Vlada Republike Slovenije je na 92. redni seji dne 22.7.2010 določila besedilo:

– Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost,

mag. Helena KAMNAR
GENERALNA SEKRETARKA

PRILOGA: 1

REPUBLIKA SLOVENIJA
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

SKRAJŠANI POSTOPEK
EVA 2010-1611-0022

PREDLOG ZAKONA

O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST

I. UVOD
1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA
V Republiki Sloveniji je bil sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z davkom na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) uveden z Zakonom o davku na dodano vrednost (Uradni list. RS št. 89/98; v nadaljnjem besedilu: ZDDV), in sicer s 1. julijem 1999. Sistem DDV je nadomestil sistem davka od prometa proizvodov in storitev v fazi prodaje na drobno. ZDDV, ki je bil tekom let večkrat spremenjen in dopolnjen, je prenehal veljati 1. januarja 2007, ko ga je nadomestil nov Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1), zadnjič spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/09; v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1B).

Sistem DDV v Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU) urejajo naslednje direktive:

- Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11.12.2006, str.1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2006/112/ES), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2010/23/EU z dne 16. marca 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za opravljanje nekaterih storitev, dovzetnih za goljufije (UL L št. 72 z dne 20.3.2010, str. 1);

- Direktiva Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne 20. 2. 2009, str. 23; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2008/9/ES) in

- Trinajsta direktiva Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L št. 326 z dne 21. 11. 1986; str. 40, v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 86/560/EGS).

Države članice EU so morale sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s posameznimi členi v navedenih direktivah do datumov, ki so predvideni v teh določbah.

ZDDV-1, ki se uporablja od 1. januarja 2007, je usklajen z Direktivo Sveta 2006/112/ES in Direktivo Sveta 86/560/EGS, Direktiva Sveta 2008/9/ES pa je bila v slovensko zakonodajo prenesena z ZDDV-1B.

Z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev (UL L št. 44 z dne 20.2.2008, str. 11; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2008/8/ES) so bila uvedena nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev, ki morajo biti prenesena v nacionalne zakonodaje držav članic EU, in za katere je predvidena postopna uveljavitev sprejetih sprememb. Večina sprememb je morala biti uveljavljena s 1. januarjem 2010, nekatere morajo biti uveljavljene s 1. januarjem 2011, nekatere s 1. januarjem 2013 in zadnje s 1. januarjem 2015.

Z ZDDV-1B so bila uveljavljena nova pravila o kraju opravljanja storitev, ki so začela veljati 1. januarja 2010. S tem predlogom zakona pa se v ZDDV-1 prenašajo tiste določbe Direktive Sveta 2008/8/ES, ki morajo biti uveljavljene s 1. januarjem 2011. Spremembe se nanašajo na 53. in 54. člen Direktive Sveta 2006/112/ES, ki opredeljujeta kraj opravljanja storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave. Za navedene storitve bo uveljavljeno posebno pravilo v zvezi z vstopninami. Tako bodo vstopnine, vključno s pomožnimi storitvami v zvezi z vstopninami, zaračunane davčnim zavezancem, obdavčene po kraju, kjer prireditve potekajo, medtem ko bodo ostale storitve, povezane s temi prireditvami, obdavčene po splošnem pravilu, to je po sedežu prejemnika storitve.

S 1. januarjem 2013 bo spremenjen kraj najema, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev in zasebnih čolnov, s 1. januarjem 2015 pa bodo uveljavljene spremembe v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja in elektronskimi storitvami.

Poleg 53. in 54. člena Direktive Sveta 2008/8/ES, je treba v ZDDV-1 prenesti še določbe Direktive Sveta 2009/69/ES z dne 25. junija 2009 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede davčne utaje, povezane z uvozom (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2009/69/ES) ter Direktive Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 o spremembi nekaterih določb Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2009/162/EU), ki morajo biti uveljavljene s 1. januarjem 2011. Z Direktivo Sveta 2009/69/ES je določen sveženj minimalnih pogojev, pod katerimi se uporablja oprostitev za uvoz blaga, ki mu sledi dobava ali prenos tega blaga v drugo državo članico, z Direktivo Sveta 2009/162/EU pa so v Direktivo Sveta 2006/112/ES vključene spremembe, ki so predvsem tehničnega značaja.

Z Direktivo Sveta 2010/23/EU z dne 16. marca 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za opravljanje nekaterih storitev, dovzetnih za goljufije, je glede na resnost goljufij na področju DDV omogočena začasna uporaba mehanizma, ki omogoča, da se obveznost plačila DDV prenese na osebo, na katero so prenesene pravice do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljeni v členu 3 Direktive 2003/87/ES. Ukrep se uvaja z namenom preprečevanja prenosa goljufij na področju trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Slovenijo iz držav članic in tudi tretjih držav, ki so ali bodo uvedle mehanizem obrnjene davčne obveznosti na tem področju.

Z Direktivo Sveta 2007/75/ES z dne 20. decembra 2007 o spremembah Direktive Sveta 2006/112/ES v zvezi z nekaterimi začasnimi določbami o stopnjah davka na dodano vrednost se Sloveniji do 31. decembra 2010 dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV od stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike. Po poteku navedenega prehodnega obdobja, ki je bilo Sloveniji odobreno v okviru pogajanj o pristopu Republike Slovenije k Evropski uniji, uporaba nižje stopnje DDV, v skladu z zahtevami Direktive Sveta 2006/112/ES, ne bo več možna.

Zaradi uskladitve z Direktivo Sveta 2006/112/ES je potrebna tudi sprememba zakona v zvezi z obravnavo storitev javnih poštnih služb, za katere so države članice dolžne predpisati oprostitev plačila DDV. Navedena uskladitev je še posebej povezana s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti s 23. aprila 2009 v zadevi C-357/07, TNT Post UK. V izreku navedene sodbe je določeno, da je pojem »javne poštne storitve« iz a) točke prvega odstavka 132. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, v kateri je zajeta omenjena oprostitev plačila DDV, treba razlagati tako, da zajema javne in zasebne izvajalce, ki v državah članicah v celoti ali delno zagotavljajo univerzalno poštno storitev, kot je določena s 3. členom Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL L št. 15 z dne 21.1.1998, str. 14), kot je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (UL L št. 52 z dne 27.2.2008, str. 3), (v nadaljnjem besedilu: Poštna direktiva). V skladu z (a) točko prvega odstavka 132. člena Direktive Sveta 2006/112/ES so davka oproščene vse tiste storitve in dobave blaga v zvezi z opravljanjem teh storitev, razen prevoza potnikov in telekomunikacijskih storitev, ki jih izvajajo javne službe kot take, in sicer na podlagi svojega statusa izvajalca, ki v državi članici v celoti ali delno zagotavlja univerzalno poštno storitev. Oprostitev plačila DDV se posledično uvaja še za poštne znamke, ki se uporabljajo kot plačilo za navedene poštne storitve. Oprostitev se ne nanaša na storitve in dobavo blaga v zvezi z opravljanjem teh storitev, katerih pogoji so bili individualno določeni. Navedena sprememba zakona v zvezi z obravnavo storitev javnih poštnih služb je nujna tudi zaradi uradnega opomina, ki ga je Evropska komisija dne 28. junija 2010 posredovala Sloveniji zaradi domnevne neizpolnitve obveznosti v zvezi s prenosom a) točke prvega odstavka 132. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.


2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1 Cilji

- prenos Direktive Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev v delu, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2011;
- prenos Direktive Sveta 2009/69/ES z dne 25. junija 2009 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede davčne utaje, povezane z uvozom, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2011;
- prenos Direktive Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 o spremembi nekaterih določb Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2011;
- prenos Direktive Sveta 2010/23/EU z dne 16. marca 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za opravljanje nekaterih storitev, dovzetnih za goljufije, ki je začela veljati 9. aprila 2010 in se uporablja do 30. junija 2015;
- uskladitev z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi s stopnjo DDV od stanovanjske gradnje za trg in v zvezi z obravnavo storitev javnih poštnih služb;
- odprava posameznih nejasnosti in nedoslednosti zakona.

2.2 Načela

Predlog zakona ne odstopa od temeljnih načel obračunavanja DDV, na katerih temelji že obstoječi zakon.

Pri kraju opravljanja storitev se načelo obdavčitve po namembnem kraju upošteva tudi za vstopnine, ki bodo obdavčene tam, kjer prireditev dejansko poteka.

Predlagana oprostitev plačila DDV za skupna podjetja, ustanovljena na podlagi 171. člena Pogodbe o Evropski uniji, katerih naloga je izvajanje politike Unije, sledi načelu nevtralnosti. V zvezi s podjetji, ustanovljenimi na ravni Unije je namreč treba, v podporo prizadevanjem Unije na področju raziskav, upoštevati njihov skupnostni značaj in poseben način njihovega financiranja. Ta podjetja nimajo pravice do odbitka DDV, ker ne opravljajo obdavčene dejavnosti, zato je treba obdavčitev teh nakupov preprečiti.

S predlaganimi pogoji za oprostitev uvoza blaga, kadar uvozu sledi oproščena dobava blaga znotraj Unije se bo zagotovilo enotno izvajanje te oprostitve na ozemlju Unije.

V skladu z načelom nevtralnosti ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV le, če blago in storitve uporablja za namene svoje poslovne dejavnosti. To načelo se mora odražati tudi pri nakupu nepremičnin in z njimi povezanih izdatkov, kadar davčni zavezanci nepremičnine uporabljajo tako za poslovno in neposlovno dejavnost.

2.3 Poglavitne rešitve

V 7. členu predloga zakona so vključene spremembe v zvezi z dobavo plina po distribucijskih sistemih, v povezavi z določitvijo kraja opravljene dobave. Po sedanji ureditvi se posebni sistem glede pravil o kraju dobave plina in električne energije ne uporablja za uvoz in dobavo zemeljskega plina po plinovodih, ki niso del distribucijskega sistema in tudi ne za plinovode transportnega sistema, po katerih potekajo čezmejne transakcije po plinovodih. V predlog zakona so vključene spremembe tako, da se posebni sistem uporablja tudi v teh primerih. Nadalje se v zakon vključujejo enaka pravila za določitev kraja obdavčitve za dobavo energije za ogrevanje ali hlajenje preko omrežij daljinskega ogrevanja in hlajenja.

Z 8. členom predloga zakona se spreminja kraj opravljanja storitev, ki se nanaša na kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne in podobne prireditve, in sicer razlikuje med vstopninami in drugimi storitvami. Pri vstopninah za te prireditve davčnim zavezancem, se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer prireditev dejansko poteka, medtem ko se pri drugih storitvah povezanih s temi dejavnostmi osebi, ki je davčni zavezanec, uporabi splošno pravilo, to je kraj, kjer ima sedež prejemnik storitev. Če je prejemnik omenjenih storitev oseba, ki ni davčni zavezanec je kraj opravljanja storitev še nadalje kraj, kjer se te storitve dejansko izvajajo.

Glede na to, da s potekom prehodnega obdobja 31. decembra 2010, nižja stopnja DDV od stanovanjskih objektov, ki se ne dobavljajo v okviru socialne politike, v skladu z Direktivo Sveta 2006/112/ES v Sloveniji ni več predvidena, se v 13. členu predloga zakona odpravlja nižja 8,5% stopnja DDV.

V predlogu zakona je v 14. členu vključena oprostitev plačila DDV od izvajanja univerzalne poštne storitve, kot je opredeljena z Zakonom o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09), s katerim se v pravni red Republike Slovenije prenaša Poštna direktiva. Univerzalna poštna storitev je določena v 3. členu Zakona o poštnih storitvah, ki v pravni red Republike Slovenije prenaša 3. člen navedene direktive. Nadalje je v 16. členu predloga zakona vključena oprostitev plačila DDV od dobave poštnih znamk po nominalni vrednosti, ki se v Sloveniji uporabljajo kot plačilo za navedene poštne storitve. S tem je opravljena dokončna uskladitev z določbama Direktive Sveta 2006/112/ES, ki države članice zavezuje, da v zvezi z navedenimi storitvami in poštnimi znamkami določijo oprostitev plačila DDV. Kot univerzalna storitev v skladu s 3. členom Zakona o poštnih storitvah se izvajajo naslednje poštne storitve: sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih pošiljk do mase 2 kg, sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih paketov do mase 10 kg, storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke in prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne.

