SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/EC z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1 - UL L 347, 11.12.2006, str. 1.), zlasti člena 397 Direktive,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Potrebne so številne bistvene spremembe Uredbe Sveta (ES) št. 1777/2005 z dne 17. oktobra 2005 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (2 - UL L 288, 29.10.2005, str. 1). Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno uredbo prenoviti.

(2) Direktiva 2006/112/ES vsebuje pravila glede davka na dodano vrednost (DDV), ki pa jih v nekaterih primerih države članice lahko prosto razlagajo. S sprejetjem skupnih določb za izvajanje Direktive 2006/112/ES naj bi bila zagotovljena večja skladnost med uporabo sistema DDV in ciljem notranjega trga v primeru nastalih razlik ali razlik, ki bi lahko nastale pri uporabi, ki niso združljive z ustreznim delovanjem takšnega notranjega trga. Ti izvedbeni ukrepi postanejo pravno zavezujoči šele z začetkom veljavnosti te uredbe in ne posegajo v veljavnost zakonodaje in razlage, ki so jih predhodno sprejele države članice.

(3) V tej uredbi bi se morale odražati spremembe zaradi sprejetja Direktive Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev (3 - UL L 44, 20.2.2008, str. 11).

(4) Cilj te uredbe je zagotoviti bolj enotno uporabo sedanjega sistema DDV z določitvijo pravil izvajanja Direktive 2006/112/ES, zlasti glede davčnih zavezancev, dobav blaga in opravljanja storitev ter kraja obdavčljivih transakcij. V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5(4) Pogodbe o Evropski uniji ta uredba ne presega okvirov, potrebnih za dosego zastavljenih ciljev. Enotnost uporabe se najbolje zagotovi z zavezujočo uredbo, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

(5) Ti izvedbeni ukrepi vsebujejo posebna pravila kot odziv na določena vprašanja uporabe in so oblikovani s ciljem enotnega obravnavanja v vsej Uniji le v teh posebnih okoliščinah. Zato se ti ukrepi ne uporabljajo za druge primere in se jih glede na njihovo formulacijo uporablja omejeno.

(6) Pojasniti je treba, da kadar oseba, ki ni davčni zavezanec, spremeni stalno prebivališče in prenese novo prevozno sredstvo ali pa ga ponovno prenese v državo članico, iz katere ji je novo prevozno sredstvo bilo prvotno dobavljeno z oproščenim DDV, se takšen prenos novega prevoznega sredstva ne šteje za pridobitev novega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti.

(7) Da bi določene storitve bile izvzete od uporabe DDV, zadostuje izkaz izvajalca o tem, da se za namene prejemanja teh storitev njihov prejemnik, ne glede na to ali je davčni zavezanec ali ne, nahaja izven Skupnosti.SL 23.3.2011 Uradni list Evropske unije L 77/1

(8) Določiti je treba, da dodelitev identifikacijske številke DDV davčnemu zavezancu, ki opravlja storitve v drugi državi članici ali prejema storitve iz druge države članice in za katere plača DDV izključno prejemnik, ne vpliva na pravico tega davčnega zavezanca, da mu za pridobitev blaga znotraj Skupnosti ni treba obračunati davka. Vendar pa, kadar davčni zavezanec svojo identifikacijsko številko DDV sporoči dobavitelju pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti, se v vsakem primeru šteje, da se je odločil za obračun DDV za te transakcije.

(9) Nadaljnje združevanje notranjega trga je okrepilo potrebo po čezmejnem sodelovanju med gospodarskimi subjekti s sedežem v različnih državah članicah in potrebo po nastajanju evropskih gospodarskih interesnih združenj (EGIZ), ustanovljenih skladno z Uredbo (EGS) št. 2137/85 z dne 25. julija 1985 o Evropskem gospodarskem interesnem združenju (EGIZ) (1 - UL L 199, 31.7.1985, str. 1). Zato je treba pojasniti, da so EGIZ davčni zavezanci, kadar dobavljajo blago ali opravljajo storitve proti plačilu.

