Podano je pojasnilo glede prodaje kreditnih terjatev ter prodaje depozitov, ki je usklajeno z Ministrstvom za finance.
V zvezi z vprašanji glede obdavčitve prodaje kreditnih terjatev je treba najprej ugotoviti, kaj predstavlja prevzemniku terjatev plačilo za opravljeno storitev odkupa terjatev. V kolikor diskont, provizija ali stroški pomenijo plačilo za njegovo opravljeno storitev, se davčna osnova določi v skladu z drugim odstavkom 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (pravilnik), izterja znesek, ki je večji od zneska, plačanega za terjatev upniku, je treba tudi od tega zneska na podlagi četrti odstavka 39. člena pravilnika obračunati DDV, če plačilo predstavlja plačilo za opravljeno storitev.
V primerih odstopa terjatev, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, je višino morebitnega plačila za storitev treba ugotoviti iz okoliščin posameznega primera. Tudi v primerih, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, so storitve lahko opravljene za plačilo, saj je plačilo lahko zajeto v odbitku (diskontu).
Odbitek ali diskont pri odkupu terjatev ima lahko različno ozadje. Izhaja lahko iz storitve razbremenitve odstopnika izterjave dolgov in bremena tveganja ali pa iz ocene trenutne vrednosti terjatev. Kadar je diskont povezan predvsem s storitvijo izterjave, diskont predstavlja plačilo za opravljeno storitev. Kadar pa je odbitek povezan predvsem s tveganostjo terjatve, to pomeni, da odraža dejansko vrednost prenesenega tveganja, ker so terjatve slabe, diskont ni plačilo za storitev, saj ne obstoja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom.
Kadar prevzemnik terjatev za svojo storitev odkupa terjatev ne prejme plačila, sam odkup terjatve s strani prevzemnika terjatve ni predmet DDV, v kolikor je ta odkup le odraz dejanske ekonomske vrednosti terjatve ob odstopu, ki je odvisna od tega, kakšne je kvaliteta te terjatve, in od tega, kakšno je tveganja njenega neplačila s strani dolžnikov.
Podani so tudi primeri.

PRODAJA KREDITNIH TERJATEV, DEPOZITOV IN DDV

Pojasnilo DURS, št. 4230-600/2014-2, 18. 6. 2014

Od različnih bank smo prejeli vprašanja glede obravnave prodaje kreditnih terjatev ter prodaje depozitov, v zvezi s katerimi v nadaljevanju objavljamo pojasnilo, ki je usklajeno z Ministrstvom za finance.

V zvezi z vprašanji glede obdavčitve prodaje kreditnih terjatev je treba najprej ugotoviti,　kaj predstavlja prevzemniku terjatev plačilo za opravljeno storitev odkupa terjatev. V kolikor diskont, provizija ali stroški pomenijo plačilo za njegovo opravljeno storitev, se davčna osnova določi v skladu z drugim odstavkom 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost – pravilnik (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11 102/12 in 54/13). V kolikor davčni zavezanec, ki je prevzemnik terjatve (zapadlih in tudi nezapadlih terjatev), izterja znesek, ki je večji od zneska, plačanega za terjatev upniku, je treba tudi od tega zneska na podlagi četrti odstavka 39. člena pravilnika obračunati DDV, če plačilo predstavlja plačilo za opravljeno storitev.

V primerih odstopa terjatev, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, je višino morebitnega plačila za storitev treba ugotoviti iz okoliščin posameznega primera. Tudi v primerih, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, so storitve lahko opravljene za plačilo, saj je plačilo lahko zajeto v odbitku (diskontu).

Odbitek ali diskont pri odkupu terjatev ima lahko različno ozadje. Izhaja lahko iz storitve razbremenitve odstopnika izterjave dolgov in bremena tveganja ali pa iz ocene trenutne vrednosti terjatev. Kadar je diskont povezan predvsem s storitvijo izterjave, diskont predstavlja plačilo za opravljeno storitev. Kadar pa je odbitek povezan predvsem s tveganostjo terjatve, to pomeni, da odraža dejansko vrednost prenesenega tveganja, ker so terjatve slabe, diskont ni plačilo za storitev, saj ne obstoja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom.

