ZAKON O DAVČNEM POSTOPKU (ZDavP-1)
PRVI DEL
SPLOŠNO
I. poglavje
Splošne določbe
1. člen
(vsebina zakona)
(1) Ta zakon ureja:
- pobiranje davkov,
- pravice in obveznosti zavezancev ali zavezank za
davek (v nadaljnjem besedilu: zavezanci za davek), državnih in drugih organov,
ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v
postopku pobiranja davkov,
- varovanje podatkov, pridobljenih v postopku pobiranja
davkov, ter
- medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi
podatkov med državami članicami Evropske skupnosti, ki delujejo v okviru
Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: države članice EU), in z izvajanjem
mednarodnega sodelovanja na področju pobiranja davkov.
(2) Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s
tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko
Slovenijo, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(3) S tem zakonom se v slovenski pravni red prevzema
vsebina naslednjih predpisov Evropske skupnosti:
- Direktiva Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o
vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del
sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega
sklada, ter iz prelevmanov in carin, UL L 73 z dne 19. 3. 1976, s spremembami
ter Direktiva Komisije 2002/94/ES z dne 9. decembra 2002 o določitvi podrobnih
pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 76/308/EGS o vzajemni
pomoči pri poravnavi terjatev v zvezi s prelevmani, davki in drugimi ukrepi, UL
L 337 z dne 13. 12. 2002 - s I. poglavjem četrtega dela tega zakona;
- Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o
medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne
obdavčitve, UL L 336 z dne 27. 12. 1977, s spremembami - z II. poglavjem
četrtega dela tega zakona;
- Direktiva Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o
obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, UL L 157 z dne 26.
junija 2003 - z 10. podpoglavjem I. poglavja petega dela tega zakona;
- Direktiva Sveta 2003/49 z dne 3. junija 2003 o
skupnem sistemu obdavčevanja v zvezi s plačili obresti in plačili uporabe
premoženjskih pravic, ki velja za povezane družbe različnih držav članic, UL L
157 z dne 26. junija 2003 - s 359. členom tega zakona.
2. člen
(pobiranje davka)
(1) Pobiranje davka vključuje vse naloge državnih in drugih organov,
pristojnih za pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev za davek in
drugih oseb, določenih z zakonom o obdavčenju, zakonom, ki ureja davčno in
carinsko službo, in tem zakonom, v zvezi z ugotavljanjem in izpolnitvijo davčne
obveznosti zavezanca za davek, ki je določena s tem zakonom ali zakonom o
obdavčenju, vključno v zvezi z ugotavljanjem kršitev zakona o obdavčenju.
(2) Davek po tem zakonu je vsak denarni prihodek
državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne
lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali
dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma
predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o
obdavčenju.
(3) Če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega
zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za:
- uvozne in izvozne dajatve, predpisane s predpisi
Evropske skupnosti, ter
- prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko
zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za
zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom.
(4) Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne
kazni in globe so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega
odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(5) Določbe, ki se nanašajo na pobiranje davka, se
smiselno uporabljajo tudi za pobiranje prispevka za programe RTV Slovenija.
(6) Določbe, ki se nanašajo na pobiranje davka, se
smiselno uporabljajo tudi za pobiranje članskih prispevkov zbornicam, če je z
zakonom o njihovi uvedbi tako določeno.
(7) Za zakone o obdavčenju se štejejo zakoni, ki
uvajajo in urejajo davčno obveznost, vključno s predpisi Evropske skupnosti, ki
se štejejo za del pravnega reda Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu:
Slovenije).
3. člen
(zavezanci za davek)
(1) Zavezanci za davek po tem zakonu so:
1. davčni zavezanec ali davčna zavezanka (v nadaljnjem
besedilu: davčni zavezanec);
2. plačnik davka ali plačnica davka (v nadaljnjem
besedilu: plačnik davka) za račun enega ali več davčnih zavezancev;
3. pravni naslednik ali pravna naslednica (v nadaljnjem
besedilu: pravni naslednik) davčnega zavezanca oziroma plačnika davka ali
skrbnik ali skrbnica (v nadaljnjem besedilu: skrbnik) davčnega zavezanca
oziroma plačnika davka oziroma njegovega premoženja;
4. oseba, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s
tem zakonom dolžna plačati davek.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena je
oseba, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet
obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju. Za davčnega zavezanca v smislu tega
zakona se šteje tudi carinski dolžnik oziroma oseba, ki bi lahko postala
dolžnik v skladu s carinskimi predpisi.
(3) Plačnik davka iz prvega odstavka tega člena je
oseba, ki je v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezana za
izračunavanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta
davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti
ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali
obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: prejemnikom davkov).
(4) Plačnik davka ima po tem zakonu enake pravice in
obveznosti kot davčni zavezanec, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju
drugače določeno.
4. člen
(državni in drugi organi, pristojni za pobiranje davkov)
(1) Državni organi, pristojni za pobiranje davkov (v nadaljnjem
besedilu: davčni organ), po tem zakonu so:
1. Ministrstvo za finance;
2. Carinska uprava Republike Slovenije;
3. Davčna uprava Republike Slovenije;
4. in drugi državni organi, kadar v davčnih in drugih
stvareh odločajo o davkih.
(2) Kot davčni organ iz prvega odstavka tega člena se
obravnava tudi nosilec javnih pooblastil, če je z zakonom pooblaščen za
pobiranje davkov in je z zakonom predpisano, da se za njihovo pobiranje
uporabljajo določbe tega zakona.
5. člen
(postopanje po tem zakonu)
Davčni organ iz 4. člena tega zakona postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni postopek), kadar nudi pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi podatkov drugim državam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo o izogibanju dvojni obdavčitvi, ki obvezuje Slovenijo.
6. člen
(roki)
(1) Začetka in teka rokov za posamezna dejanja oziroma za izpolnitev
obveznosti po tem zakonu ali po zakonu o obdavčenju ne ovirajo nedelje in
državni prazniki oziroma drugi dela prosti dnevi v Sloveniji.
(2) Če je zadnji dan zakonsko predpisanega roka nedelja,
državni praznik ali drug dela prost dan v Sloveniji, se izteče rok za posamezna
dejanja oziroma za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega
delovnika, če ni s tem zakonom ali z zakonom o obdavčenju drugače določeno.
7. člen
(ugotavljanje dejstev)
(1) Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za
sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo
ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem
zakonom drugače določeno. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le
v primeru, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju.
(2) Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so
bistveni za obdavčenje, se vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.
(3) Če se z nekim dejanjem ali ravnanjem krši zakon, s
katerim se prepoveduje ali nalaga neko dejanje ali ravnanje, nastanejo pa
gospodarske (ekonomske) posledice, to ne vpliva na obdavčenje.
(4) Če je pravni posel neveljaven ali postane
neveljaven, to ne vpliva na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice
tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in obstojijo, če ni z
zakonom o obdavčenju drugače določeno.
(5) Navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.
Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje
merodajen prikrit pravni posel.
(6) Z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov se ni
mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje
ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob
upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
(7) Podatki, ki jih davčni zavezanci in druge osebe
predložijo ali dajejo davčnemu organu po tem zakonu oziroma zakonu o
obdavčenju, morajo biti točni, popolni in resnični, glede na posamezen zakon o
obdavčenju, ter ne smejo spraviti davčnega organa v zmoto.
8. člen
(pravica do informiranja)
(1) Zavezanec za davek ima pravico:
1. da je pravočasno in na primeren način obveščen o
spremembah v zakonih o obdavčenju in v drugih predpisih, ki se tičejo
obdavčenja,
2. do pojasnil o načinu izračunavanja in plačevanja
davkov ter
3. do podatkov o stanju svojih davčnih obveznosti.
(2) Sistem informiranja mora biti vzpostavljen na
način, da omogoča vsem zavezancem za davek čim lažji, enoten in sodoben dostop
do informacij in zagotavlja enotno izvajanje zakonov o obdavčenju in tega
zakona.
II. poglavje
Davčna obveznost
1. podpoglavje
Splošno
9. člen
(splošno)
(1) Davčna obveznost je dolžnost zavezanca za davek, da plača na
podlagi zakona določen znesek davka pod pogoji in na način, določen z zakonom o
obdavčenju in tem zakonom.
(2) Zavezanec za davek je zavezan za izpolnitev davčne
obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala, v skladu z zakonom o
obdavčenju oziroma s tem zakonom.
(3) Davčna obveznost, za izpolnitev katere se znesek
davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja,
nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, če ni z
zakonom o obdavčenju drugače določeno.
(4) Davčna obveznost preneha s plačilom ali z odpisom.
2. podpoglavje
Izpolnitev davčne obveznosti
10. člen
(splošno)
(1) Davčna obveznost se izpolni s plačilom davka v zakonsko
predpisanem roku po nastanku davčne obveznosti.
(2) Izpolnitev davčne obveznosti je temeljna obveznost
davčnega zavezanca, ki jo mora izpolniti ne glede na svoje druge obveznosti.
(3) Davčni zavezanec sam izpolni svojo davčno
obveznost. V primerih, določenih s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, je za
izpolnitev davčne obveznosti lahko zavezana tudi druga oseba.
(4) Zavezanec za davek ne more enostransko zavrniti ali
enostransko odložiti izpolnitve davčne obveznosti, razen če je s tem zakonom
ali zakonom o obdavčenju to določeno.
(5) Ne glede na tretji odstavek tega člena davčno
obveznost lahko izpolni tudi oseba, ki ni zavezanec za davek.
11. člen
(izpolnitev davčne obveznosti solidarnih davčnih zavezancev)
(1) Če je več davčnih zavezancev dolžno izpolniti isto davčno
obveznost, so zavezanci solidarno odgovorni za izpolnitev davčne obveznosti
(solidarni davčni zavezanci). Vsak solidarni davčni zavezanec je zavezan
izpolniti celotno davčno obveznost.
(2) Z izpolnitvijo davčne obveznosti s strani enega
solidarnega davčnega zavezanca se davčna obveznost vseh solidarnih davčnih
zavezancev šteje za izpolnjeno.
12. člen
(pravni nasledniki oziroma skrbniki davčnih zavezancev oziroma njihovega premoženja ter izpolnitev davčne obveznosti)
(1) Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti
in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena je dedič
dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti
podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino.
(3) Če ni dedičev ali če se dediči odpovedo dediščini v
korist države ali samoupravne lokalne skupnosti, se davčna obveznost v celoti
ali sorazmerno odpiše.
(4) Davčna obveznost se ne prenaša na dediče in se
odpiše, če na dan smrti zapustnika ne presega 20.000 tolarjev. Odpiše se tudi
davčna obveznost v znesku, ki v skladu z drugim odstavkom tega člena presega
davčno obveznost, katero morajo izpolniti dediči.
(5) Z dnem smrti zapustnika prenehajo teči zamudne
obresti in se ne obračunavajo do dospelosti davčne obveznosti, ki jo prevzame
dedič, za dediča. V tem obdobju se zaračunavajo obresti po slovenski medbančni
obrestni meri za ročnost 12 mesecev, ki velja na dan smrti zapustnika.
(6) Davčne obveznosti fizičnih oseb, ki jih sodišče
razglasi za pogrešane ali opravilno nesposobne, izpolnjujejo osebe, ki
upravljajo s premoženjem teh oseb, za račun tega premoženja.
(7) Davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem
premoženja fizičnih oseb, ki so umrle, ali nastale v zvezi z upravljanjem
premoženja po odločbi o denacionalizaciji, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo s
tem premoženjem, za račun tega premoženja.
3. podpoglavje
Način izpolnitve davčne obveznosti
13. člen
(izračun davka)
(1) Če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno,
davčni zavezanec sam izračuna davek, ki ga mora plačati, na podlagi ugotovljene
davčne osnove, davčnih olajšav in stopenj.
(2) Obveznost za izračun davka se sme s tem zakonom ali
zakonom o obdavčenju prenesti na davčni organ ali na plačnika davka.
(3) Davek se izračuna v obračunu davka ali ugotovi z
odločbo o odmeri davka.
(4) Obračun davka zajema davčni obračun, obračun
davčnega odtegljaja in obračun prispevkov za socialno varnost.
14. člen
(davčni obračun)
(1) Če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju določeno, da davčni
zavezanec sam izračuna davek, ga izračuna v davčnem obračunu.
(2) Obliko davčnega obračuna, ki mora vsebovati vse
podatke, ki so potrebni za izračun in nadzor pravilnosti izračuna davka,
predpiše minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen
za finance. Za podatke se štejejo tudi vsi podatki iz evidenc, ki jih davčni
zavezanec vodi v skladu z drugimi predpisi in računovodskimi standardi, in iz
poročil, ki jih davčni zavezanec sestavlja v skladu s posebnimi predpisi in
računovodskimi standardi.
(3) Davčni zavezanec mora predložiti davčni obračun
pristojnemu davčnemu organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za
posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(4) Davčni obračun mora predložiti tudi davčni
zavezanec, ki je v skladu z zakonom o obdavčenju oproščen plačila davka, ter
davčni zavezanec, ki ugotovi, da davčna obveznost, niti terjatev iz naslova
davka, ni nastala.
(5) V davčnem obračunu mora davčni zavezanec navesti
podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o
obdavčenju ter ne sme spraviti v zmoto davčnega organa.
15. člen
(popravljanje pomanjkljivosti oziroma pomot v davčnem obračunu)
(1) Davčni zavezanec, ki v predloženem davčnem obračunu ugotovi
formalne pomanjkljivosti oziroma pomote v imenih in številkah, pisne ali
računske pomote ter druge očitne pomote, lahko na način, predpisan s tem
zakonom ali zakonom o obdavčenju, te pomanjkljivosti oziroma pomote popravi do
zadnjega dne roka za plačilo oziroma roka za vložitev zahtevka za vračilo davka
po davčnem obračunu, če davek še ni bil plačan oziroma vrnjen.
(2) Zavezanec za davek, ki v predloženem davčnem
obračunu, na podlagi katerega je bil davek že plačan oziroma vrnjen, ugotovi
formalne pomanjkljivosti oziroma pomote v imenih in številkah, pisne ali
računske pomote ter druge očitne pomote, lahko na način, predpisan s tem
zakonom ali zakonom o obdavčenju, te pomanjkljivosti oziroma pomote popravi v
roku osmih dni od dneva predložitve davčnega obračuna ter na dan predložitve
popravljenega davčnega obračuna doplača morebitni manj plačani davek oziroma
zahteva vračilo morebitnega preplačila davka, ki je rezultat popravljanja
pomanjkljivosti oziroma pomot.
(3) Popravljen davčni obračun učinkuje od dneva, od
katerega je imel učinek davčni obračun, ki se popravlja.
16. člen
(predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka)
(1) Davčnemu zavezancu, ki iz opravičljivih razlogov ne more
predložiti davčnega obračuna v predpisanem roku, davčni organ na njegov predlog
s sklepom dovoli predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka.
(2) Za opravičljive razloge iz prvega odstavka tega
člena se šteje višja sila ter drugi utemeljeni razlogi, ki jih davčni zavezanec
ni mogel predvideti oziroma odvrniti in preprečujejo predložitev davčnega
obračuna v predpisanem roku.
(3) Davčni zavezanec mora v predlogu iz prvega odstavka
tega člena navesti razloge iz drugega odstavka tega člena in jih dokazati, če
dokazov ne more ali še ne more predložiti, pa to pojasniti.
(4) Predlog iz prvega odstavka tega člena mora davčni
zavezanec vložiti najpozneje v osmih dneh po izteku roka, ki je predpisan za
predložitev davčnega obračuna, ter navesti rok, v katerem bo davčni obračun
lahko predložil.
(5) Če davčni zavezanec zamudi rok za vložitev predloga
za predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka iz četrtega odstavka
tega člena, zaradi zamude tega roka ne more predlagati, da mu davčni organ
podaljša rok za predložitev predloga iz prvega odstavka tega člena.
(6) Davčni obračun, ki je predložen v skladu z
dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se šteje za
pravočasno vloženega.
(7) Plačilo davka na podlagi davčnega obračuna, ki je
predložen po izteku predpisanega roka v skladu z dovoljenjem davčnega organa po
prvem odstavku tega člena, se glede obračunavanja obresti šteje kot odloženo plačilo.
(8) Rok za vrnitev davka na podlagi davčnega obračuna,
predloženega v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega
člena, se šteje od dneva, ko davčni organ prejme davčni obračun.
17. člen
(rok za plačilo davka po davčnem obračunu)
Davek po davčnem obračunu mora biti plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju.