10. Potrebno je jasno opredeliti restavracijske storitve in storitve cateringa, razliko med obema in ustrezno obravnavo teh storitev.
11. Za večjo jasnost je treba navesti sezname transakcij, ki štejejo za elektronsko opravljene storitve, ti seznami pa niso niti dokončni niti izčrpni.
12. Treba je določiti, da se transakcija, ki zajema le sestavitev različnih delov naprave, ki jih je zagotovil naročnik, mora obravnavati kot opravljanje storitev in določiti kraj opravljanja te storitve, kadar se opravi za osebo, ki ni davčni zavezanec.
13. Prodaja opcije kot finančnega instrumenta bi se morala obravnavati kot opravljanje storitev, ločeno od osnovnih transakcij, na katere se opcija nanaša.
14. Za zagotovitev enotne uporabe pravil v zvezi s krajem obdavčljivih transakcij je treba pojasniti pojme, kot so kraj, v katerem ima davčni zavezanec sedež dejavnosti, stalna poslovna enota, stalno prebivališče ali običajno prebivališče. Ob upoštevanju prakse Sodišča je treba z uporabo kar se da jasnih in objektivnih meril omogočati lažjo dejansko uporabo teh pojmov.
15. Treba je določiti pravila za zagotovitev enotnega obravnavanja dobav blaga v primeru, ko je dobavitelj presegel prag prodaje na daljavo, določen za dobave v drugo državo članico.
16. Pojasniti je treba, da se delež opravljenega prevoza potnikov v Skupnosti določi s potovanjem prevoznega sredstva in ne s potovanjem njegovih potnikov.
17. Glede pridobitve blaga znotraj Skupnosti bi morala biti pravica države članice pridobitve, da pridobitev obdavči, popolna, ne glede na obravnavo DDV, ki se uporablja za transakcijo v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano.
18. Pravilna uporaba pravil o kraju opravljanja storitev je predvsem odvisna od tega, ali je prejemnik davčni zavezanec ali ne in v kakšni funkciji deluje. Za določitev prejemnikovega statusa davčnega zavezanca je treba določiti, katera dokazila bi od prejemnika moral pridobiti izvajalec.
19. Treba je pojasniti, da kadar so storitve namenjene zasebni rabi davčnega zavezanca ali njegovih zaposlenih, se ne more šteti, da ta davčni zavezanec deluje v funkciji davčnega zavezanca. Ali prejemnik deluje v funkciji davčnega zavezanca, je razvidno že iz posredovanja njegove identifikacijske številke DDV izvajalcu, razen če ima izvajalec nasprotne informacije. Treba je tudi zagotoviti, da je posamezna storitev, pridobljena za dejavnost, ki pa se uporablja tudi za zasebne namene, obdavčena samo v enem kraju.
20. Od dobavitelja storitve se zahteva, da preveri informacije, ki jih je pridobil od prejemnika, da bi se natančno določil prejemnikov sedež.
21. Brez poseganja v splošno pravilo o kraju dobave storitev davčnemu zavezancu, kadar se storitve opravljajo za prejemnika s sedežem v več kot v enem kraju, bi morala obstajati pravila, ki bi izvajalcu storitev pomagala določiti kraj stalnega sedeža prejemnika storitev, za katerega se opravlja storitev, ob upoštevanju okoliščin. Če izvajalec storitev tega kraja ne more določiti, bi morala obstajati pravila za pojasnitev obveznosti izvajalca storitev. Ta pravila ne bi smela posegati v obveznosti prejemnika storitev ali jih spreminjati.
22. Prav tako je treba določiti, kdaj mora izvajalec storitev določiti status, funkcijo in kraj sedeža prejemnika, ne glede na to, ali je prejemnik davčni zavezanec ali ne.
23. Brez poseganja v splošno uporabo načela o dejanjih zlorabe določb te uredbe pa je primerno zlasti opozoriti, da se še posebej uporablja pri nekaterih določbah te uredbe.SL L 77/2 Uradni list Evropske unije 23.3.2011
24. Nekatere posebne storitve, kot so podelitev pravic za televizijsko predvajanje nogometnih tekem, prevodi besedil, storitve v zvezi z vložitvijo zahtevkov za vračilo DDV in storitve posrednikov, ki se opravljajo za osebo, ki ni davčni zavezanec, vključujejo čezmejne transakcije ali celo gospodarske subjekte s sedežem zunaj Skupnosti. Kraj opravljanja teh storitev mora biti jasno določen, da se ustvari večja pravna varnost.
25. Treba je pojasniti, da storitve posrednika, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, v zvezi z nastanitvijo v hotelskem sektorju ne ureja posebno pravilo o opravljanju storitev v zvezi z nepremičninami.
26. Kadar različne storitve, opravljene v okviru organiziranja pogreba, tvorijo del ene storitve, je prav tako treba opredeliti pravilo o določanju kraja opravljanja storitve.
27. Za zagotovitev enotne obravnave opravljanja storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja in razvedrila ter podobnih prireditev je treba opredeliti dostop do takih prireditev in pomožne storitve, povezane s tem dostopom.
