(1) Z izpolnitvijo poslovno nesposobnemu upniku je dolžnik prost le, če je bila izpolnitev koristna za upnika ali če je predmet izpolnitve še pri njem.

(2) Poslovno nesposoben upnik lahko potem, ko postane poslovno sposoben, odobri izpolnitev, ki jo je prejel takrat, ko je bil poslovno nesposoben.