Kadar prevzemnik terjatev za svojo storitev odkupa terjatev ne prejme plačila, sam odkup terjatve s strani prevzemnika terjatve ni predmet DDV, v kolikor je ta odkup le odraz dejanske ekonomske vrednosti terjatve ob odstopu, ki je odvisna od tega, kakšne je kvaliteta te terjatve, in od tega, kakšno je tveganja njenega neplačila s strani dolžnikov.

Primer 1

Banka od slovenske pravne osebe odkupi zapadlo terjatev v znesku 1 mio evrov, ki je sestavljena iz glavnice, zapadlih rednih obresti v znesku 200 tisoč evrov, zapadlih provizij v znesku 1000 evrov, ter zakonitih zamudnih obresti v znesku 300 tisoč evrov. Terjatev v vrednosti 1,5 mio evrov bo odkupila po ceni 1 mio, od dolžnika pa bo prejela 1,4 mio evrov.

Banko zanima, kako določiti davčno osnovo za odkup zapadle terjatve. Vprašanje je tudi, ali se zakonite zamudne obresti lahko v celoti odštejejo od razlike med izterjanim zneskom in zneskom, plačanim upniku, kar pomeni, da bi v konkretnem primeru davčna osnova znašala 100 tisoč evrov, ali le proporcionalni del.

Na podlagi 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11–UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 40/12–ZUJF, 83/12 14/13, 46/13-ZIPRS) so predmet DDV dobave blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo.

ZDDV-1 v 4. c točki 44. člena ZDDV-1 določa, da so oproščene plačila DDV transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa.

Izterjava dolgov in faktoring sta v skladu z določbami ZDDV-1 izvzeta iz oprostitev finančnih storitev.

Direktiva 2006/112/ES v prvem odstavku 135. člena določa, da države članice oprostijo plačila DDV transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov.

Slovenska različica direktive izvzema iz oprostitev plačila DDV storitve izterjave dolgov, faktoringa pa ne omenja. V jezikovnih različicah člena 13B(d)(3) Šeste direktive o DDV obstaja razlika: 9 jezikovnih različic iz obsega oprostitev, določenih v tej določbi, izvzema „izterjavo dolgov in factoring“, medtem ko 11 jezikovnih različic izvzema le „izterjavo dolgov“.

Glede razlage pojmov, uporabljenih v navedeni določbi Šeste direktive je Sodišče EU v zadevi MKG, C-305/01 sklenilo, da je faktoring le ena od oblik splošnejšega koncepta „izterjave dolgov“ ne glede na način, na katerega se izvaja. Primer, obravnavan v tej sodbi, je bil izvzet s področja uporabe oprostitev iz člena　13B(d)(3) Šeste direktive o DDV, ker je šlo za „izterjavo dolgov“.

V zvezi z DDV obravnavo odkupa terjatev je pomembno razumeti, katera stranka opravi storitev, ki je predmet obdavčitve z DDV. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je predmet obdavčitve storitev, ki jo opravi prevzemnik terjatve za odstopnika. Glede nakupa terjatev je Sodišče EU v sodbi MKG razsodilo, da v primeru pravega faktoringa nakup terjatev pomeni storitev, in sicer storitev razbremenitve prodajalca izterjave dolgov in tveganja neplačila dolgov. Kot je že navedeno, je predmet obdavčitve storitev izterjave dolgov, ki jo opravi prevzemnik terjatve.

Pri obravnavi različnih primerov odkupov terjatev se zastavlja vprašanje, ali gre v vseh primerih odkupa terjatev za opravljanje storitev, povedano z drugimi besedami, ali vsak odkup terjatev vključuje tudi element storitve ter ali je ta storitev opravljena za plačilo.

Presoja, ali odkup terjatve pomeni opravljanje storitev, ali ne, temelji na preučitvi narave transakcije. Iz same ekonomske narave posamezne transakcije izhaja, ali odstopnik od prevzemnika prejme dodatno korist, ki presega zgolj transakcijo s terjatvijo, kar kaže na to, da odstopnik prejema storitev. O opravljanju storitev s strani prevzemnika terjatev lahko govorimo, kadar odstopnik prejema korist, ki je večja od plačila cene, ki odraža trenutno vrednost terjatev.

