(1) Obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki v Sloveniji sprostijo v porabo. Za sprostitev trošarinskih izdelkov v porabo se štejejo:

1. odprema trošarinskih izdelkov iz režima odloga;
2. vnos trošarinskih izdelkov, razen če se zanje po prejemu nadaljuje režim odloga v skladu s tem zakonom;
3. uvoz trošarinskih izdelkov, razen če se zanje po uvozu začne režim odloga v skladu s tem zakonom;
4. vsak zaključek proizvodnje trošarinskih izdelkov izven režima odloga.

(2) Za odpremo trošarinskih izdelkov iz režima odloga se šteje vsaka odprema, ki ni odprema prejemniku, ki v skladu s tem zakonom ali zakonodajo druge države članice lahko prejema trošarinske izdelke v režimu odloga ali, ki ni odprema v izvoz.

(3) Pri vnosu trošarinskih izdelkov se šteje, da so trošarinski izdelki sproščeni v porabo:

1. ko jih prejme pooblaščeni prejemnik ali začasno pooblaščeni prejemnik;
2. ko so prejeti na kraju neposredne dobave v skladu s 27. členom tega zakona, razen če se zanje po prejemu nadaljuje režim odloga v skladu s tem zakonom ali
3. ko so prejeti za namene v skladu s prvim odstavkom 17. člena tega zakona.

(4) Za vnos trošarinskih izdelkov, ki so bili sproščeni v porabo v drugi državi članici, nastane obveznost za obračun trošarine v Sloveniji:

1. ko jih prejemnik prejme, če je bil prejem davčnemu organu napovedan;
2. v trenutku vnosa, če prejem davčnemu organu ni bil napovedan.

(5) Za sprostitev v porabo v Sloveniji se štejeta tudi storjena oziroma ugotovljena nepravilnost pri gibanju trošarinskih izdelkov v režimu odloga v skladu s 26. členom tega zakona in storjena oziroma ugotovljena nepravilnost pri gibanju trošarinskih izdelkov, sproščenih v porabo, v skladu z 31. členom tega zakona. Za nepravilnost se štejejo okoliščine, ki nastanejo med gibanjem trošarinskih izdelkov in niso popolno uničenje in nepovratna izguba trošarinskih izdelkov, zaradi katerih trošarinski izdelki ne prispejo v namembni kraj.

(6) Za uvoz trošarinskih izdelkov iz 3. točke prvega odstavka tega člena se šteje sprostitev trošarinskih izdelkov v prost promet v skladu s carinsko zakonodajo. Obveznost za obračun in plačilo trošarine nastane, kot da bi bila trošarina uvozna dajatev, razen v primerih, ko je obveznost za obračun trošarine odložena v skladu s tem zakonom.

(7) Če so trošarinski izdelki v režimu odloga prodani v skladu s prvim odstavkom 15. člena tega zakona oziroma prodani za namene v skladu s prvim odstavkom 17. člena tega zakona, zanje ne nastane obveznost za obračun trošarine.

(8) Če so bili trošarinski izdelki:

1. v režimu odloga popolnoma uničeni ali nepovratno izgubljeni zaradi svoje narave, nepredvidljivih okoliščin ali višje sile, se ne šteje, da so bili sproščeni v porabo in zanje ne nastane obveznost za obračun trošarine v skladu s prvim odstavkom tega člena;
2. sproščeni v porabo v drugi državi članici, med prevozom iz druge države članice v Slovenijo popolnoma uničeni ali nepovratno izgubljeni zaradi svoje narave, nepredvidljivih okoliščin ali višje sile, zanje ne nastane obveznost za obračun trošarine v skladu s četrtim odstavkom tega člena.

(9) Izdelki se štejejo za popolnoma uničene ali nepovratno izgubljene, kadar jih ni več mogoče uporabiti za prvotni namen. Odtujitev ali kraja trošarinskih izdelkov se ne šteje za nepredvidljive okoliščine oziroma višjo silo. V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube trošarinskih izdelkov zaradi njihove narave, nepredvidljivih okoliščin ali višje sile trošarinski zavezanec oziroma prevoznik o tem takoj obvesti davčni organ in predloži ustrezno dokazilo. Davčni organ izda odločbo, v kateri odloči o količini trošarinskih izdelkov, za katere za trošarinskega zavezanca ne nastane obveznost za obračun trošarine.

10. Trošarina se obračuna od trošarinske osnove z uporabo zneska trošarine ali zneska in stopnje trošarine, ki velja na dan nastanka obveznosti za obračun trošarine.
11. Obveznost za obračun trošarine se lahko prenese od pooblaščenega prejemnika ali pooblaščenega uvoznika na imetnika trošarinskega skladišča oziroma oproščenega uporabnika ob pogojih in na način, določen s tem zakonom.
12. Način dokazovanja uničenja oziroma nepovratne izgube iz osmega in devetega odstavka tega člena predpiše minister ali ministrica, pristojna za finance (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za finance).