S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjena z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES), v delu, ki se nanaša na usposabljanje za zdravstvene poklice, za katere velja avtomatično priznavanje poklicnih kvalifikacij, znanja jezika, občasnega opravljanja zdravstvenih storitev, in sicer v določbe naslednjih zakonov:
1. Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF in 14/13) in
2. Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ in 40/12 – ZUJF).

V Zakonu o zdravstveni dejavnosti se 24.a člen spremeni tako, da se glasi:
»24.a člen
Zdravstveni delavec, državljan države članice Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravstvene storitve v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji na podlagi prijave opravlja zdravstvene storitve občasno ali začasno v skladu z Direktivo 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjena z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES), če te niso v nasprotju s tem zakonom in drugimi predpisi s področja zdravstvenega varstva.
Za postopek obravnave prijave in dokazil, ki jih je treba priložiti k prijavi, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Ponudnik storitev vloži prijavo za občasno oziroma začasno opravljanje zdravstvenih storitev pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, pred prvim opravljanjem zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji in vsakokrat, ko se bistveno spremenijo njegove okoliščine za opravljanje storitev.
Prijavi iz prejšnjega odstavka se priloži naslednja dokazila:
– potrdilo o državljanstvu ponudnika storitev;
– potrdilo, da ponudnik storitev izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvenih storitev v skladu s predpisi države sedeža in da mu ob izdaji potrdila opravljanje teh storitev ni prepovedano, niti začasno;
– dokazila o poklicnih kvalifikacijah;
– potrdilo o nekaznovanosti in potrdilo o tem, da ponudniku storitev niti začasno niti dokončno niso odvzete pravice do opravljanja poklica;
– izjava ponudnika storitev o znanju jezika iz 63. člena tega zakona.
Prijava iz tretjega odstavka tega člena je veljavna eno leto, po izteku tega roka pa jo mora ponudnik storitev, ki želi še naprej opravljati občasne ali začasne zdravstvene storitve v Republiki Sloveniji, podaljšati v skladu z določbami zakona, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Po prejemu popolne prijave iz tretjega odstavka tega člena ministrstvo, pristojno za zdravje, ponudnika storitev začasno, za dobo enega leta, vpiše v register iz šestega odstavka 64. člena tega zakona ali popolno prijavo pošlje zbornici ali združenju, ki ima javno pooblastilo za vodenje registra izvajalcev posamezne zdravstvene dejavnosti, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register. Začasna registracija velja za čas veljavnosti prijave ponudnika storitev.«.

24.b člen se spremeni tako, da se glasi:
»24.b člen
Ne glede na prejšnji člen se pred prvim opravljanjem storitev preveri poklicna kvalifikacija ponudnika storitev zaradi preprečitve resne škode za zdravje ali varnosti prejemnika storitev in če gre za poklic, za katerega ne velja avtomatično priznavanje poklicnih kvalifikacij v skladu z zakonom, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Minister, pristojen za zdravje, določi poklice, za katere se pred prvim opravljanjem storitev preverja poklicna kvalifikacija ponudnika storitev.
Preverjanje poklicnih kvalifikacij ponudnika storitev iz tega člena poteka na podlagi zakona, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.«.

63. člen se spremeni tako, da se glasi:
»63. člen
Zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, uporablja slovenski jezik.
Javni zdravstveni zavod, druga pravna ali fizična oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost, za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
– stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2;
– zahtevnost delovnega mesta;
– pomembnost in pogostnost stikov z bolnikom;
– način dela.
Ne glede na prejšnji odstavek se za diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika (v nadaljnjem besedilu: diplomirana medicinska sestra), diplomirano babico oziroma diplomiranega babičarja (v nadaljnjem besedilu: diplomirana babica) in magistra oziroma magistro farmacije (v nadaljnjem besedilu: magister farmacije), ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Znanje slovenskega jezika iz drugega in tretjega odstavka tega člena se preverja pri izobraževalni ustanovi, ki je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, pooblaščena za preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena izobraževalna ustanova). Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika krije zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec.
Pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravstvene delavce oziroma zdravstvene sodelavce, ki ga pripravi pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje ministrstvo, pristojno za zdravje, ali pristojna zbornica oziroma strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika.
Dokazilo iz prejšnjega odstavka se predloži:
– ob prijavi na strokovni izpit;
– diplomirana medicinska sestra oziroma diplomirana babica, ki ima pridobljeno poklicno kvalifikacijo v skladu s petim odstavkom 64. člena tega zakona, ob zaposlitvi;
– zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, v postopku vpisa v register iz šestega odstavka 64. člena tega zakona pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, ali pri zbornici oziroma strokovnem združenju, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti, vključeni v mrežo javne zdravstvene službe, zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz drugega oziroma iz tretjega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku lahko omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.«.

Peti odstavek 64. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Ne glede na prvi odstavek tega člena smejo delo v zdravstveni dejavnosti samostojno opravljati:
– diplomirana medicinska sestra in diplomirana babica, če ima zaključen ustrezen študijski program prve stopnje, ki traja najmanj tri leta, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega vsaj 4.600 ur teoretičnega in kliničnega izobraževanja oziroma usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega izobraževanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja,
– magister farmacije, če ima zaključen ustrezen študijski program druge stopnje, ki traja najmanj pet let, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega najmanj štiri leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja oziroma usposabljanja ter najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice in ima opravljen strokovni izpit.«.