EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 137(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (UL C 61, 14.3.2003, str. 124),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (Mnenje Evropskega parlamenta z dne 21. novembra 2002 (UL C 25 E, 29.1.2004, str. 368), Skupno stališče Sveta z dne 15. septembra 2008, stališče Evropskega parlamenta z dne 22. oktobra 2008 (še ni objavljeno v Uradnem listu)),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in ustreza načelom, priznanim z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 303, 14.12.2007, str. 1). Zasnovana je predvsem tako, da zagotavlja popolno upoštevanje člena 31 Listine, ki določa, da ima vsak delavec pravico do delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo zdravje, varnost in dostojanstvo, ter do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.

(2)

Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev med drugim določa v točki 7, da mora dokončno oblikovanje notranjega trga izboljšati življenjske in delovne pogoje delavcev v Evropski skupnosti; ta proces bo uresničen z uskladitvijo napredka v zvezi s temi pogoji, v glavnem glede oblik dela, kot so delo na podlagi pogodbe za določen čas, delo s krajšim delovnim časom, delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in sezonsko delo.

(3)

Komisija se je 27. septembra 1995 v skladu s členom 138(2) Pogodbe posvetovala s socialnimi partnerji na ravni Skupnosti o ukrepih, ki bi jih lahko sprejeli na ravni Skupnosti glede prožnosti delovnega časa in varnosti zaposlitve delavcev.

(4)

Komisija je po tem posvetovanju ocenila, da so ukrepi Skupnosti priporočljivi, in se je 9. aprila 1996 ponovno posvetovala s socialnimi partnerji v skladu s členom 138(3) Pogodbe o vsebini načrtovanega predloga.

(5)

V uvodu k okvirnemu sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem 18. marca 1999, so podpisniki izrazili namero, da preučijo potrebo po podobnem sporazumu v zvezi z delom prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in da se delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ne vključijo v direktivo o delu za določen čas.

(6)

Splošne medpanožne organizacije, in sicer Združenje evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij (UNICE) (Združenje UNICE je januarja 2007 spremenilo svoje ime v BUSINESSEUROPE), Evropski center za podjetja z javno udeležbo (CEEP) in Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), so v skupnem pismu z dne 29. maja 2000 obvestile Komisijo, da želijo začeti postopek, predviden v členu 139 Pogodbe. V naslednjem skupnem pismu z dne 28. februarja 2001 so Komisijo zaprosile za enomesečno podaljšanje roka iz člena 138(4). Komisija je ugodila prošnji s podaljšanjem pogajalskega roka do 15. marca 2001.

(7)

Socialni partnerji so 21. maja 2001 izjavili, da pogajanja o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela niso privedla do sporazuma.

(8)

Evropski svet je marca 2005 menil, da je bistvenega pomena oživiti Lizbonsko strategijo in se pri prednostnih nalogah znova osredotočiti na rast in zaposlovanje. Svet je odobril integrirane smernice za rast in delovna mesta za obdobje 2005–2008, ki naj bi med drugim spodbujale prožnost v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšale segmentacijo trga dela, ob upoštevanju vloge socialnih partnerjev.

(9)

Evropski svet je v skladu s Sporočilom Komisije o socialni agendi za obdobje do 2010, ki jo je marca leta 2005 Evropski svet pozdravil kot prispevek, ki s krepitvijo evropskega socialnega modela pripomore k doseganju ciljev iz Lizbonske strategije, menil, da bi nove oblike organizacije dela in večja raznolikost pogodbenih dogovorov za delavce in podjetja, v katerih sta bolje združena prožnost in varnost, prispevale k boljši prilagodljivosti. Nadalje je Evropski svet na zasedanju decembra 2007 odobril dogovorjena skupna načela prožne varnosti, ki pomenijo uravnotežen pristop med prožnostjo in varnostjo na trgu dela, delavcem in delodajalcem pa pomagajo, da izrabijo priložnosti, ki jih ponuja globalizacija.

Znotraj Evropske unije obstajajo precejšnje razlike glede uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in glede pravnega položaja, statusa in delovnih pogojev delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

Delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ustreza tako potrebam podjetij glede prožnosti kot tudi potrebi zaposlenih glede usklajevanja njihovega poklicnega in zasebnega življenja. Tako prispeva k odpiranju novih delovnih mest ter k udeležbi na trgu dela in vključevanju vanj.

Ta direktiva vzpostavlja okvir za varnost delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ki je nediskriminatoren, pregleden in sorazmeren, hkrati pa upošteva raznolikost razmer na trgih dela ter odnosov med delojemalci in delodajalci.

Direktiva Sveta 91/383/EGS z dne 25. junija 1991, s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem (UL L 206, 29.7.1991, str. 19), določa varnostne in zdravstvene predpise, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, bi morali biti vsaj takšni, kot so pogoji, ki bi se uporabljali za te delavce, če bi jih podjetje uporabnik zaposlilo na isto delovno mesto.

Pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so običajna oblika delovnega razmerja. Za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in glede na posebno varstvo, ki izhaja iz takšne pogodbe, bi bilo torej treba predvideti določbo, ki bi omogočala izjeme od pravil, veljavnih v podjetju uporabniku.

Da bi se lahko države članice prožno spopadale z raznolikostjo razmer na trgih dela ter odnosov med delojemalci in delodajalci, lahko socialnim partnerjem dovolijo, da opredelijo delovne pogoje in pogoje zaposlitve, če je upoštevana splošna raven varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

Poleg tega bi bilo treba v nekaterih točno določenih okoliščinah državam članicam omogočiti, da na podlagi sporazuma, ki so ga sklenili socialni partnerji na nacionalni ravni, v določenih mejah odstopajo od načela enakega obravnavanja, dokler je zagotovljena ustrezna raven varstva.

Izboljšanje minimalnega varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, bi moral spremljati pregled vsakršnih omejitev ali prepovedi, ki so morda bile uvedene za delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Upravičijo se lahko le na podlagi splošnega interesa, predvsem v zvezi z varstvom delavcev, zahtevami glede varnosti in zdravja pri delu ter potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja trga dela in preprečevanja zlorab.

Ta direktiva ne vpliva na avtonomijo socialnih partnerjev niti ne bi smela vplivati na odnose med njimi, vključno s pravico pogajanja o kolektivnih pogodbah in njihovega sklepanja v skladu z nacionalno zakonodajo in praksami, ob upoštevanju veljavnega prava Skupnosti.

Določbe te direktive glede omejitev ali prepovedi v zvezi z delom prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ne posegajo v nacionalno zakonodajo ali prakso, ki prepoveduje nadomeščanje stavkajočih delavcev z delavci, zaposlenimi pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

Države članice bi morale predvideti upravne ali sodne postopke za varovanje pravic delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ter predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za primere kršitev obveznosti iz te direktive.

Ta direktiva bi se morala izvajati v skladu z določbami Pogodbe glede svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja ter brez poseganja v Direktivo 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L 18, 21.1.1997, str. 1).

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitev okvira, usklajenega na ravni Skupnosti, za varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

STA SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: