Čistopis z vidnimi spremembami

Čistopisu je dodan prikaz, kjer imate spremembe vidne. Kliknite spodaj pod nazivom predpisa na zavihek "Spremembe".

Izberi paket

Čistopis z lažjim branjem členov

V posebnem prikazu čistopisa lahko besedilo sklicevanih členov berete že znotraj osnovnega člena. Kliknite spodaj pod nazivom predpisa na zavihek "Čistopis".

Izberi paket

Pri členih imate pojasnila

Če obstaja pojasnilo člena, ga dobite že pri njem. Imate več kot 2500 pojasnil FURS, ministrstev in strokovnjakov. Za prikaz pojasnil, kliknite na ikono desno poleg člena.

Izberi paket

Dodano imate kazalo predpisa

S kazalom lažje vidite strukturo predpisa in navigirate po njem.
Za prikaz kazala kliknite spodaj na "Kazalo".

Izberi paket

Lažje branje členov

"Branje člen v členu" vam v čistopisu omogoča branje besedila sklicevanih členov že znotraj osnovnega člena.

Izberi paket

POZOR: to ni najnovejša različica besedila

Kazenski zakonik (KZ-1)

STATUSNO PRAVO, FINANČNO POSLOVANJE -

Velja od: V uporabi od: Objavljeno:

Čistopis - neuradno prečiščeno besedilo

    1. Kazalo
SPLOŠNI DEL
Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(Uveljavljanje kazenske odgovornosti)

(1) Kazenska odgovornost v Republiki Sloveniji se sme uveljavljati ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v demokratični ureditvi ter na načelih pravne države.

(2) Po tem zakoniku se kazenska odgovornost uveljavi s kaznovanjem polnoletnih oseb zaradi storjenih kaznivih dejanj na podlagi ugotovljene krivde.

(3) Kazenska odgovornost se ne uveljavi zoper osebo, katere krivda je izključena, ker ob storitvi ni bila prištevna. Taki osebi se za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je v nasprotju s pravom (protipravno dejanje), smejo izreči ukrepi, določeni s tem zakonikom.

2. člen
(Ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona)

Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija.

Sistem kazenskih sankcij

3. člen
(Sistem kazenskih sankcij)

(1) Kazenske sankcije so: kazni, opozorilne sankcije in varnostni ukrepi.

(2) Za kaznivo dejanje je v zakonu vedno predpisana kazen, ki se izreče storilki oziroma storilcu (v nadaljnjem besedilu: storilec) v sorazmerju s težo dejanja in njegovo krivdo. Ob pogojih, določenih v splošnem delu tega zakonika, se storilcu smejo izreči namesto kazni opozorilne sankcije in poleg kazni ali opozorilne sankcije še varnostni ukrepi.

(3) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja izrečeta tudi odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.

(4) Kadar predpisi določajo, naj se zaradi same obsodbe za kaznivo dejanje obsojenki oziroma obsojencu (v nadaljnjem besedilu: obsojenec) poleg izrečenih kazenskih sankcij odvzamejo ali omejijo kakšne pravice, velja tudi za take pravne posledice prepoved iz prejšnjega člena.

(5) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se storilcu, ki ni kriv, ker ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, smejo izreči varnostni ukrepi, odvzem premoženjske koristi in objava sodbe. Določbe o pravnih posledicah obsodbe veljajo tudi za te storilce.

Drugo poglavje
VELJAVNOST KAZENSKEGA ZAKONIKA
1. Osebna veljavnost
4. člen
(Enaka veljavnost kazenskega zakona)

(1) Če v tem zakoniku ni izjemoma drugače določeno, velja kazenski zakonik enako za vse polnoletne osebe, ne glede na to, ali so državljanke oziroma državljani (v nadaljnjem besedilu: državljan) Republike Slovenije ali tujke oziroma tujci (v nadaljnjem besedilu: tujec).

(2) Kazenskopravna določba, ki se izjemoma nanaša le na državljane Republike Slovenije, se ne uporabi za državljane drugih držav članic Evropske unije in druge tujce.

(3) Če kazenskopravna določba izjemoma velja samo za tujce, je v njej tudi lahko določeno, kdaj se državljani drugih držav članic Evropske unije ne štejejo za tujce.

5. člen
(Posebna osebna veljavnost)

(1) Če je v zakonu določeno, da se za kaznivo dejanje kaznujejo le osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem, velja kazenski zakon enako za vse te osebe.

(2) Posebni kazenski zakoni določajo kazensko odgovornost mladoletnic oziroma mladoletnikov (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik) in pravnih oseb.

(3) V posebnem zakonu, ki določa kazensko odgovornost mladoletnikov, je lahko tudi določeno, da se osebam, ki so bile ob storitvi kaznivega dejanja že polnoletne, vendar še niso bile stare enaindvajset let (mlajše polnoletnice oziroma mlajši polnoletniki), smejo namesto kazni glede na njihovo osebnostno razvitost izreči kazenske sankcije za mladoletnike.

6. člen
(Izključitev osebne veljavnosti)

(1) Kazenski zakon se ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava.

(2) Kadar je v zakonu določeno, da se storilec preganja za kaznivo dejanje na predlog ali na zasebno tožbo, se taka določba ne uporabi proti osebi, zoper katero oškodovanka oziroma oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) ni dal predloga ali ni vložil zasebne tožbe ali jo je umaknil.

2. Časovna veljavnost
7. člen
(Uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona)

(1) Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

(2) Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

8. člen
(Časovno omejeni zakoni)

Če zakon ali drug predpis, na katerega se kazenski zakon sklicuje, velja le za določen čas, se uporabi za kaznivo dejanje, storjeno v času njegove veljavnosti, tudi po poteku tega časa, če ni drugače določeno.

9. člen
(Sočasna veljavnost splošnega dela tega zakonika in drugih kazenskih zakonov)

(1) Določbe splošnega dela tega zakonika se uporabljajo tudi za kazniva dejanja, določena z drugimi zakoni ali ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami ali akti Evropske unije, razen če s temi akti ni določeno drugače.

(2) Če zakoni, ki določajo kazensko odgovornost za mladoletnike, pravne osebe ali druge posebne vrste storilcev ali dejanj (posebni kazenski zakoni), v splošnih določbah omenjajo sočasno uporabo splošnega dela tega zakonika, se uporabi zadnji veljavni zakonik.

3. Krajevna veljavnost
10. člen
(Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju)

(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na domačem plovilu, ne glede na to, kje je bilo plovilo ob storitvi dejanja.

(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na domačem civilnem zrakoplovu med poletom ali na državnem zrakoplovu, ne glede na to, kje je bil zrakoplov ob storitvi dejanja.

11. člen
(Veljavnost kazenskega zakonika Republike Slovenije za nekatera kazniva dejanja, storjena v tujini)

Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori v tujini * kaznivo dejanje iz 243. člena tega zakonika in kazniva dejanja iz 332., 333. in 334. člena tega zakonika, če so storjena v zaščitni ekološki coni ali epikontinentalnem pasu Republike Slovenije, ter * kazniva dejanja iz 108. člena in 348. do 360. člena tega zakonika.

12. člen
(Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za državljana Republike Slovenije, ki stori kaznivo dejanje v tujini)

Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje poleg kaznivih dejanj, naštetih v prejšnjem členu.

13. člen
(Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini)

(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori zunaj Republike Slovenije, proti njej ali njenemu državljanu kaznivo dejanje, čeprav to niso kazniva dejanja iz 11. člena tega zakonika.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi. V takem primeru sodišče ne sme izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, preganja v vseh državah, ne glede, kje je storjeno.

14. člen
(Posebni pogoji za pregon)

(1) Če se je v primerih iz 10. člena in prve alineje 11. člena tega zakonika kazenski postopek začel ali se je končal v tujini, se storilec preganja v Republiki Sloveniji z dovoljenjem ministrice oziroma ministra (v nadaljnjem besedilu: minister) za pravosodje z opozorilom, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi.

(2) V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec ne preganja:

  1. če je kazen, za katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
  2. če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena ali je izvršitev kazni zastarala;
  3. če se kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca, taka zahteva pa ni bila vložena oziroma je bila umaknjena.

(3) V primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

(4) Če v primeru iz 12. člena tega zakonika dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, je pa to dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji ali njenemu državljanu, se sme storilec preganjati samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(5) V vseh drugih primerih razen primerov iz druge alineje 11. člena, tretjega odstavka 13. člena in četrtega odstavka tega člena tega zakonika, ko je dejanje storjeno v tujini, pa v državi, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se storilec sme preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje, če je dejanje takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost.

(6) V primeru iz 10. člena tega zakonika se sme ob pogojih, določenih z zakonom, pregon tujca odstopiti tuji državi.

(7) V primerih iz tretjega odstavka 13. člena tega zakonika se storilec preganja samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

15. člen

V tujini odrejeni pripor in vsak odvzem prostosti med izročitvenim postopkom se vštejeta v kazen iz obsodbe pred domačim sodiščem, enako pa se vanjo všteje tudi že prestana kazen iz sodbe tujega sodišča, če se zanjo izve pozneje. Če kazni nista iste vrste, sodišče presodi, kako naj se všteje. Če je prestal obsojenec skupaj več kazni, kot mu je bila izrečena v obsodbi pred domačim sodiščem, se v presežku šteje za neupravičeno obsojenega.

