(1) Kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik insolventen, pa onemogoči ali zmanjša možnost poravnave obveznosti do upnikov, tako da:

1. premoženje ali njegov del prikrije, poškoduje, odstrani, navidezno, brezplačno ali za nerazumno nizko ceno odsvoji ali uniči;
2. sklene lažno pogodbo o dolgu ali prizna neresnično terjatev;
3. prikrije, uniči, spremeni ali tako vodi poslovne knjige, listine ali poročila, da iz njih ni mogoče pravočasno ali pravilno ugotoviti dejanskega premoženjskega stanja, plačilne sposobnosti ali kapitalske ustreznosti dolžnika, oziroma poslovnih knjig, listin ali poročil sploh ne vodi;
4. na drug goljufiv način navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika,

se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik insolventen, pa navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika, tako da:

1. nesmotrno troši sredstva, se nesorazmerno zadolžuje, opušča pravočasno zavarovanje in uveljavljanje terjatev ali sklepa špekulativne ali škodljive posle;
2. brez potrebe prenaša na druge osebe, obremenjuje ali drugače zmanjšuje vrednost svojega premoženja ali premoženja oziroma podjetja, ki ga upravlja;
3. ne izvršuje zakonskih obveznosti pri nastanku insolventnosti ali krši temeljna pravila v postopkih insolventnosti;
4. kako drugače očitno krši svoje dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti ali finančnem poslovanju,

se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je zaradi dejanj iz prvega ali drugega odstavka tega člena nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.