(1) Če se je v primerih iz 10. člena in prve alineje 11. člena tega zakonika kazenski postopek začel ali se je končal v tujini, se storilec preganja v Republiki Sloveniji z dovoljenjem ministrice oziroma ministra (v nadaljnjem besedilu: minister) za pravosodje z opozorilom, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi.

(2) V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec ne preganja:

1. če je kazen, za katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
2. če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena ali je izvršitev kazni zastarala;
3. če se kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca, taka zahteva pa ni bila vložena oziroma je bila umaknjena.

(3) V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

(4) Če v primeru iz 12. člena tega zakonika dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, je pa to dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji ali njenemu državljanu, se sme storilec preganjati samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(5) V vseh drugih primerih razen primerov iz druge alineje 11. člena, tretjega odstavka 13. člena in četrtega odstavka tega člena tega zakonika, ko je dejanje storjeno v tujini, pa v državi, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se storilec sme preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje, če je dejanje takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost.

(6) V primeru iz 10. člena tega zakonika se sme ob pogojih, določenih z zakonom, pregon tujca odstopiti tuji državi.

(7) V primerih iz tretjega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.