Članek govori o tem, kako davčni organ in sodišče ugotavljata upravičenost do odbitka DDV pri poslovanju z neplačujočimi davčnimi subjekti. Zapisano je, kako je v primeru, ko davčni zavezanec nekaj nabavi od neplačujočega davčnega subjekta - ali je to zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV, ali tak nakup pomeni da ima zavezanec goljufivi namen in kako je zavezanec dolžan davčnemu organu dokazovati svojo dobrovernost, kadar je nevede vključen v transakcije z goljufivim namenom. Preberemo lahko, kaj Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) ureja v členih od 62 do 72 glede urejanja obsega in nastanka pravice do odbitka DDV, kakšni so vsebinski in formalni pogoji za uveljavitev odbitka DDV in kakšna mora biti vsebina verodostojne listine, ki je podlaga za odbitek DDV. Nadalje lahko preberemo, kako evropska komisija razlaga pojme 'davčna goljufija', 'utaja' in 'davčno izogibanje', kakšna je razlaga DURS o tem, kaj je 'neplačujoči gospodarski subjekt' ter kaj v postopkih nadzora obračunavanja DDV inšpekcijski nadzor uporablja kot dokazno breme v davčnem postopku. Avtorica članka navaja kar nekaj primerov iz sodne prakse Sodišča EU in Slovenskih sodišč, ki govorijo o upravičenih in neupravičenih razlogih za odvzem pravice do odbitka DDV, o dokaznih bremenih in relevantnih objektivnih okoliščinah, o kritični presoji vseh dokazov na strani pristojnih organov, o pomanjkanju verodostojnih  listin, o retroaktivnosti in nepopolni presoji predloženih listin, o navideznih poslih, o solidarni odgovornosti za DDV, o nedobrovernosti davčnega zavezanca, ...