V primeru, ki ga je Sodišče EU obravnavalo v zadevi GFKL, je banka na družbo GFKL prenesla portfelj številnih terjatev skupaj s povezanimi hipotekami in z drugimi zavarovanji, ki jih bo družba GFKL sama izterjala. Storitev, ki jo je opravila družba GFKL, je omogočila banki, da se sama ne ukvarja z izterjavo terjatev in konča knjiženje v zvezi s 70 neplačniki.

Da je storitev predmet obdavčitve z DDV, mora biti opravljena za plačilo. Pogoj za to pa je obstoj neposredne zveze med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom. Med strankama mora obstajati pravno razmerje, ki daje podlago za dvostransko dajatev.

V primerih odstopa terjatev, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, je višino morebitnega plačila za storitev treba ugotoviti iz okoliščin posameznega primera. Tudi v primerih, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, so storitve lahko opravljene za plačilo, saj je plačilo lahko zajeto v odbitku (diskontu).

Odbitek ali diskont pri odkupu terjatev lahko ima različno ozadje. Izhaja iz storitve razbremenitve odstopnika izterjave dolgov in bremena tveganja ali pa iz ocene trenutne vrednosti terjatev. Kadar je diskont povezan predvsem s storitvijo izterjave, diskont predstavlja plačilo za opravljeno storitev. Kadar pa je odbitek povezan predvsem s tveganostjo terjatve, to pomeni, da odraža dejansko vrednost prenesenega tveganja, ker so terjatve slabe, diskont ni plačilo za storitev, saj ne obstoja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom.

Navedeno razumevanje diskonta pri odkupu terjatev potrjuje odločitev Sodišča EU v zadevi GFKL. Glede tega, da se nominalna vrednost odstopljenih terjatev in njihova odkupna cena razlikujeta, je sodišče razložilo, da ta razlika med nominalno vrednostjo odstopljenih terjatev in njihovo odkupno ceno ni protivrednost za tako storitev, ampak odraz dejanske ekonomske vrednosti navedenih terjatev ob odstopu, ki je odvisna od tega, da so te terjatve slabe terjatve, in od povečanega tveganja njihovega neplačila s strani dolžnikov.

Sodišče je v tej sodbi odločilo, da gospodarski subjekt, ki na svoje tveganje odkupi slabe terjatve po ceni, ki je nižja od njihove nominalne vrednosti, ne opravi storitve za plačilo in ne opravlja gospodarske dejavnosti, če je razlika med nominalno vrednostjo navedenih terjatev in njihovo odkupno ceno odraz dejanske ekonomske vrednosti zadevnih terjatev ob odstopu.

Pri odkupih terjatev, ki vsebujejo element opravljanja storitev, ter so predmet obdavčitve z DDV, je v naslednjem koraku treba določiti davčno osnovo, kar pa je, glede na različne primere v praksi ter različno vsebino pogodb, včasih težko ugotoviti.

ZDDV-1 v prvem odstavku 36. člena določa, da pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Določanje davčne osnove pri finančnih storitvah je na splošno zelo težavno, saj je pogosto težko določiti kolikšen del plačila je dejansko plačilo za finančno storitev.

Pravilnik v 39. členu za posamezne finančne storitve določa način ugotavljanja davčne osnove, za posamezne primere pa le izrecno potrjuje, da je treba pri določitvi davčne osnove upoštevati splošno pravilo iz prvega odstavka 36. člena ZDDV-1.

Tako pravilnik v prvem odstavku 39. člena določa, da je davčna osnova za obračun DDV od storitev izterjave dolgov vse, kar davčni zavezanec, ki opravi izterjavo, prejme za plačilo.

Nadalje pravilnik v drugem odstavku tega člena določa, da je davčna osnova za obračun DDV od storitev faktoringa (pravi in nepravi faktoring) enaka znesku (diskont, stroški, provizija), ki ga davčni zavezanec, prevzemnik terjatve (faktor), zaračuna upniku, razen zamudnih obresti.

V četrtem odstavku tega člena pa določa, da je davčna osnova za obračun DDV od storitev odkupa zapadlih terjatev z regresno pravico ali brez nje enaka znesku, ki ga davčni zavezanec, ki je prevzemnik terjatve, izterja nad zneskom, plačanim upniku, razen zneska, ki ustreza višini zakonitih zamudnih obresti.