18. in 19. člen predloga zakona posebej določata oprostitev plačila DDV za skupna podjetja, ki so ustanovljena na podlagi 171. člena Pogodbe o Evropski uniji. Skupna podjetja se tako obravnavajo enako kot mednarodne organizacije, če jih je ustanovila Evropska unija (Evropska unija, Evropska skupnost za atomsko energijo, Evropska centralna banka, Evropska investicijska banka).

Predlog zakona v 18. členu določa tudi sveženj minimalnih pogojev za uporabo oprostitve DDV pri uvozu blaga, ki mu sledi dobava ali prenos tega blaga v drugo državo članico. Gre za poenostavljen postopek za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, da mu v trenutku uvoza blaga v Slovenijo ni potrebno plačati DDV od uvoza blaga, če lahko dokaže, da bo to blago prepeljano prejemniku iz druge države članice. Po splošni ureditvi bi namreč moral tak davčni zavezanec obračunati DDV od uvoza blaga, ki bi ga uveljavljal kot odbitek DDV in zahteval vračilo po obračunu DDV. Pri dobavi ali prenosu tega blaga v drugo državo članico pa bi uveljavljal oprostitev plačila DDV od dobave blaga v drugo državo članico.

V 20. členu predloga zakona je vključena posebna določba glede uveljavljanja pravice do odbitka DDV pri nakupu nepremičnine oziroma drugih izdatkih v zvezi z nepremičnino, namenjene za poslovno in neposlovno rabo. Predlog zakona določa, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV samo za tisti del nepremičnine, ki jo bo uporabil za poslovne namene.

V 26. členu predloga zakona je predvidena možnost za začasno (do 30. junija 2015 – 37. člen predloga zakona) uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov na podlagi katerega mora DDV namesto dobavitelja plačati prejemnik storitev. Dobavitelj kupcem, ki so zavezanci za DDV, ne zaračuna DDV, pač pa mora DDV obračunati in plačati kupec. V kolikor so kupci davčni zavezanci s polno pravico do odbitka, DDV prijavijo in odbijejo istočasno, ne da bi ga dejansko plačali državi ter tako tudi ne zahtevajo vračila DDV, zato je teoretična možnost goljufije odpravljena. Po veljavni ureditvi mora namreč DDV obračunati dobavitelj, ki pa v primerih goljufij izgine in ne plača DDV v proračun, kupcu pa pusti veljaven račun, na podlagi katerega si le ta odbija vstopni DDV.

S 35. členom predloga zakona je določeno, da se pri popravljanju davčne osnove v tekočem obračunu DDV zaradi popravka napake iz obračuna DDV za preteklo davčno obdobje, ne obračunavajo zamudne obresti, temveč obresti, ki se obračunavajo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek za samoprijavo.

V zvezi z uporabo obrnjene davčne obveznosti za dobave odpadkov, ostankov in rabljenega materiala se s 36. členom predloga zakona zožuje uporaba pravila obrnjene davčne obveznosti samo na dobave odpadkov in ostankov ter rabljenega materiala iz železa in barvnih kovin ter dobavo pol predelanih izdelkov iz železa in barvnih kovin ter s tem povezane storitve predelave.

V zakon je vključenih tudi nekaj tehničnih in redakcijskih popravkov.

Predvideno je, da bo zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa 1. januarja 2011, razen določb v zvezi z določitvijo oprostitev DDV od izvajanja univerzalnih poštnih storitev in dobave poštnih znamk, ki se bodo začele uporabljati 1. julija 2011. Prehodno obdobje je potrebno zaradi prilagoditve sistema informacijske podpore izvajalcev poštnih storitev novemu načinu obračunavanja DDV.


Povzetek Poročila o sodelovanju javnosti pri pripravi predloga zakona:

Predlagano gradivo je bilo od 7. maja 2010, z rokom za pripombe zainteresirane javnosti 21. maj 2010, objavljeno na spletni strani predlagatelja.

Mnenja, predloge, pripombe so podali:
- Pošta Slovenije d.o.o. (7.5.2010),
- Intereuropa d.d. (11.5.2010),
- Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije (20.5.2010, 21.5.2010, 21.6. 2010),
- GEOS, poslovno in finančno svetovanje d.o.o. (27.5.2010),
- GZS, Zbornica za poslovanje z nepremičninami (28.5.2010).

Prejete pripombe oziroma predloge zainteresirane javnosti, ki so bile vezane na predlagane spremembe ZDDV-1, so bile v večini upoštevane in sicer:

• Določbe, vezane na dobavo plina po distribucijskih sistemih, v povezavi z določitvijo kraja opravljene storitve:

- pripomba, ki se nanaša na izrazoslovje pri dobavi plina po različnih sistemih ni bila upoštevana, saj je v predlogu zakona upoštevano besedilo Direktive 2009/162/EU;

• Določbe, vezane na spremembo kraja opravljanja storitev v zvezi z vstopninami:

- pripomba, ki je bila podana zaradi poenotenja izrazov pri določitvi kraja opravljanja storitev v zvezi z vstopninami oz. ostalih storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali podobnih storitev ni bila upoštevana, ker bi bilo v nasprotju z Direktivo 2009/162/EU, ki ureja to področje;

• Določbe, vezane na potek prehodnega obdobja v zvezi z uporabo nižje stopnje DDV od stanovanjskih objektov, ki se ne dobavljajo v okviru socialne politike (uveljavitev splošne stopnje DDV od novo grajenih stanovanjskih objektov za trg):

- prejete pripombe glede nejasnosti v zvezi z opredelitvijo “uporabne površine” in stanovanj, ki se za namene DDV štejejo za “stanovanje, ki je del socialne politike”, kot to določa veljavni PZDDV, bodo zaradi večje jasnosti in ob sklicevanju na predpise o evidentiranju nepremičnin, smiselno upoštevane v spremembah oz. dopolnitvah 54. člena PZDDV;

• Določbe, vezane na uskladitev sistema DDV od poštnih storitev v RS z zakonodajo EU (uvedba oprostitve plačila DDV od izvajanja univerzalne poštne storitve):

- upoštevane so prejete pripombe, v skladu s katerimi je potrebno DDV oprostitev (v zvezi z opredelitvijo univerzalne poštne storitve) vezati na zakonodajo, ki ureja izvajanje poštne dejavnosti v RS;

Glede na prejeti uradni opomin Evropske komisije z dne 28. junija 2010 zaradi domnevne neizpolnitve obveznosti Republike Slovenije v zvezi s prenosom a) točke prvega odstavka 132. člena in h) točke prvega odstavka 135. člena Direktive Sveta 2006/112/ES in ob upoštevanju mnenja resornega ministrstva, pristojnega za področje pošte (MVZT), o potrebi po čimprejšnji uveljavitvi spremenjene ureditve, je predlagatelj le delno upošteval predlog Pošte Slovenije d.o.o. o uvedbi prehodne določbe za začetek uporabe spremenjene ureditve v zvezi z obravnavo univerzalnih poštnih storitev in poštnih znamk (s 1. julijem 2011 in ne s 1. januarjem 2012, kot je bil predlog), ostale pripombe oz. vprašanja v zvezi z izvajanjem DDV oprostitve bodo po potrebi smiselno upoštevane v spremembah PZDDV;

• Določba, vezana na uveljavitev pravice do odbitka DDV pri nakupu nepremičnine, namenjene za poslovno in neposlovno rabo:

- predlog, da se v zvezi s popravkom odbitka DDV pri nepremičninah zaradi spremembe v deležu uporabe nepremičnine v drugem odstavku 63.a člena navede tudi sklic na 6. in 7. člen ZDDV-1 ni bil upoštevan, saj takšna rešitev v Direktivi Sveta 2009/162/EU ni predvidena;

• Določbe, vezane na uporabo obrnjene davčne obveznosti:

- v zvezi z dobavami odpadkov:
Upoštevane so prejete pripombe, v zvezi s katerimi se obrnjena davčna obveznost pri transakcijah z odpadki ohranja samo za dobavo odpadkov in ostankov ter rabljenega materiala iz železa in barvnih kovin ter dobavo pol predelanih izdelkov iz železa in barvnih kovin ter s tem povezane storitve predelave;
-v zvezi s področjem gradbeništva in nepremičnin:
Z vidika davčnega nadzora in tem povezanih aktivnostih DURS v zvezi s preprečevanjem utaj na navedenem področju ni bila upoštevana pobuda, da bi se navedena ureditev spremenila tako, da bi prenos plačila davčne obveznosti veljal samo med glavnimi izvajalci in podizvajalci;

• Določbe, vezane na identifikacijo za namene DDV pri uvozu blaga, kateremu sledi dobava blaga znotraj Unije:

-V zvezi z uveljavljanjem oprostitve uvoza blaga, kadar uvozu sledi oproščena dobava blaga v drugo državo članico ali prenos tega blaga v drugo državo članico je bilo izpostavljeno vprašanje, ali se mora uvoznik identificirati za namene DDV v Sloveniji, če je že identificiran za namene DDV v drugi državi članici. Z na novo določenimi pogoji za uveljavljanje navedene oprostitve skladno z Direktivo Sveta 2009/69/ES se mora davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici, identificirati za namene DDV tudi v Sloveniji.

V gradivu so upoštevani tudi predlagani redakcijski popravki nekaterih veljavnih členov ZDDV-1 (36.a člen, 67. člen, naslov 43. in 78.a člena, 134. člen).

Posebna javna obravnava predlaganega gradiva ni bila opravljena.


3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

S predlaganimi spremembami zakona se na področju vključitve oprostitve plačila DDV od izvajanja univerzalnih poštnih storitev pričakujejo le manjši učinki. Natančne ocene o zmanjšanju prihodkov iz tega naslova zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče podati. Če bi bile plačila DDV oproščene vse poštne storitve in ne le tiste, ki se izvajajo kot univerzalne poštne storitve, bi oprostitev po oceni znižala prihodke iz naslova DDV, na podlagi podatkov davčnih obračunov za DDV za leto 2008, za približno 0,03 %. Sprememba zakona v smislu uvedbe oprostitve univerzalne poštne storitve pa bo vplivala na zmanjšanje odbitka DDV izvajalcev poštnih storitev, kar bo vplivalo na določeno zvišanje prihodkov proračuna.

Tudi zaradi povišanja stopnje DDV iz 8,5 % na 20 % od stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike, se ne pričakuje bistvenih finančnih učinkov, saj se ocenjuje, da je v Sloveniji le manjši delež tovrstnih stanovanj.

Predlog zakona ne bo vplival na druga javno finančna sredstva.

Za izvajanje zakona ni treba zagotoviti dodatnih sredstev.


4. NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET

/

5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

S predlogom zakona se v slovenski pravni red prenašajo naslednje direktive:
- Direktiva Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev v delu, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2011;
- Direktiva Sveta 2009/69/ES z dne 25. junija 2009 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede davčne utaje, povezane z uvozom, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2011.
- Direktiva Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 o spremembi nekaterih določb Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2011;
- Direktiva Sveta 2010/23/EU z dne 16. marca 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za opravljanje nekaterih storitev, dovzetnih za goljufije;
- Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi s stopnjo DDV od stanovanjske gradnje za trg in v zvezi z obravnavo storitev javnih poštnih služb.

Prenos direktiv, ki morajo biti uveljavljene s 1. januarjem 2011, v nacionalne pravne sisteme držav članic EU bo zagotovil, da med ureditvami posameznih članic ne bo vsebinskih razlik. V zvezi z navedenimi direktivami do sedaj še nobena država članica ni uskladila svoje zakonodaje.

Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov

Prenos direktive, ki ureja uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti pri trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov je neobvezen, in je začasne narave. Natančnih informacij glede prenosa te direktive še ni na razpolago. Evropska komisija naj bi v kratkem pripravila seznam držav članic, ki so uvedle oziroma uvajajo obrnjeno davčno obveznost za navedene transakcije. V nadaljevanju je prikaz ureditve v Združenem kraljestvu, na Norveškem in na Nizozemskem.

