Ta zakon ureja:

1. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,
2. pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji,
3. pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,
4. pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov,
5. pogoje za opravljanje dejavnosti izdajanja elektronskega denarja,
6. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje družb za izdajo elektronskega denarja,
7. pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi,

8. pravila o zamenjavi plačilnih računov in

9. pravila in pogoje dostopa do osnovnih plačilnih računov.

(1) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU):

1. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166 z dne 11. 6. 1998, str. 45), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L št. 257 z dne 28. 8. 2014, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);
2. Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L št. 267 z dne 10. 10. 2009, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L št. 337 z dne 23. 12. 2015, str. 35), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/110/ES);
3. Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L št. 257 z dne 28. 8. 2014, str. 214; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/92/EU) in
4. Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L št. 337 z dne 23. 12. 2015, str. 35; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2015/2366/EU).

(2) S tem zakonom se podrobneje ureja izvajanje naslednjih uredb EU:

1. Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L št. 266 z dne 9. 10. 2009, str. 11), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 924/2009/ES);
2. Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L št. 331 z dne 15. 12. 2010, str. 12), zadnjič spremenjene z Direktivo 2015/2366/EU, (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1093/2010/EU);
3. Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 248/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o spremembi Uredbe (EU) št. 260/2012 v zvezi s prehodom na kreditne prenose in direktne bremenitve po vsej Uniji (UL L št. 84 z dne 20. 3. 2014, str.1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 260/2012/EU);
4. Uredbe (EU) št. 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L št. 123 z dne 19. 5. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/751/EU) in
5. Uredbe (EU) št. 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (UL L št. 141 z dne 5. 6. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/847/EU).

(1) Ta zakon se ne uporablja za:

1. plačilne transakcije, izvršene izključno v gotovini neposredno od plačnika do prejemnika plačila in brez posredovanja posrednika;
2. plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem zastopnika oziroma zastopnice (v nadaljnjem besedilu: zastopnik), ki je s pogodbo pooblaščen, da se pogaja ali dogovori o prodaji ali nakupu blaga oziroma storitev le v imenu plačnika ali le v imenu prejemnika plačila;
3. poklicni fizični prevoz bankovcev in kovancev, vključno z njihovim zbiranjem, obdelavo in dostavo;
4. nepoklicno zbiranje in dostavo gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti;
5. storitve, s katerimi prejemnik plačila posreduje plačniku gotovino kot del plačilne transakcije na izrecno zahtevo uporabnika storitev tik pred izvršitvijo plačilne transakcije v obliki plačila za nakup blaga ali storitev;
6. posle menjave valute, ki se opravljajo kot menjava gotovine za gotovino, pri čemer se sredstva ne hranijo na plačilnem računu;
7. plačilne transakcije na podlagi enega od naslednjih dokumentov:

• papirnih čekov v skladu z zakonom, ki ureja ček, ter drugih papirnih listin, ki jih ureja zakonodaja držav članic, in so po vsebini in učinkih podobne čekom v skladu z zakonom, ki ureja ček,
• bonov in drugih papirnih potrdil, ki imetniku omogočajo plačilo blaga ali storitev pri izdajatelju ali drugi osebi, s katero se je izdajatelj dogovoril, da sprejme bone ali potrdila kot obliko plačila za blago ali storitve,
• papirnih potovalnih čekov,
• papirnih poštnih nakaznic;

8. plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema ali sistema za poravnavo vrednostnih papirjev in ki izhajajo iz udeležbe v takšnem sistemu, ter plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema, poravnalnimi agenti, klirinškimi agenti in centralnimi bankami ter ponudniki plačilnih storitev, ki niso udeleženci plačilnega sistema, brez poseganja v 206. člen tega zakona;
9. plačilne transakcije v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti in uveljavljanjem pravic iz vrednostnih papirjev, vključno z izplačevanjem dividend ali drugimi izplačili na podlagi pravic iz vrednostnih papirjev, ter plačilne transakcije v zvezi z odkupom ali prodajo vrednostnih papirjev, če takšne transakcije izvede član sistema za poravnavo vrednostnih papirjev ali druga oseba, ki lahko v skladu z veljavnimi predpisi opravlja investicijske storitve in posle, storitve hrambe ali skrbniške storitve v zvezi s finančnimi instrumenti strank;
10. tehnične storitve, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in oseb, zagotavljanjem informacijske tehnologije in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, ter druge podobne storitve, razen storitve odreditve plačil in storitve zagotavljanja informacij o računih, če ponudniki teh storitev v nobenem trenutku nimajo možnosti neomejenega razpolaganja z denarnimi sredstvi, ki se prenašajo;
11. plačilne transakcije, ki temeljijo na instrumentih, s katerimi se omogoča plačevanje, pri tem pa so načini uporabe takih instrumentov omejeni in hkrati izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev (v nadaljnjem besedilu: omejena mreža):

• imetniku omogočajo nakup blaga ali storitev le v prostorih izdajatelja ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposrednega poslovnega sporazuma s poklicnim izdajateljem,
• jih je mogoče uporabljati le za nakup zelo omejenega izbora blaga ali storitev, ali
• so veljavni le v Republiki Sloveniji in se zagotavljajo na zahtevo podjetja ali organa javnega sektorja ter jih ureja državni ali javni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti za posebne socialne ali davčne namene za nakup posebnega blaga ali storitev od ponudnikov, ki so sklenili poslovni dogovor z izdajateljem;

12. plačilne transakcije, ki jih ponudnik elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zagotavlja poleg elektronskih komunikacijskih storitev za naročnika omrežja ali storitve:

1. za nakup digitalne vsebine in glasovnih storitev, ne glede na napravo, uporabljeno za nakup ali uporabo digitalne vsebine, in zaračunan na ustreznem računu, ali
2. opravljene z elektronsko napravo ali prek nje in zaračunane na ustreznem računu v okviru dobrodelne dejavnosti ali za nakup kart;

če vrednost posamezne plačilne transakcije iz podtočk (a) in (b) ne presega 50 eurov, in:

• skupna vrednost plačilnih transakcij za posameznega naročnika ne presega 300 eurov na mesec, ali
• kadar naročnik predhodno financira svoj račun pri ponudniku elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, skupna vrednost plačilnih transakcij ne presega 300 eurov na mesec;

13. plačilne transakcije, izvršene med ponudniki plačilnih storitev, njihovimi zastopniki ali podružnicami za njihov račun;
14. plačilne transakcije in sorodne storitve, izvršene med nadrejeno družbo in njenimi podrejenimi družbami, ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe brez vmesnega posredovanja ponudnika plačilnih storitev, ki ni družba iz iste skupine;
15. storitve dviga gotovine na bankomatih, ki jih zagotavljajo ponudniki, ki delujejo v imenu enega ali več izdajateljev kartic, pri čemer ti ponudniki nimajo sklenjene okvirne pogodbe s stranko, ki dviguje denar s plačilnega računa, pod pogojem, da ti ponudniki ne opravljajo drugih plačilnih storitev. Ne glede na izključitev storitev iz te točke iz uporabe tega zakona, se za te storitve stranki zagotovijo informacije o morebitnih provizijah za dvig gotovine iz prvega, drugega in šestega odstavka 103., 106., 107. in 109. člena tega zakona pred dvigom gotovine, pa tudi na potrdilu o prejemu gotovine ob koncu transakcije po dvigu;
16. denarno vrednost, shranjeno na instrumentih iz 11. točke tega odstavka;
17. denarno vrednost, ki se uporablja za izvedbo plačilnih transakcij iz 12. točke tega odstavka.

(2) Za plačilne transakcije na podlagi papirnih menic v skladu z zakonom, ki ureja menico, ter drugih papirnih listin, ki so po vsebini in učinkih podobne menicam in jih ureja zakonodaja držav članic EU (v nadaljnjem besedilu: države članice) o teh papirnih listinah se uporablja le 9. poglavje tega zakona.

(3) Uredba 2015/847/EU se ne uporablja za prenose sredstev v Republiki Sloveniji na plačilni račun prejemnika plačila, ki je namenjen izključno plačevanju blaga in storitev, če so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 2. člena Uredbe 2015/847/EU.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1. avtentikacija je postopek, ki ponudniku plačilnih storitev omogoča, da preveri istovetnost uporabnika plačilnih storitev ali upravičenost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo uporabnikovih osebnih varnostnih elementov;
2. banka je kreditna institucija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, in je pridobila dovoljenje kot banka ali hranilnica v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo;
3. datum valute je referenčni čas, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za obračun obresti v zvezi z bremenitvijo ali odobritvijo denarnih sredstev na plačilnem računu;
4. delovni dan je dan, na katerega plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, da omogoča izvrševanje plačilnih transakcij svojemu uporabniku;
5. denarna sredstva so bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar v skladu z 11. točko tega člena;
6. digitalna vsebina so blago ali storitve, ki se proizvede oziroma proizvedejo in dobavi oziroma dobavijo v digitalni obliki, katerega oziroma katerih uporaba ali poraba je omejena na tehnično napravo in ne vključuje uporabe ali porabe fizičnega blaga in storitev;
7. država članica je država članica EU ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. 1. 1994, str. 3);
8. država gostiteljica pomeni katero koli državo članico, razen države sedeža, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev podružnico ali zastopnika, izdajatelj elektronskega denarja pa podružnico, ali v kateri neposredno opravljata storitve;
9. država sedeža je država članica, kjer je sedež ponudnika plačilnih storitev ali izdajatelja elektronskega denarja;
10. elektronsko komunikacijsko omrežje pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije;
11. elektronski denar je shranjena denarna vrednost v obliki terjatve imetnika elektronskega denarja do izdajatelja elektronskega denarja, ki:

• je v elektronski obliki, vključno z magnetno,
• jo izda izdajatelj elektronskega denarja na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij kot jih določa 8. člen tega zakona, in
• jo kot plačilno sredstvo sprejme oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja;