Banka od slovenske pravne osebe odkupi zapadlo terjatev v znesku 1 mio evrov, ki je sestavljena iz glavnice, zapadlih rednih obresti v znesku 200 tisoč evrov, zapadlih provizij v znesku 1000 evrov, ter zakonitih zamudnih obresti v znesku 300 tisoč evrov. Terjatev v vrednosti 1,5 mio evrov bo odkupila po ceni 1 mio, od dolžnika pa bo prejela 1,4 mio evrov. Vprašanje je, ali se zakonite zamudne obresti lahko v celoti odštejejo od razlike med izterjanim zneskom in zneskom, plačanim upniku (v konkretnem primeru bi davčna osnova znašala 100 tisoč evrov) ali le proporcionalni del.

Odgovor na vprašanje glede pravilne osnove za obračun DDV pri odkupu zapadlih terjatev, je tako odvisen od tega, ali je mogoče diskont upoštevati kot protivrednost za opravljeno storitev, ali pa je ta povezan predvsem s tveganostjo terjatve.

Ob predpostavki, da je v danem primeru diskont povezan predvsem s tveganostjo terjatve, diskont ne predstavlja plačila za storitev. Diskont tako ni predmet obdavčitve z DDV in do morebitne obdavčitve transakcije lahko pride šele ob poplačilu terjatve, kar je odvisno od višine izterjanega zneska. Če bo banka kot prevzemnica terjatve, izterjala znesek, ki bo višji od zneska, ki ga je plačala upniku, in ta razlika predstavlja plačilo za opravljeno storitev odkupa terjatev, je potrebno od takšnega plačila obračunati DDV v skladu s četrtim odstavkom 39. člena pravilnika, pri čemer izvzame znesek zakonitih zamudnih obresti (300 tisoč evrov).

Primer 2

Banka bo prodajala med drugim tudi dobre in donosne kreditne terjatve (komitenti bonitet A). Pogodbena obrestna mera pri teh terjatvah je višja od trenutne obrestne mere na trgu. Banka bo terjatve prodajala po ekonomski (tržni) vrednosti (130 enot), kar pomeni vrednost višjo od nominalne knjigovodske vrednosti (100 enot).

Banka sprašuje, ali prodaja kreditne terjatve po njeni ekonomski vrednosti, ki je višja od nominalne vrednosti, predstavlja opravljanje storitev, od katere je treba obračunati DDV.

V skladu s 4. c točko 44. člena ZDDV-1 sta izterjava dolgov in faktoring izvzeta iz oprostitev finančnih storitev. Po tej določbi se obdavčuje storitev, ki jo opravi kupec oziroma prejemnik kreditne terjatve.

Da je storitev odkupa kreditne terjatve predmet obdavčitve z DDV, mora biti opravljena za plačilo. Pogoj za to pa je obstoj neposredne zveze med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom. V primeru, ko banka proda terjatve po vrednosti 130 enot, nominalna knjigovodska vrednost pa je 100 enot, banka, ki kupuje terjatev bo za kreditno terjatev plačala vrednost, ki je večja od nominalne vrednosti. Banka to naredi zaradi višje pogodbene obrestne mere, ker bo od kreditojemalca do vračila kredita prejemala višje obresti kot v primerih na novo odobrenih kreditov po trenutni tržni obrestni meri.

Banka, ki odkupuje kreditne terjatve, opravlja ekonomsko dejavnost, ki je predmet obdavčitve z DDV. Pri opravljanju te dejavnosti nastajajo stroški, ki jih davčni zavezanci običajno pokrivajo z neko obliko »nadomestila« za opravljeno storitev. V zvezi z danim primerom se zastavlja vprašanje, kako banka, ki odkupuje terjatve, pokriva stroške poslovanja, ki pri opravljanju teh storitev nastajajo.

V primerih odkupa kreditov, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, je višino morebitnega plačila za storitev treba ugotoviti iz okoliščin posameznega primera. Tudi v primerih, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, so storitve lahko opravljene za plačilo, saj je plačilo za opravljeno storitev lahko »skrito« v (nižji) vrednosti kreditne terjatve.

V kolikor v danem primeru banka prejme kakršnokoli plačilo za storitev odkupa terjatev, to predstavlja davčno osnovo za obračun DDV od opravljene storitve odkupa nezapadlega kredita.