Združeno kraljestvo

Združeno kraljestvo bo uvedlo obrnjeno davčno obveznost pri trgovanju z emisijskimi kuponi s 1. novembrom 2010. Ukrep bo veljal za vse davčne zavezance, registrirane za DDV, ki bodo kupovali emisijske kupone in bodo morali obračunati in plačati DDV namesto dobavitelja. Ukrep ne predvideva dodatnih obveznosti poročanja, kar pomeni, da dobavitelju ne bo potrebno predložiti poročila o dobavah, je pa dano pooblastilo HM Revenue & Customs, da predpiše dodatne obveznosti poročanja, če bo to potrebno.

Norveška

Norveška sodeluje v ETS sistemu (EU Emission Allowances Trading System). Trgovanje z emisijskimi kuponi ima enako DDV obravnavo kot EU. Norveška je s spremembo zakona o davku na dodano vrednost, uvedla obrnjeno davčno obveznost za domače trgovanje z emisijskimi kuponi, ki se uporablja od 26. marca 2010. Ukrep se uporablja za domače prodaje emisijskih kuponov podjetjem in javnim institucijam, ki so vpisani v norveški register za DDV. Kupec je dolžan poročati pridobitve emisijskih kuponov na posebnem obrazcu. Če je vrednost dobave nižja od NOK 2000 v enem dvomesečnem obdobju, o prodajah ni potrebno poročati. Na prodajnem dokumentu mora biti poleg drugih zahtev iz knjigovodskih predpisov še navedba »reverse charge – VAT not calculated«. Prodaja mora biti podrobno opisana v prodajnem dokumentu, kot tudi kupčeva norveška številka za DDV z oznako MVA, če je kupec registriran v DDV registru. Za dobave drugim osebam, ki niso podjetja ali javne institucije, pa se uporablja splošna ureditev.

Nizozemska

Nizozemska je 14. julija 2009 sprejela širitev mehanizma obrnjene davčne obveznosti na vse transakcije povezane s trgovanjem z emisijskimi kuponi, vključno z lokalnimi transakcijami. Rezultat ukrepa je, da je kupec namesto dobavitelja odgovoren za DDV na nabave.

Uveljavljene nižje stopnje DDV za stanovanja, ki se ne dobavljajo v okviru socialne politike

Direktiva Sveta 2006/112/ES določa nekatera odstopanja v zvezi s stopnjami DDV. Nekatera od teh odstopanj prenehajo veljati na določen datum, druga pa trajajo do sprejetja dokončnih ureditev.

Odstopanje, določeno v 4. poglavju naslova VIII »STOPNJE« navedene direktive, ki se nanaša na stopnje, v zvezi z uporabo nižje stopnje DDV od gradnje novih stanovanjskih objektov, ki se ne uporabljajo v okviru socialne politike je bilo Sloveniji odobreno v Aktu o pristopu iz leta 2003 (z rokom: 31. december 2007) in podaljšano z Direktivo Sveta 2007/75/ES. Hkrati je bila uporaba nižje stopnje DDV v zvezi z navedenimi dobavami odobrena tudi naslednjim državam članicam, ki so v EU vstopile v letu 2004, in sicer: Češki, Cipru, Latviji, Madžarski in Poljski. Vsem tem državam, vključno s Slovenijo, navedeno odstopanje poteče 31. decembra 2010. Po tem datumu so te države od dobav novih stanovanj, ki se ne obravnavajo v okviru socialne politike, dolžne obračunavati DDV po splošni stopnji DDV.

DDV obravnava poštnih storitev

Obdavčevanje z DDV je v državah članicah EU različno urejeno. V nekaterih državah so dobave poštnih storitev, ki se opravljajo v okviru izvajanja javne poštne službe, kot to predpisuje tudi Direktiva o DDV, oproščene plačila DDV (npr. Danska, Francija, Irska, Italija, Nizozemska, Portugalska, Slovaška), v drugih državah so široke DDV oprostitve v zvezi z izvajanjem poštnih storitev, ki se izvajajo v javnem interesu, deležni le javni poštni operaterji, medtem, ko alternativni poštni operaterji od primerljivih storitev obračunavajo DDV (npr. Združeno kraljestvo, Nemčija). Finska in Švedska, tako kot Slovenija, v zvezi z dobavami poštnih storitev obračunavajo DDV. Zoper Finsko, Švedsko Združeno kraljestvo in Nemčijo je Evropska komisija že sprožila postopke pred Sodiščem Evropskih skupnosti, na podlagi katerih so te države dolžne svojo nacionalno zakonodajo glede DDV obravnave poštnih storitev uskladiti z Direktivo o DDV. Nemčija je navedene spremembe že sprejela in uveljavila s 1. julijem 2010. Oprostitev DDV v Nemčiji je tako po novem določena v primeru univerzalnih poštnih storitev, ki se izvajajo v skladu s splošnimi pogoji, določenimi v posebnem nemškem Odloku (Universaldienstleistungsverordnung), in po tarifi, dostopni za vse uporabnike teh storitev.


6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

6.1 Administrativne in druge posledice

Po predlogu zakona se bo za storitve organizatorjev kulturnih, umetnostnih, športnih, znanstvenih, izobraževalnih, zabavnih in podobnih prireditev, ki se opravijo davčnemu zavezancu, pri določitvi kraja opravljenih storitev uporabilo splošno pravilo – kraj, kjer ima sedež prejemnik storitve. Na podlagi spremenjenih pravil se davčnemu zavezancu ne bo treba identificirati v drugi državi članici, če bo tam opravljal storitve za druge zavezance za DDV. Ukrep tako za davčne zavezance pomeni poenostavitev.

Obstoječa pravila glede zemeljskega plina in električne energije že zdaj zagotavljajo, da se DDV obračuna v tistem kraju, kjer ju kupec dejansko porabi. Ta pravila torej preprečujejo kakršno koli izkrivljanje konkurence med državami članicami. Tem pravilom sledijo tudi pravila za določitev kraja obdavčitve za energijo za ogrevanje ali hlajenje. Hkrati je za zemeljski plin, električno energijo ter energijo za ogrevanje in hlajenje zagotovljena enaka davčna obravnava, ne glede na to, kakšen sistem se uporabi, kar pomeni, da se bo enaka ureditev uporabljala po vseh sistemih, vzpostavljenih na ozemlju Evropske unije oziroma po vseh omrežjih, povezanih z njimi.

Uvedba oprostitve plačila DDV od izvajanja univerzalnih poštnih storitev, vključno s prodajo poštnih znamk, bo vplivala na določitev odbitnega deleža vstopnega DDV. Poleg tega se bodo povečali administrativni stroški pri izvajalcih poštnih storitev, zaradi vodenja ločenega knjigovodstva, kot posledica uvedbe oprostitve plačila DDV od univerzalnih poštnih storitev in poštnih znamk.

Zvišanje stopnje DDV za stanovanjske objekte za trg, od katerih se po veljavni ureditvi obračunava DDV po nižji, 8,5% stopnji, bi v določenem obsegu lahko povzročilo dvig cen teh objektov in posledično vplivalo tudi na višje najemnine stanovanj. V povezavi z višjo stopnjo DDV je Slovenija predhodno že uvedla določene ukrepe, ki bodo omogočili, da se za dobavo večine stanovanjskih objektov še nadalje ohranja nižja, 8,5% stopnja DDV. V skladu s splošnimi pravili Direktive Sveta 2006/112/ES smejo države članice brez časovnih omejitev uporabljati nižjo stopnjo DDV za stanovanjske objekte, ki so del socialne politike države. Kaj se šteje za stanovanjski objekt, ki je del socialne politike države, z EU predpisi ni opredeljeno, zato vsaka posamezna država članica lahko ta pojem opredeli v svojih predpisih. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09 in 27/10) je tako že vključena definicija stanovanjskih objektov, za katere se, za namene DDV šteje, da so del socialne politike. To so stanovanja, katerih površina ne presega 120m² v večstanovanjskih hišah oziroma 250m² uporabne površine stanovanja v individualnih hišah. Za tovrstne stanovanjske objekte se bo torej tudi po 1. januarju 2011 ohranila nižja stopnja DDV. Poleg tega pa bo po 1. januarju 2011, glede na pravila Direktive Sveta 2006/112/ES, prav tako še nadalje ohranjena uporaba nižje stopnje DDV od obnove in popravil vseh stanovanjskih objektov za trg.

Ob uvedbi mehanizma obrnjene davčne obveznosti za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov se bodo pojavili določeni stroški tako za davčno upravo kot za davčne zavezance, dolgoročno pa naj bi bil vpliv na domači proračun pozitiven, saj naj bi se s tem ukrepom preprečil prenos goljufije na področju trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Slovenijo zlasti iz držav članic, ki so ali bodo uvedle mehanizem obrnjene davčne obveznosti na tem področju.

V zvezi z obstoječimi pravili glede uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti, katerega namen je preprečevanje goljufij na področju DDV, se za primere dobav odpadkov, ostankov in rabljenega materiala predlaga omejitev uporabe navedenega mehanizma samo na dobavo odpadkov in ostankov ter rabljenega materiala iz železa in barvnih kovin. V praksi so bile namreč utaje DDV s pomočjo »missing trader« družb pri teh dobavah skoraj izključno povezane z odpadki iz železa in barvnih kovin. Poleg navedenega pa tovrstna ureditev v praksi še vedno povzroča težave, saj se v določenih primerih odpadek oziroma rabljeni material lahko prodaja kot proizvod, kar pomeni, da za te primere obrnjena davčna obveznost ne velja.

6.2 Presoja posledic na okolje, ki vključuje tudi prostorske in varstvene vidike

/

6.3 Presoja posledic na gospodarstvo

Zvišanje stopnje DDV od dobav stanovanjskih objektov za trg, ki ne bodo izpolnjevali kriterijev »socialnih stanovanj« bi lahko povzročila določeno povišanje cen teh stanovanjskih objektov in posledično vplivala na dodatno stagnacijo tega dela trga.

Uvedba oprostitve DDV od univerzalnih poštnih storitev in poštnih znamk bo pri poslovanju izvajalcev univerzalnih poštnih storitev povzročila določeno povišanje administrativnih stroškov in sicer zaradi implementacije informacijske podpore oziroma potrebe po prilagoditvi tega sistema novi DDV ureditvi. V določenem obsegu bo uvedba oprostitve DDV od navedenih storitev vplivala tudi na zmanjšanje odbitnega deleža vstopnega DDV pri tistih izvajalcih poštnih storitev, ki poleg univerzalnih, izvajajo tudi druge poštne storitve, v zvezi s katerimi pa je potrebno obračunavati DDV.

V zvezi z uporabo oprostitve za uvoz blaga, ki mu sledi dobava ali prenos tega blaga v drugo državo članico, se bo moral uvoznik iz druge države članice po novem identificirati za namene DDV v Sloveniji, za izpolnjevanje svojih obveznosti pa bo lahko imenoval tudi davčnega zastopnika, kot osebo, ki je dolžna plačati DDV v skladu z ZDDV-1.

6.4 Presoja posledic na socialnem področju

Zvišanje stopnje DDV od dobav stanovanjskih objektov za trg ne bo vplivalo na dodatno poslabšanje socialnega položaja oseb, ki rešujejo svoj stanovanjski problem (npr. mlade družine, ki so brez stanovanja ali so podnajemniki in si prizadevajo za trajnejšo rešitev svojega stanovanjskega problema), saj bo večina stanovanjskih objektov na podlagi točke (11) Priloge I k ZDDV-1 še nadalje obdavčenih z nižjo stopnjo DDV. V obdavčitev po splošni stopnji DDV tako ne bodo vključeni vsi tisti stanovanjski objekti, za katere se šteje, da so del socialne politike. Za namene navedene določbe ZDDV je stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski hiši ne presega 120 m² oz. v individualni hiši ne presega 250 m² uporabne površine stanovanja. Uporabna površina stanovanja je seštevek površine bivalnih prostorov. Na podlagi točke (11a) Priloge I ZDDV-1, ki se bo prav tako začela uporabljati 1. januarja 2011, pa bodo z nižjo stopnjo DDV še nadalje obdavčeni tudi obnova in popravila vseh zasebnih stanovanj, in sicer ne glede na njihovo velikost oz. površino.