12. elektronska komunikacijska storitev pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije;
13. enolična identifikacijska oznaka je kombinacija črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev dodeli uporabniku plačilnih storitev (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) in se v plačilni transakciji uporablja za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika in njegovega plačilnega računa oziroma za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika ali njegovega plačilnega računa;
14. enotni simbol je skupni simbol iz standardizirane predstavitvene oblike dokumenta z informacijami o nadomestilih in iz obračuna nadomestil in je skladen z določbami izvedbenih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Direktive 2014/92/EU;
15. kreditna obrestna mera je vsaka obrestna mera, plačana potrošniku oziroma potrošnici (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) glede sredstev na plačilnem računu;
16. močna avtentikacija strank je avtentikacija z uporabo dveh ali več elementov, ki spadajo v kategorijo znanja uporabnika (nekaj, kar ve samo uporabnik), lastništva uporabnika (nekaj, kar je v izključni lasti uporabnika) in neločljive povezanosti z uporabnikom (nekaj, kar uporabnik je), ki so med seboj neodvisni, kar pomeni, da kršitev enega elementa ne zmanjšuje zanesljivosti drugih, in so zasnovani tako, da varujejo zaupnost podatkov, ki se preverjajo;
17. molče dovoljena prekoračitev je prekoračitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev potrošniku dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu, ali dogovorjeno možnost prekoračitve;
18. možnost prekoračitve je izrecna kreditna pogodba, v skladu s katero ponudnik plačilnih storitev potrošniku omogoči razpolaganje s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu;
19. nadomestila iz 8. poglavja tega zakona so vsi morebitni stroški in pogodbene kazni, ki jih mora potrošnik plačati ponudniku plačilnih storitev za storitve ali v zvezi s storitvami, povezanimi s plačilnim računom;
20. občutljivi plačilni podatki so podatki, vključno z osebnimi varnostnimi elementi, ki se lahko uporabijo za goljufijo ali prevaro. Goljufija ali prevara v tem zakonu pomeni namenoma zavesti koga v zmoto oziroma okoriščati se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto. V okviru dejavnosti ponudnikov storitev odreditve plačil in ponudnikov storitev zagotavljanja informacij o računih ime imetnika računa in številka računa ne predstavljata občutljivih plačilnih podatkov;
21. osebni varnostni elementi so personalizirane značilnosti, ki jih uporabniku plačilnih storitev zagotovi ponudnik plačilnih storitev za namene avtentikacije;
22. papirna poštna nakaznica je papirni plačilni nalog, ki ga plačnik predloži izvajalcu poštnih storitev z namenom, da se papirni nalog posreduje prejemniku plačila kot poštna pošiljka v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve, in se plačilna transakcija izvrši prejemniku na podlagi predložitve papirnega plačilnega naloga njegovemu izvajalcu poštnih storitev;
23. plačilna blagovna znamka je vsako stvarno ali digitalno ime, izraz, znak, simbol oziroma njihova kombinacija, ki lahko označuje, v okviru katere kartične sheme se izvajajo kartične plačilne transakcije;
24. podjetnik ali podjetnica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja gospodarske družbe;
25. postopki zaradi insolventnosti so postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja, kakor so opredeljeni v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;
26. potrošnik je fizična oseba, ki sklepa pogodbe o plačilnih storitvah za namene zunaj področja svoje pridobitne ali poklicne dejavnosti;
27. povezovanje blagovnih znamk je vključitev dveh ali več plačilnih blagovnih znamk ali plačilnih aplikacij iste plačilne blagovne znamke v isti plačilni instrument;
28. prejemni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, h kateremu se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;
29. prenosni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, od katerega se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;
30. referenčna obrestna mera je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti in prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti in ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;
31. referenčni menjalni tečaj je menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga objavi ponudnik plačilnih storitev, ali prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti;
32. register Evropskega bančnega organa je elektronski centralni register, ki ga vzpostavi, upravlja in vodi Evropski bančni organ in v katerem so informacije, ki jih Evropskemu bančnemu organu uradno sporočijo pristojni organi držav članic;
33. sedež je kraj, kjer je registrirani sedež ponudnika plačilnih storitev oziroma izdajatelja elektronskega denarja ali, če ponudnik plačilnih storitev ali izdajatelj elektronskega denarja v skladu z nacionalno zakonodajo nima registriranega sedeža, kraj, kjer deluje njegovo poslovodstvo;
34. seznam s standardizirano terminologijo je seznam s standardiziranimi izrazi za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, za katere se plačuje nadomestilo in je skladen s končnim seznamom iz regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU;
35. skupina je skupina družb, sestavljena iz obvladujoče družbe in od nje odvisne družbe, kot je določeno v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ali družb, kakor so opredeljene v 4., 5., 6. in 7. členu Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 z dne 7. januarja 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L št. 135 z dne 2. 6. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 2015/923 z dne 11. marca 2015 o spremembi Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L št. 150 z dne 17. 6. 2015, str. 1), ki so medsebojno povezane, kakor je navedeno v prvem odstavku 10. člena ali šestem ali sedmem odstavku 113. člena Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L št. 176 z dne 27. 6. 2013, str. 1), zadnjič spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 2017/1230 z dne 31. maja 2017 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi o podrobnejši opredelitvi dodatnih objektivnih meril za uporabo ugodnejše stopnje likvidnostnih odlivov ali prilivov za čezmejne nečrpane okvirne kredite ali okvirne likvidnostne kredite znotraj skupine ali institucionalne sheme za zaščito vlog (UL L št. 177 z dne 8. 7. 2017, str. 7), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 575/2013/EU);
36. sredstvo za sporazumevanje na daljavo je vsako sredstvo, ki se lahko uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah, kadar ponudnik plačilnih storitev in uporabnik nista sočasno fizično navzoča;
37. storitve, povezane s plačilnim računom, so vse storitve, povezane z odprtjem, vodenjem in zaprtjem plačilnega računa, vključno s plačilnimi storitvami in plačilnimi transakcijami iz 7. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, ter možnostjo prekoračitve in molče dovoljeno prekoračitvijo;
38. tesna povezanost pomeni enako, kot je opredeljeno v 38. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU;
39. trajni nalog je navodilo plačnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, naj redno ali na vnaprej določene datume izvršuje kreditna plačila;
40. trajni nosilec podatkov je vsak instrument, ki uporabniku omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je to potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;
41. tretja država je država, ki ni država članica iz 7. točke tega člena;
42. Uprava Republike Slovenije za javna plačila (v nadaljnjem besedilu: UJP) je državni organ, ki opravlja plačilne storitve na podlagi tega zakona in posebnih predpisov, ki določajo njene naloge in pristojnosti;
43. zakonito prebivanje v EU pomeni, da ima fizična oseba pravico prebivati v državi članici na podlagi prava EU ali nacionalnega prava, vključno s potrošniki brez stalnega prebivališča in osebami, ki prosijo za azil na podlagi Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev in Protokola z dne 31. januarja 1967 h Konvenciji (Akt o notifikaciji nasledstva Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92 in 2/93) ter drugih mednarodnih pogodb, ki urejajo status beguncev in prosilcev za azil;
44. zamenjava ali storitev zamenjave plačilnega računa je storitev, ki temelji na potrošnikovi zahtevi in pomeni prenos informacij o vseh ali nekaterih trajnih nalogih, ponavljajočih se direktnih obremenitvah in ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih, izvršenih na plačilnem računu, od enega ponudnika plačilnih storitev k drugemu ali katerega koli pozitivnega stanja sredstev na plačilnem računu z enega plačilnega računa na drugega ali oba navedena prenosa, pri čemer se lahko prejšnji plačilni račun zapre ali pa ne;
45. zasebnik ali zasebnica (v nadaljnjem besedilu: zasebnik) je fizična oseba, ki ni podjetnik in ki samostojno opravlja določeno registrirano ali s predpisom določeno dejavnost, kot so notar, zdravnik, odvetnik, kmet in podobno;
46. zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki pri opravljanju plačilnih storitev na podlagi pooblastila za zastopanje deluje v imenu plačilne institucije.

(1) Plačilne storitve po tem zakonu so naslednje aktivnosti, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti:

1. aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;
2. aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;
3. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev;
4. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;
5. izdajanje plačilnih instrumentov in/ali pridobivanje plačilnih transakcij;
6. izvrševanje denarnih nakazil;
7. storitve odreditve plačil;
8. storitve zagotavljanja informacij o računih.

(2) Plačilne storitve iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka vključujejo izvrševanje plačilnih transakcij z:

1. direktnimi obremenitvami, vključno z enkratnimi direktnimi obremenitvami,

2. plačilnimi karticami ali podobnimi napravami, ali

3. kreditnimi plačili.

(1) Domača plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ali edini ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika in prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.

(2) Čezmejna plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za plačnika oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic. Plačilna transakcija se izvrši čezmejno tudi v primeru, če isti ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika v eni državi članici in za prejemnika plačila v drugi državi članici.

(1) Uporabnik je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje.

(2) Plačnik je fizična ali pravna oseba, ki odredi plačilno transakcijo tako, da izda plačilni nalog ali zagotovi soglasje k izvršitvi plačilnega naloga, ki ga izda prejemnik plačila.

(3) Prejemnik plačila je fizična ali pravna oseba, ki je predvideni prejemnik denarnih sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije.

(1) Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi plačnik ali je odrejena v njegovem imenu ali jo odredi prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije prek ponudnika plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.

(2) Plačilna transakcija na daljavo je plačilna transakcija, ki se odredi prek interneta ali naprave, ki se lahko uporablja za komuniciranje na daljavo.

(3) Plačilni nalog je navodilo plačnika ali prejemnika plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim odredi izvršitev plačilne transakcije.

(1) Direktna obremenitev je plačilna storitev, pri kateri prejemnik plačila na podlagi plačnikovega soglasja odredi plačilno transakcijo za obremenitev plačnikovega plačilnega računa.

(2) Plačnik lahko da soglasje za izvršitev plačilne transakcije z direktno obremenitvijo prejemniku plačila, prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev ali svojemu ponudniku plačilnih storitev.

Denarno nakazilo je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejme plačnikova denarna sredstva, ne da bi odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila, izključno z namenom, da se enak znesek denarnih sredstev da na razpolago prejemniku plačila ali se prenese prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ki da sredstva na razpolago prejemniku plačila ali jih prenese na prejemnikov plačilni račun.

Kreditno plačilo je plačilna storitev, pri kateri plačnik svojemu ponudniku plačilnih storitev odredi izvršitev posamezne plačilne transakcije ali več plačilnih transakcij, vključno s trajnim nalogom, s svojega plačilnega računa v dobro plačilnega računa prejemnika plačila.

(1) Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega uporabnika ali več uporabnikov in ki se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij.

(2) Plačilne institucije lahko vodijo le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij.

(1) Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega uporabnika ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni denarni depozit.

(2) Za namene tega zakona se kot transakcijski račun šteje tudi enotni zakladniški račun države ali občine, ki je odprt pri Banki Slovenije, ter račun, ki je kot podračun enotnega zakladniškega računa države ali občine odprt pri UJP.

(3) Plačilne institucije ne smejo voditi transakcijskih računov.

(1) Fiduciarni račun je transakcijski račun, ki ga odpre imetnik v svojem imenu, a za račun ene ali več tretjih oseb. Fiduciarnega računa se ne sme spremeniti v običajni transakcijski račun in obratno.

(2) Banka lahko odpre fiduciarni račun, če:

• ima imetnik položaj notarja, odvetnika, izvršitelja, skrbnika zapuščine, skrbnika za posebne primere, upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ali osebe, ki opravlja skrbniške storitve v okviru svoje redne dejavnosti ali poklica, ali osebe, ki opravlja storitev odkupa terjatev v okviru redne dejavnosti,
• imetnik preko fiduciarnega računa opravlja poravnavo poslov s terjatvami iz gospodarskih pogodb, in so bili posli s terjatvami sklenjeni v okviru storitve, ki jo imetnik nudi svojim strankam, pri čemer imetnik v breme lastnega kapitala prevzema odgovornost za izpolnitev obveznosti strank v razmerju do nasprotnih strank teh poslov tako, da v vsakega od poslov, ki se poravnajo preko fiduciarnega računa vstopi kot novi prodajalec oziroma prodajalka (v nadaljnjem besedilu: prodajalec) v razmerju do kupca oziroma kupovalke (v nadaljnjem besedilu: kupec) in kot novi kupec v razmerju do prodajalca (v nadaljnjem besedilu: centralna nasprotna stranka),
• imetnik fiduciarni račun uporablja samo za sprejemanje plačil iz odstopljenih terjatev iz gospodarskih pogodb, pri čemer plačila sprejema v svojem imenu in za račun osebe, ki opravlja poravnavo poslov s terjatvami iz gospodarskih pogodb v vlogi centralne nasprotne stranke, ali
• je njegova uporaba predpisana z zakonom.

(3) Denarna sredstva na fiduciarnem računu se štejejo za premoženje tretjih oseb za račun katerih imetnik vodi takšen račun in ne za premoženje imetnika računa. Upniki imetnika fiduciarnega računa ne morejo za izterjavo svojih terjatev do imetnika računa niti v njegovem stečaju s prisilnimi ukrepi posegati na to premoženje. Sredstva na fiduciarnem računu ne spadajo v zapuščino imetnika računa.

(1) Skupni plačilni račun je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh ali več fizičnih oseb ali v imenu dveh ali več pravnih oseb.

(2) Vsak posamezni imetnik skupnega plačilnega računa lahko razpolaga s celotnimi denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu, razen če so v pogodbi o vodenju skupnega plačilnega računa določena drugačna pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu.

(3) Denarna sredstva na skupnem plačilnem računu se lahko v celoti uporabijo za poplačilo obveznosti posameznega imetnika do tretjih oseb. Dogovor med imetniki skupnega plačilnega računa o višini deležev posameznih imetnikov in odgovornosti posameznega imetnika ne omejuje pravic tretjih oseb, da v postopku izvršbe ali stečaja posameznega imetnika poplačajo svoje terjatve do tega imetnika v breme celotnih denarnih sredstev na skupnem plačilnem računu.

(4) Kadar posebni zakon določa, da je izvršba na določena sredstva dolžnika omejena, se v postopku izvršbe zoper posameznega imetnika skupnega plačilnega računa te omejitve upoštevajo glede vsakega posameznega imetnika skupnega plačilnega računa.

(1) Plačilni instrument je vsaka naprava ali niz postopkov oziroma oboje, ki je dogovorjena oziroma so dogovorjeni med posameznim uporabnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev, in je vezan le na tega uporabnika z namenom, da ga uporabi za odreditev plačilnega naloga.

(2) Izdajanje plačilnih instrumentov je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev posluje s plačnikom ter mu zagotavlja plačilni instrument za odreditev in obdelavo plačnikovih plačilnih transakcij.

(3) Pridobivanje plačilnih transakcij je plačilna storitev, ki jo zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, ki posluje s prejemnikom plačila tako, da sprejema in obdeluje plačilne transakcije, s katerimi se sredstva prenesejo na prejemnika plačila.

Plačilni instrumenti za plačila majhnih vrednosti so plačilni instrumenti, pri katerih je izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:

1. omogočajo izvrševanje posameznih plačilnih transakcij, ki ne presegajo 30 eurov, ali
2. skupna omejitev porabe v določenem obdobju oziroma skupna vrednost elektronskega denarja, ki je naložen na plačilnem instrumentu, ne presega 150 eurov.

Storitev odreditve plačil je storitev za odreditev plačilnega naloga na zahtevo uporabnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnim računom, odprtim pri drugem ponudniku plačilnih storitev.

Storitev zagotavljanja informacij o računih je internetna storitev za zagotavljanje konsolidiranih informacij o enem plačilnem računu ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri drugem ponudniku plačilnih storitev ali pri več kot enem ponudniku plačilnih storitev.

(1) Na območju Republike Slovenije lahko plačilne storitve opravljajo naslednji subjekti, za katere se v nadaljevanju tega zakona uporablja izraz ponudniki plačilnih storitev:

1. banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,
2. družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno, ter družbe za izdajo elektronskega denarja tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije, če so plačilne storitve, ki jih opravljajo te podružnice, povezane z izdajo elektronskega denarja,
3. družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom,
4. plačilne institucije, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom in plačilne institucije držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno,
5. plačilne institucije z opustitvijo, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom,
6. ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, ki so vpisani v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, ki so vpisani v register plačilnih institucij držav članic pristojnih nadzornih organov držav sedeža, in so v skladu s tem zakonom ustanovili podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo storitev zagotavljanja informacij o računih na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno,
7. Banka Slovenije,
8. UJP ter drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti.

(2) Kadar Banka Slovenije opravlja plačilne storitve v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije, se določbe 5. in 6. poglavja tega zakona uporabljajo le, če poseben predpis ali pogodba o opravljanju plačilnih storitev tako določa.

(3) Kadar UJP ali drugi državni organi ali organi samoupravne lokalne skupnosti opravljajo plačilne storitve v okviru svojih pristojnosti na podlagi posebnega predpisa, se uporabljajo določbe 5. in 6. poglavja tega zakona, razen če ta zakon ali drug predpis določa drugače.

Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, je ponudnik plačilnih storitev, ki zagotavlja in vodi plačilni račun za plačnika.