3.a Pregon kaznivih dejanj zoper  mladoletne osebe
15.a člen
(Način pregona storilcev kaznivih dejanj, izvršenih na škodo  mladoletnih oseb)

V primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletno osebo, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti.

Tretje poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE O KAZNIVEM DEJANJU
1. Kaznivo dejanje in storilec
16. člen
(Kaznivo dejanje)

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.

17. člen
(Način storitve kaznivega dejanja)

(1) Kaznivo dejanje je lahko storjeno s storitvijo ali opustitvijo.

(2) Kaznivo dejanje je lahko storjeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.

(3) Z opustitvijo je lahko storjeno tudi kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takem primeru se storilec kaznuje za opustitev samo, če je moral preprečiti nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek take posledice enakega pomena kot storitev.

18. člen
(Čas storitve kaznivega dejanja)

Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica.

19. člen
(Kraj storitve kaznivega dejanja)

(1) Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica.

(2) Za poskus kaznivega dejanja se šteje, da je bilo storjeno na kraju, na katerem je storilec delal, kakor tudi na kraju, na katerem naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica.

20. člen
(Storilec in sostorilec)

(1) Storilec kaznivega dejanja je vsak, ki ga stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (posredni storilec).

(2) Storilec kaznivega dejanja je tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilka oziroma sostorilec (v nadaljnjem besedilu: sostorilec)).

21. člen
(Omejitve kazenske odgovornosti glede na starost storilcev)

Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja.

22. člen
(Silobran)

(1) Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno.

(2) Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

(3) Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.

23. člen
(Prisiljenost)

Dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti, ni kaznivo dejanje.

2. Krivda in kaznivost storilcev
24. člen
(Krivda)

Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo.

25. člen
(Naklep)

Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep).

26. člen
(Malomarnost)

Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

27. člen
(Kaznivost malomarnosti)

(1) Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje samo, če zakon tako določa.

(2) Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da kaznovanje v takem primeru očitno ne bi bilo upravičeno.

28. člen
(Odgovornost za hujšo posledico)

Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.

29. člen
(Neprištevnost)

(1) Kdor ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv.

(2) Ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.

(3) Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, se sme mileje kaznovati.

(4) Kriv je storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.

30. člen
(Dejanska zmota)

(1) Kdor v dejanski zmoti stori dejanje, ki ga zakon določa kot naklepno kaznivo dejanje, ni kriv.

(2) Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

(3) Za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati.

31. člen
(Pravna zmota)

(1) Storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv.

(2) Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.

(3) Če je storilec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, se sme kaznovati mileje.

32. člen
(Skrajna sila)

(1) Dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila).

(2) Ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila).

(3) Storilec, ki je ravnal v izogibni zmoti, da so podane okoliščine skrajne sile iz prejšnjega odstavka, odgovarja za kaznivo dejanje iz malomarnosti, če zakon za to dejanje določa kaznivost malomarnosti.

(4) Če je v primeru iz drugega odstavka tega člena storilec sam povzročil nevarnost, toda iz malomarnosti, ali če je v primeru iz prvega ali drugega odstavka tega člena storilec prekoračil meje skrajne sile, se sme kaznovati mileje, če pa je prekoračil meje skrajne sile v posebno olajševalnih okoliščinah, se mu sme kazen odpustiti.

33. člen
(Izključitev kaznivosti)

(1) Z zakonom se lahko določi, da se zaradi osebnih razmerij, lastnosti ali posebnih okoliščin storilec protipravnega dejanja ne kaznuje.

(2) Izključitev pregona zaradi nekaznivosti ni ovira, da se za storjeno dejanje zoper storilca ne uveljavi drugačna pravna odgovornost.

3. Poskus kaznivega dejanja
34. člen
(Poskus)

(1) Kdor je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če je to kaznivo dejanje, za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.

(2) Storilec se kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.

35. člen
(Neprimeren poskus)

Storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, se sme odpustiti kazen.

36. člen
(Prostovoljni odstop)

(1) Storilcu, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove storitve, se sme odpustiti kazen.

(2) Če storilec prostovoljno odstopi od storitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje.

(3) Storilcu se sme odpustiti kazen, če si je iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.

4. Udeležba pri kaznivem dejanju
36.a člen
(Udeleženec)

Določbe tega zakonika, ki veljajo za storilca, se uporabljajo tudi za udeleženko oziroma udeleženca (v nadaljnjem besedilu: udeleženec), ki v okviru napeljevanja oziroma pomoči sodeluje pri kaznivem dejanju, razen če zakon določa drugače.

37. člen
(Napeljevanje)

(1) Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam.

(2) Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve dejanja.

38. člen
(Pomoč)

(1) Kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.

(2) Kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

39. člen
(Kaznovanje napeljevalca in pomagača za poskus)

Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se napeljevalka oziroma napeljevalec (v nadaljnjem besedilu: napeljevalec) in pomagačka oziroma pomagač (v nadaljnjem besedilu: pomagač) kaznujeta kakor za poskus.

40. člen
(Meje kaznivosti storilcev in udeležencev)

(1) Storilec in sostorilec se kaznujeta za kazniva dejanja v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.

(2) Napeljevalcu ali pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje.

(3) Enako velja, če si je napeljevalec ali pomagač iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.

(4) Osebna razmerja, lastnosti in posebne okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje krivdo ali kaznivost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu ali udeležencu, pri katerem so taka razmerja, lastnosti in okoliščine ugotovljene.

41. člen
(Odgovornost članov in vodij hudodelske združbe)

(1) S hujšo kaznijo, predpisano za kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje članica oziroma član (v nadaljnjem besedilu: član) združbe najmanj treh oseb, če stori kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem.

(2) V primeru iz prvega odstavka tega člena se enako kot storilec kaznuje tudi vodja združbe, ki je vodil izvedbo hudodelskega načrta ali razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe ob storitvi kaznivega dejanja, izhajajočega iz tega hudodelskega načrta, ne glede na to, ali je pri njegovi izvedbi neposredno sodeloval kot storilec ali udeleženec po 20. ali 37. in 38. členu tega zakonika.

5. Kaznivost pravnih oseb
42. člen
(Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja)

(1) Kazenska odgovornost se uveljavi zoper pravno osebo za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in je v zakonu, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja navedeno, da je pravna oseba zanj odgovorna.

(2) Kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju.

(3) Zakon, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, določa pogoje za kazensko odgovornost pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije oziroma varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe.

Četrto poglavje
KAZNI
1. Vrste kazni in pogoji za njihovo izrekanje
43. člen
(Vrste kazni)

Za kazniva dejanja se smejo krivim storilcem izreči te kazni:

  • zapor;
  • denarna kazen;
  • prepoved vožnje motornega vozila,
  • izgon tujca iz države.

44. člen
(Glavne in stranske kazni)

(1) Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen.

(2) Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.

(3) Prepoved vožnje motornega vozila  in izgon tujca iz države se smeta izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.

(4) Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali obe stranski kazni.

45. člen
(Zakonitost pri izrekanju kazni)

(1) Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakonik.

(2) Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.

45.a člen
(Namen kaznovanja
)

S kaznovanjem po določbah tega zakonika država varuje temeljne vrednote in načela pravnega reda, vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, predvsem pa ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca kaznivega dejanja omogoča, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje.

46. člen
(Zapor)

(1) Zapor ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od tridesetih let.

(2) Za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresijo ter pod pogoji iz 1. točke drugega odstavka 53. člena tega zakonika za dve ali več kaznivih dejanj po petem odstavku 108. člena, po 116. členu, po 352. členu, po drugem odstavku 360. člena, po četrtem odstavku 371. člena in po tretjem odstavku 373. člena, se sme izreči kazen dosmrtnega zapora.

(3) Kazen zapora do dveh let se predpiše brez najnižje mere te kazni.

(4) Zapor se izreka za cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.

47. člen
(Denarna kazen)

(1) Denarna kazen se izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca.

(2) Število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto. Sodišče ga določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca.

(3) Višino dnevnega zneska sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti. Dnevni znesek ne more biti višji od 1.000 eurov.

(4) Pri določanju višine dnevnega zneska sodišče upošteva podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot eno leto. Če sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca.

(5) V sodbi sodišče določi rok za plačilo denarne kazni, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev. Sodišče sme v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.

48. člen
(Prepoved vožnje motornega vozila)

(1) Storilcu kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa kot voznica oziroma voznik (v nadaljnjem besedilu: voznik) motornega vozila, sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.

(2) Sodišče določi čas trajanja kazni iz prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe. Čas, prestan v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

(3) Če je kazen iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, vključuje ta kazen prepoved uporabe tega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

(4) Z zakonom se lahko določi obvezen izrek prepovedi vožnje motornega vozila.

(5) Sodišče ne izreče oziroma ne izvrši prepovedi vožnje motornega vozila, če je vozniku motornega vozila izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

48.a člen
(Izgon tujca iz države
)

(1) Sodišče sme izreči tujcu izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora, in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost.

(2) Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

(3) Če se kazen izgona tujca iz države izvrši več kot dve leti po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil izgon izrečen, sodišče pred izgonom ponovno oceni, ali so še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu.

2. Odmera kazni
49. člen
(Splošna pravila za odmero kazni)

(1) Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.