28. Treba je pojasniti obravnavo restavracijskih storitev in storitev cateringa na prevoznem sredstvu, če prevoz potnikov poteka na ozemlju več držav.
29. Glede na to, da so posebna pravila za najem prevoznega sredstva odvisna od trajanja najema ali uporabe, je treba določiti, katera vozila je treba šteti za „prevozno sredstvo“, ter pojasniti obravnavo te dobave, kadar si neposredno sledita dve pogodbi. Določiti je treba tudi kraj, v katerem je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.
30. V nekaterih posebnih okoliščinah plačilo provizije za uporabo kreditne ali debetne plačilne kartice v povezavi s transakcijo ne bi smelo zmanjšati davčne osnove za navedeno transakcijo.
31. Pojasniti je treba, da se nižja stopnja uporablja za najem šotorov, bivalnih prikolic in avtodomov, ki so nameščeni v kampih in se uporabljajo kot počitniška namestitev.
32. Dejavnosti poklicnega usposabljanja ali preusposabljanja bi morale vključevati pouk, ki je v neposredni povezavi s stroko ali poklicem, pa tudi pouk, usmerjen v pridobivanje ali posodabljanje znanja za poklicne namene, ne glede na dolžino usposabljanja.
33. „Platinaste zlatnike“ je treba obravnavati tako, da so izključeni iz oprostitev davka, ki veljajo za denar, bankovce in kovance.
34. Oprostitev opravljanja storitev v zvezi z uvozom blaga, katerih vrednost je vključena v davčno osnovo navedenega blaga, bi morala zajemati prevozne storitve, opravljene pri spremembi stalnega prebivališča.
35. Blago, ki ga kupec odpelje iz Skupnosti in ki ga osebe, ki niso fizične osebe, kot so osebe javnega prava in združenja, uporabljajo za opremljanje ali oskrbovanje prevoznih sredstev, ki služijo v namene, ki niso nameni dejavnosti, bi moralo biti izključeno iz oprostitve davka na izvozne transakcije.
36. Da se zagotovi enotna upravna praksa za izračun minimalne vrednosti oprostitve za izvoz blaga v osebni prtljagi potnikov, bi bilo treba uskladiti določbe o takšnih izračunih.
37. Določiti je treba, da se oprostitve za nekatere transakcije, ki se obravnavajo za izvoz, uporabljajo tudi za storitve, ki jih zajema posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve.
38. Organ, ki bo ustanovljen na podlagi pravnega okvira za Konzorcij evropske raziskovalne infrastrukture (ERIC), bi se za namene oprostitve DDV moral šteti za mednarodni organ, kadar izpolnjuje nekatere pogoje. Zato je treba opredeliti dejavnike, ki bi mu omogočali to oprostitev.
39. Dobava blaga in opravljanje storitev v okviru diplomatske in konzularne ureditve, za priznane mednarodne organe ali nekatere oborožene sile je oproščeno DDV, ob upoštevanju določenih omejitev in pogojev. Da bi davčni zavezanec, ki opravlja takšne dobave iz druge države članice, lahko ugotovil, da so pogoji in omejitve za to oprostitev izpolnjeni, je treba uvesti potrdilo o oprostitvi.
40. Za uveljavljanje pravice do odbitka bi morali biti sprejemljivi elektronski uvozni dokumenti, če izpolnjujejo iste zahteve kot dokumenti v papirni obliki.
41. Če ima dobavitelj blaga ali izvajalec storitev stalni sedež na ozemlju države članice, v kateri je dolgovan davek, bi morale biti določene okoliščine, ko bi za plačilo davka moral biti odgovoren sedež.
42. Pojasniti je treba, da kadar ima davčni zavezanec sedež dejavnosti na ozemlju države članice, v kateri je dolgovan davek, bi se moral za namene davčne odgovornosti šteti za davčnega zavezanca s sedežem v tej državi članici, tudi če kraj sedeža ni povezan z dobavo blaga ali opravljan- jem storitev.SL 23.3.2011 Uradni list Evropske unije L 77/3
43. Treba je pojasniti, da bi vsak davčni zavezanec zaradi pravičnejše obračunave davka moral pri nekaterih obdavčljivih transakcijah sporočiti svojo identifikacijsko številko DDV, takoj ko jo pridobi.
44. Treba je navesti teže investicijskega zlata, ki jih je trg plemenitih kovin dokončno sprejel, in določiti skupen datum za določitev vrednosti zlatih kovancev, da se zagotovi enaka obravnava gospodarskih subjektov.
45. Posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Skupnosti in ki opravljajo storitve elektronsko za osebe, ki niso davčni zavezanci ter imajo sedež ali prebivališče v Skupnosti, se uporablja pod določenimi pogoji. Če ti pogoji niso več izpolnjeni, je treba zlasti posledice tega jasno opredeliti.
46. Nekatere spremembe so posledica sprejetja Direktive 2008/8/ES. Te spremembe se nanašajo na obdavčitev dajanja prevoznega sredstva v dolgoročni najem od 1. januarja 2013 ter na obdavčitev elektronsko opravljenih storitev od 1. januarja 2015 in je zato treba pojasniti, da se ustrezne določbe členov te uredbe uporabljajo le od teh datumov.