(1) Ponudnik storitev odreditve plačil je ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(1) Ponudniki storitev, ki opravljajo eno ali obe dejavnosti iz prve in druge alineje 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona in za katere skupna vrednost plačilnih transakcij, ki so bile izvršene v preteklih 12 mesecih, presega en milijon eurov, Banki Slovenije pošljejo obvestilo, ki vsebuje opis ponujenih storitev in v katerem je navedeno, po katerem izvzetju iz prve in druge alineje 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se šteje, da opravljajo dejavnost.

(2) Če na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka in ob upoštevanju meril iz 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona Banka Slovenije ugotovi, da dejavnosti ni mogoče obravnavati kot omejeno mrežo, ponudniku storitev odredi poseben ukrep, da v 30 dneh zagotovi izpolnjevanje pogojev za omejeno mrežo ali da v tem roku vloži zahtevo za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s tem zakonom. Za postopek po tem odstavku se smiselno uporabljajo določbe četrtega odstavka 257. člena tega zakona.

(3) Ponudniki storitev, ki opravljajo dejavnosti iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona Banki Slovenije pošljejo obvestilo in ji zagotovijo letno revizijsko mnenje, ki potrjuje, da je dejavnost v skladu z omejitvami iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(4) Banka Slovenije Evropski bančni organ obvesti o storitvah, priglašenih v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, ter navede, v skladu s katerim izvzetjem iz 11. oziroma 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se dejavnost opravlja. Obvestilo mora vsebovati podatke o firmi in sedežu ponudnika storitev, opis storitev, ki jih ponudnik storitev opravlja, vrednost in obseg teh storitev ter morebitne dodatne informacije v zvezi s kriteriji za izvzetje.

(5) Firma in sedež ponudnika storitev ter opis storitev, priglašenih v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, se objavijo v registru iz 79. in 84. člena tega zakona.

(1) Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v Republiki Sloveniji opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev in ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Plačilna institucija države članice je pravna oseba s sedežem v drugi državi članici, ki v tej drugi državi članici opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev in ki je pridobila dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Podružnica je za namene tega poglavja organizacijska enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse storitve, ki so del poslovanja matične plačilne institucije. Za namene tega poglavja se vse poslovne enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico. Za namene tega poglavja se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

(1) Banka Slovenije z namenom preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev določb 1., 2., 3., 4., 5., 8., 13., 14. in 16. poglavja tega zakona, javno objavi informacije v zvezi z ukrepi nadzora in sankcijami zaradi prekrška, ki jih je izrekla zaradi kršitev določb 1., 2., 3., 4., 5., 8., 13., 14. in 16. poglavja tega zakona. Te informacije se objavijo v skladu s pravili, ki jih za razkritje informacij o izrečenih ukrepih določa zakon, ki ureja bančništvo.

(2) Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja z namenom preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev določb 14. člena Uredbe 2015/847/EU, javno objavi informacije v zvezi z ukrepi nadzora in sankcijami zaradi prekrška, ki jih je izrekel zaradi kršitev določbe 14. člena Uredbe 2015/847/EU. Te informacije se objavijo v skladu s pravili, ki jih za razkritje informacij o izrečenih ukrepih določa zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma.

(1) Ponudniki plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki opravljajo storitve na območju Republike Slovenije, plačilnim institucijam in plačilnim institucijam držav članic omogočijo objektiven, nediskriminatoren in sorazmeren dostop do svojih storitev, povezanih s plačilnimi računi. Tak dostop mora biti dovolj širok, da lahko plačilne institucije in plačilne institucije držav članic neovirano in učinkovito opravljajo plačilne storitve.

(2) Ponudniki plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki opravljajo storitve na območju Republike Slovenije, Banki Slovenije sporočijo ustrezno utemeljene razloge, zaradi katerih so zavrnile zahtevo plačilne institucije ali plačilne institucije države članice za dostop do njihovih storitev, povezanih s plačilnimi računi.

(1) Plačilna institucija je organizirana v eni od pravno organizacijskih oblik gospodarskih družb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(2) Za plačilno institucijo se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev opravlja tudi druge gospodarske posle (v nadaljnjem besedilu: hibridna plačilna institucija), vključno s storitvami upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov v skladu s tem zakonom.

(3) Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev in drugih gospodarskih poslov opravlja tudi pomožne storitve za izvrševanje plačilnih transakcij, kot so dajanje posojil v zvezi s plačilnimi storitvami, menjava valut, dejavnosti varovanja ter shranjevanja in obdelave podatkov v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov. Plačilna institucija, ki poleg plačilnih storitev opravlja le še pomožne storitve, se ne šteje za hibridno plačilno institucijo.

(4) Določbe tega zakona se uporabljajo za plačilne institucije, ki opravljajo plačilne storitve kot izključno dejavnost ali kot hibridne plačilne institucije, razen če zakon izrecno določa, da posamezne določbe veljajo le za hibridne plačilne institucije.

(1) Plačilna institucija lahko pri opravljanju plačilnih storitev prejme denarna sredstva uporabnikov izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije, ki naj se izvrši na določen dan, v skladu s pogodbo o plačilnih storitvah.

(2) Šteje se, če se ne dokaže drugače, da so denarna sredstva prejeta izključno za namene izvršitve plačilne transakcije, če je plačilna institucija prejela denarna sredstva hkrati s prejemom ali po prejemu plačilnega naloga za izvršitev te plačilne transakcije.

(3) Plačilne institucije ne smejo sprejemati depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali izdajati elektronskega denarja po tem zakonu.

(4) Denarna sredstva, ki jih prejme plačilna institucija od uporabnikov izključno zaradi izvršitve plačilne transakcije v skladu z drugim odstavkom tega člena, ne pomenijo sprejemanja depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali opravljanja storitev izdajanja elektronskega denarja po tem zakonu.

(1) Če plačilna institucija uporabnikom ponuja posojila v zvezi s plačilnimi storitvami, se lahko takšno posojilo odobri le pod naslednjimi pogoji:

1. posojilo je namenjeno izključno izvrševanju plačilnih transakcij v zvezi s plačilnimi storitvami,
2. posamezno posojilo, vključno z obnavljajočim posojilom, se odobri za največ 12 mesecev,
3. posojilo ni krito z viri sredstev, ki jih plačilna institucija prejme od uporabnikov plačilnih storitev z namenom izvršitve plačilne transakcije,
4. plačilna institucija zagotavlja zadosten kapital glede na skupno višino odobrenih posojil.

(2) Poleg pogojev iz prejšnjega odstavka mora plačilna institucija v zvezi s posojili iz prejšnjega odstavka, ki se odobrijo potrošniku, izpolnjevati tudi pogoje, ki jih glede odobritve posojila potrošnikom določa zakon, ki ureja potrošniške kredite.

(1) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju tiste države, kjer:

1. sklepa pravne posle, katerih predmet so plačilne storitve, ali

2. uporabnikom ponuja plačilne storitve prek reklamnih sporočil, poslanih tem osebam po pošti, ali na drug način ponuja plačilne storitve uporabnikom na območju te države.

(2) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju določene države tudi, če na območju te države ponuja plačilne storitve na način iz prejšnjega odstavka preko svoje podružnice, zastopnika ali neposredno.

(3) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve neposredno na območju določene države, če opravlja plačilne storitve na način iz prvega odstavka tega člena brez ustanovitve podružnice in brez zastopnika v tej državi.

(1) Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, mora imeti v času izdaje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ustanovni kapital:

1. najmanj v višini 20.000 eurov, če bo opravljala le plačilne storitve iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;
2. najmanj v višini 50.000 eurov, če bo opravljala plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona; ali
3. najmanj v višini 125.000 eurov, če bo opravljala katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2) Če namerava plačilna institucija opravljati več plačilnih storitev, mora zagotoviti ustanovni kapital v višini, določeni za plačilno storitev, za katero se zahteva najvišji znesek ustanovnega kapitala.

(3) Ustanovni kapital vključuje eno postavko ali več postavk iz točk od (a) do (e) prvega odstavka 26. člena Uredbe 575/2013/EU.

(1) Člani poslovodstva plačilne institucije poleg splošnih pogojev, ki jih za člane organov vodenja ali nadzora delniške družbe določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, in osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, morajo imeti tudi ugled, ki ga zahteva vodenje poslov plačilne institucije, ter ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev, če ima najmanj triletne izkušnje z vodenjem poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot plačilna institucija ali z vodenjem drugih primerljivih poslov. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ugled in lastnosti za vodenje poslov plačilne institucije, če njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega vodenja poslov plačilne institucije v skladu s pravili o upravljanju tveganj, profesonalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanja nasprotij interesov, pri čemer se upošteva naslednje podatke:

• iz sodnih, upravnih in predkazenskih postopkov, ki lahko vplivajo na ugled, integriteto in poštenost osebe.
• podatke o preteklih delovnih razmerjih in
• morebitne pretekle ocene primernosti, ki jo je opravil drug pristojni organ ali delodajalec.

(2) Podatke o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka pridobi Banka Slovenije od vložnika zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, od plačilne institucije ali člana poslovodstva plačilne institucije ali osebe, ki je neposredno odgovorna za vodenje poslov plačilne institucije, lahko pa jih pridobi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc pristojnih organov.

(1) Kvalificirani delež je delež, kakor je opredeljen v 36. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU.

(2) Oseba, ki namerava pridobiti deleže glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificirani delež (v nadaljnjem besedilu: bodoči kvalificirani imetnik), pred pridobitvijo takega deleža pridobi dovoljenje Banke Slovenije.

(3) Banka Slovenije v izreku odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, določi višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu plačilne institucije, za pridobitev katerega se izdaja dovoljenje, kot enega od teh razponov:

1. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od kvalificiranega deleža in manjši od 20 odstotkov,
2. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 20 odstotkov in manjši od 30 odstotkov,
3. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 30 odstotkov in manjši od 50 odstotkov,
4. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 50 odstotkov,
5. delež, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena oseba plačilne institucije.

(4) Kvalificirani imetnik pred vsakim nadaljnjim povečanjem deleža glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, na podlagi katerega bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(5) Za imetništvo kvalificiranega deleža v plačilni instituciji se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, o:

• vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;
• presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika;
• razlogih za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;
• roku za pridobitev deleža, na katerega se nanaša dovoljenje;
• prenehanju veljavnosti dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;
• glasovalnih pravicah neupravičenega imetnika;
• obvestilih v zvezi s kvalificiranimi deleži;
• odvzemu dovoljenja za kvalificiran delež;
• odredbi o odsvojitvi delnic;
• poročilu o odsvojitvi delnic in ugotovitveni odločbi o odpravljenih kršitvah in odločbi o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic, razen če je s tem členom izrecno določeno drugače.

(6) Za postopek odločanja Banke Slovenije o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža se smiselno uporabljata prvi in tretji odstavek 281. člena tega zakona.

(7) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža ter dokumentacijo in dokazila, ki jih je treba priložiti k tej zahtevi.

(1) Plačilna institucija lahko na območju Republike Slovenije opravlja plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije.

(2) Plačilna institucija sme opravljati plačilne storitve, ki jih na podlagi dovoljenja lahko opravlja na območju Republike Slovenije, tudi:

1. na območju druge države članice prek podružnice, zastopnika ali neposredno, če so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona, in
2. na območju tretje države prek podružnice, ko je podružnica vpisana v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom, prek zastopnika ali neposredno na območju tretje države.

(1) Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija vsebuje:

1. akt o ustanovitvi in podatek o poslovnem naslovu,
2. opis plačilnih storitev in drugih gospodarskih dejavnosti, ki jih namerava opravljati vložnik, ter tveganj, ki jim bo izpostavljena,
3. poslovni načrt opravljanja plačilnih storitev za prva tri poslovna leta, iz katerega izhajajo naslednji podatki:

• za izračun minimalnega kapitala v prvem letu poslovanja po vseh treh metodah iz drugega odstavka 55. člena tega zakona,
• o izpolnjevanju tehničnih, organizacijskih, kadrovskih in drugih pogojev za varno in zanesljivo poslovanje plačilne institucije iz 53. člena tega zakona,

4. dokazila, da vložnik razpolaga z zahtevanim ustanovnim kapitalom iz 31. člena tega zakona,
5. za vložnika, ki namerava opravljati storitve iz 1. do 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, opis ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov iz 68. do 70. člena tega zakona,
6. opis sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 54. člena tega zakona,
7. opis postopka, vzpostavljenega za spremljanje in reševanje varnostnih incidentov in z varnostjo povezanih pritožb strank ter naknadno ukrepanje v zvezi z njimi, vključno z mehanizmom za poročanje o incidentih, v katerem so upoštevane obveznosti plačilne institucije glede obveščanja iz 152. člena tega zakona,
8. opis postopka, vzpostavljenega za beleženje, spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov,
9. opis ureditve za zagotavljanje neprekinjenega poslovanja, vključno z jasno opredelitvijo ključih operacij, učinkovitih načrtov ravnanja v nepredvidljivih okoliščinah ter postopkom za redno preizkušanje in preverjanje ustreznosti in učinkovitosti takih načrtov,
10. opis načel in opredelitev, ki se uporabljajo za zbiranje statističnih podatkov o uspešnosti, transakcijah in goljufijah ter prevarah,
11. dokument o varnostni strategiji, vključno s podrobno oceno tveganj v zvezi s plačilnimi storitvami ter opisom varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje, sprejetih za ustrezno zaščito uporabnikov plačilnih storitev pred ugotovljenimi tveganji, vključno z goljufijami in prevarami ter nezakonito uporabo občutljivih in osebnih podatkov,
12. opis vložnikove organizacijske strukture, vključno z opisom nameravane uporabe zastopnikov in podružnic ter nadzornih pregledov v njihovih prostorih in zunaj njih, ki se jih vložnik zaveže opraviti pri zastopnikih in podružnicah vsaj enkrat letno, kot tudi dogovorov o zunanjih izvajalcih operativnih nalog plačilnih storitev,
13. opis morebitne udeležbe v plačilnih sistemih,
14. opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vložnik vzpostavil zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, in Uredbo 2015/847/EU,
15. navedbo oseb, ki so imetniki kvalificiranih deležev v smislu 36. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, velikost kvalificiranih deležev in dokazila o primernosti imetnikov kvalificiranih deležev, ki se presoja v skladu s 33. členom tega zakona,
16. navedbo oseb, ki so člani organov poslovodstva, in oseb, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ter dokazila, da te osebe izpolnjujejo zahtevane pogoje iz 32. člena tega zakona,
17. navedbo pooblaščenih revizorjev ali revizijskih družb, če bodo morala biti letna poročila vložnika revidirana v skladu s 73. členom tega zakona, in če so že imenovani.

