EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost [UL L 268, 12.10.2010, str. 1.] ter zlasti člena 44(1), drugega pododstavka člena 44(2), člena 45(1) in (2) ter člena 51(1) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Uredba (EU) št. 904/2010 določa pravila o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (DDV). Člena 44 in 45 Uredbe (EU) št. 904/2010 se nanašata predvsem na izmenjavo informacij v zvezi s posebnimi ureditvami za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve iz poglavja 6 naslova XII Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost [UL L 347, 11.12.2006, str. 1.]. Te posebne ureditve vključujejo davčnega zavezanca s sedežem zunaj države članice potrošnje, ki prijavi DDV, ki ga je treba plačati za ustrezno prodajo v državi članici potrošnje, prek elektronskega vmesnika v državi članici identifikacije (vse na enem mestu).

(2) Države članice morajo zbrati nekatere informacije v zvezi s transakcijami, opravljenimi v okviru teh posebnih ureditev, in si jih med seboj izmenjati. To zlasti velja za izmenjavo identifikacijskih podatkov ter zbiranje podatkov o obračunu DDV in njihovo izmenjavo med državami članicami, vključno s popravki teh obračunov DDV.

(3) Za zagotovitev enotne izmenjave informacij je treba določiti tehnične podrobnosti za takšno izmenjavo, vključno s skupnim elektronskim sporočilom. To bi omogočilo tudi enoten razvoj tehničnih in funkcionalnih specifikacij, ker bi se pri tem upošteval reguliran okvir.

(4) Nekatere informacije v zvezi s spremembami identifikacijskih podatkov, kot je izključitev iz posebnih ureditev, prostovoljno prenehanje uporabe ali sprememba države članice identifikacije, bi bilo treba prav tako nemudoma izmenjati na enoten način, da bi se državam članicam omogočila spremljanje pravilne uporabe posebnih ureditev in boj proti goljufijam. V zvezi s tem bi bilo treba zagotoviti skupne ureditve za elektronsko izmenjavo takšnih informacij.

(5) Da bi se ohranilo čim manjše upravno breme, je treba določiti nekatere zahteve glede elektronskega vmesnika, ki davčnim zavezancem olajšajo predložitev identifikacijskih podatkov in obračunov DDV. Državam članicam ne bi smelo biti preprečeno zagotavljanje dodatnih funkcij za nadaljnje zmanjšanje upravnih bremen.

(6) Za omogočanje učinkovitega prenosa in obdelave informacij v zvezi z registracijo za uporabo ureditve in v zvezi z obračuni DDV, opravljenimi v okviru te ureditve, bi moral biti elektronski vmesnik v vseh državah članicah razvit na enoten način. Zato je treba vzpostaviti skupno elektronsko sporočilo za prenos teh informacij.

(7) Pojasniti je treba, katere informacije je treba predložiti, kadar se v določenem obdobju v eni ali vseh državah članicah ne opravi nobena prodaja v okviru posebnih ureditev.

(8) Da bi se državam članicam in davčnim zavezancem v njihovih poznejših sporočilih omogočilo nedvoumno sklicevanje na obračune DDV, vključno s plačilom davka, bi morala država članica identifikacije vsakemu obračunu DDV dodeliti enotno sklicno številko.

(9) Ta uredba bi se morala uporabljati od dne začetka uporabe členov 44 in 45 Uredbe (EU) št. 904/2010.

10. Ukrepi iz te uredbe so usklajeni z mnenjem Stalnega odbora za upravno sodelovanje –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

1. "ureditev ne-Unije" pomeni posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve iz oddelka 2 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti;
2. "ureditev Unije" pomeni posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo sedež v Skupnosti, vendar ne v državi članici potrošnje;
3. "posebni ureditvi" pomeni "ureditev ne-Unije" in "ureditev Unije".