18. člen
(obračun davčnega odtegljaja)
(1) Če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju določeno, da davek
za davčnega zavezanca izračuna, odtegne in plača plačnik davka (v nadaljnjem
besedilu: davčni odtegljaj), plačnik davka izračuna davčni odtegljaj v obračunu
davčnega odtegljaja. Plačnik davka izračuna davek na podlagi ugotovljene davčne
osnove, davčnih olajšav in davčne stopnje.
(2) Obliko obračuna davčnega odtegljaja, ki mora
vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izračun in nadzor pravilnosti izračuna
davčnega odtegljaja, predpiše minister, pristojen za finance.
(3) Plačnik davka izračuna, odtegne in plača davčni
odtegljaj po davčnih stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti,
kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu.
(4) Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih
odtegljajev pristojnemu davčnemu organu na način in v rokih, predpisanih s tem
zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(5) Plačnik davka mora predložiti podatke iz obračuna
davčnega odtegljaja tudi davčnemu zavezancu na način in v rokih, predpisanih s
tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(6) V obračunu davčnega odtegljaja mora plačnik davka
navesti podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o
obdavčenju ter ne smejo spraviti v zmoto davčnega organa.
(7) Ta člen se smiselno uporablja tudi za pravne
naslednike oziroma skrbnike davčnih zavezancev oziroma njihovega premoženja.
(8) Določbe 15. in 16. člena tega zakona se uporabljajo
tudi za obračun davčnega odtegljaja.
(9) Če plačnik predloži davčnemu organu popravljen
obračun davčnega odtegljaja, mora tudi davčnemu zavezancu predložiti nove
podatke iz obračuna davčnega odtegljaja o dohodku, o odtegnjenem in plačanem
davčnem odtegljaju ter druge podatke, ki vplivajo na višino davčnega
odtegljaja, če so ti podatki v popravljenem obračunu davčnega odtegljaja
drugačni od podatkov v obračunu davčnega odtegljaja, ki se je popravljal.
19. člen
(plačnik davka)
(1) Plačnik davka je pravna oseba, združenje oseb, ki je brez pravne
osebnosti, ter fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ki izplača dohodek, od
katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava,
odteguje in plačuje davčni odtegljaj.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se oseba iz
prvega odstavka tega člena, ki je nerezident Slovenije v skladu z zakonom o
obdavčenju, ne šteje za plačnika davka, če v skladu z zakonom o obdavčenju nima
poslovne enote nerezidenta v Sloveniji.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za plačnika
davka ne šteje diplomatsko-konzularno predstavništvo tuje države v Sloveniji in
predstavništvo mednarodne organizacije v Sloveniji. Diplomatsko-konzularno
predstavništvo tuje države v Sloveniji ali predstavništvo mednarodne
organizacije se lahko odloči, da prevzame obveznosti plačnika davka. O takšni
odločitvi mora obvestiti pristojni davčni organ in davčne zavezance, ki jim
izplačuje dohodke.
(4) Šteje se, da je oseba, določena v prvem odstavku
tega člena, dohodek izplačala, če jo dohodek bremeni, če ni s tem zakonom
drugače določeno.
(5) Ne glede na določbo prvega in četrtega odstavka
tega člena se za plačnika davka od dohodka iz vzajemnega sklada, od katerega se
v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje
davčni odtegljaj, šteje družba za upravljanje vzajemnega sklada.
(6) Ne glede na določbo prvega in četrtega odstavka
tega člena se za plačnika davka šteje tudi organizator prireditve, tudi če
dohodek, od katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju
izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, samo izplača, vendar ga ne
bremeni.
(7) Ne glede na določbo prvega in četrtega odstavka
tega člena se za plačnika davka šteje oseba, ki dohodek, od katerega se v
skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje
davčni odtegljaj, samo izplača, vendar jo ne bremeni, pod pogojem, da oseba, ki
jo dohodek bremeni, ne pozna in glede na okoliščine primera ne more poznati
upravičenca do dohodka ali pod pogojem, da je oseba, ki jo dohodek bremeni,
nerezident.
(8) Plačnik davka lahko pooblasti drugo osebo, da v
njegovem imenu izpolni obveznost iz 20. člena tega zakona. Za ravnanje druge
osebe odgovarja plačnik davka, kot da bi obveznost izpolnjeval sam.
20. člen
(obveznost plačnika davka)
(1) Plačnik davka je dolžan za davčnega zavezanca izračunati,
odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem
zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni
odtegljaj.
(2) Za odtegnjen davčni odtegljaj se zmanjša znesek
davka, ki ga je davčni zavezanec dolžan plačati, če je tako določeno z zakonom
o obdavčenju ali tem zakonom.
(3) Če davčni organ ugotovi, da je plačnik davka davčni
odtegljaj odtegnil od dohodka davčnega zavezanca, vendar ga ni plačal ali ga ni
plačal v celoti, se davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami izterja od
plačnika davka.
(4) Če davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega
odtegljaja ni odtegnil in plačal ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni
odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami, bremeni
plačnika davka.
21. člen
(rok za plačilo davčnega odtegljaja)
Plačnik davka mora plačati znesek davčnega odtegljaja, ki ga je izračunal v obračunu davčnega odtegljaja, v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju.
22. člen
(odločba o odmeri davka)
(1) Če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju določeno, da davek
ugotovi davčni organ, ga ugotovi z odločbo o odmeri davka.
(2) Odločbo o odmeri davka (v nadaljnjem besedilu:
odmerna odločba) izda davčni organ na podlagi davčne napovedi davčnega
zavezanca ali v postopku davčnega nadzora, če ni s tem zakonom drugače
določeno.
(3) Kot odmerna odločba se obravnava tudi odločba, s
katero davčni organ odloči o vračilu davka.
23. člen
(davčna napoved)
(1) Zavezanec za davek mora v davčni napovedi navesti podatke, ki so
potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi
podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v
zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost. Podatki
v napovedi morajo biti resnični, pravilni in popolni glede na posamezen zakon o
obdavčenju ter ne smejo spraviti v zmoto davčnega organa.
(2) Obliko in podatke, ki jih mora zavezanec za davek
navesti v davčni napovedi za posamezne vrste davkov, predpiše minister,
pristojen za finance.
(3) K vložitvi davčne napovedi morajo biti davčni
zavezanci pozvani z javnim pozivom, če ni s tem zakonom drugače določeno. Poziv
k vložitvi davčne napovedi davčni organ objavi najpozneje 60 dni pred iztekom
roka za vložitev davčne napovedi.
(4) Zavezanec za davek mora vložiti davčno napoved pri
pristojnem davčnem organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za
posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(5) Če je tako določeno s tem zakonom ali zakonom o
obdavčenju, davčni organ ugotovi davek v odmerni odločbi, ne da bi bila davčna
napoved vložena, če gre za davke, ki se odmerjajo od letne osnove.
24. člen
(predložitev davčne napovedi po izteku predpisanega roka)
(1) Davčna napoved, vložena v dveh mesecih po roku za vložitev
davčne napovedi, se šteje za nepravočasno vloženo. Davčna napoved vložena
kasneje se šteje za nevloženo.
(2) Zavezanec za davek, ki je iz opravičljivih razlogov
zamudil rok za predložitev davčne napovedi, lahko pri pristojnem davčnem organu
vloži predlog za naknadno predložitev davčne napovedi. V predlogu mora
obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za svoje navedbe.
(3) Zavezanec za davek mora vlogi za naknadno vložitev
davčne napovedi priložiti davčno napoved, ki ni bila vložena v roku, oziroma
navesti rok, v katerem jo bo lahko predložil.
(4) Predlog za naknadno predložitev davčne napovedi
mora zavezanec za davek vložiti v osmih dneh po izteku roka za predložitev
davčne napovedi.
(5) Za opravičljive razloge iz drugega odstavka tega
člena se šteje višja sila ter drugi utemeljeni razlogi, ki jih zavezanec za
davek ni mogel predvideti oziroma odvrniti, in preprečujejo sestavo oziroma vložitev
davčne napovedi v predpisanem roku.
(6) Če zavezanec za davek zamudi rok za vložitev
predloga za naknadno predložitev davčne napovedi, se zaradi zamude tega roka ne
more vložiti predloga za naknadno vložitev davčne napovedi.
(7) Davčni organ odloči o predlogu s sklepom.
(8) Davčna napoved, vložena naknadno v skladu z
dovoljenjem davčnega organa, se šteje za pravočasno vloženo.
25. člen
(popravljanje davčne napovedi)
Zavezanec za davek lahko popravi davčno napoved do poteka roka za vložitev davčne napovedi, če ni z zakonom o obdavčenju ali s tem zakonom za posamezno vrsto davkov drugače določeno.
26. člen
(rok za plačilo davka po odmerni odločbi)
Davek, izračunan v odmerni odločbi, mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom za posamezno vrsto davkov ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
4. podpoglavje
Plačilo davka
27. člen
(način plačila davka)
(1) Davek se plača pri izvajalcu plačilnega prometa ali pri davčnem
organu, če tehnične možnosti tako dopuščajo.
(2) Podrobnejši način plačila davka določi minister,
pristojen za finance.
28. člen
(dan plačila davka)
Šteje se, da je davek plačan:
1. na dan plačila davka pri davčnem organu;
2. na dan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog
za plačilo davkov;
3. na dan sprejetja odločitve pristojnega organa o
konverziji davka v kapitalsko naložbo, razen če je odločitev kasneje
preklicana; oziroma
4. na dan, ko se davek poravna s preveč plačanim davkom
v skladu z drugim in četrtim odstavkom 32. člena tega zakona.
29. člen
(vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev)
(1) Če zavezanec za davek pri davčnem organu dolguje več vrst davkov
in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh
vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se davek in pripadajoče dajatve
plačajo po vrstnem redu dospelosti davka pri davčnem organu, pri čemer se
najprej poplača najprej dospeli davek. Davčni organ z dopisom obvesti zavezanca
za davek o poplačanem davku in njemu pripadajočih dajatev, ki je bil plačan.
(2) Če davki pri davčnem organu dospejo v plačilo
istočasno, vrstni red plačila določi zavezanec za davek. Če zavezanec za davek
ne določi vrstnega reda plačila, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da
se najprej poravnajo obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana.
(3) Če plačani znesek ne zadostuje za poplačilo
posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče
dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu:
1. davek,
2. obresti,
3. denarne kazni in globe,
4. stroški postopka pobiranja davka.
30. člen
(prednost dospele davčne obveznosti pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek)
Pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oziroma materialnih pravic ima dospela davčna obveznost absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca.
31. člen
(zamudne obresti)
(1) Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem
roku, se plačajo zamudne obresti po 0,039487 odstotni dnevni obrestni meri.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu:
Vlada) lahko spremeni višino obrestne mere iz prvega odstavka tega člena, če se
spremenijo gospodarske razmere v državi.
(3) Od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni
plačal, se zaračuna zamudne obresti.
(4) Davčni organ zavezancu za davek ne zaračuna
zamudnih obresti, dokler znesek obresti ne preseže 2.500 tolarjev.
(5) Četrti odstavek tega člena ne velja v primerih
pobiranja članskih prispevkov zbornic. Zbornice same določajo znesek iz
četrtega odstavka tega člena.
5. podpoglavje
Vračilo davka
32. člen
(vračilo davka)
(1) Zavezancu za davek, ki je na račun davka plačal več, kot je bil
dolžan plačati v skladu z zakonom, se preveč plačani znesek, ki presega 2.500
tolarjev, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma
od dneva predložitve obračuna davka, če z zakonom ni drugače določeno.
(2) Če preveč plačani znesek davka iz prvega odstavka
tega člena ne presega 2.500 tolarjev, se vrne na zahtevo zavezanca za davek v
roku 30 dni od vložitve zahteve, če z zakonom ni drugače določeno. Če zahteva
ni podana, se preveč plačani davek šteje v naslednja plačila ali v plačila
druge vrste davkov. O tem mora davčni organ obvestiti zavezanca za davek
najmanj enkrat letno, in sicer do 31. januarja za preteklo leto.
(3) Šteje se, da zahteva iz drugega odstavka tega člena
ni podana, če ni podana v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva
vložitve obračuna davka, če ni s tem zakonom ali z zakonom o obdavčenju drugače
določeno.
(4) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se
zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnem
organu, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel
rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. O tem davčni
organ z dopisom obvesti zavezanca za davek najmanj enkrat letno, in sicer do
31. januarja za preteklo leto.
(5) Po poteku roka iz prvega odstavka tega člena
oziroma, če zavezanec za davek zahteva vračilo davka po poteku roka iz drugega
odstavka tega člena, zavezancu za davek pripadajo zamudne obresti v skladu z
31. členom tega zakona.
33. člen
(vračilo davka v posebnih primerih)
(1) Zakon o obdavčenju lahko določi še druge primere, ko je davčni
zavezanec upravičen do vračila davka. Če za te primere zakon o obdavčenju ne
določa drugače, se glede vračila oziroma vštevanja plačanega davka v naslednja
vplačila uporabi 32. člen tega zakona.
(2) Če gre v primerih iz prvega odstavka tega člena za
vračilo davka na dodano vrednost zaradi presežka vstopnega davka nad davčno
obveznostjo in davčni organ glede na okoliščine primera dvomi, da je vračilo
davka upravičeno, sme davčni organ zahtevati od davčnega zavezanca, da pred
izvršitvijo vračila predloži ustrezno zavarovanje v skladu s 45. členom tega
zakona.
34. člen
(obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka)
(1) Zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali
preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka. Obresti se obračunajo
v skladu z 31. členom tega zakona.
(2) Zavezancu za davek, ki sam izračuna in plača davek,
od razlike med letom plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu, ne
pripadajo obresti v skladu s prvim odstavkom tega člena.
(3) V primerih iz 32. oziroma 33. člena tega zakona
zavezancu pripadajo zamudne obresti, če davčni organ ni vrnil davka v
predpisanem roku. V tem primeru tečejo zamudne obresti od naslednjega dne po
poteku predpisanega roka za vračilo. Zamudne obresti se obračunajo v skladu z
31. členom tega zakona.
35. člen
(obresti od preveč plačane ali neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine)
(1) Ne glede na 34. člen tega zakona zavezancu za davek od preveč
plačane dohodnine ali neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine pripadajo
obresti od 30. dneva po dnevu vročitve odločbe o odmeri dohodnine, s katero je
bilo prvič odločeno o davčni obveznosti iz naslova dohodnine. Če je bila
dohodnina plačana po poteku roka za plačilo, zavezancu za davek od preveč
plačane ali neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine pripadajo obresti od
dneva plačila. Obresti se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona.
(2) Zavezancu za dohodnino, ki uveljavlja posebno
olajšavo za vzdrževane družinske člane po poteku roka za vložitev napovedi v
skladu z 254. členom tega zakona, obresti po prvem odstavku tega člena ne
pripadajo.
6. podpoglavje
Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka
ter neizterljivost davka
36. člen
(odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka v primerih ogroženosti preživljanja)
(1) Davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do enega
leta oziroma dovoli plačilo davka v največ 12 mesečnih obrokih v obdobju 12
mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše,
če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega
zavezanca in njegovih družinskih članov.
(2) Vlogo za odpis oziroma delni odpis, odlog oziroma
obročno plačilo davka mora davčni zavezanec vložiti pri pristojnem davčnem
organu. Davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in
podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih
dokazov davčnega zavezanca.
(3) Davčni organ odloči o odpisu, odlogu oziroma
obročnem plačilu v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge.
(4) Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis,
obročno plačilo in odlog plačila ter obliko in podatke, ki jih mora davčni
zavezanec navesti v vlogi, določi minister, pristojen za finance, upoštevaje
raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in
so določene s predpisi na področju socialnega varstva.
(5) Davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega
odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za
akontacije davka ali davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno.
37. člen
(odlog in obročno plačevanje davka v primerih hujše gospodarske škode)
(1) Davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do enega
leta oziroma dovoli plačilo davka v največ 12 mesečnih obrokih v obdobju 12
mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti in izgube
prihodkov ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, iz razlogov, na katere
davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda, kot je
prenehanje poslovanja, in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje
davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije za
ugotavljanje hujše gospodarske škode določi minister, pristojen za finance.
(2) Vlogo za odlog plačila oziroma obročno plačevanje
davka mora davčni zavezanec vložiti pri pristojnem davčnem organu. Davčni organ
odloči na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih
organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca, iz
katerih so razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode.
