Sodba upravnega sodišča RS. Davčni organ je v postopku inšpeciranja davka od dohodkov doseženih z dejavnostjo zavezancu očital, da pri obračunu amortizacije ni upošteval metode enakomernega časovnega amortiziranja, ker je pri 6. osnovnih sredstvih v letu 1996 uporabil višje amortizacijske stopnje kot v preteklih dveh letih, zato je obračunal amortizacijo v previsokem znesku. Nepravilno je bila obračunana amortizacijo tudi za poslovni prostor, saj je zavezanec lastnik osnovnega sredstva le do ene četrtine,v takšni višini mu je davčni organ obračunano amortizacijo tudi priznal. V tožbi zavezanec navaja, da ZDDPO ne opisuje metode enakomernega časovnega amortiziranja, SRS v točki 13.5 pa določajo, da je zavezanec dolžan spremeniti amortizacijske stopnje, če se spremenijo okoliščine (npr.uvedba dodatne delovne izmene) na podlagi katerih so bile postavljene dobe koristnosti osnovnih sredstev. Sprememba amort.stopenj ni sprememba metode ampak posledica spremenjenih okoliščin. Zavezanec tudi vztraja, da se mu v zvezi s poslovnim prostorom prizna celotni strošek amortizacije, ker je investicijo na parceli na kateri je sicer solastnik opravil v celoti na svoje stroške in ker se prostor v celoti uporablja za poslovni namen. Sodba upravnega sodišča RS. Tožba glede metode amortiziranja je utemeljena, saj ugotovitev davčnega organa glede na vsebino SRS , da pri metodi enakomernega časovnega amortiziranja sprememba stopenj ni možna, ni pravilna. V zvezi z amortizacijo poslovnega prostora tožba ni upravičena, saj se za davčne namene nepremičnin ne obravnava drugače kot velja v stvarnem pravu ; ločitev prostora in zemljišča za ta namen ni mogoča.