V kolikor banka za opravljeno storitev, dejansko ne prejme nobenega plačila, v skladu z določbami ZDDV-1 ne gre za opravljanje storitev za plačilo, zato opisana transakcija odkupa nezapadlega kredita ni predmet obdavčitve z DDV.

Primer 3

Banka namerava odkupiti nezapadli kredit od druge slovenske banke. Odkup se bo vršil po nominalni vrednosti, brez diskonta in brez stroškov odkupa kredita. Sprašuje, kako pravilno obravnavati odkup nezapadlega kredita po nominalni vrednosti.

V primerih odkupa terjatev, vključno z odkupom kreditov, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, je višino plačila za opravljeno storitev treba ugotoviti iz okoliščin posameznega primera.

Kadar davčni zavezanec odkupuje terjatve, praviloma opravlja ekonomsko dejavnost, ki je predmet obdavčitve z DDV. Tudi v primerih, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, so storitve lahko opravljene za plačilo, saj je plačilo lahko zajeto oziroma skrito v odbitku (diskontu).

V zvezi z opravljanjem vsake ekonomske dejavnosti, vključno z opravljanjem storitev odkupa terjatev, pa nastajajo stroški, ki jih davčni zavezanci pokrivajo z neko obliko nadomestila za opravljeno storitev. To nadomestilo pa je predmet obdavčitve z DDV. V davčno osnovo opravljene storitve se v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDDV-1 všteva vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga prejme izvajalec storitve od kupca, naročnika ali tretje osebe.

V zvezi z navedbo, da se bo odkup nezapadlega kredita vršil po nominalni vrednosti, brez diskonta in brez stroškov odkupa kredita, se tako zastavlja vprašanje, kako davčni zavezanec pokriva stroške poslovanja, ki pri opravljanju ekonomske dejavnosti nastajajo.

V kolikor v danem primeru banka prejme kakršnokoli plačilo za storitev odkupa terjatev, to predstavlja davčno osnovo za obračun DDV od opravljene storitve odkupa nezapadlega kredita. V kolikor banka za opravljeno storitev, dejansko ne prejme nobenega plačila, v skladu z določbami ZDDV-1 ne gre za opravljanje storitev za plačilo, zato opisana transakcija odkupa nezapadlega kredita ni predmet obdavčitve z DDV.

Primer 4

Banka namerava od druge banke odkupiti nezapadle kredite brez dogovorjenega plačila za opravljeno storitev. Banka bo ocenila vsak kredit posebej ter določila tržno ceno kredita, ki je lahko višja ali nižja od nominalne vrednosti. Razlika v ceni do nominalne vrednosti bo odraz predvsem:

• tržne obrestne mere, ki je višja ali nižja glede na pogodbeno obrestno mero,
• tveganja, ki ga prevzame banka za neplačila dolžnika, ker gre za odkup
• kreditov brez regresne pravice.

Če banka odkupi kredite po ceni, ki je nižja od nominalne vrednosti in razlika v ceni ne pomeni neposrednega plačila za storitev odkupa kreditov, ki jo opravi kupec, ampak je odraz dejanske ekonomske vrednosti odkupljenih kreditov, ki je posledica obstoja tveganja neplačila s strani dolžnikov kot tudi nastale oportunitetne izgube zaradi nižjih pogodbenih obrestnih mer v kreditih v primerjavi s trenutnimi tržnimi obrestnimi merami, banka za opravljeno storitev ne prejme plačila, zato transakcija ni obdavčljiva z DDV.

Primer 5

Banka navaja primer kredita, ki ga je odobrila v znesku 22,5 mio evrov. Kredit je bil oslabljen v knjigah v znesku 4 mio evrov, neto vrednost je 18,5 mio evrov. V skladu z Uredbo o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank je ekonomska vrednost kredita 21 mio, prenosna vrednost pa 20,2 mio. Razliko predstavljajo stroški financiranja 0,5 mio in stroški upravljanja 0,3 mio.

Menimo, da predstavlja znesek stroškov financiranja in stroškov upravljanja, skupaj 0,8 mio evrov, plačilo za storitev DUTB, od katere je treba obračunati DDV.