(3) Davčni organ odloči o odlogu oziroma obročnem
plačilu v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge.
(4) Davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega
plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka ali davčni
odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno.
38. člen
(obračun obresti)
Za čas, ko je davčnemu zavezancu odloženo plačilo davka oziroma dovoljeno obročno plačilo, se za odložen znesek davka oziroma neplačane davke zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bi odobren odlog oziroma obročno plačilo, ki velja na dan izdaje odločbe o odlogu oziroma obročnem plačilu.
39. člen
(odpis davka po višini neplačanega davka)
(1) V plačilo dospeli davek, ki po posameznem izvršilnem naslovu v
petih letih ne preseže 2.500 tolarjev, se na dan 31. decembra leta, v katerem
je poteklo pet let od dospelosti, odpiše. Ne glede na prvi stavek tega odstavka
se dolg ne odpiše, če skupni znesek dolgov, ki posamično ne presegajo 2.500
tolarjev, po vseh izvršilnih naslovih zavezanca za davek, na ta dan presega
5.000 tolarjev.
(2) Davčni organ o odpisu davka iz prvega odstavka tega
člena odloči s sklepom in o tem obvesti zavezanca za davek.
(3) Davčni organ o skupnem znesku odpisanih davkov iz
prvega odstavka tega člena obvesti tudi prejemnika davkov.
40. člen
(odpis davka pri stečajih in prisilnih poravnavah)
(1) Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo
mogoče izterjati, zavezanec za davek pa je s stečajem prenehal.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davek ne
odpiše, kadar je zavezanec za davek fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ali
kadar družbeniki zavezanca za davek tudi po prenehanju družbe odgovarjajo za
obveznosti družbe. V tem primeru davek, ki ni bil poplačan v stečajnem
postopku, preide na fizično osebo oziroma družbenike.
(3) Davek iz prvega odstavka tega člena se odpiše
oziroma davčna obveznost iz drugega odstavka tega člena preide na fizično osebo
oziroma družbenike z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v
ustrezen register.
(4) Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku
prisilne poravnave ni bilo mogoče izterjati. Če se potrjena prisilna poravnava
razveljavi, se ponovno vzpostavi tudi obveznost za plačilo v skladu s tem
odstavkom odpisanega davka.
(5) Davčni organ odpiše davek iz četrtega odstavka tega
člena z dnem potrditve prisilne poravnave.
41. člen
(odpis davka v drugih primerih)
Davek oziroma del davka se, poleg primerov iz 36., 39. in 40. člena
tega zakona, odpiše tudi:
1. če je davčni zavezanec - fizična oseba umrl in ni
zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko davek izterjal,
2. če ga ni mogoče izterjati od pravne osebe -
zavezanca za davek niti iz morebiti predloženega instrumenta zavarovanja niti
od njenega pravnega naslednika,
3. če je pravica do izterjave zastarala,
4. v drugih primerih, določenih s tem zakonom.
42. člen
(obravnava odpisanega davka v davčnih evidencah)
Davčni organ odpisani davek izbriše iz evidenc, ki izkazujejo terjatve do posameznega zavezanca za davek.
43. člen
(obravnava pogojno izterljivega davka v davčnih evidencah)
(1) Davčni organ pogojno izterljiv davek prenese v okviru svojih
evidenc, ki izkazujejo terjatve do posameznega zavezanca, v evidenco pogojno
izterljivega davka.
(2) Davek se šteje za pogojno izterljivega:
1. če se ne more poplačati niti v postopku davčne
izvršbe, pravica do izterjave pa še ni zastarala,
2. če se je davčni zavezanec - fizična oseba odselil
neznano kam, ali ga je sodišče razglasilo za pogrešanega ali za opravilno
nesposobnega in ni pustil oziroma nima nikakršnega premoženja, iz katerega bi
se lahko davek poplačal, pravica do izterjave pa še ni zastarala,
3. če ni bil plačan v petih letih po poteku
koledarskega leta, ko je nastala davčna obveznost oziroma v petih letih po
poteku koledarskega leta, do katerega je bilo plačilo davka odloženo oziroma je
bilo dovoljeno obročno plačilo ali je bil zadržan začet postopek davčne
izvršbe, ali je bil odložen začetek davčne izvršbe, pod pogojem, da ni
nastopilo zastaranje,
4. če je bil pri zavezancu za davek začet postopek
prisilne poravnave,
5. če je bil pri zavezancu za davek začet stečajni
postopek.
(3) Opredelitev davka za pogojno izterljivega v skladu
s tem členom zakona ne vpliva na postopke v zvezi s to davčno obveznostjo.
44. člen
(omejitev uporabe določb tega poglavja)
Določbe 36. in 37. člena tega zakona se ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma zdravstveno zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti.
7. podpoglavje
Zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti
45. člen
(zavarovanje)
(1) Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti
pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev davčnega obračuna (v
nadaljnjem besedilu: zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) oziroma
zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti (v
nadaljnjem besedilu: zavarovanje plačila davčne obveznosti), če je tako
določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc
oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu, utemeljeno
pričakuje, da bo zavezanec za davek onemogočil ali znatno otežil izpolnitev
oziroma plačilo davčne obveznosti.
(2) Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne
obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, v katerem
tudi določi vrsto zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen.
(3) Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena je
dovoljena pritožba, ki se v roku osmih dni vloži pri davčnem organu, ki je
sklep izdal. Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena davčni organ
ne zahteva predložitve zavarovanja, če bi se z izpolnitvijo te zahteve ogrozilo
preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov oziroma če bi se
zavezancu za davek povzročila hujša gospodarska škoda.
46. člen
(zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe)
(1) Davčni organ lahko predlaga zavarovanje plačila davka tudi v
postopku davčne izvršbe, če oceni, da ni verjetno, da se bo davek lahko
poplačal iz denarnih prejemkov, denarnih sredstev pri bankah oziroma
hranilnicah, denarnih terjatev dolžnika ali iz njegovega premičnega premoženja,
dolžnik pa je lastnik nepremičnega premoženja ali deleža v družbi.
(2) Davčni organ pod pogoji iz prvega odstavka tega
člena zavaruje plačilo z vpisom zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah
oziroma njegovih deležih v družbah.
(3) Zavarovanje iz drugega odstavka tega člena davčni
organ predlaga pri sodišču v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje.
47. člen
(vrste zavarovanj)
(1) Davčni organ lahko v skladu s 45. členom tega zakona:
1. zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja,
ali
2. zavezancu omeji ali prepove razpolaganje z določenim
premoženjem (v nadaljnjem besedilu: začasni sklep za zavarovanje).
(2) V primerih, ko davčni organ zavezancu za davek
omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, se sklep iz drugega
odstavka 45. člena tega zakona šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 52.
člena tega zakona.
48. člen
(oseba, ki je dolžna zagotoviti zavarovanje)
(1) Zavarovanje mora zagotoviti zavezanec za davek.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko davčni
organ na zahtevo zavezanca za davek dovoli, da zavarovanje namesto njega
predloži tudi tretja oseba.
49. člen
(oseba, ki ni dolžna zagotoviti zavarovanja)
Ne glede na 45. in 46. člen tega zakona se zavarovanje izpolnitve ali zavarovanje plačila davčne obveznosti ne zahteva, če je zavezanec za davek neposredni uporabnik državnega proračuna, ki je določen v seznamu priloge k pravilniku o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03) v točki A, I. označen s šifro uporabnika od 1.1. do 1.3.
50. člen
(vrste instrumentov zavarovanja)
(1) Instrumenti zavarovanja iz 1. točke prvega odstavka 47. člena
tega zakona so:
1. bančna garancija brez ugovora na prvi poziv, ki jo
izda banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
2. garantno pismo zavarovalnice, ki ga izda
zavarovalnica, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
3. cirkulirani certificirani ček, če je trasat takega
čeka banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
4. avalirana menica, če jo je avalirala banka, ki jo
kot garanta prizna davčni organ;
5. gotovinski polog.
(2) Davčni organ lahko, na zahtevo zavezanca za davek,
sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če ti instrumenti na enakovreden
način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti.
(3) Davčni organ lahko za isto davčno obveznost zahteva
predložitev samo enega ustreznega instrumenta zavarovanja. Šteje se, da je
predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če zagotavlja izpolnitev oziroma
plačilo davčne obveznosti v celoti.
(4) Če davčni organ s sklepom iz 45. člena tega zakona
kot vrsto zavarovanja zahteva predložitev instrumenta zavarovanja, zavezanec za
davek lahko prosto izbere instrument zavarovanja iz prvega odstavka tega člena,
pri čemer lahko davčni organ predlagani instrument zavarovanja zavrne, če meni,
da le-ta ne zagotavlja izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti na
zanesljiv način.
51. člen
(garant)
(1) Banka oziroma zavarovalnica, ki nastopa v vlogi garanta, se mora
pisno zavezati, da bo solidarno z zavezancem za davek poravnala zavarovano
davčno obveznost, ki zapade v plačilo.
(2) Davčni organ lahko zavrne odobritev predlaganega
garanta, če meni, da ta ne zagotavlja na zanesljiv način izpolnitve ali plačila
davčne obveznosti v predpisanih rokih.
52. člen
(začasni sklep za zavarovanje)
(1) Z začasnim sklepom za zavarovanje lahko davčni organ:
1. naloži banki oziroma hranilnici, pri kateri ima
zavezanec za davek denarna sredstva, da denarnih sredstev zavezancu ne izplača,
zavezancu za davek pa prepove razpolaganje s temi sredstvi, pri čemer se
smiselno upoštevajo omejitve iz 146. člena tega zakona;
2. dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo
terjatve, ki jo ima zavezanec do njega oziroma vrnitev stvari zavezancu ter
zavezancu za davek prepove, da sprejme poplačilo terjatve oziroma vračilo
stvari; ali
3. zavezancu za davek prepove razpolaganje z njegovimi
premičninami, pri čemer se smiselno upoštevata 163. in 164. člen tega zakona,
nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah.
(2) Začasni sklep za zavarovanje, s katerim se
zavezancu za davek prepove razpolaganje z njegovimi nepremičninami, davčni
organ nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, to pa po uradni dolžnosti vpiše v
zemljiško knjigo zaznambo v njem vsebovane prepovedi.
(3) Zaznamba iz drugega odstavka tega člena se izbriše
iz zemljiške knjige na predlog davčnega organa, lahko pa tudi na predlog
zavezanca za davek, če predlogu priloži potrdilo davčnega organa o sprejemu
instrumenta zavarovanja iz 50. člena tega zakona.
(4) Začasni sklep za zavarovanje, s katerim se
zavezancu za davek prepove razpolaganje z deleži, ki jih ima v družbah, davčni
organ nemudoma pošlje pristojnemu registrskemu organu oziroma klirinško depotni
družbi, ki v njem vsebovano prepoved po uradni dolžnosti vpišeta v predpisan
register.
(5) Vpis iz četrtega odstavka tega člena se izbriše iz
zadevnega registra na predlog davčnega organa, lahko pa tudi na predlog
zavezanca za davek, če predlogu priloži potrdilo davčnega organa o sprejemu
instrumenta zavarovanja iz 50. člena tega zakona.
53. člen
(dodatno ali novo zavarovanje oziroma nadomestitev že sprejetega zavarovanja)
(1) Če davčni organ ugotovi, da predloženi instrument zavarovanja ne
zagotavlja ali ne zagotavlja več na zanesljiv način ali popolnoma izpolnitve
ali plačila davčne obveznosti v predpisanih rokih, zahteva, da zavezanec za
davek zagotovi dodatno zavarovanje ali da prvotno zavarovanje nadomesti z
novim.
(2) Če zakon o obdavčenju ne določa drugače, zavezanec
za davek lahko predlaga pristojnemu davčnemu organu, da se že predloženo
zavarovanje nadomesti z novim. Davčni organ odobri zamenjavo oziroma
nadomestitev zavarovanja, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. V tem
primeru davčni organ razveljavi oziroma vrne prvotno zavarovanje šele potem, ko
začne učinkovati novo zavarovanje.
54. člen
(veljavnost zavarovanja)
(1) Zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne
obveznosti.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena rok
veljavnosti instrumenta zavarovanja iz prvega odstavka 50. člena tega zakona ne
more biti krajši od treh mesecev oziroma roka, v katerem mora biti izpolnjena
oziroma plačana davčna obveznost, podaljšan za 60 dni.
55. člen
(sprostitev zavarovanja)
(1) Zavarovanje se ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za
izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne ali
dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali
ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti.
(2) Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno
ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na
zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne
upravičuje.
56. člen
(poplačilo iz sredstev zavarovanja)
(1) Če zavezanec za davek ne izpolni oziroma ne plača davčne
obveznosti v predpisanem roku, pošlje davčni organ zavezancu za davek in
garantu opomin s pregledom zapadlih, neplačanih davčnih obveznosti skupaj z
opozorilom, da bo v primeru, če svoje davčne obveznosti ne bo izpolnil oziroma
plačal v treh delovnih dneh od vročitve opomina, unovčil predložen instrument
zavarovanja oziroma bo začel postopek davčne izvršbe.
(2) Stroške v zvezi z opominom plača zavezanec za
davek.
57. člen
(podrobnejši predpisi)
Minister, pristojen za finance, natančneje določi način predložitve instrumenta zavarovanja, kriterije za določitev njegove višine ter način sprostitve in unovčitve instrumenta zavarovanja.
8. podpoglavje
Zastaranje
58. člen
(zastaranje)
(1) Pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku
koledarskega leta, v katerem bi bilo treba ugotoviti davek.
(2) Pravica do izterjave davka zastara v petih letih po
poteku koledarskega leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati.
(3) Pravica davčnega zavezanca do vračila plačanega
davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih po poteku
koledarskega leta, v katerem je bil davek plačan.
59. člen
(pretrganje zastaranja)
(1) Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno
dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za
davek obveščen.
(2) Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga
vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je
bil dolžnik obveščen.
(3) Tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka
pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec
za davek opravi pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka.
(4) Po vsakem pretrganju zastaranja začne naslednji dan
znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere davka, do izterjave davka
in do vračila davka ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče deset
let od koledarskega leta, v katerem je prvič začelo teči zastaranje.
60. člen
(zastaranje uvedbe postopka za davčni prekršek)
Postopek o davčnem prekršku, določen s tem zakonom, ni dopusten, ko potečejo tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko poteče šest let od dneva storitve prekrška.
III. poglavje
Informacije in dokumentacija
61. člen
(obveznost dokumentiranja)
(1) Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu
s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali
računovodskim standardom, so jih dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov
o obdavčenju in tega zakona.
(2) Osebe, ki ne vodijo poslovnih knjig in evidenc po
prvem odstavku tega člena, so za namene iz prvega odstavka tega člena dolžne
voditi poslovne knjige in evidence, ki jih predpiše minister, pristojen za
finance.
(3) Plačniki davka iz 19. člena tega zakona so dolžni
voditi evidence po posameznem davčnem zavezancu o dohodkih ter o odtegnjenih
davkih in druge za pobiranje davkov potrebne evidence, določene s tem zakonom
ali zakonom o obdavčenju.
62. člen
(davčne evidence davčnega organa in informiranje davčnih zavezancev)
(1) Davčni organ tekoče vodi za vsakega davčnega zavezanca enotno
davčno evidenco po vrstah davkov, ki jih je dolžan plačevati posamezni davčni
zavezanec.
(2) Davčni zavezanec ima pravico vpogleda v davčno
evidenco ali pravico pridobitve izpisa iz davčne evidence, ki jo zanj vodi
pristojni davčni organ na način in po postopku, ki ga določi minister,
pristojen za finance.
63. člen
(hranjenje in vodenje dokumentacije)
(1) Dokumenti in evidence (v nadaljnjem besedilu: dokumentacija) iz
61. člena tega zakona se morajo za namene iz prvega odstavka 61. člena tega zakona
hraniti deset let po poteku leta, na katerega se nanašajo, če s tem zakonom ali
zakonom o obdavčenju ni drugače določeno.
(2) Če se dokumentacija hrani ali vodi v tujini, morajo
osebe iz 61. člena tega zakona o tem obvestiti davčni organ. Na zahtevo
davčnega organa morajo predložiti dokumentacijo davčnemu organu na območju
Slovenije v roku in kraju, ki ga določi davčni organ. Če to na podlagi
predpisov v tujini ni mogoče, pa predložijo verodostojne prepise.