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Ta uredba določa ukrepe za izvajanje nekaterih določb iz naslovov I do V ter VII do XII Direktive 2006/112/ES.

Za pridobitve blaga znotraj Skupnosti v smislu točke (b) člena 2(1) Direktive 2006/112/ES se ne štejejo:

1. prenosi novih prevoznih sredstev oseb, ki niso davčni zavezanci in spremenijo stalno prebivališče, če v času dobave ni bilo možno uporabiti oprostitve iz točke (a) člena 138(2) Direktive 2006/112/ES;
2. vračilo novih prevoznih sredstev osebe, ki ni davčni zavezanec, v državo članico, iz katere so ji bila prvotno dobavljena v skladu z oprostitvijo iz točke (a) člena 138(2) Direktive 2006/112/ES.

Brez poseganja v točko (b) prvega odstavka člena 59a Direktive 2006/112/ES opravljanje naslednjih storitev ni predmet DDV, če izvajalec izkaže, da je kraj opravljanja storitve, določen v skladu s pododdelki 3 in 4 oddelka 4 poglavja V te uredbe, izven Skupnosti:

1. od 1. januarja 2013, storitve iz prvega pododstavka člena 56(2) Direktive 2006/112/ES;
2. od 1. januarja 2015, storitve iz člena 58 Direktive 2006/112/ES;
3. storitve iz člena 59 Direktive 2006/112/ES.

Vsak davčni zavezanec, ki je upravičen do neobdavčenja pridobitev blaga znotraj Skupnosti v skladu s členom 3 Direktive 2006/112/ES, to upravičenje ohrani, tudi če mu je bila v skladu s členom 214(1)(d) ali (e) navedene direktive dodeljena identifikacijska številka DDV za prejete storitve, za katere bi moral plačati DDV, ali za storitve, ki jih je opravljal na ozemlju druge države članice, za katere bi moral DDV plačati izključno prejemnik.

Vendar če ta davčni zavezanec identifikacijsko številko DDV sporoči dobavitelju v zvezi s pridobitvijo blaga znotraj Skupnosti, se šteje, da uveljavlja možnost iz člena 3(3) navedene direktive.

Evropsko gospodarsko interesno združenje (EGIZ), ustanovljeno v skladu z Uredbo (EGS) št. 2137/85, ki za plačilo dobavlja blago svojim članom ali tretjim osebam ali zanje opravlja storitve, je davčni zavezanec v smislu člena 9(1) Direktive 2006/112/ES.

1. Restavracijske storitve in storitve cateringa so storitve, ki vključujejo dobavo pripravljene ali nepripravljene hrane ali pijače ali obojega za prehrano ljudi, spremljajo pa jih zadostne podporne storitve, ki omogočajo takojšno potrošnjo. Zagotavljanje hrane ali pijače ali obojega je samo del celotne ponudbe, pri čemer prevladujejo storitve. Restavracijske storitve pomenijo opravljanje takšnih storitev v prostorih izvajalca storitev, storitve cateringa pa pomenijo opravljanje takšnih storitev izven prostorov izvajalca storitev.
2. Dobava pripravljene ali nepripravljene hrane ali pijače ali obojega, vključno s prevozom ali brez njega, vendar brez drugih podpornih storitev, se ne šteje za restavracijske storitve ali storitve cateringa v smislu odstavka 1.

1. Telekomunikacijske storitve v smislu člena 24(2) Direktive 2006/112/ES zajemajo zlasti naslednje:

1. fiksne in mobilne telefonske storitve za prenos in preklapljanje glasu, podatkov in videa, vključno s telefonskimi storitvami z video komponento (videofonske storitve);
2. telefonske storitve prek interneta, vključno z videotelefonijo prek internetnega protokola (VoIP);
3. telefonski predal, čakanje na klic, posredovanje klica, identifikacijo klicatelja, trismerno klicanje in druge storitve upravljanja klicev;
4. storitve osebnega klica;
5. storitve zvočnih in besedilnih sporočil;
6. telefaks, telegraf in teleks;
7. dostop do interneta, vključno s svetovnim spletom;
8. zasebne omrežne povezave, ki zagotavljajo telekomunikacijske zveze izključno za odjemalčevo uporabo.

2. Telekomunikacijske storitve v smislu člena 24(2) Direktive 2006/112/ES ne zajemajo naslednjega:

1. elektronsko opravljenih storitev;
2. storitev radijskega in televizijskega oddajanja (v nadaljnjem besedilu: storitve oddajanja).

1. Storitve oddajanja vključujejo storitve oddajanja avdio in avdiovizualnih vsebin, kot so radijski in televizijski programi, ki jih ponudnik medijskih storitev, ki je hkrati nosilec uredniške odgovornosti, prek komunikacijskih omrežij ponuja širši javnosti, ki jih lahko sočasno gleda ali posluša na podlagi programskega sporeda.
2. Z odstavkom 1 je zajeto zlasti naslednje:

1. radijski ali televizijski programi, ki se prenašajo ali ponovno prenašajo prek radijskega ali televizijskega omrežja;
2. radijski ali televizijski programi, ki se distribuirajo prek interneta ali podobnega elektronskega omrežja (pretakanje IP), če se oddajajo sočasno s prenosom ali ponovnim prenosom teh programov prek radijskega ali televizijskega omrežja.