(2) Pri tem upošteva sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju.

(3) Pri odmeri kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen ali pa je kazen prestal oziroma je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), sodišče upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je poteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane, odpuščene ali zastarane kazni.

50. člen
(Omilitev kazni)

Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni:

  • če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati;
  • če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
51. člen
(Meje omilitve kazni zapora)

(1) Kadar so dani pogoji za omilitev kazni iz prejšnjega člena, jo sodišče omili v teh mejah:

  1. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih petnajst let zapora, jo sme omiliti do deset let zapora;
  2. če so za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisana tri ali več let zapora, jo sme omiliti do enega leta zapora;
  3. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano eno leto zapora, jo sme omiliti do treh mesecev zapora;
  4. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano manj kot eno leto zapora, jo sme omiliti do enega meseca zapora;
  5. če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora in pri tem ni določena najnižja kazen, sme namesto zapora izreči denarno kazen.

(2) Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče kazen omili v teh mejah:

  1. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih deset ali več let zapora, jo sme omiliti do treh let zapora;
  2. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih tri do deset let zapora, jo sme omiliti do treh mesecev zapora;
  3. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih manj kot tri leta zapora, jo sme omiliti do enega meseca zapora;
  4. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano manj kot eno leto zapora, sme namesto zapora izreči denarno kazen.
52. člen
(Odpustitev kazni)

(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, kadar to zakon posebej določa.

(2) Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.

53. člen
(Stek kaznivih dejanj)

(1) Če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen.

(2) Enotno kazen izreče sodišče po naslednjih pravilih:

  1. če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen dosmrtnega zapora, ali če je za dve ali več kaznivih dejanj iz drugega odstavka 46. člena tega zakonika v steku določilo kazen zapora tridesetih let, izreče enotno kazen dosmrtnega zapora;
  2. če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen tridesetih let zapora in ne gre za primer iz točke 1), izreče le to kazen;
  3. če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora;

4) če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do enega leta, enotna kazen ne sme biti daljša od petih let zapora;

  1. če je za kazniva dejanja v steku določilo le denarne kazni, zviša najvišjo določeno denarno kazen, ki pa ne sme preseči seštevka določenih denarnih kazni in ne tristo šestdeset dnevnih zneskov, če je bilo eno ali več kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti, pa ne sme presegati tisoč petsto dnevnih zneskov;
  2. če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, za druga kazniva dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen po točki 2), 3), 4) in 5) tega odstavka;
  3. če je za kazniva dejanja v steku določilo več istovrstnih stranskih kazni, izreče enotno stransko kazen tako, da ne sme doseči njihovega seštevka in ne preseči najvišje splošne meje kazni.

(3) Stransko kazen izreče sodišče, čeprav je bila določena le za eno samo kaznivo dejanje v steku; če pa je določilo več denarnih kazni, izreče eno samo denarno kazen po točki 5) drugega odstavka tega člena.

54. člen
(Nadaljevano kaznivo dejanje)

(1) Kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje.

(2) Za nadaljevano kaznivo dejanje se ne uporabijo določbe o steku iz prejšnjega člena tega zakonika, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje.

(3) Storilcu, ki si z dejavnostjo po prvem odstavku tega člena skupaj pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist ali povzroči večjo ali veliko premoženjsko škodo, zaradi katere je za kaznivo dejanje predpisana hujša kazen, se po drugem odstavku tega člena izreče ta hujša kazen, če mu je šlo za to, da si z istočasno ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako korist ali povzroči tako škodo.

55. člen
(Odmera kazni obsojencu)

(1) Če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

(2) Za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče sodišče storilcu kazen ne glede na prej izrečene kazni, če bi bil neprestani del prej izrečene kazni pri uporabi določb 53. člena nesorazmerno majhen.

56. člen
(Vštevanje pripora in prejšnje kazni)

(1) Čas, prestan v priporu, ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, se všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen.

(2) Če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, se čas, prestan v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen za kaznivo dejanje, za katero je obdolženka oziroma obdolženec (v nadaljnjem besedilu: obdolženec) obsojen.

(3) Globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline.

(4) Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan zapora in dva dnevna zneska denarne kazni ter 42 eurov globe, izrečene za prekršek, so pri vsakem vštevanju izenačeni.

Peto poglavje
OPOZORILNE SANKCIJE
1. Pogojna obsodba
57. člen
(Splošne določbe o pogojni obsodbi)

(1) Sodišče sme ob pogojih, ki so določeni s tem zakonikom, izreči storilcu kaznivega dejanja pogojno obsodbo namesto kazni.

(2) S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti manj kot eno leto in ne več kot pet let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja.

(3) V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.

(4) Varnostni ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, se izvršijo.

58. člen
(Izrek pogojne obsodbe)

(1) Pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.

(2) Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let.

(3) Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

(4) Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.

(5) Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sme sodišče izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let, določiti kazen zapora do petih let, preizkusno dobo pa do desetih let.

59. člen
(Preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja)

(1) Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen.

(2) Če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odloči sodišče, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Pri tem je vezano na prepoved, da ne sme izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za kazniva dejanja, ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova kazniva dejanja izreči kazen več kot dveh let zapora (prvi odstavek prejšnjega člena), v primerih priznanj krivde in sporazumov o krivdi pa več kot petih let zapora (peti odstavek prejšnjega člena).

(3) Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, izreče po 53. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje; pri tem upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena.

(4) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo ali kazen. Če spozna, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, določi po 53. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let, v primerih priznanj krivde in sporazumov o krivdi pa ne daljša od desetih let, in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.

60. člen
(Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja)

(1) Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V takem primeru ravna po tretjem odstavku prejšnjega člena.

(2) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, ravna po četrtem odstavku prejšnjega člena.

61. člen
(Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti)

Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.

62. člen
(Roki za preklic pogojne obsodbe)

(1) Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe.

(2) Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

2. Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom
63. člen
(Varstveno nadzorstvo)

(1) Ob pogojih, določenih v tem zakoniku, sme sodišče določiti, da bo storilec, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba, za določen čas med preizkusno dobo pod varstvenim nadzorstvom.

(2) Varstveno nadzorstvo vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo.

64. člen
(Pogoji za izrek varstvenega nadzorstva)

(1) Sodišče izreče ukrep varstvenega nadzorstva, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (drugi odstavek prejšnjega člena). Ta ukrep izreče sodišče za določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo.

(2) Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvedbo tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe.

65. člen
(Izbira navodil)

(1) Ko izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi sodišče tudi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec.

(2) Pri izbiri navodil upošteva sodišče zlasti storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe, iz katerih je storil dejanje, osebne razmere, njegovo prejšnje življenje, okoliščine, v katerih je storil dejanje, ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Posebej mora paziti, da z izbiro navodil ne bo prizadelo obsojenčevega človeškega dostojanstva ali mu povzročilo posebnih težav.

(3) Navodila sodišča smejo vključevati te naloge:

  1. zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, s soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog;
  2. obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice;
  3. usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju;
  4. poraba dohodkov v skladu s preživninskimi dolžnostmi;
  5. prepoved druženja z nekaterimi osebami;
  6. prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z eno ali več določenimi osebami, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev;
  1. prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi oseb;
  2. prepoved dostopa na posamezne kraje.

(4) Med preizkusno dobo sme sodišče spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti, na predlog svetovalke oziroma svetovalca (v nadaljnjem besedilu: svetovalec) ali obsojenca.

66. člen
(Dejavnost svetovalca)

(1) Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo.

(2) Svetovalec pomaga obsojencu in nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je sodišče izreklo obsojencu. Pri tem mora svetovalec:

  1. s pomočjo in nadzorstvom ter praktičnimi napotki in nasveti za uresničevanje navodil sodišča prispevati k temu, da obsojenec v prihodnje ne bo storil novega kaznivega dejanja;
  2. opravljati dolžnost iz prejšnje točke in vzdrževati stike z obsojencem obzirno ter tako, da ne bo obsojenec zaradi tega izpostavljen neprijetnostim;
  3. občasno poročati sodišču o opravljanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva.
67. člen
(Posledice neizpolnjevanja navodil)

Če obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.

3. Sodni opomin
68. člen
(Pogoji za izrek sodnega opomina)

(1) Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka.

(2) Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanje predpisan zapor do treh let.

(3) Sodni opomin sme sodišče izreči za več kaznivih dejanj, storjenih v steku, če so za vsako od teh dejanj dani pogoji iz prvega ali drugega odstavka tega člena.

(4) Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.

(5) Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek sodnega opomina, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sme sodišče izreči sodni opomin tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do treh let.

Šesto poglavje
VARNOSTNI UKREPI
69. člen
(Vrste varnostnih ukrepov)

Storilcem kaznivih dejanj se smejo izrekati ti varnostni ukrepi:

  1. obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu;
  2. obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti;
  3. prepoved opravljanja poklica;
  4. prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo;
  1. odvzem vozniškega dovoljenja;
  2. odvzem predmetov.
70. člen
(Izrekanje varnostnih ukrepov)

(1) Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje dani s tem zakonikom določeni pogoji.

(2) Pri izrekanju varnostnega ukrepa sodišče po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa.

(3) Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti se samostojno izrečeta neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja, če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Poleg teh dveh ukrepov sme sodišče izreči tudi prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov.