(3) Če dokumentacija ni vodena v slovenskem jeziku,
mora oseba iz 61. člena tega zakona na zahtevo pristojnega davčnega organa, v
roku, ki ga ta določi, predložiti na lastne stroške overjene prevode zahtevane
dokumentacije. V primeru, da ta oseba ne predloži prevedenega dokumenta v
določenem roku, davčni organ naroči prevod na njegove stroške.
(4) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se
lahko z zakonom o obdavčenju za posamične primere določijo drugačna pravila
hrambe in vodenja dokumentacije v tujini oziroma v tujem jeziku.
(5) Oseba iz 61. člena tega zakona, ki preneha, ali
njegov pravni naslednik, mora ob prenehanju davčni organ obvestiti, kje se
hrani dokumentacija oziroma kdo hrani dokumentacijo.
64. člen
(identifikacijska številka za davčne namene)
(1) Zavezancu za davek se na način ter pod pogoji, določenimi s tem
zakonom in zakonom, ki ureja davčni register, dodeli identifikacijska številka
(v nadaljnjem besedilu: davčna številka), ki se uporablja v zvezi z vsemi
davki.
(2) Davčna številka se uporablja za enotno opredelitev
in povezavo podatkov v evidencah, ki jih vodita Carinska uprava Republike
Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije.
(3) Z zakonom o obdavčenju se lahko določi, da se za
posamezno vrsto davka davčni številki iz prvega odstavka tega člena dodajo
dodatne črkovne ali številčne oznake. V tem primeru se za to vrsto davka tako
dopolnjena davčna številka uporablja namesto davčne številke iz prvega odstavka
tega člena. Določbe glede uporabe davčne številke veljajo tudi za takšno
dopolnjeno davčno številko.
(4) Davčno številko se dodeli tudi osebi, ki ni
zavezanec za davek, kadar je potrebna v davčnem postopku.
65. člen
(uporaba davčne številke)
Zavezanec za davek mora davčno številko navesti na:
1. davčni napovedi, obračunu davka, drugih dokumentih
in vlogah, naslovljenih na davčni organ;
2. drugih dokumentih, če je tako določeno s tem
zakonom, zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom.
66. člen
(uporaba davčne številke v drugih primerih)
(1) Na knjigovodskih listinah, ki se izstavijo kupcem blaga oziroma
naročnikom storitev in drugim osebam, mora izdajatelj navesti svojo davčno
številko. Davčno številko kupca izdelkov oziroma naročnika storitev pa mora
navesti, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom.
(2) Fizična oseba mora predložiti svojo davčno številko
izplačevalcu dohodkov v vseh primerih, ko prejema dohodke, ne glede na to v
kakšni obliki jih pridobi. Če fizična oseba tega ne stori, se ta dohodek
fizični osebi ne sme izplačati.
(3) Vsaka oseba mora ob odprtju računa pri banki ali
hranilnici ali pri izvajalcu plačilnega prometa po zakonu, ki ureja plačilni
promet, predložiti svojo davčno številko, razen če v skladu z zakonom, ki ureja
davčni register, ni vpisana v davčni register.
(4) Fizični osebi ni treba predložiti davčne številke v
skladu z drugim odstavkom tega člena, če v skladu z zakonom, ki ureja davčni
register, ni vpisana v davčni register, če prejme dohodke od druge fizične
osebe ali če je na drugačen način zagotovljena evidenca o teh dohodkih.
(5) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi,
v katerih primerih iz četrtega odstavka tega člena fizični osebi ni potrebno
predložiti davčne številke.
67. člen
(obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune)
(1) Pravne in druge osebe, fizične osebe, ki opravljajo dejavnost,
upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in
nosilci javnih pooblastil morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene
storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske
račune, odprte pri izvajalcih plačilnega prometa.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se plačila za
dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na
transakcijske račune, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je na drugačen
način zagotovljena evidenca o teh plačilih.
(3) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi,
v katerih primerih iz drugega odstavka tega člena se plačila za dobavljeno
blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske
račune.
68. člen
(obveznost izvajalcev plačilnega prometa)
(1) Izvajalci plačilnega prometa:
1. smejo odpirati transakcijske račune pravnih in
fizičnih oseb le ob predložitvi davčne številke prosilca;
2. smejo izvršiti predložene plačilne naloge za plačilo
davkov samo, če je na njih navedena davčna številka zavezanca za davek in drugi
podatki, ki so v skladu z zakonom, ki ureja plačilni promet, potrebni za
plačevanje in razporejanje javnofinančnih prihodkov;
3. morajo predložene plačilne naloge za plačilo davkov
izvrševati isti dan, ko je bil sprejet nalog za plačilo, razen če je bil nalog
za plačilo preklican ali je prenehal veljati.
(2) Izvajalci plačilnega prometa morajo davčnemu organu
pošiljati podatke o transakcijskih računih oseb in o poslovanju preko
transakcijskih računov. Minister, pristojen za finance, določi roke, vsebino in
način pošiljanja teh podatkov.
69. člen
(elektronsko obdelovanje podatkov)
(1) Zavezanci za davek, ki elektronsko obdelujejo podatke, morajo na
zahtevo davčnega organa zagotoviti:
1. izpis podatkov iz svojih elektronsko vodenih
poslovnih knjig in evidenc v urejenih strukturiranih računalniških datotekah v
standardni obliki, ki omogoča enostavno nadaljnje elektronsko obdelovanje
podatkov;
2. dostop in vpogled v podatke v svojih elektronsko
vodenih poslovnih knjigah in evidencah;
3. dostop in vpogled v programsko in strojno opremo ter
baze podatkov, ki se uporabljajo v okviru sistema za elektronsko vodenje
poslovnih knjig in evidenc, ter omogočiti preizkušanje ustreznosti elektronskih
programov in elektronske obdelave podatkov.
(2) Zagotavljanje podatkov in dostopi po prvem odstavku
tega člena morajo biti zagotovljeni na enega izmed naslednjih načinov:
1. na elektronskih medijih,
2. z uporabo sodobnih telekomunikacijskih storitev,
3. z neposrednim priklopom davčnega organa v sistem
zavezanca za davek (lokalni priklop), ali
4. s posrednim priklopom davčnega organa v sistem
zavezanca za davek preko telekomunikacijskih poti (oddaljen priklop).
(3) V primerih iz drugega odstavka tega člena je
potrebno zagotoviti ustrezno stopnjo zaščite, varovanja zaupnosti in
celovitosti podatkov.
(4) Zavezanec za davek, ki želi elektronsko obdelovati
podatke za davčne namene, mora:
1. podatke, ki jih izdela ali prejme v elektronskem
formatu, hraniti v elektronskem formatu in omogočiti dostop do njih v
elektronskem formatu;
2. zagotoviti berljivost originalnih podatkov;
3. zagotoviti urejeno hranjenje podatkov za predpisano
obdobje;
4. zagotoviti dostop do elektronsko vodenih poslovnih
knjig in evidenc tudi, če so shranjene v elektronski obliki pri drugih osebah
ali v drugi državi;
5. hraniti podatke v primerni obliki, ki omogoča
inšpiciranje v razumnem času.
(5) Če zavezanec za davek pri svojem delu uporablja
elektronsko poslovanje, mora zagotoviti avtentičnost izdanih dokumentov in
izdajatelja ter celovitosti vsebine izdanih dokumentov.
(6) Zavezanec za davek mora davčnemu organu na njegovo zahtevo
dati na razpolago dokumentacijo, iz katere je razviden popolni opis
elektronskega sistema za vodenje poslovnih knjig in evidenc. Dokumentacija mora
vsebovati predvsem opise:
1. elektronske rešitve (zasnova, zgradba in delovanje);
2. podsistemov in datotek (vsebina, struktura,
relacije);
3. funkcionalnih postopkov v okviru elektronskih
rešitev;
4. kontrol, ki zagotavljajo pravilno in zanesljivo
delovanje elektronskih rešitev;
5. kontrol, ki preprečujejo nepooblaščeno dodajanje, spreminjanje
ali brisanje hranjenih elektronskih zapisov.
(7) Vsaka sprememba elektronske rešitve (elektronskih
programov, postopkov in datotek) mora biti dokumentirana v časovnem zaporedju
nastanka spremembe, skupaj z vzrokom, vrsto, posledico in datumom spremembe.
IV. poglavje
Dajanje podatkov davčnemu organu za pobiranje davkov
ter varovanje podatkov
1. podpoglavje
Dajanje podatkov davčnemu organu
70. člen
(obveznost dajanja podatkov)
(1) Osebe iz 61. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom
pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali
druge evidence, morajo davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, ki so
potrebni za pobiranje davkov, ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo
dokumentacijo. Na razpolago morajo dati tudi vso dokumentacijo, ki jo vodijo in
zbirke podatkov, ki jih vodijo v obliki registrov, evidenc ali zbirov podatkov,
ne glede na to ali so z zakonom predpisane kot obvezne, in informacije, ki so
pomembne pri odmeri davka, vključno s svojo davčno številko in davčnimi
številkami drugih oseb, s katerimi morajo razpolagati v skladu s tem zakonom
ali zakonom o obdavčenju.
(2) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za
podatke, ki jih davčni organ pridobiva v skladu z veljavno mednarodno pogodbo,
ki obvezuje Slovenijo, zakonom o obdavčenju ali tem zakonom.
(3) Davčni organ pridobiva podatke v skladu s prvim
dostavkom tega člena:
1. avtomatično, če je tak način dajanja podatkov in
vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom, zakonom, ki ureja davčno
oziroma carinsko službo, in zakonom o obdavčenju, ali
2. na pisno zahtevo, če ni s tem zakonom drugače
določeno.
71. člen
(zagotavljanje dokumentacije povezanih oseb)
Oseba iz 70. člena tega zakona mora davčnemu organu na njegovo zahtevo zagotoviti dokumentacijo, s katero razpolaga povezana oseba, določena z zakonom o obdavčenju, ki ni ustanovljena v Sloveniji ali ne prebiva v Sloveniji.
72. člen
(obveznost fizičnih oseb)
Fizične osebe morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Fizične osebe morajo dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se nanaša.
73. člen
(elektronski prenos podatkov)
V razmerjih med davčnim organom in zavezanci za davek, izvajalci plačilnega prometa, bankami ali hranilnicami lahko davčni organ na zahtevo s sklepom dovoli uporabo elektronskega prenosa podatkov, če ni z zakonom drugače določeno.
74. člen
(stroški dajanja podatkov)
Stroški dajanja podatkov in informacij ter predlaganja dokumentacije po tem zakonu se davčnemu organu ne zaračunajo.
2. podpoglavje
Varovanje podatkov
75. člen
(davčna tajnost)
Davčni organ mora kot zaupna varovati vsa dejstva, okoliščine, podatke (vključno s podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, in podatki, ki se štejejo za zaupne po drugih predpisih), odločitve in druge dokumente, ki se nanašajo na posameznega zavezanca za davek (v nadaljnjem besedilu: davčna tajnost).
76. člen
(dolžnost varovanja davčne tajnosti)
Uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe.
77. člen
(ukrepi in postopki za varovanje davčne tajnosti pri davčnem organu)
(1) Vsak podatek oziroma vsak dokument ali zbirka podatkov, ki
vsebuje podatke, ki so davčna tajnost, mora biti vidno označen kot tak.
(2) Dostop do podatkov, ki so davčna tajnost imajo vse
zaposlene osebe davčnega organa, vendar le v obsegu, ki je potreben za opravljanje
njihovih delovnih nalog. Dovoljenje za dostop pridobijo z začetkom delovnega
razmerja in podpisom izjave, da so seznanjene s tem zakonom ter da se
zavezujejo s podatki, ki so davčna tajnost, ravnati v skladu s tem zakonom.
Nihče ne sme dobiti podatka, ki je davčna tajnost, prej in v večjem obsegu, kot
je to potrebno za opravljanje njegovih delovnih nalog.
(3) Davčni organ mora vzpostaviti sistem postopkov in
ukrepov varovanja podatkov, ki so davčna tajnost, ki onemogoča razkritje
podatkov nepooblaščenim osebam. Sistem postopkov in ukrepov mora obsegati:
1. splošne varnostne ukrepe,
2. varovanje prostorov,
3. varovanje dokumentov in medijev, ki vsebujejo
podatke, ki so davčna tajnost,
4. varovanje komunikacij, po katerih se prenašajo podatki,
ki so davčna tajnost,
5. sistem označevanja,
6. varovanje opreme, s katero se obravnavajo podatki,
ki so davčna tajnost,
7. kontrolo in evidentiranje dostopov do podatkov, ki
so davčna tajnost, ter
8. kontrolo in evidentiranje pošiljanja in distribucije
podatkov, ki so davčna tajnost.
(4) Minister, pristojen za finance, predpiše
podrobnejše fizične, organizacijske in tehnične ukrepe ter postopke za
varovanje podatkov, ki so davčna tajnost.
(5) Davčni organ mora vzpostaviti in voditi nadzor ter
ažuren pregled nad razkritjem podatkov, ki so davčna tajnost, osebam izven
davčnega organa. Iz pregleda mora biti razvidno, kdaj in komu izven davčnega
organa so bili podatki, ki so davčna tajnost, razkriti.
78. člen
(splošno o razkritju podatkov)
(1) Davčni organ sme podatke, ki so davčna tajnost, razkriti tretjim
osebam:
1. na podlagi pisnega soglasja davčnega zavezanca, ali
2. če je s tem zakonom tako določeno,
razen če mednarodna pogodba, ki obvezuje Slovenijo, ne
določa drugače.
(2) Oseba davčnega organa sme podatke, ki so davčna
tajnost in s katerimi razpolaga, razkriti drugi osebi istega davčnega organa
samo, če druga oseba potrebuje navedene podatke v skladu s svojimi pooblastili
za izvrševanje svojih delovnih nalog.
79. člen
(razkritje podatkov upravičeni osebi)
(1) Davčni organ sme razkriti naslednje podatke o zavezancu za davek
v primerih, pod pogoji in na način, določen z zakonom o obdavčenju:
1. ime in priimek, prebivališče in vrsto prebivališča
(stalno ali začasno) ter davčno številko;
2. ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba, njen
sedež in naslov ter davčno številko;
3. identifikacijsko številko za DDV; datum vpisa
oziroma izbrisa zavezanosti za DDV;
4. identifikacijsko številka zavezanca za trošarine;
datum vpisa oziroma izbrisa zavezanosti za trošarine.
(2) Oseba, ki dokaže, da je stranka ali udeležena v
upravnem postopku ali postopku pred sodiščem, je upravičena, da ji davčni organ
razkrije, poleg podatkov iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena, tudi
naslednje podatke o zavezancu za davek:
1. podatke o znesku neplačanih davkov in o znesku
preveč plačanih davkov ter podatke o odloženem in obročnem plačilu davkov;
2. podatek o tem ali je zavezanec za davek predložil
davčno napoved oziroma obračun davka, ali ne.
(3) Davčni organ na podlagi obrazloženega zahtevka
osebe iz drugega odstavka tega člena razkrije podatke iz drugega odstavka tega
člena brez soglasja oziroma brez predhodnega obvestila zavezancu za davek, na
katerega se nanaša zahtevek.
80. člen
(razkritje podatkov državnim in drugim organom)
(1) Davčni organi si medsebojno avtomatsko ali na zahtevo razkrijejo
podatke, ki jih pridobivajo po tem zakonu, zakonu o obdavčenju ali mednarodnih
pogodbah, ki obvezujejo Slovenijo, ki so davčna tajnost in jih potrebujejo za
izvajanje svojih nalog v zvezi z davki, za pobiranje katerih so pooblaščeni z
zakonom.
(2) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem
davčnem zavezancu Državnemu zboru in delovnim telesom Državnega zbora,
Ustavnemu sodišču, Računskemu sodišču in Varuhu človekovih pravic, če je
razkritje potrebno za izvajanje z zakonom predpisanih pristojnosti teh organov
in institucij.
(3) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem
davčnem zavezancu policiji, državnemu tožilstvu, državnemu pravobranilstvu in
sodišču, če ti organi potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih ti
vodijo v okviru svojih pristojnosti.
(4) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem
davčnem zavezancu Uradu za preprečevanje pranja denarja, če gre za preprečitev
in odkritje pranja denarja ali kaznivih dejanj v zvezi s pranjem denarja.
(5) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem
davčnem zavezancu Slovenski obveščevalno-varnostni službi, če so ti podatki
potrebni za izvajanje nalog, določenih z zakonom, ki ureja Slovensko
obveščevalno-varnostno službo.
