilniku), v katerih primerih iz drugega odstavka tega člena se plačila ne nakazujejo na transakcijske račune. Kaj v tem kontekstu pomeni »drugače zagotovljena evidenca o plačilih«?

10. Kakšna je obveznost nakazovanja povračil stroškov službenega potovanja (dnevnice)?

11. Ali se lahko prejemki, ki so namenjeni pokritju stroškov prevoza, nočitev in dnevnic, sodelujočim v dejavnostih društev in njihovih zvez izplačajo v gotovini, glede na to, da niso v delovnem razmerju?

12. Kdaj se za namene izvajanja 23.a člena Pravilnika kmetje štejejo, da opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost v okviru dejavnosti?

13. Ali se za namene izvajanja 23.a člena Pravilnika kmetje z dohodki iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki so obdavčeni z dohodnino na podlagi katastrskega dohodka štejejo, da opravljajo dejavnost?

14. Ali mora kmet za svoje poslovanje odpreti poslovni račun, ali lahko plačuje račune s svojo osebno bančno kartico in prejema prihodke na svoj osebni račun?

15. Ali kmet lahko plačuje račune nad 420 evrov z gotovino in prejema prihodke večje od 125 evrov v gotovini?

16. Kako sprememba pravilnika vpliva na izplačevanje določenih plačil iz naslova delovnega razmerja v obliki vrednostnih bonov in plačevanje z vrednostnimi boni?

17. Ali se vračilo DDV v potniškem prometu (75. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in 86/14, v nadaljevanju ZDDV-1) mora izvesti na prejemnikov TRR ali se lahko izvede preko mednarodne poštne nakaznice?

1. Ali se plačilo s plačilno kartico šteje za gotovinsko plačilo ali plačilo na TRR?

Z vidika izvajanja Pravilnika plačilo s plačilnimi in kreditnimi karticami ne pomeni gotovinskega poslovanja, saj je pri tovrstnem poslovanju zagotovljena sledljivost denarnega toka.

2. Ali se lahko plačilo opravi tudi tako, da se plača preko položnice (plačilnega naloga) z gotovino?

Ker gre v takem primeru za plačilo na transakcijski račun prejemnika, je takšen način plačila dopusten.

3. Ali sta v primeru plačila v gotovini, ki presega 420 evrov v prekršku oseba, ki izvede plačilo v gotovini, in tudi oseba, ki plačilo v gotovini prejme?

ZDavP-2 v 36. členu nalaga obveznost nakazovanja pravnim in drugim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom, posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil, da morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune.

Po določbi 14. točke 397. člena ZDavP-2 stori prekršek oseba, ki v nasprotju z zakonom ne nakazuje plačil na transakcijske račune prejemnikov.

4. Ali velja obveznost plačevanja preko transakcijskega računa tudi za tuje pravne osebe?

Glede na teritorialno veljavnost ZDavP-2 (in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika), so na območju Republike Slovenije tudi tuji poslovni subjekti dolžni izvesti plačilo na transakcijski račun oz. opraviti plačilo s plačilno kartico. Če je plačilo izvedeno v nasprotju s Pravilnikom in ZDavP-2, je v prekršku oseba, ki bi plačilo morala izvesti na transakcijski račun, torej plačnik.

5. Ali je to, da ima prejemnik plačila blokirane račune, opravičljiv razlog, da se plačilo opravi z gotovino?

Ne. Namen spremembe Pravilnika je tudi ta, da se plačila izvajajo tudi na blokirane račune in na ta način pridejo tudi upnikovi upniki do poplačila glede na vrstni red blokade.

6. Ali velja obveznost iz drugega in tretjega odstavka 23.a člena pravilnika tudi za plačevanje obveznosti v tujini?

Glede na teritorialno veljavnost ZDavP-2 (in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika), velja obveznost nakazovanja na transakcijske račune za plačila, opravljena na ozemlju Republike Slovenije. Če poslovni subjekt opravi nakup storitev ali blaga izven ozemlja Republike Slovenije, je glede načina plačevanja vezan na pravila države, v kateri izvede transakcijo.

Navedeno pomeni tudi, da se delavcu, ki se ga pošlje na delo v tujino, in se pričakuje, da bo moral tam plačati določeno blago ali storitve za svoje podjetje v gotovini, lahko izroči gotovina, s katero bo delavec plačeval obveznosti v tej državi, v skladu z njeno zakonodajo oziroma v skladu s poslovnimi običaji, ki se uporabljajo v tej državi.

Plačila delavcem, ki so napoteni na delo v tujino, in imajo naravo npr. dohodkov iz delovnega razmerja, pa morajo biti izvedena na njihov transakcijski račun.

7. Ali je dopustno, da se plačilo zneska, ki presega 420 evrov razbije na dve ločeni plačili, ki vsako posebej ne presega 420 evrov?