(4) Odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov se smeta izreči, če so bili storilcu izrečeni kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen.

(5) Prepoved opravljanja poklica se sme izreči, če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora.

  1. Prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo se sme izreči, če je bila storilcu izrečena kazen, opozorilna sankcija ali mu je bila kazen odpuščena.
70.a člen
(Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu)

(1) Storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom.

(2) Sodišče ustavi ukrep iz prejšnjega odstavka ali ga nadomesti z ukrepom iz 70.b člena tega zakonika, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebni. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebni.

(3) Ukrep iz prvega odstavka tega člena traja za neprištevnega storilca največ pet let.

(4) Če stori oseba med prestajanjem kazni kaznivo dejanje, za katerega ji sodišče v skladu s prvim odstavkom tega člena izreče varnostni ukrep, se prestajanje kazni prekine dokler traja izvrševanje varnostnega ukrepa.

(5) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, se izvrševanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v čas prestajanja kazni. Če je ta čas krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust. Pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca sodišče upošteva zlasti uspeh zdravljenja, njegovo zdravstveno stanje, čas, ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal.

70.b člen
(Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti)

(1) Storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj.

(2) Sodišče sme izreči obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti tudi storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po četrtem petem odstavku prejšnjega člena izpuščen na pogojni odpust.

(3) Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti sme trajati najdalj dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.

(4) Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena odredi, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Tudi v takem primeru sme ta ukrep skupaj trajati največ dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odloči o tem, ali je ta ukrep še potreben.

71. člen
(Prepoved opravljanja poklica)

(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost.

(2) Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prejšnjega odstavka; ta ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(3) Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica.

(4) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

71.a člen
(Prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja)

(1) Storilcu kaznivega dejanja zoper življenje in telo, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper človekovo zdravje ali drugega kaznivega dejanja z znaki nasilja sme sodišče izreči prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo katerega od teh kaznivih dejanj za čas od enega meseca do treh let.

(2) V okviru ukrepa iz prejšnjega odstavka lahko sodišče določi:

  • prepoved približevanja žrtvi ali njenim bližnjim,
  • prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov ali komuniciranja z žrtvijo ali njenimi bližnjimi, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev,
  • prepoved dostopa na posamezne kraje, na katerih se redno giba žrtev ali njeni bližnji, ali
  • prepoved druženja z žrtvijo ali njenimi bližnjimi.

(3) Sodišče sme izreči ta ukrep, če je storilec s kaznivim dejanjem prizadel telesno ali duševno celovitost žrtve in če oceni, da bi storilčevi stiki ali komuniciranje z žrtvijo ali njenimi bližnjimi pomenili nevarnost za ponovitev istovrstnega ali storitev drugega kaznivega dejanja zoper žrtev ali njene bližnje. Sodišče izbere enega ali več načinov izvršitve ukrepa iz prejšnjega odstavka in ob tem zlasti natančno opredeli osebe, na katere se ukrep nanaša, in razmerje med storilcem in žrtvijo ali njenim bližnjim, primerne razdalje storilca do žrtve ali njenega bližnjega ali krajev, ki se morajo spoštovati, opredeli posamezne načine prepovedanih oblik komuniciranja ali določi prepovedane oblike druženja.

(4) Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče odločiti, da bo obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo ali njenim bližnjim.

(5) Trajanje prepovedi približevanja ali komuniciranja se šteje od pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(6) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če je poteklo šest mesecev od začetka izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

72. člen
(Odvzem vozniškega dovoljenja)

(1) Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.

(2) Sodišče sme izreči ta ukrep, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.

(3) Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(4) Po poteku časa, ki ga je določilo sodišče v okviru najnižje in najvišje mere tega ukrepa, sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.

(5) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

73. člen
(Odvzem predmetov)

(1) Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se smejo vzeti, če so storilčeva last.

(2) Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta.

(3) Z zakonom se sme določiti obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last.

Sedmo poglavje
ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI, PRIDOBLJENE S KAZNIVIM DEJANJEM
74. člen
(Razlog za odvzem premoženjske koristi)

(1) Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

(2) Korist iz prejšnjega odstavka tega člena se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje.

75. člen
(Način odvzema premoženjske koristi)

(1) Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku (v nadaljnjem besedilu: prejemnik) koristi se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi.

(2) Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se lahko denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let.

(3) Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

(4) Če je bila premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, prenesena na bližnje sorodnike storilca kaznivega dejanja (razmerja iz 224. člena tega zakonika), ali če je bilo zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi po prvem odstavku tega člena na te osebe preneseno kakšno drugo njegovo premoženje, se jim odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost.

(5) Če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

76. člen
(Varstvo oškodovanca)

(1) Če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče sodišče odvzem premoženjske koristi, kadar presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek.

(2) Oškodovanec, ki ga je sodišče v kazenskem postopku glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, in če zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek.

(3) Oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.

77. člen
(Odvzem premoženjske koristi pravni osebi)

Če je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist pravni osebi, se ji taka korist odvzame. Pravni osebi se odvzame tudi premoženjska korist ali premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, če ga osebe, navedene v prvem odstavku 75. člena tega zakonika, prenesejo nanjo brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti.

77.a člen
(Odvzem premoženja zaradi kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi)

(1) Po določbah tega poglavja se odvzame tudi premoženjska korist ali premoženje, ki ga je s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobila ali s katerim razpolaga hudodelska združba.

(2) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v hudodelski združbi, se kot premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, odvzame tudi premoženje, za katero sodišče ugotovi, da izhaja iz kriminalnih dejavnosti, storjenih v tej združbi.

77.b člen
(Odvzem premoženja, pridobljenega v zvezi s kaznivim dejanjem)

Po določbah tega poglavja se kot premoženje, pridobljeno v zvezi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame tudi premoženje, ki ga storilec ali druge osebe, ki se jim premoženje odvzame, uporabljajo v svojo izključno ali pretežno korist s privolitvijo oseb, ki jim premoženje pripada, če so te osebe vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ali da je z njim bilo pripravljeno, storjeno ali prikrito kaznivo dejanje ali da je bilo pridobljeno z namenom, da se uporabi za kaznivo dejanje.

77.c člen
(Domneva brezplačnosti)

(1) Ne glede na pravno podlago prenosa se domneva, da je bila premoženjska korist oziroma premoženje, ki je predmet odvzema po določbah tega poglavja, preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so jih storilec ali njegovi bližnji sorodniki (razmerja iz 224. člena tega zakonika) neposredno ali posredno prenesli na gospodarsko družbo ali drugo pravno osebo, ki je v njihovi večinski lasti ali imajo v njej pravico izvajati prevladujoč vpliv ali nadzor.

(2) Družbi ali osebi iz prejšnjega odstavka se premoženjska korist ali premoženje ne odvzame, če dokaže, da je zanj plačala dejansko vrednost.

Osmo poglavje
PRAVNE POSLEDICE OBSODBE
78. člen
(Nastanek pravnih posledic obsodbe)

(1) Obsodbe za posamezna kazniva dejanja ali posamezne kazni imajo lahko za pravno posledico prenehanje oziroma izgubo posameznih pravic ali prepoved pridobitve posameznih pravic.

(2) Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena.

(3) Pravne posledice obsodbe se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane.

(4) Za storilca se sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob storitvi kaznivega dejanja.

79. člen
(Vrste pravnih posledic obsodbe)

(1) Pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo posameznih pravic, je prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja ali izguba pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji.

(2) Pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, so:

  1. prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe;
  2. prepoved pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi;
  3. prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.
80. člen
(Začetek in trajanje pravnih posledic obsodbe)

(1) Pravne posledice učinkujejo od dne pravnomočnosti obsodbe.

(2) Pravne posledice obsodbe, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, smejo trajati največ pet let od dne, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana, če ni za posamezne pravne posledice z zakonom določen krajši ali daljši rok.

(3) Po poteku dveh let od dne, ko je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, sme sodišče na prošnjo obsojenca odrediti, da preneha pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prepoved pridobitve posamezne pravice.

(4) Pri presoji, ali naj odredi prenehanje pravne posledice obsodbe, upošteva sodišče vedenje obsojenca po obsodbi, ali je povrnil škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, in tudi druge okoliščine, ki kažejo, da je prenehanje pravne posledice obsodbe utemeljeno.

(5) S prenehanjem pravnih posledic obsodbe niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.

(6) Z izbrisom obsodbe prenehajo njene pravne posledice.

Deveto poglavje
REHABILITACIJA, IZBRIS OBSODBE IN POGOJI ZA DAJANJE PODATKOV IZ KAZENSKE EVIDENCE
81. člen
(Pravni položaj obsojenca po prestani kazni)

(1) Po prestani, plačani ali na drug način v skladu z zakonom izvršeni, odpuščeni ali zastarani kazni imajo nekdanji obsojenci vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih, in lahko pridobivajo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe.

(2) Prejšnji odstavek velja tudi za tiste, ki so na pogojnem odpustu.

82. člen
(Zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe)

(1) Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.

(2) Za obsodbo velja pravnomočna odločba kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo.

(3) Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja.