(6) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem
davčnem zavezancu Obveščevalno varnostni službi Ministrstva za obrambo, če so
ti podatki potrebni za izvajanje nalog, določenih z zakonom, ki ureja
pristojnosti Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo.
(7) Davčni organ sme samoupravni lokalni skupnosti o
posameznem davčnem zavezancu razkriti podatke, ki se nanašajo na davke, ki
pripadajo samoupravni lokalni skupnosti, na davke, ki jih v skladu z zakonom o
obdavčenju predpišejo lokalne samoupravne skupnosti, oziroma podatke, ki so
potrebni za uvedbo in odmero samoprispevka.
(8) Davčni organ sme Jamstvenemu in preživninskemu
skladu Republike Slovenije razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu, ki
jih sklad potrebuje pri odločanju o pravici do nadomestila preživnine in
podatke, potrebne za izterjavo izplačanih nadomestil s pripadajočimi obrestmi
in stroški.
(9) Podatki, ki so davčna tajnost, se smejo razkriti
samo na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika ali z njegove
strani pooblaščene osebe oziroma osebe, ki samostojno vodi postopek. Iz
obrazložitve zahtevka mora biti jasno razviden namen, zaradi katerega se
zahtevajo podatki.
81. člen
(razkritje podatkov ministrstvu, pristojnemu za finance, ministrstvu, pristojnemu za delo, družino in socialne zadeve in organu, pristojnemu za državno statistiko)
(1) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem zavezancu za
davek, ki se štejejo kot davčna tajnost:
1. ministrstvu, pristojnemu za finance, za potrebe
simulacij finančnih in drugih učinkov sistemskih sprememb na področju carinske,
davčne in druge zakonodaje, za pripravo analiz carinskega in davčnega sistema,
za oceno prihodkov v sistemu javnih financ v Sloveniji (državni proračun,
proračuni samoupravnih lokalnih skupnosti, finančni načrt zavoda za pokojninsko
in invalidsko zavarovanje in finančni načrt zavoda za zdravstveno zavarovanje),
za načrtovanje ukrepov, s katerimi se zagotavlja pobiranje davkov, in za
izvajanje nadzora nad zakonitostjo ravnanja davčnih organov;
2. ministrstvu, pristojnemu za delo, družino in
socialne zadeve, za potrebe izvrševanja nalog, določenih z zakonom;
3. organu, pristojnemu za državno statistiko, za
izvajanje nacionalnega programa statističnih raziskovanj v skladu z zakonom.
(2) Podatki iz prvega odstavka tega člena se smejo
razkriti samo na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika organa ali
z njegove strani pooblaščene osebe.
82. člen
(razkritje podatkov pristojnim organom za izvajanje obveznega socialnega zavarovanja in socialnega varstva)
(1) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem
zavezancu, ki so davčna tajnost:
1. Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Slovenije,
2. Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije,
3. Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in
centrom za socialno delo.
(2) Podatki iz prvega odstavka tega člena se razkrijejo
samo na podlagi pisnega obrazloženega zahtevka predstojnika organa ali z
njegove strani pooblaščene osebe. Razkrijejo se lahko samo podatki, potrebni za
izvrševanje nalog organa, določenih z zakonom.
(3) Ne glede na prvi stavek drugega odstavka tega člena
se podatki iz drugega odstavka tega člena lahko dajo na razpolago avtomatsko,
če je tako določeno z zakonom, ki ureja področja iz prvega odstavka tega člena.
83. člen
(razkritje podatkov organu, pristojnemu za zagotavljanje obveznih rezerv nafte in njenih derivatov)
(1) Davčni organ sme ministrstvu, pristojnemu za preskrbo, oziroma
javnemu gospodarskemu zavodu za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov
razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu, ki jih ministrstvo oziroma
zavod potrebuje za nadzor drugih podatkov, ki mu jih morajo zavezanci pošiljati
v skladu z zakonom.
(2) Podatki iz prvega odstavka tega člena se lahko dajo
na razpolago samo na podlagi pisnega obrazloženega zahtevka ministra oziroma
direktorja zavoda ali z njegove strani pooblaščene osebe.
84. člen
(razkritje podatkov organu ali nosilcu javnih pooblastil za račun katerega se izterjuje davek in zbornicam z obveznim članstvom)
(1) Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje davke, za pobiranje
katerih so pristojni upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti
ali nosilci javnih pooblastil, se na podlagi pisnega zahtevka predstojnika
podatki o posameznem davčnem zavezancu, ki se štejejo za davčno tajnost in se
nanašajo na izterjavo tega davka, razkrijejo tistemu organu ali nosilcu javnih
pooblastil, za račun katerega se izterjuje davek.
(2) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem
davčnem zavezancu zbornicam z obveznim članstvom v zvezi s postopkom pobiranja
njihovih članskih prispevkov.
85. člen
(razkritje podatkov organom drugih držav na podlagi mednarodnih pogodb)
Davčni organ sme razkriti podatke, ki so davčna tajnost:
1. organom Evropske unije in organom držav članic EU,
pristojnim za izmenjavo podatkov ali pomoč pri pobiranju davkov, v skladu s
postopkom, predpisanim s predpisi Evropske skupnosti ali tem zakonom;
2. pooblaščenim organom tujih držav, če je tako
določeno z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki obvezuje
Slovenijo;
3. če je tako določeno v drugih mednarodnih pogodbah,
ki obvezujejo Slovenijo.
86. člen
(razkritje podatkov zaradi izvršbe)
Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem zavezancu za davek, ki so davčna tajnost, v postopku davčne izvršbe. Razkriti se smejo samo podatki, ki so potrebni, da se davčna izvršba lahko opravi.
87. člen
(razkritje podatkov pogodbenim obdelovalcem)
Davčni organ sme razkriti podatke, ki so davčna tajnost, fizični ali pravni osebi, ki kot pogodbeni obdelovalec teh podatkov, v imenu in za račun davčnega organa, obdeluje podatke, ki so davčna tajnost.
88. člen
(stroški)
Davčni organ stroškov pošiljanja oziroma zagotavljanja podatkov upravičenim osebam v skladu s tem podpoglavjem ne zaračuna.
89. člen
(ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov)
(1) Osebe, ki so jim bili na podlagi 80. do 87. člena tega zakona
razkriti podatki, ki so davčna tajnost, smejo te podatke uporabiti samo za
namene, za katere so jim bili dani.
(2) Osebe iz prvega odstavka tega člena podatkov, ki so
davčna tajnost in so jim bili razkriti, ne smejo razkriti tretjim osebam.
Navedeni podatki se smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.
(3) Osebe iz prvega odstavka tega člena morajo
zagotavljati enake ukrepe in postopke za varovanje podatkov, ki so davčna
tajnost, kot so določeni v 77. členu tega zakona za davčni organ.
(4) Osebe iz prvega odstavka tega člena hranijo
podatke, ki so davčna tajnost, do konca postopkov, ki jih vodijo, če ni z
zakonom drugače določeno.
(5) Ko prenehajo razlogi za hranjenje podatkov iz
četrtega odstavka tega člena, se podatki uradno uničijo in se o tem obvesti
davčni organ.
(6) Če se pridobljeni podatki uporabijo za izdajo
drugih dokumentov, so jih te osebe dolžne varovati kot davčno tajnost v rokih,
ki so za hrambo teh dokumentov določeni z zakonom, ki ureja določeno področje.
Po tem roku se podatki uničijo ali hranijo v skladu s predpisi, ki urejajo
arhivsko gradivo in arhive.
DRUGI DEL
DAVČNI POSTOPEK
I. poglavje
Začetek davčnega postopka
90. člen
(začetek davčnega postopka)
(1) Davčni postopek začne davčni organ po uradni dolžnosti ali na
zahtevo stranke.
(2) Davčni postopek se začne po uradni dolžnosti, ko
davčni organ prejme davčno napoved, carinsko deklaracijo ali drug dokument, ali
ko davčni organ opravi kakršno koli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega
postopka.
(3) V davčnih zadevah, v katerih je po tem zakonu ali
zakonu o obdavčenju za začetek postopka potrebna zahteva stranke, sme davčni organ
začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana.
(4) Davčni postopek na zahtevo stranke se začne z dnem
vložitve zahteve stranke, razen če davčni organ zahtevo zavrže.
II. poglavje
Stvarna in krajevna pristojnost
91. člen
(stvarna pristojnost)
(1) Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji sta stvarno
pristojni Davčna uprava Republike Slovenije ter Carinska uprava Republike
Slovenije.
(2) Za odločanje na drugi stopnji je v zadevah iz
prvega odstavka tega člena stvarno pristojno Ministrstvo za finance.
(3) Stvarna pristojnost drugih organov, ki postopajo po
tem zakonu, je predpisana s posebnim zakonom.
(4) Za odločanje v postopkih izvajanja mednarodnih
pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki obvezujejo Slovenijo, je stvarno
pristojno Ministrstvo za finance, v postopkih izvajanja drugih mednarodnih
pogodb, ki obvezujejo Slovenijo, pa organ, ki je določen z mednarodno pogodbo
ali aktom o ratifikaciji.
(5) Stvarna pristojnost tujih davčnih organov je
določena z mednarodno pogodbo, ki jo je Slovenija uveljavila z zakonom.
92. člen
(krajevna pristojnost)
Če ni s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali zakonom, ki ureja področje davčne službe, drugače določeno, je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji, v primerih, ko je stvarno pristojna Davčna uprava Republike Slovenije, pristojen davčni urad, pri katerem je zavezanec za davek vpisan v davčni register ali na območju katerega je nastala oziroma bi lahko nastala davčna obveznost. Če pristojnega davčnega urada ni mogoče določiti v skladu s prvim stavkom pristojni davčni urad določi Generalni davčni urad.
III. poglavje
Stroški postopka
93. člen
(stroški postopka)
(1) Vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega
postopka, kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek ter
izdatki za upravne takse ter za pravno zastopanje in strokovno pomoč.
(2) Stroški davčnega organa, kot so: potni stroški
uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase, obrazce in
podobno, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni
organ, ki je začel davčni postopek.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena gredo
stroški, nastali od vložitve pravnega sredstva, v breme stranke, če se je
postopek končal za stranko neugodno, ali če se izkaže, da ga je ta povzročila s
svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek v zvezi s pravnim sredstvom za
stranko končal ugodno, gredo stroški v breme davčnega organa, razen osebnih
stroškov stranke (stroški za njen prihod, izguba zaslužka in izguba časa) in
stroškov pooblaščencev ter strokovnih pomočnikov, razen če je določitev
pooblaščenca in strokovnega pomočnika predpisana s tem zakonom ali zakonom o
obdavčenju.
(4) Ne glede na prvi do tretji odstavek tega člena plača
stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po
svoji krivdi.
IV. poglavje
Ustna obravnava
94. člen
(ustna obravnava)
(1) Pri ustni obravnavi je javnost izključena.
(2) Izključitev javnosti ne velja za stranke, zakonite
zastopnike, njihove pooblaščence, strokovne pomočnike, izvedence in tolmače.
V. poglavje
Dokazovanje
95. člen
(dokazno breme)
(1) Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku
predložiti dokaze.
(2) Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi
katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša.
(3) Če ta zakon ne določa drugače, mora zavezanec za
davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih davčna obveznost ne nastane
oziroma se zmanjša.
96. člen
(dokazila)
Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.
97. člen
(rok za predložitev dokazov)
Zavezanec za davek mora predložiti dokaze v roku, ki ga določi davčni organ s sklepom o začetku postopka davčnega nadzora oziroma s sklepom, ki ga izda v postopku davčnega nadzora.
VI. poglavje
Davčni nadzor
98. člen
(davčni nadzor)
(1) Davčni nadzor obsega nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem
zakonov o obdavčenju in tega zakona.
(2) Za vprašanja v zvezi z davčnim inšpekcijskim
nadzorom, ki niso urejena s tem zakonom ali zakonom, ki ureja carinsko oziroma
davčno službo, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor.
99. člen
(nadzor obračunov davka pri davčnem organu)
(1) Nadzor obračunov davka pri davčnem organu se opravlja v
prostorih pristojnega davčnega organa.
(2) Nadzor obračunov davka pri davčnem organu obsega:
1. preverjanje popolnosti, pravočasnosti, formalne,
logične in računske pravilnosti obračunov davka ter zahtevkov za vračilo davka
na podlagi obračunov davka,
2. primerjanje podatkov v obračunih davka s podatki iz
drugih virov, ki so znani davčnemu organu,
3. primerjanje podatkov v obračunih davka z listinami
in podatki v poslovnih knjigah in drugih evidencah zavezanca za davek, ki se
vodijo v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.
(3) Če iz ugotovitev nadzora iz 1. oziroma 2. točke
drugega odstavka tega člena izhajajo nepravilnosti ali možne podlage za
spremembe davka oziroma če je obračun davka nepopoln, se s pisnim vabilom ali
po telefonu povabi zavezanca za davek, da predloži pojasnila oziroma dokazila v
zvezi z zadevo oziroma se ga povabi v prostore davčnega organa.
(4) Nadzor po 3. točki drugega odstavka tega člena se
opravi le na podlagi pisnega sklepa o začetku nadzora.
(5) Zavezanec za davek mora na zahtevo pri nadzoru po
3. točki drugega odstavka tega člena predložiti dokumentacijo ter dajati
pojasnila v zvezi s predmetom nadzora.
(6) O nadzoru, ki se opravi na podlagi 3. točke drugega
odstavka tega člena, se sestavi zapisnik. Zapisnik se vroči zavezancu za davek.
(7) Preden se zapisnik iz šestega odstavka tega člena
sklene, se zavezanca za davek s pisnim vabilom povabi na razgovor in se ga na
razgovoru seznani z ugotovitvami, zavezanec za davek pa lahko poda v zvezi z
ugotovitvami pripombe. O pravici do pripomb se mora zavezanca za davek poučiti
in to ugotoviti v zapisniku.
(8) Ne glede na določbe sedmega odstavka tega člena ima
zavezanec za davek pravico podati pripombe na zapisnik še v desetih dneh po
vročitvi zapisnika iz sedmega odstavka tega člena. O pravici do pripomb po tem
odstavku se mora zavezanca za davek poučiti in to ugotoviti v zapisniku.
(9) Na podlagi ugotovitev nadzora iz 3. točke drugega
odstavka tega člena, s katerimi se spreminja davek, ki ga je zavezanec za davek
izračunal v obračunu davka, pristojni davčni organ odmeri davek z odločbo.
(10) Če pri nadzoru po drugem odstavku tega člena ni
ugotovljenih nepravilnosti, se o tem naredi uradni zaznamek na obračunu davka,
če gre za nadzor po 1. oziroma 2. točki drugega odstavka tega člena, oziroma s
sklepom zaključi postopek, če gre za nadzor po 3. točki drugega odstavka tega
člena.
(11) Glede nadaljevanja postopka na podlagi prejetih
pripomb zavezanca za davek na zapisnik v zvezi z nadzorom po 3. točki drugega
odstavka tega člena, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo
zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru.
(12) Nadzor iz 3. točke prvega odstavka tega člena se
lahko opravi le za zavezance za davek, ki so male gospodarske družbe ali
samostojni podjetniki posamezniki, oziroma so zavezanci, ki na podlagi
predpisov, ki urejajo njihovo ustanavljanje ali delovanje, niso zavezani k
reviziji letnih poročil.
100. člen
(obseg davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor je lahko celostni ali delni
inšpekcijski nadzor.
(2) Celostni davčni inšpekcijski nadzor obsega
preverjanje vseh dejstev in dokazov, pomembnih za obdavčenje zavezanca za
davek.
(3) Delni davčni inšpekcijski nadzor obsega posamezna
področja poslovanja oziroma je omejen na enega ali več davkov oziroma eno ali
več davčnih obdobij.
(4) Davčni inšpekcijski nadzor pri zavezancu za davek,
ki samostojno opravlja dejavnost, se lahko nanaša tudi na dejstva, ki niso v
zvezi z opravljanjem dejavnosti in so pomembna za obdavčenje zavezanca za
davek.
(5) Davčni inšpekcijski nadzor pri pravnih osebah lahko
vključuje tudi razmerja med lastniki pravnih oseb in pravnimi osebami oziroma
člani pravnih oseb in pravnimi osebami.
101. člen
(časovno obdobje davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor je dopusten do zastaranja pravice do
odmere davka.