3. Z odstavkom 1 ni zajeto naslednje:

1. telekomunikacijske storitve;
2. elektronsko opravljene storitve;
3. ponudba informacij o posameznih programih na zahtevo;
4. prenos pravic oddajanja ali prenašanja programov;
5. dajanje tehnične opreme ali prostorov za sprejemanje programa v najem;
6. radijski ali televizijski programi, ki se distribuirajo prek interneta ali podobnega elektronskega omrežja (pretakanje IP), razen če se oddajajo sočasno s prenosom ali ponovnim prenosom teh programov prek radijskega ali televizijskega omrežja.

1. „Elektronsko opravljene storitve“ iz Direktive 2006/112/ES vključujejo storitve, ki se opravljajo s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem in v odsotnosti informacijske tehnologije ne bi mogle obstajati.
2. Z odstavkom 1 je zajeto zlasti naslednje:

1. dobava digitaliziranih proizvodov na splošno, vključno s programsko opremo ter njenimi spremembami oziroma nadgradnjami;
2. storitve, ki omogočajo ali podpirajo navzočnost podjetij ali posameznikov na elektronskem omrežju, kot je na primer spletišče ali spletna stran;
3. storitve, ki jih računalnik avtomatsko ustvari s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja kot odziv na prejemnikov posamičen vnos podatkov;
4. prenos, proti plačilu, pravice do prodaje blaga ali storitve na spletni strani, ki deluje kot spletni trg, kjer potencialni kupci s pomočjo avtomatiziranega postopka posredujejo ponudbe in kjer sta stranki z elektronsko pošto, ki jo samodejno ureja računalnik, uradno obveščeni o prodaji;
5. internetni paketi informacijskih storitev (ISP), v katerih telekomunikacijska sestavina predstavlja pomožen in podrejen del (torej paketi, ki ponujajo več od samega dostopa do medmrežja in zajemajo druge elemente, kot so vsebinske strani z dostopom do novic, vremenskih napovedi ali turističnih informacij; spletne igre; posredovanje spletišč; dostop do spletnih razprav in podobno);
6. storitve, navedene v Prilogi I.

3. Z odstavkom 1 ni zajeto naslednje:

1. storitve oddajanja;
2. telekomunikacijske storitve;
3. blago, ko se naročilo in obdelava opravita elektronsko;
4. CD-ROM-i, diskete in podobni fizični nosilci zapisa;
5. tiskani material, kot so knjige, glasila, časopisi in revije;
6. zgoščenke in avdio kasete;
7. video kasete in DVD-ji;
8. igre na CD-ROM-ih;
9. storitve strokovnjakov, kot so odvetniki in finančni svetovalci, ki strankam svetujejo po elektronski pošti;
10. storitve interaktivnega učenja, kjer učitelj posreduje vsebino programa preko interneta ali elektronskega omrežja, kot je na primer povezava z daljinskim dostopom;
11. storitve fizičnega „off-line“ popravila računalniške opreme;
12. storitve skladiščenja podatkov „off-line“;
13. oglaševalske storitve, zlasti v časopisih, na plakatih in na televiziji;
14. storitve telefonske pomoči uporabnikom;
15. storitve poučevanja, ki vključujejo le učenje na daljavo, na primer tečaji po pošti;
16. klasične dražbene storitve, odvisne od neposrednega človeškega posredovanja, ne glede na način podajanja ponudb;
17. storitve; črtano
18. črtano
19. črtano
20. vstopnice za kulturne, umetniške, športne, znanstvene, izobraževalne, razvedrilne ali podobne prireditve, rezervirane prek spleta;
21. nastanitev, dajanje avtomobilov v najem, restavracijske storitve, potniški prevoz ali podobne storitve, rezervirane prek spleta.

Kadar davčni zavezanec le sestavi razne dele naprave, ki mu jih je v celoti dobavil naročnik, se ta transakcija šteje za opravljanje storitev v smislu člena 24(1) Direktive 2006/112/ES.

Prodaja opcije, če gre za transakcijo, ki spada v področje uporabe točke (f) člena 135(1) Direktive 2006/112/ES, se šteje za opravljanje storitev v smislu člena 24(1) navedene direktive. To opravljanje storitev je ločeno od osnovnih transakcij, na katere se storitve nanašajo.SL 23.3.2011 Uradni list Evropske unije L 77/5

1. Če se elektronsko opravljene storitve opravljajo prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala, na primer tržnice za aplikacije, se za namene uporabe člena 28 Direktive 2006/112/ES domneva, da davčni zavezanec, ki sodeluje pri opravljanju teh storitev, deluje v svojem imenu, vendar za račun ponudnika teh storitev, razen če ta davčni zavezanec ponudnika ni izrecno navedel kot izvajalca storitev in je to razvidno iz pogodbenih dogovorov med strankami.