6.5 Presoja posledic na dokumente razvojnega načrtovanja

/

6.6 Izvajanje sprejetega predpisa

/

6.7 Druge pomembne okoliščine v zvezi z vprašanji, ki jih ureja predlog zakona

/
II. BESEDILO ČLENOV

1. člen

V Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 10/10 – uradno prečiščeno besedilo) se v prvem odstavku 1. člena v prvi alineji besedilo, ki se glasi:

»zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2009/69/ES z dne 25. junija 2009 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede davčne utaje, povezane z uvozom (UL L št. 175 z dne 4. 7. 2009, str. 12)«

nadomesti z besedilom, ki se glasi:

»zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2010/23/EU z dne 16. marca 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za opravljanje nekaterih storitev, dovzetnih za goljufije (UL L št. 72 z dne 20.3.2010, str. 1)«.

Druga alineja drugega odstavka se spremeni tako, da se glasi:

»- »ozemlje države članice«, »država članica« in »Unija« je ozemlje držav članic in ozemlje Evropske Unije, ki je kot tako definirano v predpisih Evropske Unije,«.

2. člen

V celotnem zakonu se beseda »Skupnost« v ustreznem sklonu nadomesti z besedo »Unija« v ustreznem sklonu, beseda »Skupnosti« v vseh sklonih pa z besedo "Unija" v ustreznem sklonu.

3. člen

V prvem odstavku 3. člena se v 2.a) točki beseda »osmega« nadomesti z besedo »desetega«.

Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

(4) »Za namene točke 2. c) prvega odstavka tega člena se za »trošarinske izdelke« štejejo energenti, alkohol in alkoholne pijače ter tobačni izdelki, kot so določeni z veljavno zakonodajo Unije, ne pa tudi plin, dobavljen po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije, ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim sistemom.«.

4. člen

Tretji odstavek 6. člena se spremeni tako, da se glasi:

»(3) Električna energija, plin, energija za ogrevanje ali hlajenje in podobno se štejejo za blago.«.

5. člen

V drugem odstavku 9. člena se v b) točki beseda »osmega« nadomesti z besedo »desetega«.

Točka d) se spremeni tako, da se glasi:

»d) dobave plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim sistemom, dobava električne energije ali dobava energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja pod pogoji iz 22. člena tega zakona;«.

6. člen

Enajsti odstavek 20. člena se črta.

7. člen

22. člen se spremeni tako, da se glasi:

»22. člen
(dobava plina po sistemu za zemeljski plin, ter dobava električne energije in energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja in hlajenja)

(1) Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim sistemom, dobavi električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja davčnemu zavezancu preprodajalcu se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec preprodajalec sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva. (2) Za namene prejšnjega odstavka »davčni zavezanec preprodajalec« pomeni davčnega zavezanca, čigar osnovna dejavnost v zvezi z nabavo plina, električne energije, energije za ogrevanje ali hlajenje je preprodaja takega blaga, in čigar lastna poraba tega blaga je neznatna. (3) Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, ki je vzpostavljen na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim sistemom, dobavi električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, se za kraj dobave šteje kraj, kjer naročnik dejansko rabi in porabi plin, električno energijo ali energijo za ogrevanje ali hlajenje. (4) Kadar naročnik iz prejšnjega odstavka ne porabi vsega ali dela plina, električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje, se šteje, da je bilo neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takega kraja ni, se šteje, da je naročnik blago rabil in porabil v kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.«.

8. člen

Prvi odstavek 29. člena se spremeni tako, da se glasi:

»(1) Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.«.

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:

»(2) Kraj opravljanja storitev, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.«.

Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

9. člen

V prvem odstavku 30.d člena se h) točka spremeni tako, da se glasi: »h) storitve zagotavljanja dostopa do sistema za zemeljski plin na ozemlju Unije ali do kateregakoli omrežja, povezanega s takim sistemom, do sistema električne energije ali omrežij daljinskega ogrevanja ali hlajenja ali prenos ali distribucija po teh sistemih ali omrežjih in opravljanje drugih s tem neposredno povezanih storitev;«.

10. člen

Za 33. členom se doda nov 33.a člen, ki se glasi:

»33.a člen
(predplačila pri opravljanju dobav blaga in storitev po 76.a členu ZDDV-1)

(1) Davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV in je določen kot plačnik DDV na podlagi 76.a člena tega zakona, mora obračunati DDV tudi od danih predplačil na dan izvršitve predplačila.

(2) Za primere, ko je na podlagi prejšnjega odstavka DDV dolžna obračunati oseba, ki predplačilo da, prejemnik tega predplačila ni dolžan obračunati DDV po tretjem odstavku 33. člena tega zakona.«.

11. člen

V prvem odstavku 36.a člena se v prvi, drugi in tretji alineji besedilo »62., 63., 65., 66. in 74.« nadomesti z besedilom »62., 63., 65., 66., 74. in 74.i«.

12. člen

V drugem odstavku 38. člena se za besedilom »V davčno osnovo« doda besedilo »iz prvega in petega odstavka tega člena«.

Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

»(5) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Unije na oplemenitenje na podlagi pogodbe o oplemenitenju, potem, ko je bilo zunaj Unije popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno za račun izvoznika, je davčna osnova vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove, če je prejemnik blaga oseba, ki je začasno izvozila blago. V ostalih primerih je davčna osnova določena v skladu s prvim odstavkom tega člena.«.

13. člen

Tretji odstavek 41. člena se črta.

14. člen

V prvem odstavku 42. člena se za 16. točko pika nadomesti s podpičjem in doda nova 17. točka, ki se glasi:

»17. izvajanje univerzalne poštne storitve, v celoti ali delno, kot je opredeljena v zakonu, ki ureja poštne storitve, ter dobava blaga, ki je z njo neposredno povezana. Oprostitev se ne nanaša na storitve in z njimi neposredno povezane dobave blaga, ki jih izvajalci univerzalne poštne storitve opravijo v skladu s pogoji, o katerih je bilo z uporabniki teh storitev posebej dogovorjeno.«.

15. člen

Naslov 43. člena se spremeni tako, da se glasi:

»(oprostitve za določene dejavnosti v javnem interesu, ki jih opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava)«.

16. člen

V 44. členu se v 3. točki beseda »proizvodnji« nadomesti z besedo »uporabi«.

5. točka se spremeni tako, da se glasi:

»5. dobava kolkov, poštnih znamk po nominalni vrednosti, ki se uporabljajo za poštne storitve na ozemlju Slovenije ter drugih podobnih znamk;«.

17. člen

V prvem odstavku 48. člena se v b) točki za besedilom »12. točko« dodata besedi »prvega odstavka«.

18. člen

V prvem odstavku 50. člena se za 6. točko doda nova 6.a točka, ki se glasi: »6.a uvoz blaga s strani Evropske unije, Evropske skupnosti za atomsko energijo, Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke ali organov, ki jih je ustanovila Unija, za katere se uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske unije, in sicer v okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča izkrivljanja konkurence;«. 7. točka se spremeni tako, da se glasi: »7.uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij, ki niso navedene v prejšnji točki, in članov takih organizacij, z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;«. 11. točka se spremeni tako, da se glasi: »11. uvoz plina po sistemu za zemeljski plin ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim sistemom, ali dovajanje plina v sistemza zemeljski plin s plovila, namenjenega za prevoz plina, ali po pridobivalnem plinovodnem omrežju, električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja;«. 12. točka se črta. Dosedanja 13. točka postane 12. točka. Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Uvoz blaga iz 4. točke prejšnjega odstavka je oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena tega zakona, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi vsaj naslednje informacije:
a) svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji ali identifikacijsko številko za DDV svojega davčnega zastopnika, ki je dolžan plačati DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji;
b) identifikacijsko številko za DDV prejemnika blaga, ki mu je blago dobavljeno v skladu s 1. točko 46. člena tega zakona, izdano v drugi državi članici, ali svojo identifikacijsko številko za DDV, izdano v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če je blago predmet prenosa v skladu s 4. točko 46. člena tega zakona;
c) dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.«.

Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

19. člen

V prvem odstavku 54. člena se za a) točko doda nova aa) točka, ki se glasi:

»aa) dobave blaga ali storitev Evropski uniji, Evropski skupnosti za atomsko energijo, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali organom, ki jih je ustanovila Unija, za katere se uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske unije, in sicer v okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča izkrivljanja konkurence;«. Točka b) se spremeni tako, da se glasi:

»b) dobave blaga ali storitev mednarodnim organizacijam, ki niso navedene v prejšnji točki, in članom teh organizacij z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;«.

20. člen

Za 63. členom se doda nov 63.a člen, ki se glasi:

»63.a člen
(nepremičnine)

(1) Davčni zavezanec, ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja za opravljanje njegove dejavnosti in tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za izdatke v zvezi s to nepremičnino, odbije DDV v skladu z 62. členom, prvim in drugim odstavkom 63. člena in prvim in sedmim odstavkom 65. člena, samo za del nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje njegove dejavnosti.

(2) Ne glede na 15. člen tega zakona se popravek odbitka zaradi spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prejšnjega odstavka opravi v skladu z načeli iz 68., 69. in 70. člena tega zakona.«.

21. člen

V tretjem odstavku 67. člena se besedilo »iz tretjega odstavka 96. člena« nadomesti z besedilom »iz četrtega odstavka 95. člena«.

22. člen

71. člen se črta.

23. člen

V 74.e členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev.«.

Dosedanji peti odstavek postane šesti odstavek.

24. člen

V sedmem odstavku 74.i člena se doda drugi stavek, ki se glasi:

»Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago, ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev.«.

25. člen

Drugi odstavek 76. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Če je v skladu s 1. do 5. točko prvega odstavka tega člena plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v drugi državi članici, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV. Če pa je v skladu s 1. do 5. točko prvega odstavka tega člena plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi ali na tretjem ozemlju, pa mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV razen v primeru, ko tak davčni zavezanec uporablja posebno ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža znotraj Unije, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.«

26. člen

V 76.a členu se za d) točko, na koncu katere se pika nadomesti z besedo »in«, doda nova e) točka, ki se glasi:

»e) prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja.«.

27. člen

Prvi in drugi odstavek 76.b člena se spremenita tako, da se glasita:

»(1) Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

(2) Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, lahko davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.«.

28. člen

V drugem odstavku 77. člena se za besedama »plačati DDV« doda beseda »najpozneje«.

29. člen

Peti odstavek 78. člena se spremeni tako, da se glasi:

»(5) Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora predložiti prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV v elektronski obliki.«.

Šesti odstavek se črta.

30. člen

V naslovu 78.a člena se za besedama »obveznost prijavljanja« doda besedilo »pričetka in prenehanja opravljanja«.

31. člen

V tretjem odstavku 85. člena se črta besedilo »v skladu s točko c) prvega odstavka 28. člena tega zakona«.

32. člen

V prvem odstavku 96. člena se črta besedilo »davčnim zavezancem v drugo državo članico ali«.

V drugem odstavku se stopnja »4%« nadomesti s stopnjo »8%«.

V tretjem odstavku se besedilo »74. člen« nadomesti z besedilom »74. do 74.g člen«.

33. člen

V drugem odstavku 134. člena se število »208.000« nadomesti s številom »400.000«.

34. člen

V prvem odstavku 141. člena se 8. točka spremeni tako, da se glasi:

»8. ne predloži obračuna DDV na predpisan način oziroma ne predloži obračuna DDV v predpisanem roku oziroma v obračunu DDV ne izkaže predpisanih podatkov (87., 88., 88.a člen);«.

35. člen

V 141.b členu se črta beseda »zamudne«, za besedo »obresti« pa doda besedilo »v skladu z določbami za samoprijavo na podlagi zakona, ki ureja davčni postopek«.