(2) Pri velikih gospodarskih družbah se davčni
inšpekcijski nadzor vedno nadaljuje od zadnjega davčnega obdobja, za katerega
je bil opravljen predhodni davčni inšpekcijski nadzor; enako velja za pravne
osebe, ki se obdavčujejo v skupini.
(3) Pri pravnih osebah, ki niso velike gospodarske
družbe, in pri fizičnih osebah, ki opravljajo neodvisno samostojno dejavnost,
obsega davčni inšpekcijski nadzor največ tri predhodna davčna obdobja, če gre
za davčno obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu, oziroma
največ 36 mesecev, če gre za davčno obdobje, ki ni enako koledarskemu oziroma
poslovnemu letu. Davčni inšpekcijski nadzor se lahko razširi tudi na predhodna
obdobja, če:
1. se ocenjuje, da bo prišlo do znatnih sprememb v
znesku davčne obveznosti;
2. obstaja sum zmanjšanja davčne obveznosti zaradi
utaje davkov.
102. člen
(načelo izbire za davčni inšpekcijski nadzor)
(1) Davčni organ izbere zavezance za davek za davčni inšpekcijski
nadzor samostojno po objektivnih kriterijih.
(2) Davčni zavezanec nima pravice zahtevati določenega
načina izbire.
(3) Izbor zavezancev za davek temelji na letnem načrtu,
ki se pripravi glede na kriterije po velikosti in statusu zavezancev za davek
in temelji na statističnih metodah in naključnem izboru.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena se v letni
načrt lahko vključijo tudi inšpekcijski pregledi pri zavezancih za davek na
predlog pristojnega državnega organa na podlagi ugotovitev iz njegovega
delovnega področja ali če to narekujejo ugotovitve v postopku davčnega nadzora.
103. člen
(začetek davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor se začne z dnem izdaje pisnega sklepa
o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora.
(2) Sklep iz prvega odstavka tega člena mora vsebovati:
1. navedbo pristojnega davčnega organa, številko in
datum izdaje sklepa;
2. polno ime in naslov oziroma firmo in sedež zavezanca
za davek, pri katerem bo opravljen davčni inšpekcijski nadzor;
3. pravno podlago za davčni inšpekcijski nadzor;
4. obdobje obdavčenja, na katerega se davčni
inšpekcijski nadzor nanaša;
5. vrste davkov, ki so predmet davčnega inšpekcijskega
nadzora;
6. ime pooblaščene osebe, ki bo opravila davčni
inšpekcijski nadzor;
7. pouk o pravici sodelovanja zavezanca za davek pri
davčnem inšpekcijskem nadzoru;
8. pouk o pravnih posledicah oviranja inšpekcijskega
nadzora;
9. pouk o pravnem sredstvu.
(3) Sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora
vroči pooblaščena oseba na kraju samem.
104. člen
(predstavitev pooblaščene osebe ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Pred začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora se mora
pooblaščena oseba izkazati s službeno izkaznico in značko.
(2) Kraj, datum in uro začetka davčnega inšpekcijskega
nadzora mora pooblaščena oseba vnesti v zapisnik o davčnem inšpekcijskem
nadzoru.
105. člen
(kraj in čas davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja v poslovnih prostorih
zavezanca za davek, ki opravlja dejavnost, lahko pa tudi v poslovnih prostorih,
kjer se zanj vodijo oziroma hranijo poslovne knjige in druge evidence, če se te
ne vodijo oziroma hranijo pri njem. Za ta namen mora dati zavezanec za davek na
razpolago primeren delovni prostor in potrebne pripomočke.
(2) Če poslovni prostor ni primeren za opravljanje
davčnega inšpekcijskega nadzora, ali če obstajajo drugi razlogi, kot primeroma
narava dejavnosti zavezanca za davek, se inšpekcijski nadzor lahko na predlog
davčnega zavezanca ali po odločitvi davčnega organa, opravlja v prostorih
davčnega organa.
(3) Davčni inšpekcijski nadzor se ne opravlja v
stanovanjskih prostorih, ki jih zavezanec za davek ni določil kot svoj sedež
ali poslovni prostor.
(4) Če zavezanec za davek, njegov zastopnik ali
pooblaščenec ali zaposleni pri zavezancu za davek ovira pooblaščeno osebo pri
pregledu, lahko pooblaščena oseba zahteva, da se le-ta odstrani.
(5) Če pooblaščena oseba pri opravljanju nalog davčnega
inšpekcijskega nadzora naleti na fizični odpor ali če tak odpor pričakuje,
lahko zahteva pomoč policije.
(6) Policisti nudijo pomoč pooblaščenim osebam skladno
z določbami zakona, ki ureja policijo.
(7) Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja v običajnem
delovnem času. Davčni inšpekcijski nadzor se lahko opravlja tudi izven
običajnega delovnega časa, če:
1. zavezanec za davek na to pristane ali
2. je to nujno potrebno zaradi namena davčnega
inšpekcijskega nadzora.
106. člen
(načela davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja tako v korist kot v breme
zavezanca za davek.
(2) Davčni inšpekcijski nadzor se mora nanašati
predvsem na tista dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na povečanje ali
zmanjšanje davčne obveznosti, ali, ki vplivajo na prenos davčne obveznosti med
davčnimi obdobji.
107. člen
(obveznost sodelovanja zavezanca za davek v davčnem inšpekcijskem nadzoru in pristojnosti pooblaščene osebe)
(1) Zavezanec za davek mora sodelovati pri ugotavljanju dejanskega
stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Posebej je dolžan dajati podatke,
predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge
dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati
pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje.
(2) Da bi pooblaščena oseba pri opravljanju davčnega
inšpekcijskega nadzora lahko ugotovila višino davčne obveznosti, ima pravico
pregledati poslovne prostore in druge prostore, ki se uporabljajo za
opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, naprave, blago, stvari,
predmete, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, ki omogočajo
vpogled v poslovanje davčnega zavezanca. Za poslovne prostore se štejejo tudi
stanovanjski prostori, ki jih je zavezanec za davek določil kot svoj sedež
oziroma kot poslovni prostor, kjer se opravlja dejavnost.
(3) Pooblaščena oseba ima pravico stopiti na vsa
zemljišča in v vse poslovne prostore zavezanca za davek in si jih ogledati.
Zavezancu za davek ali njegovemu zastopniku je potrebno omogočiti, da je
prisoten pri ogledu.
(4) Pooblaščena oseba ima pravico pregledati listine,
ki dokazujejo pravni status davčnega zavezanca ter druge listine in dokumente,
s katerimi se ugotavlja istovetnost oseb pri davčnem inšpekcijskem pregledu.
(5) Pooblaščena oseba lahko pri davčnem inšpekcijskem
nadzoru ugotavlja tudi podatke o številu, dohodkih in pogodbah zaposlenih ter
jih primerja s prijavljenimi podatki.
(6) Na začetku davčnega inšpekcijskega nadzora je
potrebno zavezanca za davek opozoriti, da lahko imenuje osebo za dajanje
podatkov in pojasnil. Če pooblaščena oseba oceni, da davčni zavezanec ali oseba
iz prvega stavka tega odstavka ne dajeta zadostnih podatkov in pojasnil, lahko
zahteva podatke od drugih zaposlenih ali od tretjih oseb; pred tem pozove
zavezanca za davek, da imenuje dodatne osebe za dajanje podatkov in obvestil.
(7) Zavezanec za davek in oseba za dajanje obvestil in
podatkov iz šestega odstavka tega člena ne moreta zahtevati, da je prošnja za
podatke in pojasnila dana pisno.
(8) Pooblaščena oseba ima pravico največ za 90 dni
zaseči listine, predmete, vzorce in drugo blago, če je to potrebno za
zavarovanje dokazov, za natančno ugotovitev nepravilnosti, ali če zavezanec za
davek to uporablja za kršitve, oziroma če je bilo to pridobljeno s kršitvami
davčnih predpisov. V tem primeru ima tudi pravico za največ tri dni prepovedati
opravljati dejavnost.
(9) Ne glede na določbe osmega odstavka tega člena
lahko pooblaščena oseba za potrebe davčnega nadzora odvzame vzorce blaga, ki se
pri pregledu ali analizi uničijo ali poškodujejo, v količini, kot je nujno
potrebna za pregled oziroma analizo. V tem primeru stroški uničenih oziroma
poškodovanih vzorcev bremenijo zavezanca za davek. Pogoje in način odvzema
vzorcev v skladu s tem členom določi minister, pristojen za finance.
(10) Zavezanec za davek lahko zahteva, da se mu vrnejo
zaseženi predmeti iz devetega odstavka tega člena pred rokom, če izkaže, da jih
nujno potrebuje pri poslovanju.
(11) Davčni organ o vrnitvi predmetov iz desetega
odstavka tega člena takoj odloči s sklepom.
108. člen
(pravica zavezanca za davek do informacij)
(1) Pooblaščena oseba, ki izvršuje davčni inšpekcijski nadzor, mora
zavezanca za davek pred pričetkom davčnega inšpekcijskega nadzora poučiti o
pravici zavezanca za davek, da je prisoten pri davčnem inšpekcijskem nadzoru in
da je tekoče obveščen o pomembnih dejstvih in dokazih v inšpekcijskem nadzoru,
ter med postopkom, razen če to onemogoča potek ali namen davčnega
inšpekcijskega nadzora, obveščati davčnega zavezanca o pomembnih dejstvih in
dokazih in vse to navesti v zapisnik.
(2) Pred sestavo zapisnika mora pooblaščena oseba, ki
opravlja davčni inšpekcijski nadzor, o rezultatu davčnega inšpekcijskega
nadzora opraviti sklepni pogovor z zavezancem za davek, v katerem mora
zavezanca za davek opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, na
pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in na davčne učinke
teh ugotovitev. Zavezanec za davek mora biti na sklepni pogovor povabljen z
dopisom.
(3) Sklepni pogovor ni potreben, če:
1. rezultat davčnega inšpekcijskega nadzora ne zahteva
spremembe obdavčenja, ali
2. se mu zavezanec za davek odpove ali se mu izogiba.
109. člen
(uporaba podatkov iz zapisnikov o davčnem inšpekcijskem nadzoru)
Če se pri davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje drugih oseb, se ta dejstva pošljejo pristojnemu davčnemu organu.
110. člen
(zapisnik)
(1) Zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru se sestavi in vroči
zavezancu za davek najpozneje v desetih dneh po končanem pregledu. Zavezanec za
davek lahko poda nanj pripombe v desetih dneh po vročitvi zapisnika. Rok za
pripombe se na utemeljeno pisno zahtevo zavezanca za davek lahko s sklepom
podaljša praviloma največ za dodatnih deset dni.
(2) Pisno zahtevo za podaljšanje roka za pripombe iz
prvega odstavka tega člena mora zavezanec za davek vložiti pred iztekom roka.
(3) Če zavezanec za davek v pripombah navaja nova ali
dodatna dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, davčni organ
sestavi dodatni zapisnik v 30 dneh po prejemu pripomb. Glede vročanja in
vlaganja pripomb na dodatni zapisnik se uporablja prvi do tretji odstavek tega
člena.
(4) Davčni organ pripombe na zapisnik preveri in o tem
sestavi dopolnilni zapisnik v 30 dneh po prejemu pripomb. Pripombe k
dopolnilnemu zapisniku niso dopustne.
(5) Dopolnilni zapisnik iz četrtega odstavka tega člena
je javna listina, razen v delu, kjer pripombe zavezanca za davek niso
upoštevane.
VII. poglavje
Posebne določbe o odmeri davka
111. člen
(odmera davka na podlagi davčne napovedi)
(1) Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in
skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi
uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen
za odmerno odločbo ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje
pravice in interese.
(2) Davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez
posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi
popolni in pravilni ali če sam ima ali lahko zbere uradne podatke, ki so
potrebni za odločbo tako, da ni potrebno zaslišanja stranke zaradi zavarovanja
njenih pravic in interesov.
112. člen
(odmera davka na podlagi ugotovitev carinskega ali trošarinskega nadzora blaga)
(1) Če pristojni organ pri opravljanju carinskega ali trošarinskega
nadzora blaga, ki ga izvaja v skladu z zakonom, ki ureja carinsko službo,
ugotovi, da dejansko stanje blaga, v zvezi s katerim je nastala ali bi lahko
nastala davčna obveznost v skladu z zakonom o obdavčenju, ni skladno s stanjem,
ki ga davčni zavezanec prikazuje v svoji dokumentaciji, in je zato nastala
oziroma se je spremenila davčna obveznost, sestavi o ugotovoljenih neskladjih
zapisnik.
(2) Za zapisnik iz prvega odstavka tega člena se
smiselno upoštevajo določbe sedmega in osmega odstavka 99. člena tega zakona.
(3) Na podlagi ugotovitev iz prvega odstavka tega
člena, pristojni davčni organ odmeri davek z odločbo.
113. člen
(odmera davka v posebnih primerih)
(1) Če davčni organ ugotovi, da podatki, ki jih je bil davčni
zavezanec dolžan predložiti na ustrezen način na podlagi zakona o obdavčenju in
tega zakona, ne ustrezajo dejanskemu stanju ali jih davčni zavezanec ni
predložil na ustrezen način, pa bi jih moral, ugotovi predmet obdavčitve s
cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, pod pogoji in na način, določen s tem
členom. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki
omogočajo davčnemu organu, da določi verjetno davčno osnovo.
(2) Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del
odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in
podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z
zavezancem, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o
številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve,
prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti
premoženja in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih
kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih
prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem.
(3) Če davčni organ nima na razpolago podatkov iz
drugega odstavka tega člena, oceni davčno osnovo z uporabo podatkov iz drugega
odstavka tega člena pri davčnih zavezancih, ki so v istem davčnem obdobju in v
podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost oziroma opravljali
enake ali podobne dobave in storitve oziroma dosegali primerljive vrste
dohodkov. V tem primeru davčni organ odmeri davek za davčno obdobje kot je
določeno z zakonom o obdavčenju od ocenjene davčne osnove.
(4) Če davčni organ ugotovi, da davčni
zavezanec-fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s
premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal,
ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s
katerimi razpolaga davčni zavezanec-fizična oseba oziroma s trošenjem davčnega
zavezanca-fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega
zavezanca-fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo
premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja),
sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma
dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem
odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet
let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove
se plača davek po poprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega
davčnega obdobja.
(5) Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena
davčna osnova po tem členu se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.
114. člen
(prijava premoženja)
(1) V primerih iz 113. člena tega zakona sme davčni organ pozvati
davčnega zavezanca-fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem
premoženju ali delih premoženja (v nadaljnjem besedilu: prijava premoženja).
(2) V prijavi premoženja mora davčni zavezanec iz
prvega odstavka tega člena navesti premoženje, ki ga ima v lasti, in sicer:
1. nepremičnine;
2. pravice na nepremičninah in druge premoženjske
pravice,
3. premičnine, ki posamično presegajo vrednost
2,300.000 tolarjev;
4. vrednostne papirje in lastniške deleže v
gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja, čigar vrednost
presega skupaj 2,300.000 tolarjev;
5. gotovino in denarna sredstva na računih v bankah in
hranilnicah;
6. terjatve in obveznosti iz naslova obligacijskih
razmerij, če presegajo 592.000 tolarjev.
(3) Rezident Slovenije prijavi premoženje iz drugega
odstavka tega člena, ki se nahaja v Sloveniji in izven Slovenije, nerezident
Slovenije pa premoženje, ki se nahaja v Sloveniji.
(4) V prijavi premoženja se navede količina oziroma
število enot premoženja ter vrednost posamezne enote premoženja ob pridobitvi,
čas in pravni temelj pridobitve posamezne enote premoženja. Davčni zavezanec
mora premoženje na poziv davčnega organa dokazati.
(5) V prijavi premoženja se lahko navede tudi drugo
premoženje, ki ni navedeno v drugem odstavku tega člena.
(6) Davčni organ lahko zahteva predložitev prijave
premoženja ali delov premoženja največ enkrat letno.
(7) Če davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena
živi v zakonski zvezi oziroma v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z
zakonsko zvezo, prijavi premoženje tudi zakonec oziroma oseba, ki živi z
davčnim zavezancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi
in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
(8) Premoženje otroka do 18. leta starosti se prijavi v
prijavi premoženja staršev oziroma skrbnikov.
(9) Če prijava premoženja ne zajema predpisanih
podatkov, se kot prijavljena vrednost premoženja šteje le vrednost gospodinjske
opreme, vrednost običajnih uporabnih predmetov in osebnih predmetov, ki so v
lasti fizične osebe, vendar največ do zneska 3,000.000 tolarjev.