(2) V zvezi z opisi iz 5. do 7. točke ter 12. in 13. točke prejšnjega odstavka vložnik zagotovi tudi opis organizacijskih rešitev in notranjih revizijskih postopkov, ki jih je vzpostavil z namenom, da bi zavaroval interese svojih uporabnikov in zagotovil neprekinjenost in zanesljivost izvajanja plačilnih storitev.

(3) V opisu varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje iz 11. točke prvega odstavka tega člena se navede, na kakšen način ti ukrepi zagotavljajo visoko raven tehnične varnosti in varstva podatkov, med drugim za programsko opremo in informacijske sisteme, ki jih uporabljajo vložnik ali zunanji izvajalci, ki v celoti ali delno opravljajo dejavnosti zanj. Navedeni ukrepi vključujejo tudi varnostne ukrepe iz prvega odstavka 151. člena tega zakona.

(4) Vložnik, ki namerava opravljati plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, kot pogoj za pridobitev dovoljenja sklenejo zavarovanje poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje odgovornosti, ki bo zagotovilo kritje njihove odgovornosti iz 136., 140., 141., 142., 145. in 146. člena tega zakona.

(5) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino dokumentacije in dokazil iz prvega odstavka tega člena.

(1) Pri odločanju o izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije presoja, ali vložnik izpolnjuje pogoje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija iz tega zakona, zlasti glede:

1. statusnega ustroja iz 26. do 33. člena tega zakona,
2. zavarovanja poklicne odgovornosti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena tega zakona v primeru plačilnih institucij, ki opravljajo plačilne storitve iz 7. ali 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona,
3. varnega in zanesljivega poslovanja iz 53. člena tega zakona,
4. sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 54. člena tega zakona,
5. zagotavljanja minimalnega kapitala iz 55. člena tega zakona in
6. varstva denarnih sredstev uporabnikov iz podpoglavja 2.8 tega zakona.

(2) V dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije opredeli plačilne storitve, ki jih sme opravljati plačilna institucija.

(3) Če sistem upravljanja iz 54. člena tega zakona ne zagotavlja ustreznega upravljanja z vsemi tveganji, ki bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija pri opravljanju plačilnih storitev, za katere se zahteva izdaja dovoljenja, in drugih gospodarskih poslov, ki jih opravlja plačilna institucija, lahko Banka Slovenije dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija izda le za določene plačilne storitve, na katere se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja.

Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, če:

1. vložnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona;
2. je zaradi povezav vložnika z osebami, s katerimi je v razmerju tesne povezanosti, kakor je opredeljena v 38. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;
3. je ob upoštevanju predpisov tretje države, ki veljajo za osebe, s katerimi je vložnik v razmerju tesne povezanosti, in prakse pri izvrševanju teh predpisov, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;
4. je verjetno, da bo zaradi dejavnosti vložnika, ki niso plačilne storitve, ogrožena finančna stabilnost plačilne institucije ali da bo zaradi teh dejavnosti oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

Če Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja zaradi razloga iz 4. točke 37. člena tega zakona, lahko v obrazložitvi k odločbi o zavrnitvi zahteve vložnika seznani z možnostjo, da za opravljanje plačilnih storitev ustanovi ločeno pravno osebo in vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija za to pravno osebo, če oceni, da teh razlogov pri ločeni pravni osebi ne bo.

(1) Če namerava plačilna institucija začeti opravljati plačilne storitve, ki niso zajete v že izdanem dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, predhodno pridobi dovoljenje Banke Slovenije za razširitev dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Za razširitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se smiselno uporabljajo 35. do 37. člen tega zakona.

(1) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, ter o spremembi oseb, ki so s plačilno institucijo v razmerju tesne povezanosti, ali o spremembah v teh razmerjih. K temu obvestilu priloži ustrezno spremenjeno dokumentacijo iz 35. člena tega zakona.

(2) Plačilna institucija dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev in ohranjanje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija hrani najmanj pet let od prenehanja razmerja ali stanja, na katerega se nanašajo, razen če posebni predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

(1) Če zaradi izvedbe združitve oziroma delitve nastane nova družba, ki bo opravljala plačilne storitve, ta nova družba pred vpisom združitve oziroma delitve v sodni register pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev.

(2) Če je plačilna institucija udeležena pri združitvi ali delitvi družb, pri kateri plačilna institucija nadaljuje opravljanje plačilnih storitev, pred izvedbo združitve ali delitve pridobi dovoljenje Banke Slovenije.

(3) Za odločanje o dovoljenju iz tega člena se smiselno uporabljajo določbe 35. do 37. člena tega zakona.

(4) Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev zaradi združitve oziroma delitve je treba priložiti tudi listine, ki jih v ta namen določa zakon, ki ureja gospodarske družbe.

(1) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali glede posameznih plačilnih storitev, če plačilna institucija ne začne opravljati plačilnih storitev v enem letu od izdaje dovoljenja ali če plačilna institucija za več kakor šest mesecev preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha z dnem, ko poteče rok iz prvega stavka tega odstavka.

(2) Če je nad plačilno institucijo začet postopek stečaja ali prisilne likvidacije v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, preneha dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti z dnem začetka stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije. Sklep o začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije nad plačilno institucijo vroči sodišče tudi Banki Slovenije.

(3) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o likvidaciji plačilne institucije. Dovoljenje preneha v primeru likvidacije plačilne institucije z dnem izbrisa plačilne institucije iz sodnega registra.

(4) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali deloma, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o spremembi dejavnosti plačilne institucije tako, da plačilna institucija v celoti ali deloma preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v primerih iz prvega stavka tega odstavka preneha z dnem vpisa sklepa o spremembi dejavnosti v sodni register.

(5) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o nastanku okoliščin iz prvega odstavka tega člena. O sklepih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena plačilna institucija obvesti Banko Slovenije nemudoma po njihovem sprejemu.

(6) Če nastopijo okoliščine iz prvega do četrtega odstavka tega člena, izda Banka Slovenije odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti ali delno prenehalo.

(7) Plačilna institucija z dnem, ko je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilne institucije prenehalo v skladu s prvim do četrtim odstavkom tega člena, ne sme več sklepati novih poslov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, glede katerih je dovoljenje prenehalo.

(1) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve prek podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi, ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije.

(2) Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici vsebuje naslednje informacije:

1. firmo in sedež ali ime in naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,
2. opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih bo uporabljal zastopnik zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu s predpisi, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki se posodablja ob vsaki bistveni spremembi podatkov, ki se sporočijo v prvem uradnem obvestilu,
3. navedbo oseb, ki so članice poslovodstva zastopnika, in oseb, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, z dokazili, da izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 32. člena tega zakona, razen če je zastopnik ponudnik plačilnih storitev,

4. opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati prek zastopnika, in

5. edinstveno identifikacijsko kodo ali številko zastopnika kadar je ustrezno.

(3) Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi vsebuje naslednje informacije:

1. firmo in naslov podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,
2. opis organizacijske strukture podružnice,
3. navedbo oseb, ki so del poslovodstva podružnice, in oseb, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami,
4. opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati prek podružnice, in
5. informacije iz 3. in 6. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona glede dejavnosti v zvezi s plačilnimi storitvami na območju države gostiteljice ali tretje države.

(4) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o spremembi okoliščin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, zlasti o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici ali o dodatnih zastopnikih v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici in o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi ali o dodatnih podružnicah v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi.

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice ali zastopnika v državi gostiteljici, ko so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona. Plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice v tretji državi ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica vpisana ali je zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(2) Plačilna institucija lahko prek posameznega zastopnika ali podružnice opravlja plačilne storitve le na območju tiste države članice, ki je v registru plačilnih institucij vpisana pri tem zastopniku ali podružnici.

(3) Plačilna institucija zagotovi, da njena podružnica v državi gostiteljici in njen zastopnik v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici uporabnike na primeren način obvesti o tem, da deluje za račun plačilne institucije.

(1) Plačilna institucija, ki namerava izvajati posamezne operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, prek zunanjih izvajalcev, predhodno o tem obvesti Banko Slovenije.

(2) Plačilna institucija lahko prenese izvajanje pomembnih operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je v razmerju do izvajalca teh nalog zagotovljena ustrezna kakovost notranje kontrole na ravni plačilne institucije,
2. da nista otežena sledenje in nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti plačilne institucije v skladu s tem zakonom in drugimi zakoni,
3. da se s prenosom izvajanja teh nalog ne prenaša odgovornosti višjega vodstva plačilne institucije na zunanje izvajalce ali tretje osebe,

4. da se odgovornost plačilne institucije do njenih uporabnikov, kakor je opredeljena s tem zakonom in drugimi zakoni, ne zmanjšuje in

5. da plačilna institucija kljub prenosu pomembnih operativnih nalog na zunanje izvajalce zagotovi izpolnjevanje vseh pogojev, ki veljajo za pridobitev in ohranitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, vključno s sistemi informacijske tehnologije, se štejejo kot pomembne, če bi lahko napaka ali izpad v njihovem izvajanju bistveno ogrozila neprekinjeno izpolnjevanje obveznosti plačilne institucije, njen finančni položaj ali zanesljivost ter neprekinjenost izvajanja plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija, ki je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, v zvezi z ravnanji zunanjih izvajalcev zagotovi izpolnjevanje svojih obveznosti po tem zakonu ali drugih zakonih.

(5) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o vseh spremembah glede uporabe zunanjih izvajalcev.

(1) Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve prek podružnice ali zastopnika ali je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, je odgovorna za zakonitost in pravilnost ravnanja podružnice in zastopnika v zvezi z izvajanjem plačilnih storitev, ki jih podružnica in zastopnik opravljata v imenu plačilne institucije, ter za zakonitost in pravilnost izvajanja operativnih nalog, ki jih opravlja zunanji izvajalec za plačilno institucijo.

(2) Plačilna institucija svoje odgovornosti iz prejšnjega odstavka v razmerju do uporabnikov ne more izključiti ali omejiti.

(1) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice prek podružnice ali zastopnika, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije v skladu s 43. členom tega zakona in hkrati navede države gostiteljice, v katerih namerava poslovati.

(2) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice neposredno, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije ter hkrati z obvestilom pošlje tudi opis plačilnih storitev, ki jih namerava neposredno opravljati v državi gostiteljici in navedbo držav gostiteljic, v katerih namerava poslovati.

(3) Kadar namerava plačilna institucija za izvajanje operativnih nalog, povezanih z opravljanjem plačilnih storitev, uporabiti zunanje izvajalce v državi gostiteljici, o tem obvesti Banko Slovenije.

(1) Banka Slovenije v enem mesecu od prejema obvestila iz prejšnjega člena, ki vsebuje vse zahtevane informacije iz 43. člena tega zakona, pošlje pristojnemu nadzornemu organu v državi gostiteljici obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ali o nameri neposrednega opravljanja plačilnih storitev plačilne institucije na območju te države gostiteljice in o tem obvesti plačilno institucijo.

(2) Banka Slovenije pošlje nadzornemu organu države gostiteljice hkrati z obvestilom iz prejšnjega odstavka tudi informacije o:

1. firmi, naslovu in po potrebi o številki dovoljenja plačilne institucije,
2. državah članicah, v katerih namerava poslovati,
3. plačilnih storitvah, ki jih namerava plačilna institucija opravljati na območju te države gostiteljice,
4. informacije iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, če namerava plačilna institucija uporabiti zastopnika,
5. informacije iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, če namerava plačilna institucija uporabiti podružnico.

(3) Banka Slovenije po prejemu obvestila pristojnega organa države gostiteljice, s katerim pristojni organ države gostiteljice sporoči ustrezne informacije, povezane z nameravanim opravljanjem plačilnih storitev zadevne plačilne institucije, zlasti o vseh utemeljenih razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma, presodi, ali se strinja z oceno pristojnih organov države gostiteljice. V primeru nestrinjanja Banka Slovenije pristojnemu organ države gostiteljice sporoči razloge za svojo odločitev.

(4) Če Banka Slovenije, zlasti glede na informacije, prejete od pristojnih organov države gostiteljice v skladu s prejšnjim odstavkom, oceni, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bi nameravano opravljanje plačilnih storitev s strani zadevne plačilne institucije pomenijo kršitve zakonodaje države gostiteljice, Banka Slovenije izda odločbo, s katero zavrne registracijo zastopnika ali podružnice oziroma jo razveljavi, če je bila že opravljena. Za postopek izdaje odločbe o zavrnitvi registracije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o odvzemu dovoljenja. Če Banka Slovenije oceni, da takšni utemeljeni razlogi niso podani, zastopnika ali podružnico vpiše v register.