36. člen

V Prilogi III a se točki (1) in (2) spremenita tako, da se glasita:

»(1) Dobava železnih in neželeznih kovinskih odpadkov, ostankov in rabljenega materiala, vključno s polizdelki od predelave, izdelave ali taljenja železnih in neželeznih kovin ter njihovih zlitin;

(2) dobava pol predelanih izdelkov iz železa in neželeznih kovin ter s tem povezane storitve predelave.«.

Točke (3), (4), (5) in (6) se črtajo.

KONČNI DOLOČBI

37. člen
(prenehanje veljavnosti e) točke 76.a člena zakona)

Točka e) 76.a člena zakona preneha veljati 30. junija 2015.

38. člen
(začetek veljavnosti)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2011, razen nove 17. točke prvega odstavka 42. člena zakona in spremenjene 5. točke 44. člena zakona, ki se začneta uporabljati 1. julija 2011.

III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu:

S tem členom se v prvem odstavku 1. člena ZDDV-1 popravlja sklicevanje na zakonodajo EU z vključitvijo sprememb Direktive Sveta 2006/112/ES. Poleg tega so spremenjena poimenovanja, ki so posledica uveljavitve Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, in sicer se beseda »Skupnost« nadomešča z besedo »Unija«.

K 2. členu:

S tem členom je določeno, da se v celotnem besedilu ZDDV-1 beseda »Skupnost« v vseh sklonih oziroma beseda »Skupnosti« v vseh sklonih nadomesti z besedo »Unija« v ustreznem sklonu.

K 3. členu:

S tem členom se v prvem odstavku 3. člena ZDDV-1 popravlja sklicevanje na ustrezen odstavek, v četrtem odstavku pa prenaša besedilo prvega odstavka 1. člena Direktive Sveta 2009/162/EU, ki določa, da se za trošarinske izdelke ne šteje plin, dobavljen po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim sistemom.

K 4. členu:

S tem členom se v tretji odstavek 6. člena ZDDV-1 prenaša besedilo tretjega odstavka 1.člena Direktive Sveta 2009/162/EU, ki posebej opredeljuje, da se za dobavo blaga šteje električna energija, plin, energija za ogrevanje ali hlajenje in podobno.

K 5. členu:

S tem členom se v drugem odstavku 9. člena ZDDV-1, v b) točki popravlja sklicevanje na ustrezen odstavek, v d) točki pa prenaša besedilo četrtega odstavka 1. člena Direktive Sveta 2009/162/EU. Določeno je, da se dobava plina po vseh sistemih, vzpostavljenih na ozemlju Unije oziroma dobava električne energije ali energije za ogrevanje in hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja ne šteje za dobavo blaga v drugo državo članico.

K 6. členu:

S tem členom se črta enajsti odstavek 20. člena ZDDV-1. Seznam vrednostnih limitov, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah za določanje kraja dobave blaga pri dobavah blaga iz drugih držav članic, je objavljen na spletnih straneh Evropske komisije, zato ni potrebno, da ga minister, pristojen za finance, objavlja posebej.

K 7. členu:

S tem členom se popravlja besedilo 22. člena ZDDV-1 v skladu s petim odstavkom 1. člena Direktive Sveta 2009/162/EU. Kraj obdavčljivih transakcij pri dobavi plina po vseh sistemih za zemeljski plin, dobavi električne energije in energije za ogrevanje in hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja in hlajenja je določen tako, kot je trenutno določeno za dobavo plina in električne energije po distribucijskih sistemih.

K 8. členu:

S tem členom se v 29. členu ZDDV-1 spreminja kraj opravljanja storitev, ki se nanašajo na kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne in podobne prireditve, opravljene davčnim zavezancem v skladu s 3. členom Direktive Sveta 2008/8/ES. Določeno je, da je kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami, vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami za prireditve, ki se opravijo davčnemu zavezancu kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.

K 9. členu:

S tem členom se v prvem odstavku 30.d člena h) točka usklajuje z besedilom šestega odstavka 1. člena Direktive Sveta 2009/162/EU. Uporaba pravila obrnjene davčne obveznosti je obvezna pri dobavi plina po vseh sistemih za zemeljski plin, dobavi električne energije in energije za ogrevanje in hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja in hlajenja, in ne le pri dobavi plina in električne energije po distribucijskih sistemih, kot velja trenutno.

K 10. členu:

S tem členom se v ZDDV-1 uvaja nov 33.a člen, ki določa, da mora davčni zavezanec, ki je določen kot plačnik DDV na podlagi 76.a člena ZDDV-1, od danih predplačil obračunati DDV na dan izvršitve predplačila. V tem primeru prejemnik plačila ni dolžan obračunati DDV od prejetega plačila v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZDDV-1.

K 11. členu:

S tem členom so v 36.a člen ZDDV-1, ki določa, da je pri dobavah blaga in storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, davčna osnova enaka tržni vrednosti, vključeni tudi davčni zavezanci iz tretjih držav.

K 12. členu:

S tem členom se popravlja besedilo petega odstavka 38. člena ZDDV-1, ki določa davčno osnovo pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Unije na oplemenitenje. Besedilo ne pomeni vsebinske spremembe, temveč je jasneje zapisano, da je zagotovljena enaka DDV obravnava teh transakcij ne glede na to, ali je oplemenitenje opravljeno na ozemlju Slovenije ali zunaj Unije.

K 13. členu:

S tem členom se črta tretji odstavek 41. člena ZDDV-1 in se od stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike ukinja nižja 8,5 odstotna stopnja DDV. Te transakcije bodo tako po 1.1.2011 obdavčene s splošno 20 odstotno stopnjo DDV. Pri obnovi in popravilu stanovanjskih objektov pa se bo še naprej uporabljala nižja stopnja DDV na podlagi nove (11a) točke, uvedene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/09; ZDDV-1B).

K 14. členu:

S tem členom se v prvi odstavek 42. člena ZDDV-1 dodaja nova 17. točka, ki določa oprostitev plačila DDV v zvezi z izvajanjem univerzalne poštne storitve ali njenega dela, ki se vsem uporabnikom poštnih storitev v javnem interesu zagotavlja na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njegovem delu. Oprostitev DDV se ne nanaša na opravljanje storitev in z njimi neposredno povezane dobave blaga, ki jih izvajalci univerzalne poštne storitve zaradi posebnih potreb uporabnikov teh storitev opravijo na podlagi individualno sklenjenih pogodb oziroma drugih dogovorov (npr. zahteve gospodarskih subjektov po večji hitrosti in zanesljivosti distribucije poštnih pošiljk; možnost spreminjanja namembnega kraja poštne pošiljke, ki se v okviru splošnih pogojev ob že začetem tranzitu ne zagotavlja, ipd.).

Poštne storitve, ki se opravljajo kot univerzalna storitev, so opredeljene v 3. členu Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09), na katerem temelji tudi nova 17. točka prvega odstavka ZDDV-1. V zvezi z opredelitvijo univerzalne storitve navedeni zakon, ki ureja poštne storitve določa, da je univerzalna storitev trajno, redno in nemoteno izvajanje ene ali več s tem zakonom določenih poštnih storitev s predpisano kakovostjo na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njegovem delu po cenah, dostopnih za vse uporabnike poštnih storitev.

K 15. členu:

S tem členom se popravlja naslov 43. člena ZDDV-1, ki se redakcijsko popravlja glede na vsebino prvega odstavka 43. člena zakona, kot je bil spremenjen z ZDDV-1B.

K 16. členu:

S tem členom se spreminja 3. točka 44. člena ZDDV-1, ki je redakcijske narave in natančneje povzema b) točko 136. člena Direktive Sveta 2006/112/ES v zvezi z oprostitvijo dobave blaga za katero velja omejitev pravice do odbitka DDV. S tem členom se spreminja tudi 5. točka 44. člena ZDDV-1, ki na novo uvaja oprostitev plačila DDV za poštne znamke in pomeni uskladitev s h) točko prvega odstavka 135. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.

K 17. členu:

S tem členom se v b) točki prvega odstavka 48. člena ZDDV-1 redakcijsko popravlja sklicevanje na 50. člen ZDDV-1.

K 18. členu:

S tem členom se v prvi odstavek 50. člena ZDDV-1 dodaja nova 6.a točka, na podlagi katere se skupna podjetja, katerih naloga je izvajanje politike Unije, pri uvozu blaga obravnavajo enako kot mednarodne organizacije.

Sprememba 7. točke je potrebna zaradi nove 6.a točke in ne pomeni vsebinske spremembe.

S spremembo 11. točke se zaradi zagotavljanja nevtralnosti oprostitev plačila DDV uporablja tako pri uvozu zemeljskega plina v sistem za zemeljski plin s plovila, namenjenega za prevoz plina ali pri uvozu plina po pridobivalnem plinovodnem omrežju, uvozu električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja. Ker je uvoz električne energije zajet v novi 11. točki, se črta 12. točka.

Z novim drugim odstavkom so določeni pogoji za oprostitev uvoza blaga, kadar uvozu sledi oproščena dobava blaga v drugo državo članico ali prenos tega blaga v drugo državo članico (1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1) v skladu z b) točko tretjega odstavka 1. člena Direktive Sveta 2009/69/ES. Uvoznik mora za uveljavitev oprostitve v trenutku uvoza carinskemu organu predložiti svojo identifikacijsko številko za DDV ali identifikacijsko številko svojega davčnega zastopnika, identifikacijsko številko prejemnika blaga ter dokaz, da je uvoženo blago namenjeno dobavi iz Slovenije v drugo državo članico. V veljavnem 80. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09 in 27/10) so za uveljavljanje oprostitve pri uvozu blaga predpisani podobni pogoji, ki bodo zdaj natančneje predpisani z zakonom in usklajeni na ravni EU.

K 19. členu:

S tem členom se tako kot v 50. členu ZDDV-1 pri uvozu blaga v prvem odstavku 54. člena ZDDV-1 z novo aa) točko določa oprostitev plačila DDV za dobave blaga ali storitev skupnim podjetjem, katerih naloga je izvajanje politike Unije, ter ustrezno spreminja b) točka prvega odstavka. S tem členom se tako prenaša besedilo enajstega odstavka 1. člena Direktive Sveta 2009/162/EU.



K 20. členu:

S tem členom se v ZDDV-1 uvaja nov 63.a člen, ki pojasnjuje uveljavljanje pravice do takojšnjega odbitka za nabavo nepremičnine in z nepremičnino povezanih izdatkov, ki je namenjena poslovni in neposlovni rabi. Določba sledi temeljnemu pravilu glede pravice do odbitka DDV, da ta pravica velja samo, če davčni zavezanec uporablja blago in storitve za poslovno dejavnost. Davčni zavezanec bo začetni odbitek določil sam glede na njegovo predvideno uporabo nepremičnine za poslovno ali neposlovno rabo, pri čemer pa mora v okviru poslovne rabe razlikovati še med transakcijami, pri katerih DDV lahko odbije in transakcijami, pri katerih se DDV ne sme odbiti. Če se delež uporabe nepremičnine pozneje spremeni, se popravek odbitka opravi na način, kot to določa 68., 69. in 70. člen ZDDV-1.

K 21. členu:

S tem členom se odpravlja nepravilno sklicevanje na 96. člen, saj ima davčni zavezanec-kupec kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev od kmeta – člana kmečkega gospodinjstva (ki uporablja pavšalno ureditev) pravico, da pavšalno nadomestilo odbije kot DDV preko obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem je pavšalno nadomestilo plačal kmetu.

K 22. členu:

S tem členom se črta 71. člen ZDDV-1, s čimer se upošteva praksa izvajanja glede priznavanja pravice do odbitka DDV pred identifikacijo za namene DDV, kar zadeva že kupljena osnovna sredstva in zalog blaga, ki jih bodo uporabili za opravljanje dejavnosti, od katere bodo morali obračunavati DDV. Pravica do odbitka DDV se tako lahko prizna tudi davčnemu zavezancu, ki se (še) ni dolžan identificirati za namene DDV, ker še ne dosega praga za obvezno identifikacijo (če bo davčni organ po natančnem pregledu vseh okoliščin ugotovil, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za odbitek DDV ter, da davčni zavezanec ni deloval z goljufivim namenom).