Primer 6

Banka je dala kredit v znesku 4,5 mio evrov, kredit je bil v poslovnih knjigah oslabljen v višini 1,7 mio, neto vrednost kredita znaša 3,4 mio. V skladu z Uredbo o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank je ekonomska vrednost kredita 1,4 mio, prenosna vrednost kredita pa 1,3 mio. Razliko predstavlja znesek stroškov financiranja in stroški upravljanja.

Znesek stroškov financiranja in stroškov upravljanja (skupaj 0,1 mio evrov) predstavlja plačilo za storitev DUTB, od katere je treba obračunati DDV.

Primer 7

Banka bo v okviru portfelja prodajala tudi depozite (dolg do komitentov) po vrednosti nad ali pod nominalnim zneskom v primerih, ko je pogodbena obrestna mera drugačna od trenutne tržne obrestne mere.

V zvezi s tem razumemo, da bo banka prodala depozit, ki izhaja iz pravnega razmerja z drugo stranko, torej gre za prevzem dolga s strani tretje osebe. S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika (banke), ta pa je s tem prost obveznosti. Med prevzemnikom in upnikom obstaja ista obveznost, ki je dotlej obstajala med prejšnjim dolžnikom in upnikom.

Na podlagi 4.c točke 44. člena ZDDV-1 so oproščene plačila DDV transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa. Pravilnik v prvem odstavku 75. člena pojasnjuje, da se za transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti, transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti po 4. c točki 44. člena ZDDV-1 štejejo vse storitve, ki so neposredno povezane oziroma omogočajo izpolnitev denarne obveznosti. Med transakcije v zvezi z depoziti po 4.c točki 44. člena ZDDV-1 se uvrščajo: odprtje računa, vpisovanje terjatev in dolgovanj, obveščanje deponentov o vplačilih in izplačilih v okviru depozitne pogodbe, obveščanje banke deponenta o spremembi stanja na računu, o stanju računa ipd.

Storitev odkupa dolgov je oproščena plačila DDV na podlagi 4.c točke 44. člena ZDDV-1.

Od finančnih storitev, ki so po zakonu, ki ureja sistem DDV, oproščene plačila DDV, pa je potrebno plačati davek na finančne storitve, kot to določa Zakon o davku na finančne storitve.

Davčna osnova za obračun davka je nadomestilo oziroma provizija, ki ga je davčni zavezanec zaračunal in dobil plačanega v zvezi z opravljeno finančno storitvijo.

Primer 8

Ali pri odkupu nezapadlih terjatev davčno osnovo poleg provizije predstavlja tudi diskont　 (razlika med odkupno in nominalno vrednostjo terjatev).

V kolikor je diskont dejansko odraz le nižje ekonomske vrednosti terjatve ob odstopu in ne pomeni plačila za opravljeno storitev, je davčna osnova v tem primeru samo provizija.

Primer 9

Ali je pri odkupu zapadlih terjatev poleg provizije davčno osnovo sestavlja še razlika med odkupno in izterjano terjatvijo

Kot je že navedeno je potrebno ugotoviti, kaj prevzemniku terjatve predstavlja plačilo za njegovo opravljeno storitev. Če je pri odkupu terjatve dogovorjena provizija (stroški ali diskont, ki predstavlja plačilo za storitev), se davčna osnova določi v skladu z drugim odstavkom 39. člena pravilnika. V kolikor davčni zavezanec, ki je prevzemnik terjatve, izterja znesek, ki je večji od zneska, plačanega za terjatev upniku, je treba tudi od tega zneska na podlagi 4. odstavka 39. člena ZDDV-1 obračunati DDV, če plačilo predstavlja plačilo za opravljeno storitev.

Primer 10

Ali je pravilno razumevanje, da odkup terjatev po njeni pošteni ekonomski vrednosti v nobenem primeru ni predmet DDV.

Sam odkup terjatve s strani prevzemnika terjatve ne more biti predmet DDV, v kolikor je ta odkup le odraz dejanske ekonomske vrednosti terjatve ob odstopu, ki je odvisna od tega, kakšna je kvaliteta te terjatve, in od tega, kakšno je tveganja njenega neplačila s strani dolžnikov.

Primer 11

Kakšna je davčna osnova pri prodaji kreditne terjatve po vrednosti višji od nominalne vrednosti in je razlika odraz višje obrestne mere.

