V Zakonu o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF, 88/16 – ZdZPZD, 40/17, 64/17 – ZZDej-K, 49/18 in 66/19) se besedilo 10.a člena spremeni tako, da se glasi:
»Ne glede na določbe 5., 10. in prvega odstavka 12. člena tega zakona lahko zdravnik z osnovno licenco v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo samostojno opravlja zdravniško službo v omejenem obsegu, če je:
– zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, in
– v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit.
Zdravnik lahko v obsegu samostojnega opravljanja zdravniške službe iz prejšnjega odstavka opravlja dela s področja urgentne medicine, to je nujnih zdravniških ukrepov, in v skladu s tem predpisuje zdravila in medicinske pripomočke.«.

Besedilo 11. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, pri svojem delu uporablja slovenski jezik.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje ob prijavi na strokovni izpit, in sicer:
– z dokazilom o zaključeni najmanj srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji,
– s potrdilom zbornice o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike ali
– z dokazilom javne visokošolske izobraževalne ustanove v Republiki Sloveniji ali tujini, ki poučuje in izvaja izpit iz slovenskega jezika kot drugi oziroma tuj jezik, o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika.
Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
– stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira,
– zahtevnost delovnega mesta,
– način dela.
Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika za zdravnike na ravni C1 ter pisanje na ravni B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Potrdilo iz druge alineje drugega odstavka tega člena, s katerim se dokazuje raven znanja slovenskega jezika iz prejšnjega odstavka, izda zbornica na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike. Program preizkusa znanja iz prejšnjega stavka pripravi zbornica v sodelovanju z javno visokošolsko izobraževalno ustanovo v Republiki Sloveniji, na kateri se poučuje slovenščina kot drugi in tuji jezik in ki izvaja izpite iz znanja slovenskega jezika. Potrdilo iz tega odstavka se izda za namen opravljanja zdravniške službe pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega in petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se lahko bolniku omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.
Vsebino in potek preizkusa znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike ter obliko potrdila iz šestega odstavka tega člena določi zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.
Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika iz tega člena krije zdravnik.«.

V 12. členu se v tretjem odstavku besedilo »ministrstvo, pristojno za zdravje« nadomesti z besedilom »ministrstvo, pristojno za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo)«.

V 12.b členu se v drugem odstavku besedilo »ministrstvu, pristojnem za zdravje,« nadomesti z besedo »ministrstvu«.
V četrtem odstavku se besedilo »Ministrstvo, pristojno za zdravje,« nadomesti z besedo »Ministrstvo«.

V 14. členu se v četrtem odstavku besedilo »ministrstvu, pristojnem za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo)« nadomesti z besedo »zbornici«.
Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Po opravljenem strokovnem izpitu lahko sekundarij nadaljuje sekundariat, ki ga opravlja pri pooblaščenih izvajalcih iz 22. člena tega zakona, in sicer na specialističnem področju, upoštevajoč število razpoložljivih prostih delovnih mest za usposabljanje zdravnikov. Ne glede na prejšnji stavek sekundarij v okviru izbirnega dela sekundariata prve tri mesece opravi na področju družinske medicine ali urgentne medicine.«.

Za 15. členom se dodata nova 2.a oddelek in 15.a člen, ki se glasita:
»2.a Osnovna licenca
15.a člen
Zdravniku, ki uspešno opravi strokovni izpit, zbornica po uradni dolžnosti podeli osnovno licenco.
Osnovna licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe v mejah 10.a člena tega zakona.
Osnovna licenca je trajna, za njen začasni ali trajni odvzem pa se uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo začasni ali trajni odvzem licence, razen prve alineje tretjega odstavka 37. člena tega zakona.«.