(10) Za premoženje, ki ga fizična oseba ne prijavi v
prijavi premoženja, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave
premoženja, če fizična oseba ne dokaže drugače.
(11) Prijavo premoženja iz prvega odstavka tega člena
sme davčni organ uporabiti le za oceno davčne osnove za davke od dohodkov
fizičnih oseb.
VIII. poglavje
Odločba
115. člen
(izrek odmerne odločbe)
(1) Izrek odmerne odločbe mora vsebovati:
1. davčnega zavezanca in plačnika davka, če sta
različni osebi;
2. vrsto davka;
3. davčno osnovo;
4. davčno stopnjo;
5. znesek odmerjenega davka in zamudnih obresti,
izračunanih do dneva izdaje odločbe;
6. znesek morebitnih(e) plačanih(e) akontacij(e) davka;
7. nalog zavezancu, da plača davek in zamudne obresti,
8. rok plačila davka in zamudnih obresti,
9. račun, na katerega se plača,
10. navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe,
11. navedbo, da bo davek v primeru, če ne bo plačan v
določenem roku, prisilno izterjan.
(2) V izreku odmerne odločbe se odloči tudi o stroških
postopka.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se v izreku
odmerne odločbe ne navede davčne osnove in davčne stopnje, če glede na vrsto
davka v skladu z zakonom o obdavčenju tega ni mogoče navesti.
(4) Če davčni organ v odmerni odločbi ugotovi, da je
treba vrniti določen znesek davka, mora izrek odločbe, poleg podatkov iz prvega
odstavka tega člena, vsebovati tudi znesek davka, ki se vrne, in rok ter način
vračila davka.
(5) Izrek odločbe v enostavnih zadevah, v katerih
davčni organ pri odločanju v celoti upošteva davčno napoved, uradne podatke ali
ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje le davčno osnovo, stopnjo davka in
znesek odmerjenega oziroma vrnjenega davka, če ta zakon ne določa drugače.
116. člen
(obrazložitev odločbe v enostavnih zadevah)
V enostavnih zadevah, v katerih davčni organ pri odločanju v celoti upošteva podatke iz davčne napovedi, obračuna davka, carinske deklaracije, drugega dokumenta ali uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
117. člen
(odločba v enostavnih zadevah)
(1) V primerih iz 116. člena tega zakona lahko davčni organ izda
odločbo na dokumentu. V tem primeru ima odločba samo izrek in navedbo
predpisov, na podlagi katerih je bilo v zadevi odločeno.
(2) Če dokument iz prvega odstavka tega člena vsebuje
vse podatke, lahko odločba iz prvega odstavka tega člena obsega samo potrditev
navedb stranke v obliki žiga in podpisa pooblaščene osebe.
118. člen
(začasna in glavna odločba)
(1) Če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, ali če je s
tem zakonom ali zakonom o obdavčenju tako določeno, lahko davčni organ izda
začasno odločbo na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe. V taki
odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna.
(2) Začasno odločbo lahko davčni organ razveljavi in
nadomesti z glavno odločbo najkasneje v roku enega leta od dneva izdaje začasne
odločbe, razen, če je v tem zakonu ali zakonu o obdavčenju drugače določeno. Če
začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v tem roku, se
šteje, da je začasna odločba glavna.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena davčni organ
začasno odločbo razveljavi in nadomesti z glavno odločbo, če je s tem zakonom
ali zakonom o obdavčenju tako določeno, in sicer v roku, predpisanem s tem
zakonom ali zakonom o obdavčenju.
119. člen
(odločba izdana na podlagi zapisnika)
(1) Davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi davčnega
inšpekcijskega nadzora najpozneje v 30 dneh od dneva prejema pripomb na
zapisnik iz 110. člena tega zakona oziroma od dneva, ko je iztekel rok za
pripombe. O pripombah se mora davčni organ izjaviti tudi v odločbi.
(2) V primerih iz 99. člena tega zakona mora davčni
organ izdati odločbo v 30 dneh od dneva prejema pripomb na zapisnik oziroma od
dneva, ko je iztekel rok za pripombe. O pripombah se mora davčni organ izjaviti
tudi v odločbi.
IX. poglavje
Pravna sredstva
1. podpoglavje
Pritožba
120. člen
(rok za vložitev pritožbe)
Pritožba se lahko vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.
121. člen
(suspenzivni učinek pritožbe)
(1) Pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem
zakonom drugače določeno.
(2) Davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o
pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.
Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po
slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bil
odobren odlog davčne izvršbe, ki velja na dan izdaje odločbe.
2. podpoglavje
Izredna pravna sredstva
122. člen
(odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe
po nadzorstveni pravici)
(1) Davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v
petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek:
1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ;
2. če jo je izdal krajevno nepristojen davčni organ;
3. če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna
odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena;
4. če je odločbo izdal davčni organ brez soglasja,
potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po
drugem, na zakonu temelječem predpisu to potrebno.
(2) Odmerno dločbo lahko davčni organ po nadzorstveni
pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila
odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon.
123. člen
(posebni rok za obnovo postopka)
Če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih, od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.
124. člen
(posebni primeri razveljavitve in spremembe odločbe)
(1) Če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil
zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni
organ tako odločbo razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo
stranke oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi,
da odločbe ni treba spremeniti, o tem obvesti stranko oziroma njene pravne
naslednike.
(2) Razveljavitev oziroma sprememba odločbe po tem
členu ima učinek samo za vnaprej.
(3) Odločbo po prvem odstavku tega člena izda organ
prve stopnje, ki je izdal prejšnjo odločbo, organ druge stopnje pa le, če je s
svojo odločbo odločil o stvari.
(4) Pritožba zoper novo odločbo, izdano na podlagi tega
člena je dovoljena le, če jo je izdal organ prve stopnje. Če je odločbo izdal
organ druge stopnje oziroma če je odločba organa prve stopnje dokončna, je
zoper njo mogoč upravni spor.
TRETJI DEL
DAVČNA IZVRŠBA
I. poglavje
Splošno
1. podpoglavje
Skupne določbe
125. člen
(uporaba tega dela zakona)
Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
126. člen
(načela davčne izvršbe)
(1) Davčni organ je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe,
ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati.
(2) Pri izvajanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan
upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika
čim manj neugodna.
127. člen
(začetek davčne izvršbe)
(1) Če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za
posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni
organ začne davčno izvršbo.
(2) Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o
davčni izvršbi (v nadaljnjem besedilu: sklep o izvršbi).
128. člen
(obvestilo o neplačanem davku)
(1) Pred začetkom davčne izvršbe davčni organ pošlje dolžniku
obvestilo, v katerem navede znesek zapadlega oziroma zapadlih neplačanih davkov
in ga pozove, da davek plača v roku osmih dni od dneva vročitve obvestila.
(2) Če je plačilo davka zavarovano, se obvestilo iz
prvega odstavka tega člena pošlje tudi osebi, ki je izdala instrument
zavarovanja.
(3) Če dolžnik ne plača zapadlega davka tudi na podlagi
obvestila iz prvega odstavka tega člena, davčni organ začne zoper dolžnika
davčno izvršbo.
129. člen
(poplačilo davka iz instrumenta zavarovanja)
Če je plačilo davka zavarovano z instrumentom zavarovanja iz 50. člena tega zakona, davčni organ ne glede na tretji odstavek 128. člena tega zakona pred začetkom davčne izvršbe unovči predložen instrument zavarovanja.
130. člen
(predmet davčne izvršbe)
(1) Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali
premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba
na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to
premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega
zakonsko določene omejitve.
(2) Za izterjavo davka je dovoljeno seči tudi na vse
vrste posojil in predplačil, ki jih dolžnik prejme od tretjih oseb.
131. člen
(izvršilni naslovi)
(1) Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova.
(2) Izvršilni naslovi iz prvega odstavka tega člena so:
1. izvršljiva odločba o odmeri davka;
2. izvršljiv obračun davka;
3. izvršljiva tuja odločba, ki jo davčni organ prejme v
izvršbo na podlagi četrtega dela tega zakona;
4. izvršljiv sklep davčnega organa.
(3) Obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za
plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom.
(4) Če izhaja dolžnikova davčna obveznost iz več
naslovov, lahko davčni organ sestavi seznam izvršilnih naslovov neplačanih
davkov (v nadaljnjem besedilu: seznam izvršilnih naslovov). V seznamu
izvršilnih naslovov mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti
ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.
132. člen
(izvršilni naslov, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti)
(1) Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne
nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s
potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti
(v nadaljnjem besedilu: predlagatelj izvršbe).
(2) Če se podatki za izvršbo obveznosti iz odločbe ali
plačilnega naloga, ki ga izda drug organ, pošiljajo v elektronski obliki, je
predlagatelj izvršbe odgovoren, da pošilja le podatke, ki se nanašajo na
izvršljive izvršilne naslove. Predlagatelj izvršbe mora davčnemu organu na
njegovo zahtevo nemudoma posredovati kopijo izvršilnega naslova.
(3) Če je od terjatev, ki jih predlagatelj izvršbe
posreduje davčnemu organu v izterjavo, potrebno obračunati tudi zamudne
obresti, mora predlagatelj izvršbe obračunati zamudne obresti do dneva izdaje
predloga. K predlogu mora priložiti obračun zamudnih obresti. Od dneva izdaje
predloga davčni organ obračuna zamudne obresti po davčnih predpisih.
133. člen
(seznam premoženja)
(1) Davčni organ sme zaradi izvedbe davčne izvršbe zahtevati, da
davčni dolžnik predloži seznam svojega premoženja skupaj z dokazili o
lastninskih in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju (v nadaljnjem
besedilu: seznam premoženja).
(2) Dolžnik mora v seznamu premoženja iz prvega
odstavka tega člena navesti:
1. celotno premoženje dolžnika;
2. vsa odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v
letu ali po letu, v katerem je nastala obveznost plačila davka, z dejanjem ali
opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist tretjih oseb oziroma v
korist zakonca oziroma osebe, s katero dolžnik živi v življenjski skupnosti, ki
je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah
izenačena z zakonsko zvezo, krvnega sorodnika v ravni vrsti ali stranski vrsti
do četrtega kolena ali sorodnika v svaštvu do četrtega kolena;
3. vsa neodplačna razpolaganja, razen običajnih
priložnostnih daril, nagradnih daril ali daril iz hvaležnosti, če so sorazmerna
premoženjskim možnostim dolžnika, izvršena v letu ali po letu, v katerem je nastala
obveznost plačila davka.
(3) Dolžnik mora predložiti seznam premoženja v roku,
ki mu ga določi davčni organ. Davčni organ ga mora opozoriti na posledice, če
ne predloži seznama premoženja oziroma ne navede popolnih in resničnih podatkov
o svojem premoženju.
134. člen
(poroštvo)
(1) Če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika -
fizične osebe, se ta izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to
premoženje kakorkoli dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je
davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Za ožje
družinske člane se štejejo: zakonec oziroma oseba, s katero živi dolžnik v
življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, otroci oziroma
posvojenci ter vnuki in starši oziroma posvojitelji dolžnika.
(2) Če je dolžnik z namenom, da bi se izognil plačilu
davka, odtujil premoženje komu drugemu, se tak pravni posel lahko izpodbija
pred sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja.
135. člen
(znesek, do katerega se davčna izvršba ne začne)
(1) Davčna izvršba se ne začne, če znesek davka po enem izvršilnem
naslovu na dan zapadlosti ne presega 2.500 tolarjev. Ne glede na prvi stavek
tega odstavka se davčna izvršba začne, če skupni znesek dolgov, ki posamično ne
presegajo 2.500 tolarjev, po vseh izvršilnih naslovih zavezanca za davek na ta
dan presega 5.000 tolarjev.
(2) Prvi odstavek tega člena ne velja v primerih
izterjave članskih prispevkov zbornic. Zbornice same določajo znesek iz prvega
odstavka tega člena.
136. člen
(sklep o izvršbi)
(1) Za izdajo sklepa o izvršbi je pristojen davčni organ, ki je na
prvi stopnji izdal odločbo o odmeri davka ali sklep, s katerim se nalaga
plačilo denarnih obveznosti.
(2) Če gre za izvršbo na podlagi obračuna davka,
obveznosti iz 125. člena tega zakona ali dopolnitev oziroma nadomestitev sklepa
oziroma akta instrumenta, ki dovoljuje davčno izvršbo iz 223. člena tega
zakona, je za izdajo sklepa o izvršbi pristojen davčni organ, pri katerem je
dolžnik vpisan v ustrezen register.
(3) Če dolžnik ni vpisan v ustrezen register, je za
izdajo sklepa o izvršbi pristojen tisti davčni organ, na območju katerega je
nastala obveznost plačila davka.
(4) Če davčnega organa, ki je pristojen za izdajo
sklepa o izvršbi, ni mogoče določiti na podlagi drugega ali tretjega odstavka
tega člena, določi organ, ki izda sklep o izvršbi, Generalni davčni urad
oziroma Generalni carinski urad.
137. člen
(sestavine sklepa o izvršbi)
(1) Sklep o izvršbi mora vsebovati:
1. ime in priimek oziroma firmo in naslov oziroma sedež
dolžnika;
2. davčno številko dolžnika;
3. izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila
izvršljivost;
4. znesek davka in pripadajoče obresti;
5. sredstvo in predmet davčne izvršbe;
6. stroške davčne izvršbe;
7. ime in priimek oziroma firmo in naslov oziroma sedež
delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, izvajalca plačilnega prometa v
primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in
dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika;
8. pouk o pravnem sredstvu.
(2) V sklepu se navedejo tudi drugi podatki, ki so
potrebni, da se davčna izvršba lahko opravi.
138. člen
(stroški davčne izvršbe)
(1) Dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, stroške
davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ,
ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ povrne dolžniku stroške
davčne izvršbe v 15 dneh od dneva vložitve zahtevka za povrnitev teh stroškov.
(3) V primeru izterjave obveznosti iz 125. člena tega
zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.
(4) Minister, pristojen za finance, določi višino stroškov
davčne izvršbe.
139. člen
(odlog davčne izvršbe)
Če je davčni organ ali drugi pristojni organ, v skladu s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, se šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila odložen tudi začetek davčne izvršbe.
140. člen
(zadržanje oziroma prekinitev davčne izvršbe)
(1) Davčni organ s sklepom zadrži že začet postopek davčne izvršbe
za čas:
1. ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno
plačilo davka v skladu s tem zakonom, z zakonom o obdavčenju ali drugim
zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja,
2. do vročitve odločitve o pritožbi iz četrtega
odstavka 142. člena ali ugovora iz 143., 150., 155. ali 160. člena tega zakona
oziroma do določitve o zadevi v primeru, če izpodbijanje akta iz 226. člena
tega zakona zadrži izvajanje izvršbe.
(2) Posamezna dejanja, ki so bila izvršena pred
zadržanjem postopka davčne izvršbe, razen rubeža na dolžnikove denarne prejemke
in dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah, ostanejo v
veljavi.
141. člen
(ustavitev davčne izvršbe)
(1) Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s
sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če:
1. je davek plačan;
2. davčna izvršba ni dovoljena;
3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik,
porok ali garant;
4. predlagatelj izvršbe iz 132. člena tega zakona ali
organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za
izvršbo;
5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali
razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti;
6. je pravica do davčne izvršbe zastarala;
7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način.
(2) Davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe
odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.
2. podpoglavje
Pravna sredstva
142. člen
(pritožba zoper sklep o izvršbi)
(1) Zoper sklep o izvršbi je dovoljena pritožba, če s tem zakonom ni
drugače določeno.
(2) Pritožbo se vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o
izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi.
(3) Pritožba ne zadrži začetka davčne izvršbe.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena davčni organ
do odločitve o pritožbi zadrži začetek davčne izvršbe, če oceni, da bi bilo
pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se
zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na
čas, za katerega je bil odobren odlog davčne izvršbe, ki velja na dan izdaje
sklepa.
(5) S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno
izpodbijati samega izvršilnega naslova.
143. člen
(ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi)
(1) Kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe
pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri
davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca
davčne izvršbe.
(2) Ugovor zadrži davčno izvršbo.
(3) Davčni organ odloči o ugovoru s sklepom.