Da se šteje, da je davčni zavezanec izrecno navedel ponudnika elektronsko opravljenih storitev kot izvajalca teh storitev, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

1. vsak davčni zavezanec, ki sodeluje pri opravljanju elektronsko opravljenih storitev, mora izdati ali dati na voljo račun, v katerem so navedene te storitve in njihov izvajalec;
2. v računu ali potrdilu, ki sta bila izdana ali dana na voljo prejemniku, morajo biti navedene elektronsko opravljene storitve in njihov izvajalec.

Davčnemu zavezancu, ki v zvezi z opravljanjem elektronsko opravljenih storitev odobri zaračunavanje stroškov prejemniku ali odobri opravljanje storitev oziroma določi splošne pogoje in podrobnosti dobave, ni dovoljeno izrecno navesti druge osebe kot ponudnika navedenih storitev.

2. Odstavek 1 se uporablja tudi, če se telefonske storitve prek interneta, vključno z videotelefonijo prek internetnega protokola (VoIP), opravljajo prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala, na primer tržnice za aplikacije, in pod enakimi pogoji, kot so določeni v navedenem odstavku.
3. Ta člen se ne uporablja za davčne zavezance, ki opravljajo samo obdelavo plačil v zvezi z elektronsko opravljenimi storitvami ali telefonskimi storitvami prek interneta, vključno z videotelefonijo prek internetnega protokola (VoIP), in ki ne sodelujejo pri njihovem izvajanju.

1. Za uporabo členov 44 in 45 Direktive 2006/112/ES je kraj sedeža dejavnosti davčnega zavezanca kraj, kjer se oprav- ljajo dejavnosti glavne uprave podjetja.
2. Za določitev kraja iz odstavka 1 se upoštevajo kraj, na katerem se sprejemajo bistvene odločitve v zvezi s splošnim upravljanjem podjetja, kraj registriranega sedeža podjetja in kraj srečevanja vodstva podjetja.

Če se s temi merili ne more zagotovo določiti kraja sedeža dejavnosti, se kot glavno merilo upošteva kraj, na katerem se sprejemajo bistvene odločitve v zvezi s splošnim upravljanjem podjetja.

3. Sama prisotnost poštnega naslova se ne more šteti za kraj sedeža dejavnosti davčnega zavezanca.

1. Za uporabo člena 44 Direktive 2006/112/ES je „stalna poslovna enota“ vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti iz člena 10 te uredbe, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko prejme in uporabi storitve, ki so opravljene za lastne potrebe navedene poslovne enote.
2. Za uporabo naslednjih členov je „stalna poslovna enota“ vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti iz člena 10 te uredbe, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko opravlja storitve, ki jih zagotavlja:

1. člen 45 Direktive 2006/1127ES;
2. od 1. januarja 2013, drugi pododstavek člena 56(2) Direktive 2006/112/ES;
3. do 31. decembra 2014, člen 58 Direktive 2006/112/ES;
4. člen 192a Direktive 2006/112/ES.

3. Razpolaganje z identifikacijsko številko DDV samo po sebi ni zadostno, da bi poslovna enota veljala za stalno poslovno enoto.

Za namene uporabe Direktive 2006/112/ES je „stalno prebivališče“ fizične osebe, ki je ali ni davčni zavezanec, prebivališče, vneseno v register prebivalstva ali v podoben register, ali naslov, ki ga ta oseba navede ustreznim davčnim organom, razen če obstajajo dokazi, da ta naslov ne ustreza realnosti.

„Običajno prebivališče“ fizične osebe, ki je ali ni davčni zavezanec, iz Direktive 2006/112/ES je kraj, kjer ta fizična oseba običajno prebiva zaradi zasebnih ali poklicnih vezi.

Če so poklicne vezi v državi, ki ni država osebnih vezi, ali če poklicne vezi ne obstajajo, se kraj običajnega prebivališča določi na podlagi zasebnih vezi, ki kažejo na tesno povezavo med fizično osebo in krajem, v katerem ta prebiva.

Kraj sedeža pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, iz prvega pododstavka člena 56(2) ter členov 58 in 59 Direktive 2006/112/ES je:

1. kraj, kjer se opravljajo dejavnosti njene glavne uprave, ali
2. kraj, v katerem ima katero koli drugo poslovno enoto z dovolj stalnimi zmogljivostmi in ustrezno strukturo glede človeških in tehničnih virov, da lahko storitve, ki se zanjo opravljajo, prejema in uporablja za lastne potrebe.

Za namene uporabe Direktive 2006/112/ES se za ‚nepremičnino‘ šteje:

1. vsak posamezni del zemljišča na površju ali pod njim, na katerem se lahko vzpostavi lastninska pravica in posest;
2. vsaka zgradba ali konstrukcija, pritrjena na tla ali v tleh nad morsko gladino ali pod njo, ki je ni mogoče zlahka razstaviti ali odstraniti;
3. vsak predmet, ki je vgrajen in je sestavni del zgradbe ali konstrukcije in brez katerega zgradba ali konstrukcija ni popolna, na primer vrata, okna, strehe, stopnišča in dvigala;
4. vsak predmet, oprema ali stroj, ki je stalno vgrajen v zgradbi ali konstrukciji in ga ni mogoče odstraniti brez uničenja ali spremembe zgradbe ali konstrukcije.