(5) Banka Slovenije svojo odločitev o nameravanem opravljanju plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ali o nameravanem neposrednem opravljanju plačilnih storitev sporoči pristojnim organom države gostiteljice in plačilni instituciji v treh mesecih po prejemu obvestila iz prejšnjega člena.

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice prek podružnice ali prek zastopnika z dnem:

1. ko je podružnica vpisana ali zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom in

2. ko sta pristojni nadzorni organ države gostiteljice in plačilna institucija v skladu s petim odstavkom prejšnjega člena obveščena, da je ocena Banka Slovenije glede nameravanega opravljanja plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ugodna.

(2) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju države gostiteljice, ko sta pristojni nadzorni organ države gostiteljice in plačilna institucija v skladu s petim odstavkom prejšnjega člena obveščena, da je ocena Banke Slovenije glede nameravanega neposrednega opravljanja plačilnih storitev ugodna.

(3) Plačilna institucija Banko Slovenije obvesti o datumu, od katerega bo v zadevnih državah gostiteljicah opravljala plačilne storitve. Banka Slovenije o tem obvesti pristojne nadzorne organe držav gostiteljic.

(4) Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o spremembi informacij iz drugega odstavka prejšnjega člena, vključno z dodatnimi zastopniki, podružnicami ali zunanjimi izvajalci njenih dejavnosti v državah gostiteljicah, v katerih posluje. Za odločanje Banke Slovenije se uporabi postopek iz prejšnjega člena.

(1) Plačilna institucija države članice lahko plačilne storitve, ki jih je upravičena opravljati v državi sedeža, opravljati tudi na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika ali neposredno.

(2) Ko Banka Slovenije prejme obvestilo pristojnega organa države sedeža, da namerava plačilna institucija opravljati plačilne storitve v Republiki Sloveniji, v enem mesecu po prejemu informacij te oceni in pristojnemu organu države sedeža sporoči ustrezne informacije, povezane z nameravanim opravljanjem plačilnih storitev s strani zadevne plačilne institucije, zlasti o vseh utemeljenih razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma.

(3) Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika, z dnem:

1. ko je podružnica vpisana ali je zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v državi sedeža in

2. ko Banko Slovenije pristojni organ države sedeža obvesti, da je ocena pristojnega organa države sedeža o nameravanem opravljanju plačilnih storitev na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika ugodna.

(4) Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju Republike Slovenije, ko Banko Slovenije pristojni organ države sedeža obvesti, da je ocena pristojnega organa države sedeža o nameravanem neposrednem opravljanju plačilnih storitev na območju Republike Slovenije ugodna.

Banka Slovenije lahko zahteva, da ji plačilne institucije, ki imajo na ozemlju Republike Slovenije zastopnike ali podružnice, redno poročajo o dejavnostih, ki se opravljajo na ozemlju Republike Slovenije. Takšna poročila Banka Slovenije zahteva za informativne ali statistične namene, če pa zastopniki in podružnice opravljajo dejavnosti plačilnih storitev na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja, zaradi spremljanja skladnosti z določbami 5., 13. in 16. poglavja tega zakona. Za take zastopnike in podružnice veljajo zahteve glede varovanja poklicne skrivnosti, ki so najmanj enakovredne zahtevam iz 269. do 273. člena tega zakona.

Plačilne institucije, ki poslujejo na ozemlju Republike Slovenije prek zastopnikov na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja in katerih glavni sedež je v drugi državi članici, na ozemlju Republike Slovenije imenujejo osrednjo kontaktno točko, da se zagotovita ustrezna komunikacija in sporočanje informacij glede spoštovanja določb 5., 13. in 16. poglavja tega zakona, brez poseganja v določbe predpisov, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter da se pristojnim organom države sedeža in Banki Slovenije olajša nadzorovanje, med drugim tako, da se pristojnim organom na zahtevo zagotovijo dokumenti in informacije.

Plačilna institucija mora ves čas veljavnosti dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izpolnjevati organizacijske, kadrovske, tehnične in druge pogoje za varno in zanesljivo poslovanje v skladu s tem zakonom.

(1) Plačilna institucija vzpostavi in vzdržuje zanesljiv in celovit sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja varno in skrbno upravljanje plačilne institucije. Sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol morata biti sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo plačilnih storitev, ki jih opravlja plačilna institucija.

(2) Sistem upravljanja iz prejšnjega odstavka obsega:

1. jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi razmerji glede odgovornosti in

2. učinkovite postopke ugotavljanja, ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja tveganj ter poročanja o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija.

(3) Sistem notranjih kontrol iz prvega odstavka tega člena vključuje tudi ustrezne administrativne in računovodske postopke ter postopke za preverjanje izpolnjevanja obveznosti glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter Uredbo 2015/847/EU.

(1) Plačilna institucija ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od naslednjih vrednosti:

1. vrednost ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona,
2. vrednost kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi metode iz drugega odstavka tega člena.

(2) Vrednost kapitalske zahteve za plačilne institucije, razen tistih, ki opravljajo le storitve iz 7. ali 8. točke ali 7. in 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, se izračuna na podlagi metode, ki jo za posamezno plačilno institucijo določi Banka Slovenije z odločbo, ob upoštevanju vrste in kompleksnosti plačilnih storitev, ki jih bo opravljala plačilna institucija, ter obsega plačil in tveganj, ki jim bo izpostavljena plačilna institucija. Banka Slovenije lahko plačilni instituciji določi eno od naslednjih metod:

1. metodo stalnih splošnih stroškov,
2. metodo obsega plačil,
3. metodo prihodkov iz poslovanja.

(3) Pri hibridni plačilni instituciji se kapitalska zahteva izračunava samo za tisti del njenega poslovanja, ki je povezan z opravljanjem plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o spremembi dejstev in okoliščin iz drugega odstavka tega člena.

(5) Če se dejstva in okoliščine iz drugega odstavka tega člena bistveno spremenijo, lahko Banka Slovenije z odločbo določi drugo metodo za izračun kapitalske zahteve.

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi stalnih splošnih stroškov znaša 10 odstotkov stalnih splošnih stroškov plačilne institucije iz preteklega poslovnega leta.

(2) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se kapitalska zahteva po metodi stalnih splošnih stroškov izračuna z upoštevanjem predvidenega zneska stalnih splošnih stroškov, ki ga je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine stalnih splošnih stroškov, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu kapitalske zahteve po metodi stalnih splošnih stroškov:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu,
2. v tekočem poslovnem letu, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu.

(4) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine stalnih splošnih stroškov od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu oziroma od višine stalnih splošnih stroškov, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kot leto dni.

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi obsega plačil je znesek, ki ga predstavlja produkt med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 60. člena tega zakona.

(2) Izhodiščni znesek se izračuna z upoštevanjem višine povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega poslovnega leta na podlagi naslednje lestvice:

Če znaša povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta	znaša izhodiščni znesek
do 5.000.000 EUR	4,0 %povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta
nad 5.000.000 EUR do 10.000.000 EUR	200.000 EUR + 2,5 %povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 5.000.000 EUR
nad 10.000.000 EUR do 100.000.000 EUR	325.000 EUR + 1 %povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 10.000.000 EUR
nad 100.000.000 EUR do 250.000.000 EUR	1.225.000 EUR + 0,5 %povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 100.000.000 EUR
nad 250.000.000 EUR	1.975.000 EUR + 0,25 %povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 250.000.000 EUR

(3) Povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta iz prejšnjega odstavka je enak eni dvanajstini skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklem poslovnem letu izvedla plačilna institucija.

(4) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil namesto povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij preteklega leta upošteva predvidena višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij za prvo leto poslovanja, ki jo je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(5) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu izhodiščnega zneska iz drugega odstavka tega člena:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu,
2. v tekočem poslovnem letu, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem letu.

(6) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem poslovnem letu ali od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi prihodkov iz poslovanja, je znesek, ki ga predstavlja zmnožek med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 60. člena tega zakona.

(2) Izhodiščni znesek za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja se izračuna z upoštevanjem vrednosti indikatorja prihodkov iz 59. člena tega zakona, na podlagi naslednje lestvice:

Če znaša indikator prihodkov	znaša izhodiščni znesek
do 2.500.000 EUR	10 % od indikatorja prihodkov do 2.500.000 EUR
nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR	250.000 EUR+ 8 % od indikatorja prihodkov nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR
nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR	450.000 EUR+ 6 % od indikatorja prihodkov nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR
nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR	1.650.000 EUR+ 3 % od indikatorja prihodkov nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR
nad 50.000.000 EUR	2.400.000 EUR+ 1,5 % od indikatorja prihodkov nad 50.000.000 EUR

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena kapitalska zahteva, izračunana po metodi prihodkov iz poslovanja, ne sme biti nižja od zneska, ki ustreza 80 odstotkov povprečja indikatorja prihodkov, izračunanega na podlagi podatkov iz poslovanja v preteklih treh poslovnih letih. V prvih treh letih poslovanja kot plačilna institucija se lahko za opredelitev povprečja indikatorja prihodkov uporabijo ocene.

(1) Indikator prihodkov je enak vsoti prihodkov od obresti, prejetih provizij in nadomestil ter drugih poslovnih prihodkov, zmanjšani za odhodke iz naslova obresti. Za izračun indikatorja prihodkov se ne upoštevajo prihodki iz izrednih ali občasnih postavk.

(2) Indikator prihodkov se lahko zmanjša za odhodke iz naslova storitev, ki jih za plačilno institucijo izvaja zunanji izvajalec, če gre za plačilo drugi plačilni instituciji ali plačilni instituciji države članice.

(3) Indikator prihodkov se izračuna na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida preteklega poslovnega leta.

(4) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja namesto skupnih prihodkov iz poslovanja preteklega leta kot osnova upoštevajo predvideni prihodki iz poslovanja, ki jih je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu.

(5) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine posameznih postavk, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, ali

2. v tekočem poslovnem letu, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine te postavke v preteklem poslovnem letu.

(6) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine posameznih postavk, ki jih upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena, od višine teh postavk v preteklem poslovnem letu ali od višine teh postavk, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

Za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil in metodi prihodkov iz poslovanja, se uporablja faktor za uravnoteženje, ki je enak:

1. 0,5, če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;
2. 1,0, če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(1) Banka Slovenije lahko z odredbo plačilni instituciji naloži zvišanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, za največ 20 odstotkov. Pri odločanju o tem zvišanju Banka Slovenije upošteva podatkovne zbirke o izgubah ter kakovost sistema upravljanja s tveganji in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2) Z odredbo iz prejšnjega odstavka Banka Slovenije določi tudi ukrepe, ki jih mora izpolniti plačilna institucija, da zanjo preneha veljati izredno zvišanje kapitalske zahteve.

(3) Za odredbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o ukrepu odprave kršitve.

(1) Banka Slovenije lahko z odločbo plačilni instituciji dovoli znižanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, za največ 20 odstotkov, če s tem nista zmanjšani varnost in zanesljivost poslovanja plačilne institucije. Pri odločanju o dovoljenju za znižanje kapitalske zahteve Banka Slovenije upošteva kvaliteto sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2) Plačilna institucija v zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za znižanje kapitalske zahteve navede dejstva in okoliščine o kvaliteti sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol, ki bistveno prispevajo k zagotavljanju varnosti in zanesljivosti poslovanja plačilne institucije, in predloži ustrezne dokaze.

(3) Ne glede na znižanje kapitalske zahteve na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena kapital plačilne institucije v nobenem primeru ne sme biti nižji od vrednosti ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona.

(4) Plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, Banki Slovenije v rokih in na način, kot so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve, poroča o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve.

(5) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, če:

1. pogoji za znižanje kapitalske zahteve niso več izpolnjeni, ali

2. plačilna institucija Banki Slovenije o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve ne poroča v roku ali na način, kot so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve.

(1) Kapital plačilne institucije pomeni kapital, kot je opredeljen v 118. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, kjer je najmanj 75 odstotkov temeljnega kapitala v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz 50. člena Uredbe 575/2013/EU, dodatni kapital pa je enak eni tretjini temeljnega kapitala ali manjši.

(2) Sestavine kapitala in odbitne postavke iz tega člena se uporabljajo v pomenu, kakor je določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Pri uporabi za družbe, ki niso organizirane kot delniške družbe, se sestavine kapitala in odbitne postavke ustrezno prilagodijo sestavinam in odbitnim postavkam, ki veljajo za te družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(1) Pri izračunu kapitala plačilne institucije se ne smejo upoštevati:

1. sestavine, ki se uporabijo pri izračunu kapitala družbe za izdajo elektronskega denarja, druge plačilne institucije, kreditne institucije, investicijskega podjetja, družbe za upravljanje, zavarovalnice, pozavarovalnice ali pokojninske družbe, ki je del iste skupine kot plačilna institucija, ali

2. sestavine, ki jih hibridna plačilna institucija uporablja za opravljanje dejavnosti, ki niso plačilne storitve.

(2) Za namene prejšnjega odstavka pojem plačilne institucije in družbe za izdajo elektronskega denarja vključuje plačilne institucije oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji, drugi državi članici ali tretji državi. Plačilne institucije oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja iz tretjih držav so subjekti, ki v okviru svoje dejavnosti opravljajo plačilne storitve oziroma storitve izdajanja elektronskega denarja, kakor so opredeljene v tem zakonu.

(1) Pojmi finančna institucija, investicijsko podjetje in pokojninska družba, ki so uporabljeni v 63. in 64. členu tega zakona, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo.