Če je na računu naveden znesek, ki presega 420 evrov tega ni dovoljeno drobiti na nižje zneske, oziroma tudi če je račun plačan v več manjših zneskih, morajo biti plačani na transakcijski račun, čeprav posamezni ne presegajo 420 evrov. Prav tako ni dopustno za eno dobavo blaga ali opravo storitve izdajati več računov, da bi se na ta način izognili obveznosti iz 36. člena ZDavP-2 in 23.a člena Pravilnika.

8. Smo trgovski center, ki se ukvarja z maloprodajo. Med našimi kupci so tudi podjetja in podjetniki. Ti opravijo nakup in plačajo na blagajni, potem odidejo do informacij, kjer se jim izpiše originalni račun. Na tem računu je razvidno, ali je plačilo opravljeno z gotovino ali s kartico. Ali sploh smemo izstaviti račun takšni stranki, ki je »zavestno« kršila zakon ali ji naj zavrnemo celoten nakup in ga naj plača na dovoljen način? Če ji ne izstavimo računa, smo dejansko v prekršku. Ali smo hkrati s prejemom gotovine za opravljen nakup tudi mi v prekršku?

Kot prekršek je opredeljeno ravnanje osebe, ki mora v skladu z ZDavP-2 in Pravilnikom plačilo za opravljeno storitev ali dobavljeno blago nakazati na transakcijski račun prejemnika, pa ga ne nakaže. Prejemnik plačila ne stori prekrška. Menimo, da ste v takem primeru kupcu vseeno dolžni izstaviti račun, pri tem pa predlagamo, da te kupce opozorite na njihovo dolžnost iz Pravilnika in ZDavP-2.

9. Drugi odstavek 36. člena ZDavP-2 določa, da se ne glede na prvi odstavek tega člena, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila manjše vrednosti ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. V tretjem odstavku 36. člena ZDavP-2 je določeno, da minister podrobneje določi (v pravilniku), v katerih primerih iz drugega odstavka tega člena se plačila ne nakazujejo na transakcijske račune. Kaj v tem kontekstu pomeni »drugače zagotovljena evidenca o plačilih«?

Namen drugega odstavka 36. člena ZDavP-2 je, da za določena plačila, torej plačila manjših vrednosti oziroma plačila, ki imajo zagotovljeno evidenco, ne velja obveznost nakazovanja, tretji odstavek pa določa, da vsebino manjših plačil in plačil z zagotovljeno evidenco določi minister, iz česar izhaja, da je 23.a člen Pravilnika tisti, ki določa, kdaj je razlog neobveznosti nakazovanja plačilo manjših vrednosti (npr. 420 evrov) in kdaj je razlog neobveznosti nakazovanja v zagotovitvi evidence ( 8. točka 23.a člena Pravilnika, ki določa, da je v primeru prenosa sredstev vlagatelja iz enega vzajemnega sklada v drug vzajemni sklad iste družbe za upravljanje, pogoj za to, da se sredstva ne nakazujejo na transakcijski račun, zagotovitev ustreznega načina sledljivosti prehodov med vzajemnimi skladi).

10. Kakšna je obveznost nakazovanja povračil stroškov službenega potovanja (dnevnice)?

Delodajalec mora dnevnice izplačati na transakcijski račun zaposlenega. Pri izplačilu dnevnice gre za povračilo stroškov v zvezi s službenim potovanjem (4. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2), ki se šteje dohodek iz delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka 37. člena ZDoh-2.

11. Ali se lahko prejemki, ki so namenjeni pokritju stroškov prevoza, nočitev in dnevnic, sodelujočim v dejavnostih društev in njihovih zvez izplačajo v gotovini, glede na to, da niso v delovnem razmerju?

6. točka prvega odstavka 23.a člena Pravilnika še vedno dovoljuje gotovinsko izplačilo stroškov prevoza, nočitve in dnevnice, kadar je izplačilo opravljeno fizični osebi, ki izpolnjuje pogoje po 2. točki 107. člena ZDoh-2.

Če gre za izplačilo navedenih prejemkov, kadar pogoji po navedeni določbi niso izpolnjeni (npr. če član društva poleg povračil stroškov prejme še kakšne druge dohodke za opravljanje svojega dela), pa mora biti izplačilo celotnega prejemka opravljeno na transakcijski račun prejemnika. Podrobnejše pojasnilo glede prejemkov po 2. točki 107. člena ZDoh-2.

12. Kdaj se za namene izvajanja 23.a člena Pravilnika kmetje štejejo, da opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost v okviru dejavnosti?

