Ta standard se uporablja pri knjigovodskem razvidovanju, obračunavanju in razkrivanju dolgoročno odloženih prihodkov in dolgoročno vnaprej vračunanih stroškov oziroma odhodkov kot posebnih vrst dolgoročnih obveznosti. Povezan je z računovodskima načeloma 74 in 75 (Kodeks računovodskih načel, 1995). Obdeluje
a) razvrščanje dolgoročnih rezervacij,
b) pripoznavanje in odpravljanje pripoznanj dolgoročnih rezervacij,
c) začetno računovodsko merjenje dolgoročnih rezervacij,
č) prevrednotovanje in merjenje sprememb dolgoročnih rezervacij,
d) uskupinjevanje dolgoročnih rezervacij ter
e) razkrivanje dolgoročnih rezervacij
pa tudi s tem povezane opredelitve ključnih pojmov in pojasnila.
Ta standard se opira na mednarodne računovodske standarde (MRS) 1, 10, 19, 20, 26 in 37 ter 4. in 7. smernico Evropske zveze. Povezan je s slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) 12, 14, 17, 18, 24 in 27.
Standard (poglavje B) je treba brati skupaj z opredelitvami pojmov (poglavjem C), pojasnili (poglavjem Č) in Uvodom v slovenske računovodske standarde (2002).

10.1. Dolgoročne rezervacije se oblikujejo za obveznosti, ki se bodo po predvidevanjih na podlagi obvezujočih preteklih dogodkov pojavile v obdobju, daljšem od leta dni, in katerih velikost je zanesljivo ocenjena. Obveznosti se nanašajo na pravne ali fizične osebe, do katerih bo tedaj nastal dolg. Obravnavati jih je mogoče kot dolgove v širšem pomenu, ker se razlikujejo od kapitala kot obveznosti do lastnikov.

10.2. Dolgoročne rezervacije so lahko dolgoročne rezervacije na račun dolgoročno odloženih prihodkov ali dolgoročne rezervacije na račun dolgoročno vnaprej vračunanih stroškov oziroma odhodkov.

10.3. Dolgoročno odloženi prihodki bodo v obdobju, daljšem od leta dni, pokrili predvidene odhodke. Zato se ob nastanku zaračunane prodaje proizvodov oziroma storitev ne upoštevajo pri oblikovanju poslovnega izida, ker takrat še ni potrebe po pokrivanju takšnih odhodkov. Med dolgoročne rezervacije na račun dolgoročno odloženih prihodkov spadajo med drugim dolgoročne rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravitvi storitev, dolgoročne rezervacije v zvezi z državnimi podporami, prejetimi za pridobitev osnovnih sredstev ali za pokrivanje določenih stroškov, dolgoročne rezervacije iz namenskih donacij, prejetih za pridobitev osnovnih sredstev ali pokrivanje določenih stroškov, in dolgoročne rezervacije na račun slabega imena.

10.4. Namen dolgoročno vnaprej vračunanih stroškov oziroma odhodkov je v obdobju, daljšem od leta dni, zbrati zneske, ki bodo omogočili pokritje kasneje nastalih stroškov oziroma odhodkov, ali v letu dni zbrati zneske, ki bodo omogočili pokritje nastalih stroškov oziroma odhodkov v obdobju, daljšem od leta dni, ali v obdobju, daljšem od leta dni, zbrati zneske, ki bodo omogočili pokritje nastalih stroškov oziroma odhodkov v obdobju, daljšem od leta dni. Med takšne dolgoročne rezervacije spadajo na primer dolgoročne rezervacije za reorganizacijo, za pričakovane izgube iz kočljivih pogodb, za pokojnine in za druge namene.

10.5. Dolgoročne rezervacije za pokrivanje prihodnjih stroškov oziroma odhodkov, ki se bodo po pričakovanju pojavili v obdobju, daljšem od leta dni, se oblikujejo z enkratnim ali večkratnim odštetjem od prodajnih vrednosti kot prihodkov oziroma z enkratno ali večkratno obremenitvijo ustreznih stroškov ali odhodkov.

10.6. Slabo ime se izvirno pojavi pri nakupu podjetja, ki preneha obstajati kot samostojno podjetje, naložba kupca v pridobitev kapitala tega podjetja pa je manjša od njegove knjigovodske vrednosti; tega primanjkljaja ni utemeljeno razporediti med pripoznana pridobljena sredstva in dolgove. Dodatno se pojavlja pri uskupinjevanju vseh tistih podjetij, v katerih so bili pridobljeni kapitalski deleži z naložbami, manjšimi od vrednosti pripoznanih pridobljenih sredstev in dolgov, čeprav takšna podjetja ne prenehajo obstajati kot samostojne pravne osebe.

10.7. Pri dolgoročnih rezervacijah je treba razlikovati rezervacije, ki se nanašajo na uskupinjena podjetja, od drugih rezervacij.

10.8. Pogojne dolgoročne obveznosti se ne obravnavajo kot dolgoročne rezervacije.

10.9. Dolgoročne rezervacije se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripoznavajo, če a) obstaja zaradi preteklega dogodka sedanja obveza (pravna ali posredna); b) je verjetno, da bo pri poravnavi obveze potreben odtok dejavnikov, ki omogočajo pritekanje gospodarskih koristi, in c) je mogoče znesek obveze zanesljivo izmeriti.

10.10. Dolgoročne rezervacije se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripoznavajo z ustreznim odbitkom od siceršnjih prihodkov ali z vračunavanjem ustreznih stroškov oziroma odhodkov, če je verjetno, da bodo v prihodnosti nastajali takšni stroški oziroma odhodki in je zanje potrebno dolgoročno rezerviranje pokrivanja.

10.11. Dolgoročne rezervacije v zvezi z državnimi podporami in donacijami, prejetimi za pridobitev opredmetenih osnovnih sredstev, se oblikujejo za zneske namensko prejetih denarnih sredstev ali opredmetenih osnovnih sredstev, ki so bila pridobljena nepovratno oziroma brezplačno z državnimi podporami ali donacijami. Namenjene so za pokrivanje stroškov amortizacije teh sredstev in se porabljajo s prenašanjem med poslovne prihodke.

10.12. Dolgoročne rezervacije v zvezi s slabim imenom se oblikujejo ob nakupu in pripojitvi drugega podjetja, da bi bilo z njimi mogoče v prehodnem obdobju izboljšati poslovni izid podjetja kupca.

10.13. Pripoznanje dolgoročnih rezervacij v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja se odpravi, kadar so že izrabljene nastale možnosti, zaradi katerih so bile dolgoročne rezervacije oblikovane, ali pa ni več potrebe po njih.

10.14. Dolgoročne rezervacije se lahko uporabljajo samo za istovrstne postavke, za katere so bile prvotno pripoznane, v utemeljenih primerih pa tudi za enakovrstne postavke. Takšen primer je poraba dolgoročnih rezervacij za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravitvi storitev.

10.15. Podjetje določi v svojem aktu računovodske usmeritve za pripoznavanje dolgoročnih rezervacij.

10.16. Znesek, pripoznan kot dolgoročna rezervacija, je najboljša ocena izdatkov, potrebnih za poravnavo na dan bilance stanja obstoječe dolgoročne obveze. Pri doseganju najboljše ocene dolgoročne rezervacije se upoštevajo tveganja in negotovosti, ki neizogibno spremljajo dogodke in okoliščine. Vrednost dolgoročne rezervacije mora biti enaka sedanji vrednosti izdatkov, ki so po pričakovanju potrebni za poravnavo obveze.