(2) Pojmi zavarovalnica, pozavarovalnica in družba za upravljanje, ki so uporabljeni v 63. in 64. členu tega zakona, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja finančne konglomerate.

(1) Plačilna institucija redno izračunava višino kapitalske zahteve in višino kapitala.

(2) Plačilna institucija Banki Slovenije poroča o izračunih iz prejšnjega odstavka in o podatkih, ki so podlaga za te izračune.

Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino poročil ter roke in način poročanja glede kapitala plačilne institucije iz prejšnjega člena.

(1) Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve iz 1. do 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij, vodi ločeno od lastnih denarnih sredstev in denarnih sredstev, ki jih je prejela od oseb, ki niso uporabniki.

(2) Plačilna institucija za vsakega uporabnika vodi ločeno evidenco denarnih sredstev, ki jih vodi v imenu tega uporabnika v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij.

(3) Plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, najpozneje naslednji delovni dan po prejemu prenese na poseben račun pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji ali pri banki s sedežem v drugi državi članici.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek lahko plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, naloži tudi v:

1. dolžniške vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija ali druga država članica, Evropska centralna banka, Banka Slovenije ali centralna banka druge države članice, ter

2. dolžniške vrednostne papirje, razen podrejenih vrednostnih papirjev, katerih izdajatelj je banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici.

(1) Določbe prejšnjega člena se ne uporabljajo, če plačilna institucija zagotovi ustrezno zavarovanje izpolnitve svojih finančnih obveznosti do uporabnikov za primer, če plačilna institucija ne bi bila sposobna izpolniti svojih finančnih obveznosti do uporabnikov.

(2) Zavarovanje se šteje kot ustrezno, če plačilna institucija zavaruje izpolnitev svojih finančnih obveznosti do uporabnikov z zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo, sklenjeno z zavarovalnico ali banko s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici, ki ne sodi v isto skupino kakor plačilna institucija.

(3) Zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo sklene plačilna institucija v korist uporabnikov kot zavarovancev. Zavarovalna pogodba ali garancija mora uporabnikom zagotavljati izplačilo zneska, ki bi moral biti sicer ločen na podlagi prvega odstavka prejšnjega člena.

(1) Kadar hibridna plačilna institucija prejme denarna sredstva uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij kot tudi za namene izvrševanja drugih storitev, ki niso plačilne storitve, hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov v skladu z 68. ali 69. členom tega zakona le za tista denarna sredstva, ki jih je uporabnik namenil za izvrševanje plačilnih transakcij.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka, ko se del denarnih sredstev, ki jih uporabniki namenijo za izvrševanje plačilnih transakcij, spreminja ali ni vnaprej znan, lahko hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov na način iz 68. ali 69. člena tega zakona za del denarnih sredstev uporabnikov, ki naj bi jih uporabniki po oceni hibridne plačilne institucije predvidoma uporabili za opravljanje plačilnih transakcij. Hibridna plačilna institucija določi delež sredstev, ki jih bodo uporabniki predvidoma uporabili za izvrševanje plačilnih transakcij, z uporabo metode za določitev deleža, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev).

(3) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če oceni, da bo delež, določen z uporabo metode, ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma druge namene.

(4) Hibridna plačilna institucija zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev priloži dokumentacijo o metodi, ki jo bo uporabljala za določitev deleža, in ki vsebuje obrazložitev ter prikaz časovne vrste preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma druge namene. Če hibridna plačilna institucija ob vložitvi zahteve ne razpolaga z ustrezno časovno vrsto preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, lahko v zahtevi predlaga, da se do pridobitve teh podatkov uporabi ocena deleža denarnih sredstev uporabnikov, ki se bodo predvidoma uporabila za izvrševanje plačilnih transakcij. Tak predlog mora biti utemeljen.

(5) Hibridna plačilna institucija poroča Banki Slovenije o izračunu deleža z metodo za določitev deleža denarnih sredstev uporabnikov, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije, ter o preteklih podatkih glede zneska denarnih sredstev, ki so jih uporabniki dejansko namenili za izvršitev plačilnih transakcij, v rokih in na način, določenih v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev.

(6) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če:

1. pogoji iz drugega odstavka tega člena niso več izpolnjeni ali če delež, določen z uporabo metode, ni več ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, ali

2. plačilna institucija Banki Slovenije ne poroča o dejstvih iz prejšnjega odstavka v roku ali na način, kakor so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za izračun varovanega deleža denarnih sredstev uporabnika.

(1) Če plačilna institucija varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 68. členom tega zakona, se denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilnih transakcij, vključno z denarnimi sredstvi, ki jih vodi na posebnem računu iz tretjega odstavka 68. člena tega zakona, ter naložbami iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, v razmerju do upnikov plačilne institucije štejejo za premoženje njenih uporabnikov. V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo imajo uporabniki izločitveno pravico na teh denarnih sredstvih, v primeru postopka izvršbe ali zavarovanja zoper plačilno institucijo pa so iz izvršbe izvzeta.

(2) V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo, ki varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 68. členom tega zakona, upravitelj tega postopka:

1. v roku 10 dni od začetka postopka ugotovi stanje varovanih sredstev po posameznem uporabniku na dan začetka postopka zaradi insolventnosti in o tem obvesti Banko Slovenije;
2. v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objavi poziv uporabnikom, da v skladu s pravili postopka zaradi insolventnosti prijavijo svoje izločitvene pravice iz naslova varovanih denarnih sredstev.

(3) V primeru postopka zaradi insolventnosti plačilne institucije, ki varstvo sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 69. členom tega zakona, upravitelj tega postopka:

1. v roku 10 dni od začetka tega postopka v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objavi poziv uporabnikom, da v roku, ki velja za prijavo izločitvenih pravic po prejšnjem odstavku, prijavijo svoje terjatve iz naslova denarnih sredstev, ki so jih plačilni instituciji izročili za izvršitev plačilnih transakcij;
2. v imenu in za račun uporabnikov, ki so prijavili svoje terjatve v skladu s prvo točko tega odstavka, uveljavlja zahtevke iz naslova zavarovalne pogodbe ali druge primerljive garancije, razen če posamezni uporabnik te zahtevke uveljavlja sam.

(4) Kadar hibridna plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov le za del njihovih denarnih sredstev, se za namene tega člena šteje, da je posamezni uporabnik od skupnih denarnih sredstev, ki jih je prenesel plačilni instituciji za izvrševanje plačilnih transakcij in druge namene, namenil izvrševanju plačilnih transakcij enak delež denarnih sredstev, kakor ga je opredelila plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena za namene iz prvega odstavka tega člena.

Plačilna institucija Banko Slovenije predhodno obvesti o vsaki nameravani spremembi načina varovanja denarnih sredstev uporabnikov in predloži ustrezna dokazila o njegovi skladnosti z določbami tega zakona.

(1) Za poslovne knjige in letna poročila plačilnih institucij ter za revidiranje letnih poročil plačilnih institucij se uporabljajo splošna pravila, določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, in v zakonu, ki ureja revidiranje ter Uredbi (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L št. 243, z dne 11. 9. 2002, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo (ES) št. 297/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008 o spremembah Uredbe (ES) št. 1606/2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov, glede Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L št. 97 z dne 9. 4. 2008, str. 62), če v tem in 74. členu tega zakona ni drugače določeno.

(2) Plačilna institucija Banki Slovenije najpozneje v dveh mesecih po koncu poslovnega leta predloži nerevidirane računovodske izkaze za preteklo poslovno leto. Hibridna plačilna institucija v tem roku Banki Slovenije predloži tudi ločene računovodske informacije iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(3) Če je plačilna institucija zavezana k revidiranju, Banki Slovenije v osmih dneh po prejemu revizorjevega poročila, vendar ne kasneje kakor v šestih mesecih po koncu poslovnega leta, predloži:

1. letno poročilo in

2. revizorjevo poročilo o revidiranju letnega poročila z vsebino, kakor je določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vključno z mnenjem revizorja o ločenih računovodskih informacijah iz bilance stanja, in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(1) Revizijska družba, ki opravlja revizijski pregled letnega poročila plačilne institucije, Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem dejstvu ali okoliščini, ki jo je ugotovila pri revizijskem pregledu in ki lahko pomeni enega od teh položajev:

1. pomembno kršitev predpisov, ki urejajo opravljanje plačilnih storitev,

2. lahko vpliva na nemoteno poslovanje plačilne institucije ali

3. lahko privede do revizorjevega mnenja s pridržkom, odklonilnega mnenja ali zavrnitve izdelave mnenja.

(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za dejstva ali okoliščine v zvezi z družbo, ki je v razmerju tesne povezanosti s plačilno institucijo na podlagi obvladovanja.

(3) Revizijska družba Banki Slovenije na njeno zahtevo pošlje tudi druge podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju nadzora nad plačilno institucijo v skladu s tem zakonom.

(4) Posredovanje podatkov Banki Slovenije po prvem do tretjem odstavku tega člena nima značilnosti kršitve revizorjeve obveznosti varovanja zaupnih podatkov po zakonu, ki ureja revidiranje, ali na podlagi pogodbe.

(1) Plačilna institucija z opustitvijo je pravna ali fizična oseba, ki opravlja storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona na podlagi dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo.

(2) Določbe 2. poglavja tega zakona o zahtevah za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se uporabljajo tudi za plačilne institucije z opustitvijo, razen če je Banka Slovenije plačilni instituciji z opustitvijo v skladu s 76. členom tega zakona dovolila opustitev izpolnjevanja posameznih zahtev ali če ta zakon izrecno določa, da se za plačilne institucije z opustitvijo posamezne določbe tega zakona ne uporabljajo.

(1) Pravna ali fizična oseba lahko opravlja plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona kot plačilna institucija z opustitvijo, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo tako, da zanjo ne veljajo posamezne zahteve glede statusnega ustroja plačilnih institucij, sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol plačilne institucije, ki jih morajo v skladu s tem zakonom izpolnjevati plačilne institucije.

(2) Pravna ali fizična oseba lahko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. ima sedež ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
2. bo plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravljala kot dodatno dejavnost in bodo dostopne le tistim uporabnikom, ki bodo hkrati uporabljali druge storitve tega ponudnika, ki niso plačilne storitve,
3. povprečni mesečni znesek vseh plačilnih transakcij, ki jih namerava opraviti plačilna institucija z opustitvijo, vključno s transakcijami, opravljenimi prek njenih zastopnikov, v posameznem letu ne presega 100.000 eurov in
4. člani poslovodstva in osebe, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s storitvami izvrševanja denarnih nakazil, izpolnjujejo pogoje, ki jih za člane poslovodstva in osebe, ki so v plačilni instituciji odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, določa ta zakon.

(3) Vložnik v zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo navede, za katere posamezne zahteve v zvezi s statusnim ustrojem plačilnih institucij, sistemom upravljanja in sistemom notranjih kontrol plačilne institucije zahteva opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, navede razloge za te opustitve ali uporabo v omejenem obsegu in predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka.

(4) Banka Slovenije izda dovoljenje za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če:

1. vložnik izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena,
2. niso podani razlogi za zavrnitev dovoljenja iz 37. člena tega zakona, razen tistih zahtev, za katere je vložnik v skladu s prejšnjim odstavkom zahteval opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, in
3. če oceni, da zaradi opustitve posameznih zahtev ali njihove uporabe v omejenem obsegu pri opravljanju storitev izvrševanja denarnih nakazil ne nastanejo posebna tveganja za uporabnike ali je morebitno tveganje za uporabnike sprejemljivo zaradi večjih koristi za uporabnike.

(5) V odločbi o izdaji dovoljenja plačilni instituciji z opustitvijo Banka Slovenije navede, katere zahteve se ne uporabljajo za plačilno institucijo z opustitvijo ali se uporabljajo v omejenem obsegu.

(6) Plačilna institucija z opustitvijo nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena.

(7) Za dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil plačilni instituciji z opustitvijo se ob upoštevanju določil iz drugega do šestega odstavka tega člena smiselno uporabljajo 35. do 37., 39., 40. in 41. člen tega zakona.

(1) Plačilna institucija z opustitvijo lahko plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravlja na območju:

1. Republike Slovenije, vključno z zastopniki in podružnicami v Republiki Sloveniji, in

2. tretje države.

(2) Plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice v tretji državi ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica ali zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(1) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je pravna ali fizična oseba, ki opravlja le plačilne storitve zagotavljanja informacij o računih iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, in je izvzeta iz uporabe postopka in izpolnjevanja pogojev iz 2. poglavja tega zakona, z izjemo 1. do 3., 6. do 9., 11., 12. in 16. točke prvega odstavka 35. člena, določb 47. do 52. člena tega zakona ter tretjega odstavka tega člena.

(2) Subjekt, ki vloži zahtevo za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih, zahtevi priloži tudi potrdilo o sklenjenem zavarovanju poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje svoje odgovornosti do ponudnikov plačilnih storitev, ki vodijo račune, ali uporabnikov plačilnih storitev zaradi neodobrenega ali goljufivega dostopa do informacij o plačilnih računih ali prevare pri dostopu do informacij o plačilnih računih oziroma neodobrene ali goljufive uporabe teh informacij ali prevare pri uporabi teh informacij.

(3) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih se šteje za plačilno institucijo in se, če ni s tem zakonom določeno drugače, zanj smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na plačilne institucije, razen določbe 5. poglavja, z izjemo 89., 90., kjer je ustrezno, 103., 119., 132. člena in 151. do 153. člena ter 3. in 4. točke prvega odstavka 257. člena tega zakona.