K 23. in 24. členu:

S tema dvema členoma se v 74.e in 74.i člen ZDDV-1 dodaja določba, ki omogoča izdajo odločbe s skrajšano obrazložitvijo, ko davčni organ odloča o zahtevku za vračilo, ki ga predloži davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici oziroma davčni zavezanec s sedežem v tretji državi prek portala davčne uprave. Skrajšana obrazložitev se lahko uporabi v odločbah, ko je zahtevku v celoti ugodeno, in tudi v odločbah, s katerimi se zahtevek zavrne ali delno zavrne. Navedena možnost pomeni poenostavitev za davčne zavezance, še zlasti ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi, ko mora biti obrazložitev zelo enostavna, tako da zavezanec, ki ne razume slovenskega jezika, kljub temu razbere, da mu je bil zahtevek zavrnjen, in iz katerih razlogov. Odločba mora biti zato čim krajša in enostavna, brez obširnih obrazložitev in utemeljevanj, saj bo le tako zavezanec lahko razumel odločbo slovenskega davčnega organa in učinkovito uveljavljal svoje pravice ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi zahtevka.

K 25. členu:

S tem členom se popravlja drugi odstavek 76. člena zakona tako, da mora davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža in je plačnik DDV, imenovati davčnega zastopnika v vseh primerih, ko ima sedež v tretji državi ali na tretjem ozemlju, medtem, ko pa v primeru, ko ima sedež v drugi državi članici, nima te obveznosti. S tem se v slovenski pravni red prenaša določba drugega pododstavka 204. člena Direktive Sveta 2006/112/ES. Davčnega zastopnika pa ne more imenovati davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in opravlja elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci po posebni ureditvi za elektronsko opravljene storitve.


K 26. členu

S tem členom se mehanizem obrnjene davčne obveznosti uvaja tudi na področje trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, kot so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja. Na podlagi tega ukrepa bo za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov kot plačnik DDV namesto dobavitelja določen davčni zavezanec, na katerega so prenesene pravice do emisije toplogrednih plinov.

K 27. členu:

S tem členom se uporaba solidarne odgovornosti širi na vse davčne zavezance, identificirane za namene DDV v Sloveniji, če iz objektivnih razlogov izhaja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Z navedeno spremembo bo možno solidarno odgovornost naložiti tudi dobavitelju blaga ali storitev v primeru, ko le-ta lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV na podlagi obvestila kupca, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil, vendar pa kupec svoje obveznosti iz naslova zmanjšanja odbitka DDV ni plačal v proračun.

K 28. členu:

V tem členu je natančneje pojasnjeno, da mora davčni zavezanec v primerih iz tretjega odstavka 88. člena ZDDV-1 plačati DDV najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

K 29. členu:

S tem členom se spreminja peti odstavek 78. člena ZDDV-1 tako, da je predpisana elektronska predložitev zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV. Posledično s črtanjem šestega odstavka vsebina in oblika zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ne bo več predpisana.

K 30. členu:

V tem členu se redakcijsko popravlja naslov 78.a člena zakona glede na vsebino tega člena, ki govori o obveznosti prijavljanja začetka in prenehanja opravljanja dobav blaga in storitev po 76.a členu ZDDV-1.

K 31. členu:

S tem členom je odpravljeno nepravilno sklicevanje v tretjem odstavku 85. člena ZDDV-1.

K 32. členu:

V tem členu se prvi odstavek 96. člena ZDDV-1 redakcijsko popravlja, saj je priznavanje pavšalnega nadomestila v prometu z drugimi državami članicami mogoče le, če je dobava blaga in storitev iz prvega odstavka 95. člena ZDDV-1 opravljena davčnemu zavezancu, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici.

V drugem odstavku se popravlja odstotek pavšalnega nadomestila s 4% na 8%, kot je bil popravljen z ZDDV-1B, s katerim se je odstotek pavšalnega nadomestila povišal.

S spremembo tretjega odstavka pa se za priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila imetniku dovoljenja iz druge države članice uporabljajo določbe ZDDV-1 v zvezi z vračilom DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici.



K 33. členu:

V tem členu se popravlja prag za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji iz 208.000 evrov na 400.000 evrov, kot je bil popravljen z ZDDV-1B (sprememba 131. člena).

K 34. členu:

S tem členom je v 141. člen ZDDV-1 dodano kaznovanje , če davčni zavezanec obračuna DDV ne predloži na predpisan način, torej elektronsko.

K 35. členu:

S tem členom se spreminja 141.b člen ZDDV-1 tako, da se pri popravljanju davčne osnove v tekočem obračunu DDV zaradi popravka napake iz obračuna DDV za preteklo davčno obdobje, ne obračunavajo zamudne obresti, temveč obresti, ki se obračunavajo za samoprijavo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

K 36. členu:

S tem členom se v prilogi III a ohranjata le (1) in (2) točka, ki se spreminjata tako, da se obrnjena davčna obveznost v zvezi z dobavo odpadkov, ostankov in rabljenega materiala nanaša samo na dobavo odpadkov in ostankov ter rabljenega materiala iz železa in barvnih kovin.

K 37. členu:

S tem členom je predpisano, da se mehanizem obrnjene davčne obveznosti na področju trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov preneha uporabljati 30. junija 2015 glede na omejitev uporabe tega ukrepa v skladu s 4. členom Direktive Sveta 2010/23/EU.

K 38. členu:

Ta člen določa začetek veljavnosti in uporabe zakona. Zakon bo začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se bo začel 1. januarja 2011.

Ta člen tudi določa, da se nova 17. točka prvega odstavka 42. člena zakona, ki uvaja oprostitev plačila DDV za univerzalne poštne storitve in spremenjena 5. točka 44. člena zakona, ki uvaja oprostitev plačila DDV od poštnih znamk, začneta uporabljati 1. julija 2011.


IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

1. člen
(vsebina zakona)

(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju Republike Slovenije v skladu:

- z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11.12.2006, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2009/69/ES z dne 25. junija 2009 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede davčne utaje, povezane z uvozom (UL L št. 175 z dne 4. 7. 2009, str. 12) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2006/112/ES);
- z Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne 20. 2. 2009, str. 23), in
- s Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L št. 326 z dne 21. 11. 1986, str. 40).

(2) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
- »ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom,
- »ozemlje države članice«, »država članica« in »Skupnost« je ozemlje držav članic in ozemlje Skupnosti, ki je kot tako definirano v predpisih Evropskih skupnosti,
- »tretja država« je katerokoli drugo ozemlje, razen ozemlja Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti,
- »tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa ni sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alineje tega odstavka, in sicer:
- v Zvezni Republiki Nemčiji: otok Heligoland, ozemlje Büsingen;
- v Kraljevini Španiji: Ceuta, Melilla, Kanarsko otočje;
- v Italijanski republiki: Livigno, Campione d’Italia, italijanske vode Luganskega jezera;
- v Francoski republiki: čezmorski departmaji;
- v Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos);
- v Republiki Finski: Alandski otoki;
- v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska: Kanalski otoki.

(3) Po tem zakonu se:
- transakcije v Kneževine Monako ali iz nje obravnavajo kot transakcije v Francosko republiko oziroma iz nje,
- transakcije na otok Man ali iz njega obravnavajo kot transakcije v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske oziroma iz njega in
- transakcije v suverene cone Združenega kraljestva Akrotiri in Dhekelia ali iz njih obravnavajo kot transakcije na Ciper oziroma z njega.

3. člen
(predmet obdavčitve)

(1) Predmet DDV so naslednje transakcije:
1. dobave blaga, ki jih davčni zavezanec oziroma zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) za plačilo;
2. pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi za plačilo:
a) davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali osmega odstavka 20. člena tega zakona;
b) v primeru pridobitve novih prevoznih sredstev, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;
c) v primeru pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki ureja trošarine, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona;
3. opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo;
4. uvoz blaga.

(2) Za namene 2.b) točke prvega odstavka tega člena se za »prevozna sredstva« štejejo naslednja prevozna sredstva, namenjena za prevoz oseb ali blaga:- kopenska motorna vozila s prostornino motorja nad 48 kubičnih centimetrov ali močjo motorja nad 7,2 kilovata;- plovila, daljša od 7,5 metrov, razen plovil za plovbo na odprtem morju, ki prevažajo potnike za plačilo in plovil za namene opravljanja komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti ali za reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov;- zrakoplovi, katerih vzletna teža presega 1550 kilogramov, razen zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe predvsem na mednarodnih poteh za plačilo.

(3) Prevozna sredstva iz drugega odstavka tega člena se štejejo za nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:- plovila in zrakoplovi so dobavljeni pred potekom treh mesecev po datumu, ko so bili prvič dani v uporabo, kopenska motorna vozila pa pred potekom šestih mesecev po datumu, ko so bila prvič dana v uporabo, in- da s kopenskimi motornimi vozili ni prevoženih več kot 6000 kilometrov, s plovili ni preplutih več kot 100 ur in z zrakoplovi ni preletenih več kot 40 ur.

(4) Za namene 2. c) točke prvega odstavka tega člena, se za »trošarinske izdelke« štejejo energenti, alkohol in alkoholne pijače in tobačni izdelki, kot so določeni z veljavno zakonodajo Skupnosti, ne pa tudi plin, dobavljen po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električna energija.

6. člen
(splošno)

(1) »Dobava blaga« pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik. (2) Za dobavo blaga se štejejo tudi:
a) prenos lastninske pravice na blagu, proti plačilu odškodnine, na podlagi zakona ali odločbe državnega organa;
b) dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje ali o prodaji blaga z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najpozneje ob plačilu zadnjega obroka;
c) prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.
(3) Električna energija, plin ter energija za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje se štejejo za blago.

9. člen
(prenos blaga v drugo državo članico)

(1) Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, ki ga opravi davčni zavezanec v drugo državo članico. (2) Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico v skladu s prvim odstavkom tega člena, če davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v drugo državo članico za namene svojega podjetja, razen za namene naslednjih transakcij:
a) dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju namembne države članice pod pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 20. člena tega zakona;
b) dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju namembne države članice pod pogoji iz osmega odstavka 20. člena tega zakona;
c) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med prevozom potnikov, pod pogoji iz 21. člena tega zakona;
d) dobave plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali dobave električne energije pod pogoji iz 22. člena tega zakona;
e) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec pod pogoji iz 46., 52., 53., in 54. člena tega zakona;
f) opravljanja storitev na tem blagu, ki se opravijo na ozemlju namembne države članice, če se blago, na katerem so bile storitve opravljene, vrne temu davčnemu zavezancu v Slovenijo;
g) začasne rabe tega blaga na ozemlju namembne države članice zaradi opravljanja storitev v tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji;
h) začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za obdobje, ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega blaga iz tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev. (3) Če eden od pogojev iz drugega odstavka tega člena ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se šteje, da je prenos opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.

20. člen
(dobava blaga s prevozom)

(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.

(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica, kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;

b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.

(4) Kadar je dobavljeno blago iz tretjega odstavka tega člena, odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.

(5) Tretji in četrti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, če je to država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;
b) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica;
c) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega zneska.

(6) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka tega člena, lahko kraj take dobave določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.

(7) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice v Slovenijo, Slovenija, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega 35.000 eurov ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav Slovenija.

(8) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz Slovenije v drugo državo članico, ta država članica, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav druga država članica.

(9) Določbe tretjega do šestega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.

(10) Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.

(11) Minister, pristojen za finance, objavi seznam vrednostnih limitov, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah, za namene določanja kraja dobave blaga pri dobavah blaga iz drugih držav članic, v skladu s petim odstavkom tega člena.

22. člen
(dobava blaga po distribucijskih sistemih)

(1) Pri dobavi plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije davčnemu zavezancu – preprodajalcu, se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec – preprodajalec, sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva. (2) Za namene prvega odstavka tega člena »davčni zavezanec – preprodajalec« pomeni davčnega zavezanca, čigar osnovna dejavnost v zvezi z nabavami plina in električne energije je preprodaja takega blaga in čigar lastna poraba tega blaga je zanemarljiva. (3) Pri dobavi plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, se za kraj dobave šteje kraj, kjer naročnik dejansko rabi in porabi plin ali električno energijo. (4) Kadar naročnik iz tretjega odstavka tega člena ne porabi vsega ali dela zemeljskega plina ali električne energije, se šteje, da je bilo neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takega kraja ni, se šteje, da je blago rabil in porabil v kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

29. člen
(storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, pomožne prevozne storitve ter cenitve in dela na premičninah)

(1) Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo davčnemu zavezancu je kraj, kjer te storitve dejansko potekajo.