(4) Roki iz prejšnjega odstavka so:

  1. za obsodbo, s katero je bil storilcu izrečen sodni opomin, in za obsodbo, s katero mu je bila odpuščena kazen – eno leto od pravnomočnosti sodne odločbe;
  2. za pogojno obsodbo – eno leto, od takrat ko je potekla preizkusna doba;
  3. za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen ali kazen zapora do enega leta – tri leta;
  4. za obsodbo na kazen zapora nad eno leto do treh let – pet let;
  5. za obsodbo na kazen zapora nad tri leta do petih let – osem let;
  6. za obsodbo na kazen zapora nad pet do deset let – deset let;
  7. za obsodbo na kazen zapora nad deset do petnajst let – petnajst let.

(5) Obsodba na kazen zapora nad petnajst let se ne izbriše.

(6) Obsodba se ne more izbrisati iz kazenske evidence, dokler trajajo varnostni ukrepi.

(7) Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen samostojno, se izbriše v treh letih od takrat, ko se je prenehal izvrševati ali je izvrševanje zastaralo.

83. člen
(Sodna rehabilitacija)

Sodišče sme na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.

84. člen
(Dajanje podatkov iz kazenske evidence)

(1) Podatki o izrečenih sodbah se vodijo v kazenski evidenci. Z zakonom se določita obseg podatkov in dajanje podatkov iz kazenske evidence pred izbrisom iz kazenske evidence.

(2) Na upravičeno z zakonom določeno zahtevo ustanov ali društev, ki so jim otroci ali mladoletniki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se dajo podatki iz kazenske evidence tudi za izbrisane obsodbe za kazniva dejanja po 170. členu, po 171. členu, po 172. členu, po 173. členu, po 173.a členu, po drugem odstavku 174. člena, po drugem odstavku 175. člena, izvršenega proti mladoletni osebi, in po 176. členu tega zakonika.

(3) Z zakonom se določi, da se obsodbe za kazniva dejanja iz prejšnjega odstavka vpišejo v posebno evidenco in se predpišejo pogoji, omejitve in postopek za dajanje podatkov o takih obsodbah; v primerih, ki niso zajeti v prejšnjem odstavku, se obsodba kljub ohranitvi v posebni evidenci šteje za izbrisano (prvi odstavek tega člena).

Deseto poglavje
TEMELJNE DOLOČBE O IZVRŠEVANJU KAZENSKIH SANKCIJ
85. člen
(Položaj obsojenca na prestajanju kazni zapora)

(1) Z ustavo in zakoni zajamčene pravice tistih, proti katerim se izvršujejo kazenske sankcije, se smejo v skladu z zakonom odvzeti ali omejiti samo, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija.

(2) Oseba, proti kateri se izvršuje kazenska sankcija, ne sme biti mučena in se z njo tudi na drug način ne sme okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnati. Če se je z njo ravnalo tako, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo.

(3) Z obsojenci je treba ravnati človeško, spoštovati njihovo osebno dostojanstvo ter varovati njihovo telesno in duševno celovitost.

(4) Obsojencem je treba zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo, z njihovim soglasjem tudi z zdravljenjem odvisnosti od alkohola ali drog.

86. člen
(Način izvršitve kazni zapora)

(1) Obsojenci prestajajo kazen zapora v zavodih za prestajanje kazni (v nadaljnjem besedilu: zavod), ki jih določa zakon.

(2) Obsojenci se razvrščajo v zavode glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost.

(3) Če je obsojencu izrečena kazen zapora do petih let, lahko sodišče odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku; če mu je bila izrečena kazen zapora do osmih let, pa lahko sodišče odredi, da jo prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku.

(4) Kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod.

(5) Kazen zapora do devetih mesecev se lahko izvršuje tudi s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu.

(6) V času prestajanja kazni se obsojenec ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela. Sodišče v sodbi, s katero je določilo, da se kazen izvrši s hišnim zaporom, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil. Sodišče lahko obsojencu omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne zdravijo ali oskrbujejo in podrobneje določi način izvrševanja hišnega zapora.

(7) Če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, ali pa to stori zunaj dovoljenega časa ali ne upošteva omejitve ali prepovedi stikov ali krši druga pravila, ki jih sodišče določi glede izvrševanja hišnega zapora, lahko sodišče s sklepom odloči, da se preostanek izrečene kazni izvrši v zavodu.

(8) Kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Organ, pristojen za izvrševanje, pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.

(9) Sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način iz prejšnjega odstavka upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

(10) Sodišče v sodbi, v kateri je določilo, da se kazen izvrši z delom v splošno korist, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil.

  1. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.
  2. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom.
  3. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, za obdolženca, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan način izvršitve kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče odloči v skladu s tem predlogom oziroma sporazumom.
87. člen
(Način izvršitve denarne kazni)

(1) Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

(2) Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

(3) Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.

(4) Denarna kazen do tristo šestdeset dnevnih zneskov se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila. Obseg dela se določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela.

(5) Glede vprašanj, ki niso urejena v prejšnjem odstavku, se smiselno uporabljajo določbe osmega do trinajstega odstavka 86. člena tega zakonika.

88. člen
(Pogojni odpust)

(1) Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja.

(2) Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal tri četrtine kazni.

(3) Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen dosmrtnega zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal petindvajset let zapora.

(4) Organ, ki odloča o pogojnem odpustu, in postopek za odločanje o pogojnem odpustu določa zakon.

(5) Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

(6) Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

(7) Obsojenca, ki bo pogojno odpuščen, lahko organ, ki odloča o pogojnem odpustu, postavi pod varstveno nadzorstvo. Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ima enake naloge kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom.

(8) Obsojencu, ki je pogojno odpuščen, lahko organ, ki odloča o pogojnem odpustu, naloži te naloge:

  1. zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, z njegovim soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog;
  2. obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice;
  3. usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim ali nagnjenju;
  4. poraba dohodka v skladu s preživninskimi dolžnostmi;
  5. prepoved druženja z nekaterimi osebami;
  6. prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z eno ali več določenimi osebami, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev;
  1. prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi osebi;
  2. prepoved dostopa na posamezne kraje.

(9) Določbe tega člena se uporabljajo tudi za pogojni odpust iz hišnega zapora. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se za čas hišnega zapora namesto vedenja med prestajanjem kazni upošteva spoštovanje omejitev pri njegovem izvrševanju.

89. člen
(Preklic pogojnega odpusta)

(1) Sodišče prekliče pogojni odpust, če obsojenec na pogojnem odpustu stori eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora nad eno leto.

(2) Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori pogojno odpuščeni eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora do enega leta. Pri presoji, ali naj prekliče pogojni odpust, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen, nagibe, iz katerih so bila storjena, in druge okoliščine, ki kažejo, da je preklic pogojnega odpusta utemeljen. Sodišče lahko prekliče pogojni odpust tudi, če pogojno odpuščeni ne opravlja nalog, ki mu jih je naložil organ, ki odloča o pogojnem odpustu.

(3) Kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena tega zakonika; pri tem vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal.

(4) Prvi, drugi in tretji odstavek tega člena se uporabljajo tudi, kadar sodišče pogojno odpuščenega obsodi za dejanje, ki ga je storil, preden je bil pogojno odpuščen.

(5) Če je pogojno odpuščeni obsojen na kazen zapora do enega leta in sodišče ne prekliče pogojnega odpusta, se pogojni odpust podaljša za čas, ko je obsojenec prestajal kazen zapora.

(6) Če stori obsojenec med pogojnim odpustom kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem poteku, se sme pogojni odpust preklicati najpozneje v enem letu od takrat, ko je čas pogojnega odpusta potekel.

Enajsto poglavje
ZASTARANJE
90. člen
(Zastaranje kazenskega pregona)

(1) Če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo:

  1. petdeset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;
  2. trideset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let;
  3. dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let;
  4. deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto;
  5. šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

(2) Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca.

91. člen
(Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona)

(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(2) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.

(3) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

(4) Zastaranje se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.

92. člen
(Zastaranje izvršitve kazni)

Če ni v tem zakoniku drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo:

  1. petdeset let od obsodbe na trideset let zapora, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;
  2. trideset let od obsodbe na zapor nad deset let;
  3. dvajset let od obsodbe na zapor nad pet let;
  4. deset let od obsodbe na zapor nad eno leto;
  5. šest let od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen.
93. člen
(Zastaranje izvršitve stranskih kazni in varnostnih ukrepov)

(1) Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena.

(2) Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila kot stranske kazni zastara, ko zastara glavna kazen.

(3) Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko preteče šest let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni.

(4) Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko poteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen.

94. člen
(Tek in prekinitev zastaranja)

(1) Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna; če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu.

(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.

(3) Zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se obsojenec na poziv za prestajanje kazni ni odzval ali nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali se kako drugače izmika izvršitvi kazni ali je kako drugače nedosegljiv državnim organom, ali ko je začetek izvrševanja kazni odložen v skladu z zakonom.

(4) Zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Če obsojenec pobegne s prestajanja kazni, izvršitev preostanka kazni ne zastara.

(5) Drugi in tretji odstavek tega člena veljata tudi za zastaranje varnostnih ukrepov.

95. člen
(Nezastarljivost kaznivih dejanj in posebni zastaralni rok)

(1) Kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja, za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika in tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.

(2) Izvršitev kazni dosmrtnega zapora ne zastara.