(4) Ko subjekt, ki namerava opravljati samo storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, Banki Slovenije predloži zahtevo za vpis v register plačilnih institucij in dokumentacijo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, ga Banka Slovenije vpiše v register.

(1) Register plačilnih institucij je centralizirana baza podatkov o plačilnih institucijah in plačilnih institucijah z opustitvijo, o njihovih zastopnikih v Republiki Sloveniji in državah gostiteljicah ter o njihovih podružnicah v državah gostiteljicah in tretjih državah. Podružnica je za namene tega poglavja organizacijska enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse storitve, ki so del poslovanja matične plačilne institucije. Za namene tega poglavja se vse poslovne enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico. Za namene tega poglavja se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

(2) V register plačilnih institucij se za vsako posamezno plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo vpisujejo naslednji podatki:

1. firma in sedež plačilne institucije, ali plačilne institucije z opustitvijo,
2. plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, ali navedba, da lahko plačilna institucija z opustitvijo opravlja izključno storitve izvrševanja denarnih nakazil,
3. o podružnici v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi:

• firma in sedež prve podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,
• plačilne storitve, ki jih opravlja prek vseh podružnic v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi,

4. o vsakem posameznem zastopniku v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici:

• firma in sedež ali ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,
• plačilne storitve, ki jih opravlja prek zastopnika.

(3) Vsi vpisi, povezani s plačilnimi institucijami z opustitvijo in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, se v register plačilnih institucij vpisujejo ločeno, z izrecno navedbo, da gre za plačilne institucije z opustitvijo oziroma ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih.

(4) Register plačilnih institucij vodi Banka Slovenije in zagotavlja njegovo redno posodabljanje. Register plačilnih institucij je javen in brezplačno dostopen na spletni strani Banke Slovenije.

Banka Slovenije vpiše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo v register plačilnih institucij ob izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo.

(1) Obvestilo plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo o nameri opravljanja plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi v register plačilnih institucij.

(2) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1. podatki iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,
2. osebe, ki so del poslovodstva podružnice, ali osebe, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 32. člena tega zakona, ali
3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek podružnice za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(3) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe podružnice neugodna.

(4) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v tretji državi v register plačilnih institucij tudi, če je ob upoštevanju predpisov tretje države oziroma prakse tretje države pri uporabi in izvrševanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano oziroma bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

(1) Obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij.

(2) Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v Republiki Sloveniji v register plačilnih institucij, Banka Slovenije v dveh mesecih po prejemu informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona plačilni instituciji sporoči, ali je bil zastopnik vpisan v register. Če Banka Slovenije dvomi v pravilnost predloženih informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, pred vpisom zastopnika v register sprejme dodatne ukrepe, s katerimi te informacije preveri. O morebitni zavrnitvi vpisa Banka Slovenije plačilno institucijo nemudoma obvesti. Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v državi gostiteljici, se uporabi postopek iz 48. člena tega zakona.

(3) Banka Slovenije zavrne vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1. podatki po drugem odstavku 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,
2. osebe, ki so članice poslovodstva zastopnika, ali osebe, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 32. člena tega zakona, ali
3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek zastopnika za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(4) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis zastopnika v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe zastopnika neugodna.

(1) Banka Slovenije izbriše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo, vključno z njenimi podružnicami in zastopniki, ki se vpisujejo v register plačilnih institucij v skladu z 79. členom tega zakona, iz registra plačilnih institucij, če:

1. je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti prenehalo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo na podlagi 42. člena tega zakona, z dnem izdaje ugotovitvene odločbe po šestem odstavku 42. člena tega zakona, ali
2. je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti odvzeto dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu z 258. členom tega zakona, z dnem izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja.

(2) Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1. prejme obvestilo iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posamezne podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi, z dnem prejema tega obvestila, ali
2. ugotovi, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(3) Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije v posamezni državi gostiteljici iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(4) Banka Slovenije izbriše podružnico v posamezni tretji državi iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(5) Banka Slovenije izbriše posameznega zastopnika plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1. prejme obvestilo iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali posamezni državi gostiteljici, z dnem prejema tega obvestila, ali
2. ugotovi, da so v zvezi z zastopnikom podane okoliščine iz tretjega odstavka prejšnjega člena, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

(6) Banka Slovenije izbriše zastopnika plačilne institucije v posamezni državi gostiteljici iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka prejšnjega člena, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

Banka Slovenije za vpis informacij v register Evropskega bančnega organa tega nemudoma uradno obvesti o informacijah iz 79. do 83. člena tega zakona, ki jih vnese v register iz 79. člena tega zakona, v jeziku, ki se običajno uporablja na področju financ. Banka Slovenije je odgovorna za pravilnost navedenih informacij in njihovo redno posodabljanje.

(1) To poglavje ureja:

1. obveznosti ponudnikov plačilnih storitev pri zagotavljanju informacij v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,

2. pogodbe o opravljanju plačilnih storitev ter pravila glede sprememb in prenehanja pogodb in

3. pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij.

(2) To poglavje se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije, ki se izvršijo v eurih ali drugi valuti države članice.

(3) To poglavje, razen 5. točke tretjega odstavka 90. člena tega zakona, določbe glede najdaljšega roka izvršitve v 93. členu, 2. točke prvega odstavka 103. člena, tretji do peti odstavek 125. člena, 127. in 128. člen, prvi odstavek 129. člena in 131. člen tega zakona, se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije v valuti, ki ni valuta države članice.

(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena se to poglavje, razen 5. točke tretjega odstavka 90. člena, 7. točke šestega odstavka 90. člena, določbe glede najdaljšega roka izvršitve v 93. členu, 2. točke prvega odstavka 103. člena, drugega do petega odstavka 125. člena, tretjega odstavka 126. člena, prvega in drugega odstavka 127. člena, prvega od petega odstavka 140. člena, drugega odstavka 145. člena, prvega odstavka 146. člena in tretjega, četrtega in petega odstavka 150. člena tega zakona, uporablja za plačilne transakcije v vseh valutah, kadar se najmanj eden od ponudnikov plačilnih storitev nahaja v Republiki Sloveniji, drugi ponudnik plačilnih storitev oziroma drugi ponudniki plačilnih storitev pa se nahajajo zunaj EU, in sicer v zvezi s tistimi deli plačilne transakcije, ki se izvršijo v EU.

(5) S pogodbo o plačilnih storitvah ni mogoče izključiti ali omejiti uporabe določb tega poglavja, razen če zakon izrecno določa, da je odstopanje od posameznih določb dopustno na podlagi dogovora strank. Ponudniki plačilnih storitev lahko uporabnikom zagotovijo plačilne storitve pod pogoji, ki so za uporabnike ugodnejši kakor pogoji, določeni v tem poglavju.

(6) Kadar uporabnik ni potrošnik, se lahko s pogodbo o plačilnih storitvah izključi ali omeji uporaba določb iz podpoglavja 5.2 tega zakona, razen določb oddelka 5.2.5 tega zakona.

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku ne sme zaračunati nadomestil za zagotavljanje informacij, ki jih mora zagotoviti uporabniku v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona, ali za izpolnjevanje svojih obveznosti do uporabnika iz podpoglavja 5.3 tega zakona, razen če zakon izrecno določa drugače.

(2) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita o zaračunavanju nadomestil za zagotavljanje informacij, če uporabnik izrecno zahteva dodatno ali pogostejše zagotavljanje informacij, kot je predvideno v podpoglavju 5.2 tega zakona, ali zagotavljanje informacij s komunikacijskimi sredstvi, ki niso dogovorjena v okvirni pogodbi.

(3) Nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev zaradi izpolnjevanja njegovih obveznosti.

(4) Določbe tega člena ne posegajo v pravico ponudnika plačilnih storitev, da uporabnikom zaračunava opravljanje plačilnih storitev.

(5) Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, dogovorita, da se uporabniku zaračunavajo tudi posebna nadomestila za zagotavljanje informacij na podlagi podpoglavja 5.2 tega zakona in za izpolnjevanje obveznosti ponudnika plačilnih storitev na podlagi podpoglavja 5.3 tega zakona.

(1) Pogodba o plačilnih storitvah se lahko sklene kot okvirna pogodba ali kot pogodba o izvršitvi enkratne plačilne transakcije.

(2) Z okvirno pogodbo se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvrševanju posameznih ali več zaporednih plačilnih transakcij v prihodnosti. Okvirna pogodba lahko vključuje tudi dogovor o izdaji elektronskega denarja, če je ponudnik plačilnih storitev oseba iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ali dogovor o odprtju plačilnega računa, če se plačilne storitve opravljajo prek plačilnega računa.

(3) S pogodbo o izvršitvi enkratne plačilne transakcije se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvršitvi posamezne plačilne transakcije, ki ni zajeta v okvirni pogodbi.

(4) Za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu.

(5) Kadar pogodba o opravljanju plačilnih storitev vključuje tudi dogovor o odobritvi posojila potrošniku, se glede pogojev odobritve posojila potrošniku uporablja zakon, ki ureja potrošniške kredite, razen če ta zakon določa posebne pogoje glede odobritve posojil potrošnikom v zvezi s plačilnimi storitvami.

(1) Kadar ta zakon določa obveznost ponudnika plačilnih storitev, da uporabniku posreduje določene informacije, ponudnik plačilnih storitev te informacije zagotovi brez izrecne zahteve uporabnika na način, ki ne zahteva posebnih aktivnosti na strani uporabnika, da te informacije pridobi in se z njimi seznani.

(2) Kadar ta zakon izrecno določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev zagotovi uporabniku zahtevane informacije tako, da informacije na dogovorjeni način da na voljo uporabniku, lahko ponudnik plačilnih storitev informacije uporabniku zagotovi na način, da uporabnik z določenim dogovorjenim ravnanjem pridobi informacije, da se z njimi seznani.

Ponudnik plačilnih storitev mora v primeru spora dokazati, da je izpolnil zahteve glede zagotavljanja informacij uporabniku v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona.

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe posreduje naslednje informacije:

1. o ponudniku plačilnih storitev,
2. o pogojih za uporabo plačilne storitve,
3. o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih,
4. o načinu in sredstvih komunikacije,
5. o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij,

6. o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe in

7. o reševanju sporov.

(2) Informacije o ponudniku plačilnih storitev vključujejo naslednje podatke:

1. naziv in sedež ponudnika plačilnih storitev, naziv in sedež morebitnega zastopnika ali podružnice v Republiki Sloveniji ter druge naslove, kjer je ponudnik plačilnih storitev dosegljiv uporabnikom, vključno z elektronskim naslovom;
2. o organih, ki so pristojni za nadzor nad ponudnikom plačilnih storitev, njegovo podružnico ali zastopnikom v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev v Republiki Sloveniji;
3. navedbo registra plačilnih institucij ali drugega podobnega javnega registra, ki vsebuje podatke o dovoljenjih za opravljanje plačilnih storitev, in registracijsko številko ali enakovredno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev v tem registru.

(3) Informacije o pogojih za uporabo plačilnih storitev vključujejo podatke o:

1. glavnih značilnostih plačilne storitve;
2. enolični identifikacijski oznaki ali drugih podatkih, ki jih mora navesti uporabnik, da se lahko plačilni nalog pravilno odredi ali izvrši;
3. obliki in postopku za dajanje soglasja za odreditev plačilnega naloga ali izvršitev plačilne transakcije in preklic takega soglasja v skladu s 116., 122. in 123. členom tega zakona;
4. času, ko se šteje, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v smislu 120. člena tega zakona in morebitno časovno omejitev za prejem nalogov v posameznem delovnem dnevu, ko se prejeti nalogi štejejo za prejete naslednji delovni dan v skladu s četrtim odstavkom 120. člena tega zakona;
5. najdaljšem roku izvršitve plačilne transakcije;
6. možnosti omejitve porabe za uporabo plačilnega instrumenta, če obstaja možnost dogovora za omejitev porabe v skladu s 134. členom tega zakona;
7. pravice uporabnika plačilne storitve na podlagi 8. člena Uredbe 2015/751/EU v primeru kartičnih plačilnih instrumentov s souporabo blagovne znamke.

(4) Informacije o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih vključujejo podatke o:

1. vseh nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku, vključno z nadomestili, povezanimi z načinom in pogostostjo posredovanja ali dajanja informacij iz tega zakona na voljo, ter razčlenitev postavk, če uporabniku zaračuna skupno nadomestilo;
2. obrestnih merah in menjalnih tečajih, kadar je ustrezno, ki se bodo uporabili, ali v primeru uporabe referenčne obrestne mere ali referenčnega menjalnega tečaja tudi metodo za izračun dejanskih obresti ter ustrezen datum in indeks ali osnovo za ugotavljanje takšne obrestne mere ali menjalnega tečaja;
3. možnosti, da se sprememba obrestne mere ali menjalnega tečaja, ki temelji na spremembi referenčne obrestne mere ali menjalnega tečaja, uporabi takoj in brez predhodnega obveščanja, ter način obveščanja uporabnika o teh spremembah v skladu s 97. členom tega zakona.

(5) Informacije o načinu in sredstvih komunikacije med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev vključujejo podatke o:

1. komunikacijskih sredstvih, vključno s tehničnimi zahtevami glede opreme in programska oprema uporabnika, ki se bo uporabljala za izmenjavo informacij v skladu s tem zakonom;
2. načinu in pogostosti posredovanja in dajanja na voljo informacij, ki se posredujejo ali dajejo na voljo uporabnikom v skladu s tem zakonom;
3. jeziku, v katerem bo sklenjena okvirna pogodba in v katerem bo potekala komunikacija v času trajanja pogodbenega razmerja;
4. pravici uporabnika, da kadarkoli zahteva izvod okvirne pogodbe ter informacije in pogoje iz tega člena v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov v skladu z 92. členom tega zakona.

