(1) Začasno prenehanje potreb po delu delavcev se rešuje v skladu z določili zakona o delovnih razmerjih (30. do 33. člen).

(2) Pri določanju delavcev, katerih delo je začasno nepotrebno, se lahko uporabljajo enaki kriteriji, kot pri določanju delavcev, katerih delo je trajno nepotrebno.

(3) V primerih, ko se začasni presežek rešuje z razporeditvijo k drugemu delodajalcu, delavcem, ki so začasno na tak način razporejeni, pri prvem delodajalcu pravice mirujejo. Delavec, ki je začasno razporejen k drugemu delodajalcu, še naprej uresničuje pri prvem delodajalcu pravice, ki jih je imel iz naslova delovnega razmerja pod enakimi pogoji kot delavci, ki niso začasen presežek.

(4) O mirovanju pravic iz predhodnega odstavka ter o pravicah, ki jih delavci še naprej uresničujejo pri prvem delodajalcu, se odloči s sklepom o razporeditvi k drugemu delodajalcu.