Proučujemo 1. točko 39. člena ZDOH-2, ki pravi:
Ugodnosti manjših vrednosti, ki so zagotovljene vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, se praviloma zaradi manjše davčne osnove, kot tudi zaradi težavnosti vrednotenja in prisojanja vrednosti ugodnosti posameznemu delojemalcu ne obdavčujejo. Znesek ugodnosti ni določen, saj se kot kriterij, ali se posamezna ugodnost obravnava po 1. točki tretjega odstavka 39. člena upošteva kot težavnost vrednotenja in prisojanja vrednosti ugodnosti posameznemu delojemalcu.
 Ali lahko nameravan izlet (izlet, vstopnina, kosilo) obravnavamo oz. opredelimo po tem določilu. Torej strošek ne bi bil boniteta, bil bi pa davčno nepriznan strošek.
 Kakšne podlage oz. dokazila bi moralo podjetje za tak dogodek zagotoviti, da ugodnost ne bi bila boniteta za delavca in hkrati davčno priznan strošek družbe.