Kmetijska oziroma gozdarska dejavnost se tako skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US in 82/13,) kot davčno zakonodajo sama po sebi šteje za gospodarsko dejavnost. Posebnost je le v tem, da se v primeru, kadar to dejavnost opravljajo fizične osebe kot posamezniki ali skupaj (za davčne namene je taka enota kmečko gospodinjstvo), dejansko opravljanje dejavnosti ne ugotavlja (opravljanja dejavnosti ni potrebno registrirati po predpisih o gospodarskih družbah, kmetijski predpisi pa prav tako tega statusa ne urejajo). Za davčne namene se kot opravljanje dejavnosti (za namene dohodnine se taka dejavnost poimenuje osnovna kmetijska in osnovna gozdarska dejavnost) šteje lastništvo oziroma uporaba kmetijskih zemljišč in čebeljih panjev, davčna osnova za obdavčitev dohodkov pa določi pavšalno (na podlagi katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj), kar pa samo po sebi še ni dokazilo, da nekdo kmetijsko dejavnost tudi dejansko izvaja kot pridobitno dejavnost (da dejansko prodaja svoje pridelke na trgu z namenom pridobivanja dobička).

Glede na namen 23.a člena Pravilnika (zagotoviti pregledno nakazovanje plačil nad 420 evrov za dobavljeno blago in storitve ter druga plačila na transakcijske račune prejemnikov) pa je pomembno, da se kot zavezanca določi osebo, za katero je mogoče predvidevati, da dejavnost dejansko opravlja, in na podlagi tega kriterija je mogoče kot osebe, ki samostojno opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost nedvoumno šteti le:

• fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost v okviru samostojnegapodjetnika posameznika;
• fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost, za katero dohodek ugotavljajo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov oziroma normiranih odhodkov;
• fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost kot osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost v okviru kmečkega gospodinjstva in priglasijo ugotavljanje davčne osnove od dohodkov te dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov oziroma normiranih odhodkov;
• fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost kot osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost v okviru kmečkega gospodinjstva in so zavezanci, identificirani za namene DDV (zavezanci za DDV).

13. Ali se za namene izvajanja 23.a člena Pravilnika kmetje z dohodki iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki so obdavčeni z dohodnino na podlagi katastrskega dohodka štejejo, da opravljajo dejavnost?

Ne, fizične osebe, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, katere dohodek je obdavčen na podlagi katastrskega dohodka, pavšalne ocene dohodka na panj in kmetijskih subvencij, se za namene izvajanja 23. a člena Pravilnika ne štejejo, da opravljajo dejavnost, razen v primeru, da so za svojo dejavnost zavezanci za DDV.

14. Ali mora kmet za svoje poslovanje odpreti poslovni račun, ali lahko plačuje račune s svojo osebno bančno kartico in prejema prihodke na svoj osebni račun?

Fizičnim osebam, ki samostojno opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost in niso registrirani kot samostojni podjetniki, ni potrebno za namene dejavnosti odpirati ločenega transakcijskega računa, kar pomeni, da lahko tudi za namene dejavnosti poslujejo preko osebnega transakcijskega računa. Torej lahko plačujejo blago in storitve z osebno bančno kartico in prejemajo plačila za svoje pridelke in storitve na svoj osebni transakcijski račun.

15. Ali kmet lahko plačuje račune nad 420 evrov z gotovino in prejema prihodke večje od 125 evrov v gotovini?

Obveznost nakazovanja na račune velja v primeru kmetijske in gozdarske dejavnosti le za tiste fizične osebe, ki dejavnost dejansko opravljajo. Zanje velja omejitev plačevanja za zneske, večje od 420 evrov. Za ostale ta omejitev ne velja in lahko plačujejo blago in storitve z gotovino. Glede prejemanja plačil za kmetijske in gozdarske pridelke pa je pomembno, ali je kupec zavezanec po 23.a členu Pravilnika. Če je kupec zavezanec, zanj velja omejitev in mora zneske nad 125 evrov, ne glede na status prejemnika plačila, nakazati na transakcijski račun prejemnika.

16. Kako sprememba pravilnika vpliva na izplačevanje določenih plačil iz naslova delovnega razmerja v obliki vrednostnih bonov in plačevanje z vrednostnimi boni?

ZDavP-2 in Pravilnik urejata obveznost nakazovanja tistih plačil, ki se izvršijo v denarju.

Če vrednostne bone kupi oseba iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 in je njihova vrednost višja od 420 evrov, mora plačilo za nakup izvesti na TRR prodajalca.

Kadar pa se vrednostni bon da na razpolago delavcu kot druga vrsta plačila za delo (torej če delovnopravna zakonodaja plačila v nedenarni obliki dopušča), se vrednostni bon šteje za plačilo v naravi.

17. Ali se vračilo DDV v potniškem prometu (75. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in 86/14, v nadaljevanju ZDDV-1) mora izvesti na prejemnikov TRR ali se lahko izvede preko mednarodne poštne nakaznice?

V primeru vračila davka na dodano vrednost v potniškem prometu, davka ni potrebno nakazati na TRR, saj vračilo DDV v potniškem prometu ne šteje za »druga plačila« iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2, niti tega ni mogoče šteti kot plačilo za dobavljeno blago in opravljene storitve, temveč gre za vračilo.