(3) Kazenski pregon za kazniva dejanja iz 170. do 173. člena ter drugega odstavka 174. člena, drugega odstavka 175. člena in drugega odstavka 176. člena tega zakonika ni več dovoljen, če je od storitve kaznivega dejanja potekel čas, ki je enak trikratniku roka, ki ga za zastaranje kazenskega pregona določa prvi odstavek 90. člena tega zakonika.

Dvanajsto poglavje
AMNESTIJA IN POMILOSTITEV
96. člen
(Amnestija)

Z amnestijo se osebam, ki so je deležne, odpusti pregon, popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi pravna posledica obsodbe.

97. člen
(Pomilostitev)

S pomilostitvijo se po imenu posamezni osebi odpusti pregon ali popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno obsodbo ali izbriše obsodba ali odpravi oziroma skrajša trajanje pravne posledice obsodbe.

98. člen
(Uporaba splošnega dela pri amnestiji in pomilostitvi)

(1) Če se z amnestijo ali pomilostitvijo spremeni določba o kazenski sankciji, se uporablja splošni del tega zakonika.

(2) Če je izrečena kazen dosmrtnega zapora, se s pomilostitvijo ali na podlagi amnestije izreče kazen zapora od petindvajset do trideset let.

(3) Z amnestijo ali pomilostitvijo niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.

Trinajsto poglavje
Pomen izrazov v tem zakoniku
99. člen
(Pomen izrazov v tem zakoniku)

(1) Uradna oseba po tem zakoniku je lahko:

  1. poslanec državnega zbora, član državnega sveta in član lokalnega ali pokrajinskega predstavniškega telesa;
  2. sodnik ustavnega sodišča, sodnik, sodnik porotnik, državni tožilec ali državni pravobranilec;
  3. oseba, ki pri državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi;
  4. druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi (javno pooblastilo) ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži;
  5. vojaška oseba, ki je kot taka določena s posebnimi predpisi, kadar gre za posebna kazniva dejanja, pri katerih je navedena uradna oseba, pa niso določena kot kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost;
  6. oseba, ki v tuji državi na kateri koli ravni opravlja zakonodajno, izvršilno ali sodno nalogo oziroma drugo uradno dolžnost in po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
  7. oseba, ki ji mednarodna javna organizacija daje položaj uradne osebe in po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
  8. oseba, ki pri mednarodnem sodišču opravlja sodniško, tožilsko ali drugo uradno dolžnost ali nalogo.

(2) Za vojaško osebo po tem zakoniku se štejejo: vojak, častnik, podčastnik in vojaški uslužbenec, ki poklicno opravlja vojaško službo, vojak na obveznem ali prostovoljnem služenju vojaškega roka ter obveznik obvezne ali pogodbene rezerve, ko opravlja vojaško službo.

(3) Za volitve in glasovanje po tem zakoniku se štejejo volitve predsednika republike, poslancev državnega zbora, članov državnega sveta, poslancev evropskega parlamenta, lokalne ali pokrajinske volitve ter zakonodajni referendum in drugi z ustavo predpisani referendumi.

(4) Za zunajzakonsko skupnost po tem zakoniku se šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze.

(5) Listina je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

(6) Za premično stvar po tem zakoniku se šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo.

(7) Za silo se šteje tudi uporaba hipnoze, drog ali drugih posebnih sredstev za to, da nekdo proti svoji volji postane nezavesten ali onesposobljen za odpor.

(8) Za motorno vozilo se šteje vsako prometno sredstvo na motorni pogon v kopnem, vodnem in zračnem prometu.

(9) Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki

  1. pri majhni ne presega 500 eurov;
  2. pri večji presega 5000 eurov;
  3. pri veliki presega 50.000 eurov.
  1. Za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku se šteje:
  1. vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu;
  2. vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano.
  1. Za opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma gospodarsko poslovanje po tem zakoniku se štejejo:
  1. izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru dejavnosti iz desetega odstavka tega člena;
  2. upravljanje nepremičnin, premičnin, denarnih sredstev, dohodkov, terjatev, kapitalskih naložb, drugih oblik finančnega premoženja ter drugih sredstev pravnih oseb javnega ali zasebnega prava, razpolaganje s temi sredstvi in nadzorstvo nad njimi.
  1. Za veliko količino ponarejenega denarja, vrednotnic in vrednostnih papirjev po tem zakoniku se šteje nominalna vrednost, ki presega 50.000 eurov.
POSEBNI DEL
Štirinajsto poglavje
KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČLOVEČNOST
100. člen
(Genocid)

(1) Kdor ukaže ali stori z namenom, da bi v celoti ali delno uničil neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, naslednja dejanja:

  • pobijanje pripadnikov takšne skupine,
  • povzročanje hudih telesnih poškodb ali okvar duševnega zdravja pripadnikom takšne skupine,
  • naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja,
  • izvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v takšni skupini,
  • prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino,

se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni skupini zaradi razlogov iz osme alineje 101. člena.

101. člen
(Hudodelstva zoper človečnost)

Kdor ukaže ali stori dejanja, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad:

  • umor;
  • iztrebljanje, ki pomeni ustvarjanje takih življenjskih razmer, med drugim kratenje dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva;
  • zasužnjevanje, ki pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki;
  • deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, ki pomeni prisilno odstranitev oseb z izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu;
  • zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava;
  • mučenje, ki pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja osebi, ki jo je storilec pridržal, pri čemer mučenje ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi povezano;
  • posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve mednarodnega prava, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja;
  • preganjanje, ki pomeni naklepno ali hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti, in sicer zaradi političnih rasnih, narodnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov, povezanih s spolom, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno priznani kot nedopustni, če je tako preganjanje povezano s kaznivimi dejanji po tem členu ter po 100., 102. in 103. členu;
  • prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev osebe po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas;
  • apartheid, ki pomeni nečlovečna dejanja, podobna navedenim v tem členu, storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak režim;
  • druga podobna nečlovečna ravnanja, s katerimi se naklepno povzroča veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja,

se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

102. člen
(Vojna hudodelstva)

Kdor ukaže ali stori vojna hudodelstva, zlasti če so storjena kot sestavni del načrta ali politike ali kot del obsežnega izvrševanja takih hudodelstev, ki so:

  1. hude kršitve ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 (Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Sveta Evrope, Ženevskih konvencij in dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitve, za katere so depozitarji tri glavne jedrske sile, (Uradni list RS, št. 14/1992)) in sicer katero koli navedeno dejanje zoper osebe ali premoženje, ki jih varujejo ustrezne ženevske konvencije:
  • naklepno pobijanje;
  • mučenje ali nečloveško ravnanje, tudi biološki poskusi;
  • naklepno povzročanje velikega trpljenja ali hudih telesnih poškodb ali okvar zdravja;
  • obsežno uničevanje ali prilaščanje premoženja, ki ga vojaške potrebe ne opravičujejo in je izvedeno protipravno in samovoljno;
  • prisiljenje vojnega ujetnika ali druge zaščitene osebe, da služi v sovražnikovih oboroženih silah;
  • naklepen odvzem pravice vojnemu ujetniku ali drugi zaščiteni osebi do poštenega in pravilnega sojenja;
  • protipravna deportacija ali protipravno pridržanje;
  • jemanje talcev;
  1. druge kršitve zakonov in običajev, ki se uporabljajo v mednarodnih oboroženih spopadih po veljavnem mednarodnem pravu, in sicer katero koli navedeno dejanje:
  • naklepni napadi na civilno prebivalstvo na splošno ali na posamezne civilne osebe, ki neposredno ne sodelujejo pri sovražnostih;
  • naklepni napadi na civilne objekte, to je na objekte, ki niso vojaški cilji;
  • naklepni napadi na osebje, objekte in naprave, material, enote ali vozila, vključena v človekoljubno pomoč ali mirovno misijo v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, dokler so po mednarodnem pravu oboroženih spopadov upravičeni do enakega varstva kot civilne osebe ali civilni objekti;
  • naklepna sprožitev napada z vednostjo, da bo tak napad povzročil tudi smrt in telesne poškodbe civilnih oseb ali civilnih objektov ali obsežno, dolgoročno in hudo škodo za naravno okolje, ki bi bila čezmerna v primerjavi s skupnimi pričakovanimi, konkretnimi in neposrednimi vojaškimi prednostmi;
  • napad ali bombardiranje nebranjenih mest, vasi bivališč ali zgradb, ki niso vojaški cilji, s kakršnimi koli sredstvi;
  • umor ali ranitev borca, ki se je vdal na milost ali nemilost, potem ko je odložil orožje ali nima več sredstev za obrambo;
  • zloraba bele zastave ali zastave ali vojaških oznak ali uniforme sovražnika ali Združenih narodov, znamenja ali zastave Rdečega križa ali znamenj, ki tem ustrezajo ter drugih razpoznavnih znakov po ženevskih konvencijah ali zaznamovanj kulturnih dobrin po haaški konvenciji (Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada s Pravilnikom za njeno izvajanje (Uradni list FLRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/56) in Drugi protokol k Haaški konvenciji iz leta 1954 o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada (Uradni list RS, št. 22/2003)), katere posledica je smrt ali huda poškodba osebe;
  • neposredna ali posredna premestitev dela civilnega prebivalstva zasedbene sile na zasedeno ozemlje ali deportacija ali preselitev vsega ali dela prebivalstva zasedenega ozemlja na to ozemlja ali zunaj njega;
  • naklepni napadi na zgradbe, namenjene veri, izobraževanju, umetnosti, znanosti ali dobrodelni dejavnosti, kulturne ali zgodovinske spomenike, kulturne dobrine s posebnim spoznavnim znamenjem, naravne znamenitosti, bolnišnice in kraje, kjer se zbirajo bolniki in ranjenci, če ti objekti niso vojaški cilji;
  • izpostavljanje oseb, ki jih ima nasprotna stran pod svojo oblastjo, telesnemu pohabljanju ali kakršnim koli medicinskim ali znanstvenim poskusom, ki niso upravičeni kot zdravstvena, zobozdravstvena ali bolnišnična oskrba prizadetih oseb, niti niso storjeni v interesu teh oseb in povzročajo smrt ali resno ogrozijo zdravje take osebe ali oseb;
  • zahrbten umor ali ranitev posameznikov, ki pripadajo sovražni državi ali vojski;
  • protipravno jemanje stvari ubitim in ranjenim na bojišču;
  • izjava, da ne bo nikomur prizaneseno;
  • uničenje ali zaseg sovražnikovega premoženja, razen če takega uničenja ali zasega neizogibno ne zahtevajo vojne nujnosti;
  • izjava, da so pravice in tožbe državljanov sovražne strani na sodišču odpravljene, začasno ustavljene ali nedopustne;
  • prisiljevanje državljanov sovražne strani, da sodelujejo pri vojnih operacijah proti svoji lastni državi, tudi če so bili pred začetkom vojne pripadniki njenih oboroženih sil;
  • plenjenje mesta ali kraja, tudi če je bilo zavzeto z napadom;
  • uporaba strupa ali zastrupljenega orožja;
  • uporaba dušljivih, strupenih ali drugih plinov in vseh podobnih tekočin, sredstev ali naprav;
  • uporaba krogel, ki se v človeškem telesu hitro razpršijo ali sploščijo, kot so krogle s trdim ovojem, ki ne pokriva jedra v celoti ali je narezan;
  • uporaba takega orožja, izstrelkov ter sredstev in načinov vojskovanja, ki povzročijo odvečne poškodbe ali nepotrebno trpljenje ali že po svoji naravi učinkujejo brez razločevanja in s tem kršijo mednarodno pravo oboroženih spopadov, če so tako orožje, izstrelki in sredstva in načini vojskovanja v celoti prepovedani;
  • napadi na osebno dostojanstvo, še posebej poniževalno in zaničevalno ravnanje;
  • posiljevanje, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na narodno sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve mednarodnega prava, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika spolnega nasilja, ki je tudi huda kršitev ženevskih konvencij;
  • izraba navzočnosti civilne ali kakšne druge zaščitene osebe za odvrnitev vojaških operacij od določenih točk, območij ali vojaški enot;
  • uporaba kulturnih dobrin pod razširjenim varstvom ali njihovo neposredno okolico v podporo vojaškemu delovanju;
  • naklepni napadi na zgradbe, material, sanitetne enote in prevoze ter osebje, ki uporablja razpoznavne znake po ženevskih konvencijah;
  • naklepno stradanje civilnih oseb kot način vojskovanja, tako da se jim odvzamejo stvari, nujne za njihovo preživetje, vključno z naklepnim preprečevanjem dobav pomoči, kot so predvidene po ženevskih konvencijah;
  • nabor ali vključevanje otrok, mlajših od petnajst let, v državne oborožene sile ali njihovo izrabljanje za dejavno sodelovanje pri sovražnostih;
  1. v oboroženem spopadu, ki ni mednaroden, vendar ne pomeni notranjih nemirov in napetosti, kot so neredi, posamična in občasna dejanja nasilja ali druga podobna dejanja, ob hudih kršitvah 3. člena, skupnega štirim ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, in sicer katero koli od navedenih dejanj, storjenih zoper osebe, ki pri sovražnostih ne sodelujejo dejavno, vključno s pripadniki oboroženih sil, ki so odložili orožje, in tistimi, ki ne morejo sodelovati v boju zaradi bolezni, ran, pridržanja ali drugega vzroka:
  • napadi na življenje in telo, še posebej umori vseh vrst, pohabljenje, okrutno ravnanje in mučenje;
  • napadi na osebno dostojanstvo, še posebej zaničevalno in poniževalno ravnanje;
  • jemanje talcev;
  • izrekanje obsodb in izvrševanje smrtnih kazni brez predhodne sodbe pravilno ustanovljenega sodišča, ki zagotavlja vsa pravna jamstva, ki so splošno priznana kot nujna;
  1. druge hude kršitve zakonov in običajev, ki se po veljavnem mednarodnem pravu uporabljajo v oboroženih spopadih, ki niso mednarodni, in sicer katero koli navedeno dejanje:
  • naklepni napadi na civilno prebivalstvo na splošno ali na posamezne civilne osebe, ki ne sodelujejo neposredno pri sovražnostih;
  • naklepni napadi na zgradbe, material, sanitetne enote in prevoze ter osebje, ki uporablja razpoznavne znake po ženevskih konvencijah v skladu z mednarodnim pravom;
  • naklepni napadi na osebje, objekte in naprave, material, enote ali vozila, vključena v človekoljubno pomoč ali mirovno misijo v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov (Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij za katere je depozitar vlada ZDA, haaških konvencij in konvencij o intelektualni lastnini (Uradni list RS, št. 24/1992)), dokler so po mednarodnem pravu oboroženih spopadov upravičeni do enakega varstva kot civilne osebe ali civilni objekti;
  • naklepni napadi na zgradbe, namenjeni veri, izobraževanju, umetnosti, znanosti ali dobrodelni dejavnosti, kulturne spomenike, bolnišnice in kraje, kjer se zbirajo bolniki in ranjenci, če ti niso vojaški cilji;
  • plenjenje mesta ali kraja, tudi če je bilo zavzeto z napadom;
  • posiljevanje, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na narodno sestavo katerega koli prebivalstva, prisilna sterilizacija ter katera koli druga oblika spolnega nasilja, ki je tudi huda kršitev 3. člena, skupnega štirim ženevskim konvencijam;
  • nabor ali vključevanje otrok, mlajših od petnajst let, v oborožene sile ali skupine ali njihovo izrabljanje za dejavno sodelovanje pri sovražnostih;
  • ukaz o izselitvi civilnega prebivalstva zaradi razlogov, ki so povezani s spopadom, razen če tega ne zahteva varnost vpletenih civilnih oseb ali nujni vojaški razlogi;
  • zahrbten umor ali ranitev borca nasprotne strani;
  • izjava, da ne bo nikomur prizaneseno;
  • izpostavljanje oseb, ki jih ima druga stran v spopadu pod svojo oblastjo, telesnemu pohabljenju ali kakršnim koli medicinskim ali znanstvenim poskusom, ki niso upravičeni kot zdravstvena, zobozdravstvena ali bolnišnična oskrba prizadetih oseb, niti niso storjeni v njihovem interesu in povzročijo smrt ali resno ogrozijo zdravje take osebe ali oseb;
  • uničenje ali zaseg nasprotnikovega premoženja, razen če takega uničenja ne zahtevajo nujnosti spopada;
  • uporaba strupa ali zastrupljenega orožja;
  • uporaba dušljivih, strupenih ali drugih plinov in vseh podobnih tekočin, sredstev ali naprav;
  • uporaba krogel, ki se v človeškem telesu hitro razpršijo ali sploščijo, kot so krogle s trdim ovojem, ki ne pokriva jedra v celoti ali je narezan,

se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

103. člen
(Agresija)

(1) Uradna ali druga oseba s položajem učinkovitega nadzora ali možnosti odrejanja političnega ali vojaškega delovanja države, ki načrtuje, pripravi, sproži ali izvrši dejanje agresije, ki je po naravi, teži in obsegu očitna kršitev Ustanovne listine Združenih narodov, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

(2) Dejanje agresije je uporaba vojaške sile, ki je usmerjana zoper suverenost, ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost druge države ali na kakršen koli drug način, ki ni združljiv z Ustanovno listino Združenih narodov. Za agresijo, ne glede na napoved vojne, štejejo naslednja dejanja:

  1. invazija ali oborožen napad na ozemlje, morje, zrakoplove, pristanišča ali plovila druge države, z začasno ali trajno vojaško zasedbo ali nasilno priključitvijo ozemlja te države ali njegovega dela;
  2. bombardiranje ali uporaba katerega koli orožja zoper ozemlje druge države;
  3. blokada pristanišč ali obale druge države;
  4. uporaba oboroženih sil, ki so na ozemlju druge države z njenim privoljenjem, v nasprotju s pogoji te privolitve ali zadrževanje teh sil po izteku časa, določenega v tej privolitvi;
  5. dopuščanje drugi državi, da uporabi ozemlje Republike Slovenije, ki je na razpolago tej državi, za izvršitev agresije na drugo državo;
  6. pošiljanje oboroženih skupin, plačancev ali paravojaških enot z namenom izvajanja takih dejanj, ki po teži ustrezajo prej naštetim dejanjem.
104. člen
(Odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih)

(1) Vojaški poveljnik se za kazniva dejanja iz 100. do 103. člena tega zakonika, ki so jih storile enote pod njegovim dejanskim poveljstvom in nadzorom, ker ni pravilno opravljal nadzora nad temi enotami in ni izvedel vseh primernih in potrebnih ukrepov v okviru svojih pooblastil za preprečitev ali ustavitev teh kaznivih dejanj ali za predložitev zadeve pristojnim organom v preiskavo in pregon, čeprav je vedel, da so njegove enote storile ali da bi v danih okoliščinah lahko storile taka kazniva dejanja, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Za dejanja iz prejšnjega odstavka se enako kaznuje oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, ali oseba, ki v civilni organizaciji ali podjetju dejansko izvaja vodstveno oblast in nadzorstvo.