Kadar je v koledarskem letu presežen prag, ki ga v skladu s členom 34 Direktive 2006/112/ES uporablja država članica, člen 33 navedene direktive ne spremeni kraja dobav blaga, razen trošarinskih izdelkov, ki so bile opravljene v istem koledarskem letu, preden je bil presežen prag, ki ga uporablja država članica v tekočem koledarskem letu, in pod pogojem, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

1. dobavitelj ni uporabil opcije iz člena 34(4) navedene direktive;
2. vrednost njegovih dobav blaga v predhodnem koledarskem letu ni presegla praga.

Vendar pa člen 33 Direktive 2006/112/ES spremeni kraj naslednjih dobav v državo članico, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča:

1. dobava blaga, s katero je bil v tekočem koledarskem letu presežen prag, ki ga uporablja država članica v taistem tekočem koledarskem letu;
2. vse nadaljnje dobave blaga v to državo članico v navedenem koledarskem letu;
3. dobave blaga v to državo članico v koledarskem letu, ki sledi koledarskemu letu, v katerem se je zgodil dogodek iz točke (a).SL L 77/6 Uradni list Evropske unije 23.3.2011

Del prevoza potnikov v Skupnosti iz člena 37 Direktive 2006/112/ES se določi na podlagi potovanja prevoznega sredstva in ne na podlagi potovanja, ki ga zaključi vsak posamezen potnik.

Država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča in v kateri se opravi pridobitev blaga znotraj Skupnosti v smislu člena 20 Direktive 2006/112/ES, izvede obdavčitev, ne glede na DDV obravnavo transakcij v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.

Kakršen koli zahtevek dobavitelja blaga za popravek DDV, ki ga je zaračunal in ga prijavil v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, se v tej državi članici obravnava v skladu z njenimi nacionalnimi pravili.

1. Če je določitev kraja opravljanja storitev odvisna od tega, ali je prejemnik davčni zavezanec, se status prejemnika določi na podlagi členov 9 do 13 in člena 43 Direktive 2006/112/ES.
2. Pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in je v skladu s točko (b) člena 214(1) Direktive 2006/112/ES identificirana oziroma mora biti identificirana za DDV, ker so njene pridobitve blaga znotraj Skupnosti predmet DDV oziroma je uporabila možnost, da so te dejavnosti postale predmet DDV, je davčni zavezanec v smislu člena 43 navedene direktive.

1. Razen če razpolaga z nasprotnimi informacijami, lahko izvajalec šteje, da ima prejemnik s sedežem v Skupnosti status davčnega zavezanca:

1. če mu je prejemnik sporočil svojo osebno identifikacijsko številko DDV in izvajalec pridobi potrditev iz člena 31 Uredbe Sveta (ES) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (1 - UL L 268, 12.10.2010, str. 1);
2. če prejemnik še ni prejel osebne identifikacijske številke DDV, vendar je seznanil izvajalca, da je zanjo zaprosil in izvajalec pridobi katero koli drugo dokazilo, iz katerega se lahko razbere, da je le-ta davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki je lahko identificiran(-a) za DDV, in če z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete ali plačil, v razumni meri preveri točnost informacij, ki mu jih je poslal prejemnik.

2. Razen če razpolaga z nasprotnimi informacijami, lahko izvajalec šteje, da prejemnik s sedežem v Skupnosti nima statusa davčnega zavezanca, če lahko dokaže, da mu zadevni prejemnik ni sporočil osebne identifikacijske številke DDV.

Izvajalec telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronsko opravljenih storitev lahko prejemnika, ki ima sedež v Skupnosti, ne glede na nasprotne informacije obravnava kot osebo, ki ni davčni zavezanec, dokler mu prejemnik ne sporoči svoje osebne identifikacijske številke za DDV.

3. Razen če razpolaga z nasprotnimi informacijami, lahko izvajalec šteje, da ima prejemnik s sedežem zunaj Skupnosti status davčnega zavezanca:

1. če od prejemnika pridobi potrdilo pristojnih davčnih organov prejemnika o vključenosti prejemnika v gospodarske dejavnosti, kar mu omogoča, da dobi vračilo DDV v skladu z Direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (2 - UL L 326, 21.11.1986, str. 40);
2. če prejemnik nima potrdila, dobavitelj pa ima DDV številko ali podobno številko, ki jo je prejemniku dodelila država sedeža in se uporablja za identifikacijo dejavnosti, ali katero koli drugo dokazilo, iz katerega se lahko razbere, da je prejemnik davčni zavezanec, ter če dobavitelj z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete ali plačil, v razumni meri preveri točnost informacij, ki mu jih je poslal prejemnik.