(2) Kraj opravljanja storitev, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.

(3) Kraj opravljanja pomožnih prevoznih storitev, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti ter cenitve in delo na premičninah, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer so te storitve dejansko opravljene.

30.d člen
(opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci
in imajo sedež zunaj Skupnosti)

(1) Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče zunaj Skupnosti, je kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno oziroma običajno prebivališče:
a) storitve prenosa in odstopa avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;
b) storitve oglaševanja;
c) storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov, računovodij in druge podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanja informacij;
d) obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali deloma, poslovne dejavnosti ali pravice iz tega člena;
e) bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;
f) storitve posredovanja osebja;
g) storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;
h) storitve zagotavljanja dostopa do distribucijskih sistemov za zemeljski plin in električno energijo ter prevoz ali prenos po teh sistemih in opravljanje drugih, s tem neposredno povezanih storitev;
i) storitve telekomunikacij;
j) storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
k) elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge I a tega zakona. (2) Kadar izvajalec storitve in naročnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

36.a člen
(tržna vrednost)

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena je pri dobavah blaga ali storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, davčna osnova enaka tržni vrednosti, če je plačilo za dobavo: - nižje od tržne vrednosti in naročnik nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66. in 74. členom tega zakona; - nižje od tržne vrednosti in dobavitelj te dobave nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66. in 74. členom tega zakona ter za dobavo velja oprostitev po prvem odstavku 42. člena, 44. členu in drugem odstavku 49. člena tega zakona; - višje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66. in 74. členom tega zakona. (2) Za namene tega člena so povezane osebe, osebe iz petega odstavka 94. člena tega zakona. (3) Tržna vrednost iz prvega odstavka tega člena pomeni celoten znesek, ki bi ga kupec ali naročnik v trenutku pridobitve blaga ali storitve pod pogoji lojalne konkurence moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali izvajalcu za primerljivo dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije.

(4) Če primerljive dobave blaga ali storitev iz prejšnjega odstavka ni mogoče ugotoviti, pomeni tržna vrednost: - v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali podobnega blaga, ali če ni nabavne cene, od lastne cene, ki se določi v trenutku dobave; - v zvezi s storitvami znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov, ki jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene storitve.

38. člen
(uvoz blaga)

(1) Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Skupnosti. (2) V davčno osnovo se vštevajo, če niso že všteti: a) trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV; b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. (3) »Prvi namembni kraj« iz točke b) drugega odstavka tega člena pomeni kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če tak kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga v državi članici uvoza. (4) V davčno osnovo se ne vštevajo: a) cenovni popusti za predčasno plačilo; b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku uvoza.
(5) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti na oplemenitenje, potem, ko je bilo zunaj Skupnosti popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno, je davčna osnova iz prvega odstavka tega člena vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove, določena v skladu s carinskimi predpisi.

41. člen
(stopnja DDV)

(1) DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 20% od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del. (3) DDV se po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, in vključno z gradnjo, obnovo in popravili teh.

42. člen
(oproščene dejavnosti v javnem interesu)

(1) Plačila DDV so oproščeni:
1. bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije;
2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;
3. oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje;
4. storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik;
5. storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
6. socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč;
7. storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije;
8. predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
9. zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko izobraževanje;
10. zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;
11. storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
12. storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje;
13. kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne institucije;
14. dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
15. reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene, posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo pooblaščene osebe;
16. prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije.

(2) Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena, če:

- ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

- je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

43. člen
(oprostitve za določene dejavnosti v javnem interesu, ki jih opravljajo
davčni zavezanci, ki niso navedeni v 42. členu tega zakona)

(1) Dobave blaga in storitev, za katere je oprostitev DDV določena v 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev: - njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev; - jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti; - zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV; - ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance, ki obračunavajo DDV. (2) Osebe iz prvega odstavka tega člena lahko uveljavljajo oprostitev plačila DDV po tem členu na podlagi predhodne priglasitve davčnemu organu.

44. člen
(druge oproščene dejavnosti)

Plačila DDV so oproščene tudi naslednje transakcije:

1. zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;
2. najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom), razen:
– nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
– dajanja v najem garaž in površin za parkiranje vozil;
– dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
– najema sefov;
3. dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma proizvodnji katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona;
4. finančne transakcije, in sicer:
a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec;
b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;
c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa;
d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz katere so izdelani;
e) transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži;
f) upravljanje investicijskih skladov;
5. dobava kolkov in drugih podobnih znamk;
6. igre na srečo;
7. dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve;
8. dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč;
9. dobava zlata Banki Slovenije.

48. člen
(oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti)

(1) Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Skupnosti:
a) katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
b) katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu s 1., 2. 3. in 5. do 12. točko 50. člena tega zakona;
c) pri katerem bi v skladu s 74. členom tega zakona oseba, ki pridobi blago, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega DDV, dolgovanega na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(2) Od pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki je v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici;
b) pridobitev blaga je opravljena za namene nadaljnje dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka na ozemlju Slovenije;
c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnje dobave;
d) prejemnik nadaljnje dobave blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV v Sloveniji, in
e) od nadaljnje dobave blaga, ki jo na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka, mora, v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačati DDV prejemnik blaga.

50. člen
(oproščene transakcije)

(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
1. sprostitev blaga v prost promet, če bi dobava takega blaga, ki bi jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec, bila v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
2. uvoz blaga iz 51. člena tega zakona;
3. uvoz blaga s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja Skupnosti, za katerega bi se lahko uporabila oprostitev iz 2. točke tega člena;
4. uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država članica, če je dobava takega blaga, ki jo opravi uvoznik, kot je opredeljen v 6. točki prvega odstavka 76. člena tega zakona, oproščena v skladu s 46. členom tega zakona;
5. uvoz blaga, ki ga v stanju, kakor je bilo izvoženo, ponovno uvaža oseba, ki ga je izvozila, če je blago v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;
6. uvoz blaga v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, ki je oproščeno plačila carine;
7. uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij in članov takih organizacij, z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali pogodbe o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;
8. blago, ki ga na ozemlje držav članic pogodbenic Severnoatlantske zveze uvozijo oborožene sile drugih držav pogodbenic te zveze za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
9. uvoz ulova, nepredelanega ali obdelanega po postopkih za ohranitev kakovosti, vendar še nedobavljenega, ki ga davčni zavezanci, ki opravljajo dejavnost ribištva, pripeljejo v pristanišče;
10. zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih uvaža Banka Slovenije;
11. uvoz plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin;
12. uvoz električne energije;
13. storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu s točko b) drugega odstavka 38. člena tega zakona.

(2) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu ter določi količinske ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katere upravičenci iz 6., 7. in 8. točke prvega odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.

54. člen
(oprostitve v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov,
Nato, dobava zlata centralnim bankam)

(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a) dobave blaga ali storitev v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov;
b) dobave blaga ali storitev mednarodnim organizacijam in članom teh organizacij, z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali pogodbe o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;
c) dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za potrebe oboroženih sil drugih držav, pogodbenic Severnoatlantske zveze, ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
d) dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za oborožene sile katerekoli države, ki je pogodbenica Severnoatlantske zveze, razen same namembne države članice, za potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
e) dobave zlata centralnim bankam. (2) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu, ter določi količinske ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katero upravičenci iz a) do d) točke prvega odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.

67. člen
(uveljavljanje pravice do odbitka)

(1) Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati naslednje pogoje:
a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona;
b) za odbitke v skladu s točko b) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot dobava blaga ali storitev, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
c) za odbitke v skladu s točko c) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Skupnosti, v obračunu DDV iz 87. člena tega zakona mora navesti vse podatke, ki so potrebni za izračun zneska DDV, ki ga je dolžan plačati za svoje pridobitve, in imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona;
d) za odbitke v skladu s točko d) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
e) za odbitke v skladu s točko e) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z uvozom blaga, mora imeti uvozni dokument, na katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in na katerem je naveden znesek DDV, ki ga je dolžan plačati oziroma omogoča izračun tega zneska;
f) če je dolžan plačati DDV kot naročnik ali kupec v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 76. člena ali 76.a členom tega zakona, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance. (2) Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. (3) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka 96. člena tega zakona lahko odbije znesek pavšalnega nadomestila v davčnem obdobju, v katerem je pavšalno nadomestilo plačal. (4) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV plača. (5) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega zneska, ne glede na to, da je bil DDV plačan. (6) Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.

71. člen
(popravek odbitka DDV pri spremembi obdavčevanja)

Če se davčni zavezanec iz prvega odstavka 94. člena tega zakona identificira za namene DDV, to ne predstavlja spremembe pogojev, merodajnih za odbitek DDV iz 68. člena tega zakona.

74.e člen
(rok za odločitev o zahtevku in rok za vračilo DDV)

(1) Pristojni davčni urad v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih od prejema zahtevka.

(2) Če pristojni davčni urad presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva od vložnika ali pristojnega organa države članice sedeža dodatne informacije v elektronski obliki. Če dodatne informacije zahteva od druge osebe, zahtevek pošlje v elektronski obliki le, če je ta naslovniku zahtevka na voljo. Če pristojni davčni urad utemeljeno dvomi o veljavnosti in pravilnosti določenega zahtevka za vračilo, lahko zahteva tudi predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega dokumenta. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah pristojnemu davčnemu uradu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

(3) Če pristojni davčni urad zahteva dodatne informacije v skladu s prejšnjim odstavkom, odloči o zahtevku za vračilo v dveh mesecih od datuma, ko je prejel zahtevane dodatne informacije, oziroma v dveh mesecih od datuma, ko naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah zahtevek prejme, če odgovora na svojo zahtevo ni prejel. Rok za odločitev glede celotnega zahtevka ali dela zahtevka iz prejšnjega odstavka je v vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma, ko pristojni davčni urad prejme zahtevek za vračilo.

(4) Če pristojni davčni urad, poleg informacij iz prejšnjega odstavka, zahteva še druge nadaljnje informacije, odloči o zahtevku za vračilo najpozneje v osmih mesecih od prejema zahtevka.

(5) Če pristojni davčni urad zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prvega odstavka tega člena, oziroma če je zahteval dodatne informacije, po poteku rokov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Znesek vračila se izvede na račun vložnika v Sloveniji ali na zahtevo vložnika na njegove stroške na račun v drugo državo članico.

74.i člen
(pogoji za vračilo)

(1) Davčni zavezanec, ki v Skupnosti nima sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, iz katere so opravljene poslovne transakcije, niti stalnega ali običajnega prebivališča (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v tretji državi), ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago ali storitve, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo.

(2) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila DDV, če:

a) v predpisanem obdobju ni opravil dobav blaga oziroma storitev, za katere se šteje, da so bile opravljene v Sloveniji, razen:
– prevoznih in s prevozom povezanih storitev, za katere velja oprostitev v skladu s 13. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona;
– storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
b) se blago oziroma storitve iz prvega odstavka tega člena uporabljajo za namene:
– transakcij iz točke a) drugega odstavka 63. člena tega zakona;
– transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 13. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona;
– opravljanja storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka ter drugim odstavkom 76. člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
c) so izpolnjeni drugi pogoji iz 62., 63. ter 66. in 67. člena tega zakona, ki se nanašajo na pravico do odbitka DDV.

(3) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi nima pravice do vračila:
– DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno zaračunan;
– DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega zakona.

