(1) Kot odbitek DDV se šteje tudi znesek DDV, ki ga je upravnik stavb prikazal na razdelilniku lastnikom oziroma najemnikom stavb (točka a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1).

(2) Kot odbitek DDV se šteje tudi znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec obračunal od uporabe blaga v skladu s točko a) 8. člena ZDDV-1 in od pridobitev blaga znotraj Skupnosti v skladu z 12. in 13. členom ZDDV-1.

(3) Davčni zavezanec mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV iz prejšnjega odstavka imeti račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga dolguje za blago, ki ga je uporabil oziroma ga je pridobil znotraj Skupnosti.

(4) Kot odbitek DDV se šteje tudi znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec kot naročnik ali kupec oziroma kot prejemnik blaga ali storitev plačal v skladu z 2. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena ter 76.a členom ZDDV-1. Kot odbitek DDV se šteje tudi znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, kot prejemnik storitve plačal v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, razen zneska DDV, ki ga je plačala oseba iz d) točke prvega odstavka 4. člena ZDDV-1.

(5) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki mora plačati DDV kot naročnik, kupec ali prejemnik blaga oziroma storitev, mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV do roka za predložitev obračuna DDV imeti račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV, in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati.

(6) Šteje se, da je DDV plačan, ko je izkazan v obračunu DDV.