(3) Za dejanja iz prejšnjih odstavkov se vojaški poveljnik ali oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, ali oseba, ki v civilni organizaciji ali podjetju dejansko izvaja vodstveno oblast in nadzorstvo, ki bi moral ali mogel vedeti, da so njegove enote storile ali bi v danih okoliščinah lahko storile kazniva dejanja iz 100. do 103. člena tega zakonika, kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

105. člen
(Združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji)

(1) Kdor ustanovi hudodelsko združbo za izvrševanje kaznivih dejanj in 100. do 103. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor postane član združbe iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Storilec kaznivega dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prepreči storitev kaznivih dejanj, določenih v prvem odstavku ali jih pravočasno naznani, se kaznuje z zaporom do treh let, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.

(4) Kdor poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 100. do 103. člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

106. člen
(Novačenje vojaških najemnikov in oseb, mlajših od osemnajst let)

(1) Kdor med vojno, oboroženim spopadom ali zasedbo ali kdor pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije kot del velikega sistematičnega napada ukaže novačenje ali novači osebe, ki še niso stare osemnajst let, v državne ali druge oborožene sile in jih izrablja ali ukaže njihovo izrabljanje za dejavno sodelovanje pri sovražnostih, se kaznuje za zaporom od desetih do petnajstih let.

(2) Kdor novači, uri ali financira urjenje vojaških najemnikov, se kaznuje z zaporno kaznijo do treh let.

107. člen
(Neupravičena odložitev repatriacije vojnih ujetnikov ali civilnih oseb)

Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava po končani vojni ali oboroženem spopadu ukaže odložiti ali sam odloži repatriacijo vojnih ujetnikov ali civilnih oseb, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

108. člen
(Terorizem)

(1) Kdor z namenom, da bi uničil ali hudo ogrozil ustavne, gospodarske, socialne ali politične temelje Republike Slovenije ali druge države ali mednarodne organizacije, da bi hudo zastrašil prebivalstvo oziroma da bi prisilil vlado Republike Slovenije ali druge države ali mednarodno organizacijo, da nekaj stori ali opusti, stori ali grozi, da bo storil, eno ali več od naslednjih dejanj:

  • napad na življenje in telo ali na človekove pravice in svoboščine,
  • ugrabitev ali zajetje talcev,
  • precejšnje uničenje državnih ali javnih objektov ali predstavništev tujih držav, prevoznega sistema, infrastrukture, javnega kraja ali zasebne lastnine,
  • neupravičeno poseganje v informacijski sistem, ki pomeni resno oviranje ali prekinjanje njegovega delovanja z vnosom, prenosom, poškodovanjem, brisanjem ali spreminjanjem podatkov ali s preprečevanjem ali onemogočanjem dostopa do podatkov, in ki povzroči resno škodo ali je bilo storjeno z uporabo računalniškega programa, gesel ali kod za dostop, zasnovanih ali prilagojenih za namene storitve dejanja, ali neupravičeno poseganje v informacijski sistem kritične infrastrukture, ki pomeni resno oviranje ali prekinjanje njegovega delovanja z vnosom, prenosom, poškodovanjem, brisanjem ali spreminjanjem podatkov ali preprečevanjem ali onemogočanjem dostopa do podatkov,
  • neupravičeno brisanje, poškodovanje ali spreminjanje podatkov v informacijskem sistemu kritične infrastrukture ali preprečevanje ali onemogočanje dostopa do takih podatkov,
  • zajetje ali prevzem nadzora nad pritrjeno ploščadjo v epikontinentalnem pasu z uporabo sile ali grožnje ali drugega načina ustrahovanja ali nasilno vedenje proti osebi na ploščadi, če tako dejanje ogroža njeno varnost, ali uničenje pritrjene ploščadi v epikontinentalnem pasu oziroma povzročitev škode na njej, ki lahko ogrozi njeno varnost, ali postavitev naprave zaradi uničenja pritrjene ploščadi ali ogrožanja varnosti na njej, ali poškodovanje ali povzročitev smrti osebe v povezavi s katerim od prej navedenih dejanj,
  • ugrabitev zrakoplova, plovila, sredstev tovornega prevoza ali javnega prevoznega sredstva,
  • proizvodnjo, posest, pridobitev, prevoz, dobavo ali uporabo orožja, razstreliva, jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja,
  • raziskovanje in razvoj jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja,
  • ogrožanje varnosti s spuščanjem nevarnih snovi oziroma povzročanjem požarov, poplav ali eksplozij,
  • motnjo ali prekinitev oskrbe z vodo, elektriko ali drugimi za življenje ljudi osnovnimi naravnimi viri, ki lahko ogrozijo življenje ljudi,

se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(2) Kdor hoče doseči namen iz prejšnjega odstavka s tem, da uporabi ali grozi z uporabo jedrske ali druge radioaktivne snovi ali naprave, s poškodovanjem jedrskega objekta, tako da izpušča radioaktivno snov ali omogoča njen izpust, z grožnjo ali uporabo sile zahteva jedrsko ali drugo radioaktivno snov, napravo ali jedrski objekt, se kaznuje z zaporom do petnajstih let.

(3) Kdor pripravlja ali pomaga pri pripravljanju kaznivih dejanjih iz prejšnjih odstavkov, tako da protipravno pridobi ali da na razpolago za storitev teh kaznivih dejanj potrebna materialna sredstva ali z izsiljevanjem pripravi drugega, da pri teh kaznivih dejanjih sodeluje, ali ponaredi uradne ali javne listine, potrebne pri storitvi teh kaznivih dejanj, ali take listine uporabi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od osmih do petnajstih let.

(5) Če storilec pri storitvi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

(6) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi ali skupini, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja (v nadaljevanju teroristična hudodelska združba ali skupina), navedena v teh odstavkih, se storilec kaznuje z zaporom od osmih do petnajstih let.

(7) Kdor sodeluje v teroristični hudodelski združbi ali skupini, ki ima namen storiti kazniva dejanja iz prvega, drugega, četrtega ali petega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do osmih let.

(8) Kdor ustanovi ali vodi hudodelsko združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom najmanj petnajst let.

108.a člen
(Potovanje v tujino z namenom terorizma
)

(1) Kdor odpotuje iz države svojega državljanstva ali dejanskega prebivališča z namenom storitve dejanj iz 108. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor odpotuje iz države svojega državljanstva ali dejanskega prebivališča z namenom storitve dejanj iz drugega ali tretjega odstavka 111. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do osmih let.

(3) Kdor ob vedenju, da gre za namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena, organizira ali drugače omogoča potovanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

109. člen
(Financiranje terorizma)

(1) Kdor zagotovi ali zbere denar ali premoženje z namenom, da bo deloma ali v celoti uporabljeno za storitev dejanj iz 108., 108.a, 110. in 111. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje storilec dejanja iz prejšnjega odstavka tudi, če z namenom zagotovljen ali zbran denar ali premoženje ni bil dejansko uporabljen za storitev v prejšnjem odstavku navedenih kaznivih dejanj.

(3) Če je bilo dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v teroristični hudodelski združbi ali skupini za izvrševanje terorističnih kaznivih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

(4) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta.

Zakaj ne vidim vseh členov?

Naročniki vidijo tudi preostalih 277 členov.

Naročite se tukaj in pridobite dostop do vseh vsebin.
Če ste že naročnik se prijavite tukaj.

Naročite se
Povezani predpisi
    1. Uradni list RS, št. 97/2020 z dne 10.07.2020

      Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

    2. Uradni list RS, št. 97/2020 z dne 10.07.2020

      Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

    3. Uradni list RS, št. 24/2018 z dne 13.04.2018

      Odločba o ugotovitvi, da 243. člen Kazenskega zakonika ni bil v neskladju z Ustavo

    4. Uradni list RS, št. 64/2016 z dne 14.10.2016

      Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 399. člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor izključuje pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o odreditvi pripora po četrtem odstavku 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena Zakona o kazenskem postopku

Povezane vsebine

Zastavite nam vprašanje

Vprašanja so na voljo le prijavljenim uporabnikom.
Napaka pri pošiljanju vprašanja.
Vprašanje lahko zastavijo samo prijavljeni uporabniki.
Vprašanje je prekratko.
Obogatite vprašanje z dodatnimi informacijami. Hvala!
Presegli ste kvoto vprašanj.
V trenutnem naročniškem obdobju ste porabili vsa vprašanja. Za dodatno svetovanje nas kontaktirajte.
Pri svetovanju zagotavljamo diskretnost in anonimnost.
Zahvaljujemo se za poslano vprašanje.
Potrudili se bomo, da vam odgovorimo čimprej!