(4) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila DDV, če:
– pri pristojnem davčnem uradu vloži zahtevek za vračilo DDV na predpisanem obrazcu najpozneje do 30. junija po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV zaračunan;
– zahtevku predloži izvirnike računov oziroma overjenih natisnjenih elektronskih uvoznih carinskih deklaracij;
– predloži potrdilo pristojnega organa države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za DDV v tej državi, ki ne sme biti starejše od enega leta;
– s pisno izjavo potrdi, da v obdobju za katero prosi za vračilo DDV, ni opravil dobave blaga oziroma storitev, ki bi se štela za dobavo, opravljeno v Sloveniji, razen opravljanja storitev iz točke a) drugega odstavka tega člena;
– se zaveže, da bo povrnil kateri koli neupravičeno pridobljen (vrnjen) znesek DDV.
(5) Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi lahko predloži zahtevek za vračilo:
– za obdobje, ki je krajše od enega koledarskega leta in ne krajše od šestih mesecev, vendar znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 eurov;
– za obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta. Ta zahtevek se lahko nanaša tudi na račune ali uvozne dokumente, ki niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov, in se nanašajo na transakcije, končane v tekočem koledarskem letu, vendar znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 50 eurov.

(6) Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi se prizna samo, če je zagotovljena vzajemnost.

(7) Davčni organ mora o zahtevku odločiti v osmih mesecih od vložitve zahtevka.

(8) Če pristojni davčni urad zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prejšnjega odstavka na račun vložnika v Sloveniji ali, na zahtevo vložnika na njegove stroške, na račun v tujino.

(9) Minister, pristojen za finance, predpiše obliko in vsebino zahtevka za vračilo ter določi davčni urad, ki je pristojen za obravnavanja zahtevkov.

76. člen
(osebe, ki morajo plačati DDV)

(1) DDV mora plačati:

1. vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba;
2. vsaka oseba, identificirana za DDV v Sloveniji, kateri je dobavljeno blago pod pogoji iz 22. člena tega zakona, če to dobavo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
3. vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, katerima se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
4. oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
- obdavčljiva transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz drugega odstavka 48. člena tega zakona,
- oseba, kateri se opravi dobava, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana za DDV v Sloveniji in
- račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je izdan v skladu s tem zakonom.
5. vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj Skupnosti;
6. pri uvozu blaga carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga;
7. oseba, ki povzroči, da se za blago zaključijo postopki ali možnosti iz 57. in 58. člena tega zakona;
8. davčni zavezanec iz 76.b člena tega zakona;
9. vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.

(2) Če je v skladu s 1. do 5. točko prvega odstavka tega člena, plačnik DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV.

(3) Če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne plača DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, plača DDV prejemnik blaga oziroma storitev.

(4) Za namene uporabe tega člena se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, šteje za davčnega zavezanca, ki v Sloveniji nima sedeža, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije;
b) poslovna enota, ki jo ima davčni zavezanec na ozemlju Slovenije, ne sodeluje pri dobavi tega blaga ali opravljanju teh storitev.

76.a člen
(prejemniki blaga ali storitev kot plačniki DDV)

(1) DDV mora plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave: a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami; b) posredovanje osebja, vključenega v dejavnosti iz prejšnje točke; c) dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega zakona; d) dobava odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev iz Priloge III a tega zakona.

76.b člen
(solidarna odgovornost za plačilo DDV)

(1) Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev, je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. (2) Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, lahko davčnega zavezanca, kateremu je opravljena dobava, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. (3) Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

77. člen
(plačilo DDV v državni proračun)

(1) Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora predložiti obračun DDV iz 88. člena tega zakona.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec v primerih iz tretjega odstavka 88. člena tega zakona plačati DDV zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v primerih iz 88.a člena tega zakona pa v 8 dneh po poteku roka za predložitev obračuna DDV.

(3) V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi:
a) vsaka oseba iz 2. do 4. točke prvega odstavka, drugega in tretjega odstavka 76. člena tega zakona;
b) pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz 2.a) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(4) V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi:
- oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo znotraj Skupnosti iz 2.b) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona;
- oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Skupnosti iz 2. c) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(5) Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa.

(6) Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, razen v primerih, ko davčni zavezanec na podlagi dovoljenja davčnega organa izkaže obveznost iz naslova DDV od uvoza v obračunu DDV.

(7) Davčni organ lahko izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka davčnemu zavezancu, ki v skladu s carinskimi predpisi vlaga carinske deklaracije v drugi državi članici, za blago, ki se nahaja v Sloveniji.

78. člen
(obveznost prijavljanja)

(1) Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.

(2) Obveznost predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV iz prejšnjega odstavka se ne nanaša na:
a) davčnega zavezanca iz prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki utemeljeno pričakuje, da v obdobju 12 mesecev ne bo dosegel oziroma presegel prometa v znesku 25.000 eurov;
b) davčnega zavezanca iz drugega odstavka 94. člena tega zakona,
c) davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravlja le oproščene dobave blaga in storitev, od katerih se DDV ne sme odbiti.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in opravlja pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki v skladu z a) in d) točko prvega odstavka 4. člena tega zakona niso predmet DDV, davčnemu organu prijaviti, da take pridobitve opravlja, če pogoji iz navedenega člena, ki določajo, da te transakcije niso predmet DDV, niso več izpolnjeni, in pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena, mora vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV, predložiti pristojnemu davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

(5) Davčni organ lahko davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, dovoli ali od njiju zahteva, da predložita prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV v elektronski obliki prek elektronskih sredstev.

(6) Vsebino in obliko zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV predpiše minister, pristojen za finance.

78.a člen
(obveznost prijavljanja dobav blaga in storitev po 76.a členu zakona)

(1) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona, mora v roku 30 dni od prve dobave obvestiti davčni organ o začetku opravljanja teh dobav.

(2) Davčni zavezanec, ki preneha opravljati dobave blaga ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona, mora o tem obvestiti davčni organ.

(3) Če davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka ponovno začne opravljati take dobave, mora v roku iz prvega odstavka tega člena ponovno obvestiti davčni organ o začetku opravljanja teh dobav.

85. člen
(splošne obveznosti)

(1) Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV.

(2) Vsak davčni zavezanec mora voditi evidenco o blagu, ki ga je odposlal ali odpeljal, sam ali druga oseba za njegov račun, z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, za namene transakcij iz točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena tega zakona.

(3) Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo identifikacijo blaga, ki mu ga odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran za DDV v tej drugi državi članici, ali druga oseba za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu v skladu s točko c) prvega odstavka 28. člena tega zakona.

96. člen
(priznavanje pavšalnega nadomestila v prometu
z drugimi državami članicami)

(1) Ne glede na prvi odstavek 95. člena tega zakona, ima davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 95. člena tega zakona, pravico do pavšalnega nadomestila tudi za dobavo blaga in storitev iz prvega odstavka 95. člena, ki jo opravi davčnim zavezancem v drugo državo članico ali davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.

(2) Davčni zavezanci-kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti.

(3) Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do vračila pavšalnega nadomestila, ki so ga plačali imetniku dovoljenja za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, pri čemer se za priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila smiselno upošteva 74. člen tega zakona.

(4) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega člena.

134. člen
(začetek in prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)

(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, lahko začne uporabljati to ureditev ne prej kot prvi dan svojega naslednjega davčnega obdobja, ki sledi mesecu priglasitve.

(2) Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji do zadnjega dne tistega davčnega obdobja, v katerem vrednost obdavčenih dobav v zadnjih 12 mesecih preseže 208.000 eurov, brez DDV.

(3) Davčni zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji zadnji dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če obvesti pristojni davčni urad o davčnem obdobju, v katerem bo prenehal uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji.

(4) Davčni zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.

141. člen
(hujši davčni prekrški)

(1) Z globo od 2.000 do 125.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. nepravilno obračuna znesek DDV, ki ga sme odbiti (63. do 72. člen);
2. ne plača oziroma ne plača v predpisanem roku DDV (77. člen);
3. pri davčnem organu ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo, spremembo ali prenehanjem dejavnosti kot davčnega zavezanca oziroma pristojnemu davčnemu uradu ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV (78. člen);
4. davčnemu organu ne prijavi, da pridobiva blago znotraj Skupnosti (tretji odstavek 78. člena);
4.a davčni organ ne obvesti, da dobavlja blago ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona (78.a člen);
5. ne zagotovi, da je izdan račun (81. člen);
6. v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 85. člena tega zakona oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;
7. ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku (86. in 136. člen);
8. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku obračuna DDV oziroma v obračunu ne izkaže predpisanih podatkov (87., 88., 88.a člen).;
9. ne predloži davčnemu organu rekapitulacijskega poročila o dobavah blaga znotraj Skupnosti (prvi odstavek 90. člena) oziroma ga ne predloži za predpisano obdobje (tretji odstavek 90. člena in drugi odstavek 91. člena);
10. v rekapitulacijskem poročilu ne izkaže predpisanih podatkov (drugi odstavek 90. člena in prvi odstavek 91. člena);
10.a ne predloži davčnemu organu poročila o dobavah blaga ali storitev po 76.a členu tega zakona oziroma ne izkaže predpisanih podatkov (92.a člen);
11. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija DDV v nasprotju s 94. členom tega zakona;
12. zato, da bi neupravičeno začel uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, davčnemu organu predloži napačne ali nepopolne podatke o izpolnjevanju pogojev iz 133. člena;
13. kljub temu da ne izpolnjuje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, obračunava DDV na podlagi prejetih plačil (131. člen);
14. začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji pred začetkom davčnega obdobja, ki ga je navedel v obvestilu davčnemu organu, oziroma uporablja omenjeno ureditev tudi potem, ko ne izpolnjuje več pogojev za njeno uporabo (134. člen);
15. ne vodi evidenc o transakcijah z investicijskim zlatom oziroma ne zagotavlja hranjenja dokumentacije v predpisanem roku (122. člen);
16. ne vodi evidence o transakcijah v okviru posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve, oziroma je ta evidenca nepopolna ali nenatančna (130. člen);
17. ne zagotavlja hranjenja evidence o elektronsko opravljenih storitvah v predpisanem roku hranjenja (130. člen).

(2) Z globo od 200 do 4.100 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

141.b člen
(izjema od prekrška pri popravljanju davčne osnove v tekočem obračunu DDV zaradi popravka napake iz obračuna DDV za preteklo davčno obdobje)

Ne glede na kazenske določbe v tem zakonu se za prekršek ne kaznuje davčni zavezanec, ki popravke napak iz preteklih davčnih obdobij vključi v tekoči obračun DDV in od razlike v davku obračuna in plača zamudne obresti.

PRILOGA III a

SEZNAM DOBAV ODPADKOV, OSTANKOV IN RABLJENEGA MATERIALA TER
STORITEV, V ZVEZI S KATERIMI SO PLAČNIKI DDV PREJEMNIKI TEGA
BLAGA ALI STORITEV

(1) Dobava kovinskih in nekovinskih odpadkov, ostankov in rabljenega materiala, vključno s polizdelki od predelave, izdelave ali taljenja železnih in neželeznih kovin ter njihovih zlitin; (2) dobava železnih in neželeznih pol predelanih izdelkov ter s tem povezane storitve predelave; (3) dobava ostankov in drugega materiala, ki ga je mogoče reciklirati in vsebuje železne in neželezne kovine, njihove zlitine, žlindro, pepel, škajo in industrijske ostanke, ki vsebujejo kovine ali njihove zlitine, ter opravljanje storitev izbiranja, rezanja, ločevanja na dele in stiskanje za te izdelke; (4) dobava odpadkov iz železa in neželeznih kovin, kot tudi ostružkov, ostankov, odpadkov, rabljenega materiala in materiala, ki ga je mogoče reciklirati, ki vsebujejo odpadno steklo, steklo, papir, karton, lepenko, krpe, kosti, usnje, umetno usnje, pergament, surovo kožo z dlako ali brez nje, kite, tetive, motvoze, vrvi, konopce, kable, gumo in plastiko, ter s tem povezane storitve predelave; (5) dobava materiala, navedenega v tej prilogi, po predelavi v obliki čiščenja, loščenja, izbire, rezanja, drobljenja, stiskanja ali vlivanja v ingote; (6) dobava ostankov in odpadkov po obdelavi osnovnih materialov.