(6) Informacije o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij vključujejo podatke o:

1. ukrepih, ki jih zagotovi uporabnik za zaščito plačilnega instrumenta, in način obveščanja o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta v skladu s 132. členom tega zakona;
2. varnem postopku, ki ga bo ponudnik plačilnih storitev uporabljal za obveščanje uporabnika plačilnih storitev v primeru domnevnih ali dejanskih prevar in goljufij ali varnostnih groženj;
3. pogojih, pod katerimi lahko ponudnik plačilnih storitev enostransko blokira uporabo plačilnega instrumenta v skladu s 134. členom tega zakona;
4. odgovornosti plačnika za neodobreno transakcijo v skladu s 137. členom tega zakona, vključno z informacijami o znesku izgube, ki jo krije plačnik v skladu s prvim odstavkom 137. člena tega zakona;
5. načinu in rokih, v katerih uporabnik obvesti ponudnika plačilnih storitev o vseh neodobrenih in nepravilno odrejenih ali izvršenih plačilnih transakcijah v skladu s 149. členom tega zakona;
6. odgovornosti ponudnika plačilnih storitev za odreditev plačilnih transakcij in neodobreno, neizvršeno, nepravilno ali pozno izvršeno plačilno transakcijo v skladu s 136. do 144. členom tega zakona;
7. pogojih za uveljavljanje povračila zneskov v skladu s 150. členom tega zakona.

(7) Informacije o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe vključujejo podatke o:

1. pogodbeno predvideni možnosti, da se bo štelo, da je uporabnik sprejel spremembe pogojev v skladu z drugim odstavkom 96. člena tega zakona, če do dneva pred njihovim predlaganim začetkom veljavnosti ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da jih ne sprejema, vključno z obvestilom o pravici uporabnika, da odpove okvirno pogodbo v skladu tretjim odstavkom 96. člena tega zakona, če je ponudnika plačilnih storitev obvestil o zavrnitvi predlaganih sprememb do dneva pred njihovim predlaganim začetkom veljavnosti;
2. trajanju okvirne pogodbe;
3. pogojih za odpoved okvirne pogodbe s strani uporabnika ali ponudnika plačilnih storitev v skladu z 98. in 99. členom tega zakona.

(8) Informacije o postopkih zaradi kršitev tega zakona in o postopkih izvensodnega reševanja sporov vključujejo podatke o:

1. pravu, ki se uporablja za okvirno pogodbo, in o pristojnem sodišču;
2. postopkih zaradi prekrškov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev po tem zakonu in o organu, ki je pristojen za vodenje teh postopkov;
3. postopku reševanja sporov pri ponudniku plačilnih storitev, ki je uporabniku na voljo v primeru spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, v skladu z 285. členom tega zakona;
4. postopku izvensodnega reševanja sporov, ki je uporabniku na voljo v primeru spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, in o telesu, pristojnem za reševanje teh sporov v skladu z 286. členom tega zakona.

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena tako, da ima uporabnik dovolj časa, da se pred sklenitvijo okvirne pogodbe seznani s pogoji glede opravljanja plačilne storitve.

(2) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena na lahko razumljiv način, v jasni in razumljivi obliki ter v slovenskem jeziku ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki.

(3) Ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena tudi tako, da uporabniku posreduje predlog okvirne pogodbe oziroma splošnih pogojev, kot sestavni del okvirne pogodbe, in ki vsebuje informacije in pogoje iz prejšnjega člena. Predlog okvirne pogodbe mora biti posredovan v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena.

(4) Če je bila okvirna pogodba na zahtevo uporabnika sklenjena z uporabo sredstev za sporazumevanje na daljavo, ki ponudniku plačilnih storitev ne omogočajo posredovanja splošnih informacij iz prejšnjega člena v skladu z določbami prvega do tretjega odstavka tega člena, ponudnik plačilnih storitev te informacije posreduje uporabniku takoj po sklenitvi okvirne pogodbe.

Uporabnik lahko kadar koli v času trajanja okvirne pogodbe zahteva, da mu ponudnik plačilnih storitev posreduje na papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov splošne informacije iz 90. člena tega zakona in določila okvirne pogodbe.

Plačnikov ponudnik plačilnih storitev pred izvršitvijo posamezne plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik na podlagi okvirne pogodbe, plačniku na njegovo zahtevo posreduje jasne informacije o najdaljšem roku izvršitve te plačilne transakcije in nadomestilih, ki jih bo zaračunal plačniku, vključno z razčlenitvijo postavk, če bo plačniku zaračunal skupno nadomestilo.

(1) Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo, nemudoma po obremenitvi plačnikovega plačilnega računa ali če plačnik ne uporablja plačilnega računa po prejemu plačilnega naloga, plačniku posreduje naslednje informacije:

1. podatke, ki plačniku omogočajo identifikacijo posamezne plačilne transakcije, vključno z informacijami o prejemniku plačila, če je to potrebno,
2. znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se je obremenil plačnikov plačilni račun, ali v valuti, ki jo je navedel plačnik v plačilnem nalogu, če je bila plačilna transakcija izvršena brez uporabe plačilnega računa,
3. znesek morebitnih nadomestil, ki jih je zaračunal plačniku za izvršitev posamezne plačilne transakcije, vključno z razčlenitvijo postavk, če je plačniku zaračunal skupno nadomestilo,
4. znesek morebitnih obresti, ki jih plača plačnik,

5. morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil ponudnik plačilnih storitev, in znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute in

6. datum valute obremenitve plačilnega računa ali datum prejema plačilnega naloga.

(2) Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku posreduje informacije iz prejšnjega odstavka v skladu z drugim odstavkom 91. člena tega zakona. Okvirna pogodba določa, da lahko plačnik zahteva, da mu ponudnik plačilnih storitev informacije iz prejšnjega odstavka posreduje v rednih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat na mesec, brezplačno in na način, dogovorjen v pogodbi, ki plačniku omogoča, da te informacije shranjuje in nespremenjene predvaja.

(3) Plačnik, ki je potrošnik, lahko zahteva, da mu njegov ponudnik plačilnih storitev vsaj enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(1) Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo za prejemnika plačila, nemudoma po izvršitvi plačilne transakcije prejemniku posreduje naslednje informacije:

1. podatke, ki prejemniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije, in plačnika, ter druge informacije, ki so posredovane skupaj s plačilno transakcijo,
2. znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri je odobren prejemnikov plačilni račun,
3. znesek morebitnih nadomestil, ki jih prejemnikov ponudnik plačilnih storitev zaračuna prejemniku za izvršitev posamezne plačilne transakcije, vključno z razčlenitvijo postavk, če prejemniku plačila zaračunava skupno nadomestilo,
4. znesek morebitnih obresti, ki jih plača prejemnik plačila,

5. morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute, in

6. datum valute odobritve denarnih sredstev na plačilnem računu prejemnika plačila.

(2) Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila posreduje informacije iz prejšnjega odstavka v skladu z drugim odstavkom 91. člena tega zakona. Okvirna pogodba lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev informacije iz prejšnjega odstavka posreduje ali da na voljo prejemniku plačila v rednih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat na mesec, na način, ki prejemniku plačila omogoča, da informacije shranjuje in nespremenjene predvaja.

(3) Prejemnik plačila, ki je potrošnik, lahko zahteva, da mu njegov ponudnik plačilnih storitev vsaj enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(1) Ponudnik plačilnih storitev lahko predlaga spremembe pogojev okvirne pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da posreduje uporabniku predlog sprememb najmanj dva meseca pred predlaganim dnem začetka uporabe spremenjenih pogojev. Uporabnik plačilne storitve lahko sprejme ali zavrne spremembe do datuma njihovega predlaganega začetka veljavnosti.

(2) Če je tako dogovorjeno v okvirni pogodbi, lahko ponudnik plačilnih storitev predlaga spremembe pogojev okvirne pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da uporabnika obvesti, da se bo štelo, da uporabnik sprejema predlog spremembe pogojev okvirne pogodbe, če do dneva pred predlaganim datumom za začetek njihove uporabe ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da predloga ne sprejema. Sprememba pogojev okvirne pogodbe v tem primeru začne veljati z dnem, ki je predlagan za začetek uporabe spremenjenih pogojev, razen če uporabnik izrecno soglaša, da sprememba začne veljati takoj.

(3) Ponudnik plačilnih storitev uporabnika hkrati z obvestilom iz prejšnjega odstavka obvesti, da ima uporabnik plačilnih storitev v primeru, če zavrne predlagane spremembe, pravico, da z učinkom kadar koli do datuma, ko bi se začela sprememba uporabljati, brez plačila nadomestil odpove okvirno pogodbo.

(4) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku posreduje predlog sprememb pogojev okvirne pogodbe iz prvega odstavka tega člena na način, kakor je določen v drugem odstavku 91. člena tega zakona.

(1) Okvirna pogodba lahko določa, da spremembe obrestne mere in menjalnega tečaja, ki temeljijo na spremembi dogovorjene referenčne obrestne mere ali referenčnega menjalnega tečaja, začnejo veljati takoj in brez predhodnega obvestila uporabniku.

(2) Ponudnik plačilnih storitev obvesti uporabnika o spremembi obrestne mere iz prejšnjega odstavka ob prvi priložnosti na način, kakor je opredeljen v drugem odstavku 91. člena tega zakona, razen če okvirna pogodba določa pogostost ali način obveščanja uporabnika o spremembi obrestne mere.

(3) Če se obrestna mera ali menjalni tečaj iz prvega odstavka tega člena spremeni v korist uporabnika, ponudniku o spremembi ni treba obvestiti uporabnika.

(4) Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da se spremembe obrestnih mer in menjalnih tečajev, ki se uporabljajo za plačilne transakcije, izvedejo in izračunavajo po nevtralni poti na način, ki ne ustvarja razlik med uporabniki plačilnih storitev.

(1) Uporabnik lahko kadarkoli odpove okvirno pogodbo s takojšnjim učinkom, razen če je v okvirni pogodbi določen odpovedni rok za odstop uporabnika od pogodbe, ki pa ne sme biti daljši od enega meseca. Določbe okvirne pogodbe, ki bi v nasprotju s tem zakonom omejevale pravico uporabnika, da odpove okvirno pogodbo, so nične.

(2) Če uporabnik odpove okvirno pogodbo, plača uporabnik morebitna nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev za plačilne storitve za določeno časovno obdobje le v sorazmernem deležu do prenehanja okvirne pogodbe. Če se taka nadomestila plačujejo vnaprej, ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne sorazmerni delež plačanega nadomestila.

(3) Nadomestila, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračunava uporabniku zaradi uporabnikove odpovedi okvirne pogodbe, so primerna in sorazmerna z dejanskimi stroški, ki ponudniku plačilnih storitev nastanejo zaradi odpovedi. Ponudnik plačilnih storitev ne sme zaračunati uporabniku posebnih nadomestil zaradi odpovedi pogodbe, če uporabnik odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za določen čas v trajanju več kakor šest mesecev ali za nedoločen čas, po izteku šestih mesecev od sklenitve pogodbe.

(4) Določbe tega člena ne posegajo v pravice uporabnika do odpovedi okvirne pogodbe pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

(1) Ponudnik plačilnih storitev lahko odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas, z odpovednim rokom najmanj dva meseca, okvirna pogodba pa lahko določi daljši odpovedni rok in dodatne pogoje za odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev. Obvestilo o odpovedi okvirne pogodbe ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku na način, opredeljen v prvem in drugem odstavku 91. člena tega zakona.

(2) Če ponudnik plačilnih storitev odpove okvirno pogodbo, plača uporabnik morebitna nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev za plačilne storitve za določeno časovno obdobje le v sorazmernem deležu do prenehanja okvirne pogodbe. Če se taka nadomestila plačujejo vnaprej, ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne sorazmerni delež plačanega nadomestila.

(3) Določbe tega člena ne posegajo v pravice ponudnika plačilnih storitev do odpovedi okvirne pogodbe pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

(1) Okvirna pogodba je izpodbojna, če določa pogoje glede dejstev iz 90. člena tega zakona, ki jih ponudnik plačilnih storitev ni posredoval uporabniku v skladu z 91. členom tega zakona. Okvirna pogodba je izpodbojna tudi, če določa pogoje glede dejstev iz 90. člena tega zakona, ki so bistveno drugačni od pogojev, ki jih je ponudnik plačilnih storitev posredoval uporabniku v skladu z 91. členom tega zakona.

(2) Za izpodbijanje okvirne pogodbe zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja, glede izpodbijanja pogodb.

(3) Ta zakon ne posega v pravice strank, da uveljavljajo razveljavitev pogodbe na podlagi drugih predpisov.

(1) Ne glede na 90. člen tega zakona ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti zagotovi le informacije o glavnih značilnostih plačilne storitve, in sicer:

1. možnih načinih uporabe plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti,
2. odgovornosti ponudnika plačilnih storitev in uporabnika v primeru izvršitve neodobrene plačilne transakcije in neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije,
3. nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku,

4. drugih bistvenih okoliščinah, kadar te informacije uporabnik potrebuje za odločitev o sklenitvi pogodbe glede plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti, in

5. tem, kje so uporabniku na voljo druge splošne informacije iz 90. člena tega zakona.

(2) Ne glede na 96. in 97. člen tega zakona lahko okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti določa, da ponudniku plačilnih storitev ni treba predlagati sprememb okvirne pogodbe na način, kakor je določen v prvem in drugem odstavku 91. člena tega zakona.