Elektronski vmesnik v državi članici identifikacije, s katerim se davčni zavezanec registrira za uporabo ene od posebnih ureditev in prek katerega ta oseba državi članici identifikacije predloži obračune davka na dodano vrednost (DDV) v okviru te ureditve, ima naslednji funkciji:

1. zagotavljati mora zmogljivost za shranjevanje identifikacijskih podatkov v skladu s členom 361 Direktive 2006/112/ES ali obračunov DDV v skladu s členom 365 in členom 369g Direktive 2006/112/ES, preden se le-ti predložijo;
2. davčnemu zavezancu mora omogočati, da predloži ustrezne informacije v zvezi z obračuni DDV prek prenosa elektronske datoteke v skladu s pogoji, ki jih določi država članica identifikacije.

1. Država članica identifikacije prek omrežja CCN/CSI drugi državi članici prenese naslednje podatke:

1. podatke za identifikacijo davčnega zavezanca, ki uporablja ureditev ne-Unije;
2. podobne podatke za identifikacijo davčnega zavezanca, ki uporablja ureditev Unije;
3. dodeljeno identifikacijsko številko.

Skupno elektronsko sporočilo iz Priloge I se uporablja za prenos informacij iz prvega pododstavka. Stolpec B skupnega elektronskega sporočila iz Priloge I se uporablja za ureditev ne-Unije, stolpec C zadevnega skupnega elektronskega sporočila pa za ureditev Unije.

2. Država članica identifikacije prek omrežja CCN/CSI z uporabo skupnega elektronskega sporočila iz Priloge II k tej uredbi nemudoma obvesti drugo državo članico, če je davčni zavezanec:

1. izključen iz ene od posebnih ureditev;
2. prostovoljno preneha uporabljati eno od posebnih ureditev;
3. zamenja državo članico identifikacije v okviru ureditve Unije.

Predložitev obračuna DDV s strani davčnega zavezanca

1. Davčni zavezanec predloži obračune DDV s podatki v skladu s členom 365 in členom 369g Direktive 2006/112/ES državi članici identifikacije z uporabo skupnega elektronskega sporočila iz Priloge III k tej uredbi. Stolpec B skupnega elektronskega sporočila iz Priloge III se uporablja za ureditev ne-Unije, stolpec C zadevnega skupnega elektronskega sporočila pa za ureditev Unije.
2. Če davčni zavezanec v obračunskem obdobju v nobeni državi članici ne opravi nobene storitve v okviru posebnih ureditev, se izpolni nični obračun DDV. Za ta namen se v zvezi z ureditvijo Unije izpolnijo le polja 1, 2 in 21 skupnega elektronskega sporočila iz Priloge III, v zvezi z ureditvijo ne-Unije pa polja 1, 2 in 11.
3. Davčni zavezanec mora vnesti opravljene storitve, ki se nanašajo na državo članico potrošnje, in storitve, opravljene iz države članice sedeža, le, če so bile storitve v okviru posebnih ureditev v obračunskem obdobju opravljene v tej državi članici ali iz te države članice.

Država članica identifikacije pošlje informacije, navedene v obračunu DDV iz člena 4(1), vsem državam članicam potrošnje in sedeža, ki so navedene v obračunu DDV, in sicer prek omrežja CCN/CSI, pri čemer uporabi skupno elektronsko sporočilo iz Priloge III k tej uredbi.

Za namene prvega odstavka država članica identifikacije državi članici potrošnje in sedeža, v kateri ali iz katere so bile opravljene storitve, prenese splošne informacije iz dela 1 skupnega elektronskega sporočila iz Priloge III skupaj z informacijami iz dela 2 zadevnega skupnega elektronskega sporočila, ki se nanašajo na zadevno državo članico potrošnje ali sedeža.

Država članica identifikacije prenese informacije iz obračuna DDV le državam članicam, ki so bile navedene v tem obračunu DDV.

Informacije, prenesene v skladu s členom 5, vsebujejo sklicno številko, ki jo dodeli država članica identifikacije, pri čemer je to enotna številka specifičnega obračuna DDV.

Država članica identifikacije davčnemu zavezancu dovoli, da prek elektronskega vmesnika iz člena 2 popravi kateri koli obračun DDV. Država članica identifikacije posreduje informacije o popravkih zadevnim državam članicam potrošnje in sedeža v skladu s členom 5 ter tem informacijam dodeli časovni žig.

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2015.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.