Za namene pravil v zvezi s krajem opravljanja storitev iz členov 44 in 45 Direktive 2006/112/ES se davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in se šteje za davčnega zavezanca, ki prejme storitve izključno za osebno uporabo, vključno z osebno uporabo svojih zaposlenih, šteje za osebo, ki ni davčni zavezanec.SL 23.3.2011 Uradni list Evropske unije L 77/7

Če razpolaga z nasprotnimi informacijami, kot je narava opravljenih storitev, lahko izvajalec šteje, da so storitve namenjene za gospodarsko dejavnost prejemnika, če mu je prejemnik za to transakcijo sporočil posamično identifikacijsko številko DDV.

Kadar je ena sama in ista storitev namenjena obenem za osebno uporabo, vključno z osebno uporabo zaposlenih prejemnika, in za gospodarsko dejavnost, opravljanje te storitve ureja izključno člen 44 Direktive 2006/112/ES, pod pogojem, da ne prihaja do zlorab.

Kadar storitev, opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec in se šteje za davčnega zavezanca, spada v člen 44 Direktive 2006/112/ES, davčni zavezanec pa ima sedež v eni sami državi oziroma, če nima sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, ima stalno in običajno prebivališče v eni sami državi, se navedeno opravljanje storitev obdavči v tej državi.

Izvajalec storitev na podlagi informacij prejemnika določi ta kraj in z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete ali plačil, preveri navedene informacije.

Informacije lahko vključujejo identifikacijsko številko DDV, ki jo je dodelila država članica, kjer je sedež prejemnika.

Kadar storitve, opravljene za davčnega zavezanca ali osebo, ki ni davčni zavezanec, vendar se šteje za davčnega zavezanca, spadajo v okvir člena 44 Direktive 2006/112/ES, davčni zavezanec pa ima sedež v več kot eni državi, se opravljanje teh storitev obdavči v državi, v kateri ima prejemnik sedež dejavnosti.

Vendar pa, kadar se storitev opravlja za stalno poslovno enoto davčnega zavezanca, ki ni v istem kraju kot sedež njegove dejavnosti, se opravljanje te storitve obdavči v kraju stalne poslovne enote, ki uporablja to storitev.

Če davčni zavezanec nima sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, se storitev obdavči v kraju njegovega stalnega ali običajnega prebivališča.

1. Za identifikacijo stalne poslovne enote prejemnika, za katero se opravlja storitev, izvajalec preuči naravo in uporabo opravljene storitve.

Kadar zaradi narave in uporabe opravljene storitve ni mogoče identificirati stalne poslovne enote, za katero se opravlja storitev, je izvajalec storitev pri identificiranju te stalne poslovne enote še posebej pozoren na to, ali pogodba, naročilnica in identifikacijska številka DDV, ki jo je dodelila država članica prejemnika in mu jo je sporočil prejemnik, identificirajo stalno poslovno enoto kot prejemnika storitve in ali je stalna poslovna enota subjekt, ki plačuje za storitev.

Kadar stalne poslovne enote prejemnika, za katero se opravlja storitev, ni mogoče določiti na podlagi prvega in drugega pododstavka tega odstavka ali kadar se storitve iz člena 44 Direktive 2006/112/ES opravljajo za davčnega zavezanca po pogodbi, ki zajema eno ali več storitev, ki se uporabijo na način, ki ga ni mogoče identificirati ali količinsko izmeriti, izvajalec upravičeno šteje, da se storitve upravljajo v kraju, v katerem ima prejemnik sedež dejavnosti.

2. Uporaba tega člena ne vpliva na obveznosti prejemnika.

1. S 1. januarjem 2013 se opravljanje storitev v skladu s prvim pododstavkom člena 56(2) Direktive 2006/112/ES obdavči v kraju sedeža prejemnika ali, če sedeža nima, v kraju njegovega stalnega ali običajnega prebivališča, izvajalec storitev določi ta kraj na podlagi dejanskih informacij prejemnika, ki jih preveri z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete in plačil.
2. Kadar se opravljanje storitev v skladu s členoma 58 in 59 Direktive 2006/112/ES obdavči v kraju sedeža prejemnika ali, če sedeža nima, v kraju njegovega stalnega ali običajnega prebivališča, izvajalec storitev določi ta kraj na podlagi dejanskih informacij prejemnika, ki jih preveri z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete in plačil.

Kadar se storitve iz prvega pododstavka člena 56(2) ali členov 58 in 59 Direktive 2006/112/ES opravljajo za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež v več kot eni državi ali ima stalni naslov v eni in običajno prebivališče v drugi državi, ima prednost:

1. v primeru pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, kraj iz točke (a) člena 13a te uredbe, razen če so dokazi, da se storitev uporablja v kraju poslovne enote iz točke (b) navedenega člena;
2. v primeru fizične osebe, kraj, v katerem navedena oseba običajno prebiva, razen če so dokazi, da se storitev uporablja na njenem stalnem naslovu.