Glede na sodno prakso Sodišča EU, pa tudi določbe v 39. členu pravilnika , je pri storitvah odkupa terjatev opravljena in tako tudi obdavčena tista storitev, ki jo prevzemnik terjatve opravi odstopniku (upniku), zato je z vidika DDV potrebno preučiti vidik prevzemnika in ne odstopnika terjatve. V kolikor navedena cena terjatve predstavlja prevzemniku terjatve le dejansko ekonomsko vrednost terjatve ob odstopu, zadevni primer ni predmet DDV, če prevzemnik dejansko ne prejme nobenega plačila za opravljeno storitev.

Primer 12

Kakšna je davčna osnova pri prodaji depozita po vrednosti višji od nominalne vrednosti.

V zvezi s tem razumemo, da bo banka prodala depozit, ki izhaja iz pravnega razmerja z drugo stranko, torej gre za prevzem dolga s strani tretje osebe. S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika (banke), ta pa je s tem prost obveznosti. Med prevzemnikom in upnikom obstaja ista obveznost, ki je dotlej obstajala med prejšnjim dolžnikom in upnikom.

V zadevnem primeru menimo, da je z vidika DDV potrebno preučiti vidik prevzemnika dolga, Storitev odkupa dolgov je oproščena plačila DDV na podlagi 4.c točke 44. člena ZDDV-1.

Od finančnih storitev, ki so po zakonu, ki ureja sistem DDV, oproščene plačila DDV pa je potrebno plačati davek na finančne storitve, kot to določa Zakon o davku na finančne storitve.

Davčna osnova za obračun davka je nadomestilo oz. provizija, ki ga je davčni zavezanec zaračunal in dobil plačanega v zvezi z opravljeno finančno storitvijo.

Primer 13

Ali se odkupi terjatev davčno enako obravnavajo, če gre za odkup terjatev z regresno pravico ali brez regresne pravice.

Razlika med obema tipoma odkupov terjatev je v tem, da pri odkupu terjatve z regresno pravico prevzemnik terjatve ne nosi rizika neplačila saj odpade del credere funkcija, ki je pri odkupu terjatev brez regresne pravice bistvena sestavina posla. To pomeni, da nižja vrednost terjatve oziroma diskont pri odkupu terjatev ne more biti odraz tveganja izterjave terjatve, saj prevzemnik tega tveganja sploh ne nosi.

Primer 14

Ali je nadomestilo za to, da regresna pravica ni dogovorjena, ki je izkazano ločeno, lahko oproščeno plačila DDV.

Nadomestilo za to, da regresna pravica ni dogovorjena, ki je sicer izkazano ločeno, ne more biti oproščeno plačila DDV, saj se od storitev odkupa terjatev obračunava DDV. Ločeno izkazan del nadomestila za to, da regresna pravica ni dogovorjena, se vključi v davčno osnovo storitve odkupa terjatev.

Primer 15

Ali se lahko odkup terjatve, ki se opravi v paketu, obravnava kot enovita transakcija, ki ni predmet obdavčitve z DDV.

Banka navaja, da ima do določenega komitenta terjatve iz naslova danih kreditov. Del terjatev je že zapadel, del terjatev je še nezapadlih. Pri paketni prodaji gre za terjatve, pri katerih je banka v skladu z načelom skrbnega gospodarja storila že vse z vidika izterjave, kar je lahko. Banka zato najde kupca, ki je pripravljen odkupiti celotno terjatev do komitenta, sestavljeno iz zapadlih in nezapadlih kreditov. Banka za celotno terjatev prejme plačilo po ceni, ki je od nominalne vrednosti nižja za 20% ali več. Banka prodaja terjatve po ceni, ki odraža dejansko ekonomsko vrednost terjatev ob odstopu.

V paketu se prodajajo terjatve, kjer je tveganost poplačljivosti velika, ter kjer iz načina določitve odkupne cene za prenesene terjatve izhaja, da odraža odbitek dejansko vrednost prenesenega tveganja, ker so zadevne terjatve slabe.

V danem primeru prodaje slabih terjatev lahko banka odkup slabih terjatev v paketu po ceni, ki odraža dejansko ekonomsko vrednost terjatev ob odstopu, obravnava kot enovito transakcijo, ki ni predmet DDV.