(1) Storilec in sostorilec se kaznujeta za kazniva dejanja v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.

(2) Napeljevalcu ali pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje.

(3) Enako velja, če si je napeljevalec ali pomagač iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.

(4) Osebna razmerja, lastnosti in posebne okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje krivdo ali kaznivost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu ali udeležencu, pri katerem so taka razmerja, lastnosti in okoliščine ugotovljene.