II. poglavje
Davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna
sredstva in na dolžnikove denarne terjatve
1. podpoglavje
Izvzetje in omejitve predmetov davčne izvršbe
144. člen
(denarni prejemki, ki so izvzeti iz davčne izvršbe)
Denarni prejemki, ki so izvzeti iz davčne izvršbe so:
1. preživnine, na podlagi zakona, ki ureja zakonsko
zvezo in družinska razmerja, in nadomestila preživnine, izplačanega na podlagi
zakona, ki ureja jamstveni in preživninski sklad;
2. odškodnine zaradi telesne poškodbe, po zakonu, ki
ureja invalidsko zavarovanje;
3. denarne socialne pomoči po zakonu, ki ureja socialno
varstvo;
4. starševski dodatki, otroški dodatki, dodatki za nego
otroka in pomoči ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino po zakonu, ki
ureja družinske prejemke;
5. štipendije in pomoči učencem in študentom za
opravljeno obvezno praktično delo v vzgojno izobraževalnem procesu;
6. nadomestilo za invalidnost po zakonu, ki ureja
družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb;
7. dodatek za pomoč in postrežbo;
8. prejemki od občasnega dela invalidov, ki so
vključeni v institucionalno varstvo po zakonu, ki ureja socialno varstvo in jih
pridobivajo izven kriterijev redne zaposlitve;
9. oskrbnine po zakonu, ki ureja rejniško dejavnost;
10. denarne pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred
naravnimi nesrečami;
11. nepovratna denarna sredstva in denarna sredstva
pridobljena na podlagi ugodnih posojil ali poslov z jamstvi, ki se štejejo kot
oblike državnih pomoči po zakonu, ki ureja državne pomoči;
12. prejemki vojaških obveznikov v času izvrševanja
vojaške dolžnosti, državljanov v času opravljanja nadomestne civilne službe
oziroma usposabljanja za zaščito in reševanje.
145. člen
(omejitve davčne izvršbe na dolžnikove stalne denarne prejemke)
(1) Na plačo, nadomestilo plače in druge denarne prejemke iz
delovnega razmerja, če niso izvzeti iz davčne izvršbe ter na pokojnino (v
nadaljnjem besedilu: stalni denarni prejemki) je z davčno izvršbo mogoče seči
največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v
višini 70% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena z davčno izvršbo
ni mogoče seči na denarne prejemke iz prvega odstavka tega člena, če le-ti ne
presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno
varstvo.
146. člen
(omejitve davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah)
Na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 144. členu tega zakona oziroma za katere v skladu s 145. členom tega zakona veljajo omejitve, ni mogoče seči z davčno izvršbo, če gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.
2. podpoglavje
Davčna izvršba na denarne prejemke dolžnika
147. člen
(vročitev sklepa o izvršbi)
Sklep o izvršbi na denarne prejemke vroči davčni organ dolžniku in delodajalcu oziroma izplačevalcu prejemkov.
148. člen
(rubež denarnih prejemkov)
(1) Na podlagi sklepa o izvršbi se na dan vročitve le-tega
delodajalcu oziroma izplačevalcu opravi rubež denarnih prejemkov.
(2) S sklepom iz 147. člena tega zakona se dolžniku
zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovanega davka, pri čemer se
upošteva omejitve iz 144. in 145. člena tega zakona in delodajalcu oziroma
izplačevalcu prepove njihovo izplačilo. Delodajalcu oziroma izplačevalcu se
prav tako naloži, da del denarnih prejemkov, ki je naveden v sklepu o izvršbi,
vplača oziroma vplačuje na predpisane račune do poplačila dolgovanega davka.
(3) Sklep o izvršbi se nanaša tudi na povečanje
denarnih prejemkov, do katerega je prišlo po vročitvi sklepa.
149. člen
(sprememba delodajalca oziroma izplačevalca)
(1) Če dolžnik ne prejema več denarnih prejemkov pri delodajalcu
oziroma izplačevalcu, kateremu je bil vročen sklep o izvršbi, učinkuje sklep o
izvršbi tudi zoper drugega delodajalca oziroma izplačevalca, pri katerem
dolžnik prejema denarne prejemke, in sicer od dneva, ko je drugemu delodajalcu
oziroma izplačevalcu vročen sklep o izvršbi.
(2) Delodajalec oziroma izplačevalec, pri katerem
dolžnik ne prejema več denarnega prejemka, mora brez odlašanja o tem obvestiti
davčni organ.
150. člen
(ugovor delodajalca oziroma izplačevalca)
(1) Delodajalec oziroma izplačevalec lahko pri davčnem organu, ki je
izdal sklep o izvršbi, ugovarja zoper sklep o izvršbi v osmih dneh po njegovem
prejemu in sicer samo iz razloga, da dolžnik pri njem ne prejema denarnih
prejemkov.
(2) Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen,
odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek davčne izvršbe do
rešitve ugovora.
151. člen
(odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo)
(1) Če delodajalec oziroma izplačevalec ne ravna po sklepu o izvršbi
in ne vloži ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ
mora o tem izdati odločbo, s katero naloži delodajalcu oziroma izplačevalcu, da
v 15 dneh plača na predpisane račune celoten znesek davka, ki bi ga moral po
sklepu o izvršbi odtegniti do izdaje te odločbe.
(2) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se
lahko delodajalec oziroma izplačevalec pritoži v osmih dneh od vročitve.
(3) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
3. podpoglavje
Davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri
bankah oziroma hranilnicah
152. člen
(vročitev sklepa o izvršbi)
Sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri banki ali hranilnici, vroči davčni organ dolžniku ter bankam oziroma hranilnicam, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva.
153. člen
(rubež in prenos sredstev)
(1) Davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na
računih pri bankah oziroma hranilnicah, se opravi tako, da se s sklepom o
izvršbi banki oziroma hranilnici naloži, da zarubi dolžnikova denarna sredstva
do višine davka, navedenega v sklepu o izvršbi.
(2) Rubež dolžnikovih denarnih sredstev pri bankah
oziroma hranilnicah se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen zadevni
banki oziroma hranilnici.
(3) Banka oziroma hranilnica, takoj po prejemu
obvestila o vročitvi sklepa o izvršbi zavezancu za davek, prenese dolžnikova
denarna sredstva na predpisane račune.
(4) V primeru, da ima dolžnik račune pri več bankah
oziroma hranilnicah, pošlje davčni organ sklep o izvršbi vsem tem bankam
oziroma hranilnicam, ki morajo dolžnikova denarna sredstva zarubiti do višine
obveznosti iz sklepa o izvršbi ter jih takoj prenesti na račun dolžnika pri
banki oziroma hranilnici, ki je v sklepu o izvršbi navedena prva, to je banka
oziroma hranilnica, pri kateri ima dolžnik najdlje odprt račun.
(5) Ko banka oziroma hranilnica, ki je prva navedena v
sklepu o izvršbi, po prejemu sredstev v skladu s četrtim odstavkom tega člena,
ugotovi, da sredstva na računu dolžnika zadostujejo za izvršitev sklepa o
izvršbi, obvesti ostale banke oziroma hranilnice, da lahko prenehajo z
nadaljnjim rubežem denarnih sredstev. O tem nemudoma obvesti tudi davčni organ
in izvrši prenos sredstev na predpisane račune v skladu s tretjim odstavkom
tega člena.
(6) Ne glede na četrti in peti odstavek tega člena
lahko davčni organ naslovi sklep o izvršbi le na banke oziroma hranilnice, pri
katerih obstaja največja možnost za poplačilo davka.
154. člen
(dolžnikovi računi brez priliva eno leto)
(1) Če v času, ko se banki oziroma hranilnici vroči sklep o izvršbi,
dolžnik pri njej nima denarnih sredstev, ali jih nima dovolj za poplačilo
davka, obdrži banka oziroma hranilnica sklep v evidenci in opravi na njegovi
podlagi izplačilo ali dodatno izplačilo, ko denarna sredstva prispejo na račun
dolžnika. Banka oziroma hranilnica mora o tem obvestiti davčni organ, ki je
izdal sklep o izvršbi.
(2) Če v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na
dolžnikovih računih ni nobenega priliva denarnih sredstev, banka oziroma
hranilnica vrne sklep davčnemu organu, ki je izdal sklep.
155. člen
(ugovor banke oziroma hranilnice)
(1) Banka oziroma hranilnica lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v
osmih dneh po njegovem prejemu pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V svojem
ugovoru banka ali hranilnica lahko ugovarja, da dolžnik pri njej nima odprtega
računa.
(2) Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen,
odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek davčne izvršbe do
rešitve ugovora.
156. člen
(odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo)
(1) Če banka oziroma hranilnica ne izvaja sklepa o izvršbi in ne
vloži ugovora v predpisanem roku, se davek izterja od nje. Davčni organ mora o
tem izdati odločbo, s katero banki oziroma hranilnici naloži, da v 15 dneh na
predpisane račune plača dolgovani znesek davka.
(2) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se
lahko banka oziroma hranilnica pritoži v osmih dneh od vročitve odločbe.
(3) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
157. člen
(smiselna uporaba določb)
Določbe 152. do 156. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za davčno izvršbo na dolžnikove denarne terjatve do izvajalcev plačilnega prometa.
4. podpoglavje
Davčna izvršba na druge denarne terjatve dolžnika
158. člen
(vročitev sklepa o izvršbi)
Sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku.
159. člen
(rubež denarnih terjatev)
(1) S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do
svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da
zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.
(2) Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je
sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.
160. člen
(ugovor dolžnikovega dolžnika)
(1) Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih
dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep.
(2) V svojem ugovoru dolžnikov dolžnik lahko ugovarja,
da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo
in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.
(3) Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen,
odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek izvršbe do rešitve ugovora.
161. člen
(odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo)
(1) Če dolžnikov dolžnik ne izvrši sklepa o izvršbi in ne vloži
ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem
izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača
znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o
izvršbi plačati na predpisane račune.
(2) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se
lahko dolžnikov dolžnik pritoži v osmih dneh od vročitve odločbe.
(3) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
III. poglavje
Davčna izvršba na premičnine
1. podpoglavje
Pristojnost
162. člen
(prenos pristojnosti)
Če se premičnina ne nahaja na območju davčnega organa, ki je izdal sklep o izvršbi, le-ta pošlje sklep o izvršbi davčnemu organu, na območju katerega se premičnina nahaja, da izvrši rubež premičnine.
2. podpoglavje
Oprostitve in omejitve glede predmeta davčne izvršbe
163. člen
(predmeti, izvzeti iz davčne izvršbe)
(1) Predmeti, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, so:
1. obleka, obutev, perilo, posteljnina, posoda,
pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne
stvari ter drugi predmeti za osebno rabo, če so nujni dolžniku in članom
njegovega gospodinjstva;
2. hrana in kurjava, če so nujni dolžniku in članom
njegovega gospodinjstva za šest mesecev;
3. delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in
druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za opravljanje kmetijske
dejavnosti, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za
štiri mesece;
4. redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in
priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi
spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov;
5. medicinsko-tehnični pripomočki, ki so dolžniku
potrebni za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo in so opredeljeni v
pravilih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje.
(2) Poštna pošiljka ali poštno nakazilo, naslovljeno na
dolžnika, ne more biti predmet davčne izvršbe, dokler mu ni vročeno.
164. člen
(omejitve davčne izvršbe proti pravnim osebam in fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost)
(1) Davčne izvršbe proti pravnim osebam in fizičnim osebam, ki
opravljajo dejavnost, ni mogoče izvršiti na stroje, orodje in druge delovne
priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove
dejavnosti, ter na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko
gorivo, kolikor ne presegajo količine, potrebne za trimesečno povprečno proizvodnjo.
(2) Če dolžnik davka ne plača v roku šestih mesecev od
dneva zapadlosti, se davek ne glede na prvi odstavek tega člena lahko izterja
tudi iz sredstev, s katerimi opravlja dejavnost, če se je v tem času brez
uspeha poskušala opraviti davčna izvršba iz dohodkov in drugega premoženja.
3. podpoglavje
Rubež, cenitev in prodaja premičnin
165. člen
(način davčne izvršbe na premičninah)
(1) Davčna izvršba na premičninah se opravi z rubežem, cenitvijo in
s prodajo premičnin.
(2) Rubež, cenitev in prodajo premičnin opravi davčni
organ, če ni s tem zakonom drugače določeno.
166. člen
(vročitev sklepa o izvršbi na premičninah)
(1) Davčni organ vroči sklep o izvršbi dolžniku na kraju samem, pred
začetkom rubeža in od njega zahteva, da plača znesek, naveden v sklepu o
izvršbi.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se rubež lahko
opravi tudi, če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi v skladu s prvim
odstavkom tega člena zaradi neopravičljivih razlogov na dolžnikovi strani. V
takem primeru se sklep o izvršbi vroči dolžniku po opravljenem rubežu.
(3) Davčni organ je o opravljenem rubežu dolžan
obvestiti dolžnika, če dolžnik pri njem ni bil navzoč.
167. člen
(rubež premičnin)
Zarubiti se smejo premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika.
168. člen
(ugovor dolžnika, da so zarubljene premičnine last tretje osebe)
(1) Če dolžnik izjavi, da so zarubljene premičnine last tretje
osebe, vendar za to nima dokazov, lahko pooblaščena uradna oseba davčnega
organa zarubi tudi te premičnine.
(2) Pooblaščena uradna oseba davčnega organa mora
opozoriti tretjo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu predloži dokaze o
lastništvu oziroma drugi pravici na zarubljeni premičnini. Izjavo dolžnika iz
prvega odstavka tega člena in opozorilo iz prvega stavka tega odstavka je treba
vpisati v zapisnik o rubežu.
(3) Če pooblaščena uradna oseba davčnega organa
predloženi dokaz iz drugega odstavka tega člena ne šteje za verodostojnega ali
zadostnega, napoti osebo, ki je dokaz predložila, da v osmih dneh vloži pri
sodišču tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice. Če oseba iz
drugega odstavka tega člena ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred
sodiščem v predpisanem roku, se postopek davčne izvršbe nadaljuje.
(4) Z vložitvijo tožbe iz tretjega odstavka tega člena
se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, in sicer do zaključka postopka
pred sodiščem. Sodišče odloča o tožbi po tem členu prednostno.
169. člen
(rubež blaga, ki je predmet kršitev)
Če davčna obveznost nastane zaradi kršitev predpisov o obdavčenju, se za poplačilo tega davka zarubi blago, ki je predmet kršitve, vendar le, če to blago ni bilo zaseženo ali odvzeto v skladu z zakonom, ki ureja prekrške ali z drugim zakonom.
170. člen
(rubež)
(1) Z davčno izvršbo je mogoče seči na vse dolžnikove premičnine,
razen na predmete, ki so iz davčne izvršbe izvzeti.
(2) Če dolžnik noče sam odpreti poslovnih prostorov ali
drugih prostorov, namenjenih za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje
dohodkov, in pokazati premičnine, ki se nahajajo v teh prostorih, sme
pooblaščena uradna oseba davčnega organa v navzočnosti dveh prič odpreti zaprte
prostore, da bi lahko opravil rubež.
(3) Če pooblaščena uradna oseba davčnega organa ne more
sama opraviti rubeža, ker naleti na fizično upiranje ali tako upiranje
utemeljeno pričakuje, lahko na podlagi sklepa davčnega organa zahteva pomoč
policije, da ga zavaruje pri izvršitvi sklepa. Pomoč policije zahteva pri
policijski postaji, ki je krajevno pristojna glede na kraj, kjer se opravlja rubež.
(4) Rubež premičnin pri dolžniku-fizični osebi se
opravi v navzočnosti dolžnika ali koga od polnoletnih članov njegovega
gospodinjstva in ene priče oziroma v navzočnosti dveh prič, če pri rubežu ni
navzoč dolžnik ali član njegovega gospodinjstva.
(5) Rubež premičnin pri dolžniku-pravni osebi se opravi
v navzočnosti zastopnika pravne osebe in ene priče oziroma v navzočnosti dveh
prič, če pri rubežu zastopnik pravne osebe ni navzoč.
171. člen
(rubež vsebine sefa)
(1) Davčni organ lahko od dolžnika zahteva, da mu omogoči vpogled
tudi v sef in pri tem zarubi vsebino sefa.
(2) Če dolžnik ne ravna v skladu s prvim odstavkom tega
člena, lahko davčni organ zahteva od upravljavca sefa, da mu omogoči vpogled v
sef. Pri tem se glede prisotnosti prič primerno upošteva četrti oziroma peti
odstavek 170. člena tega zakona.
172. člen
(hramba zarubljenih premičnin)
(1) Zarubljene premičnine se lahko hranijo pri dolžniku. Dolžnik
zarubljenih premičnin ne sme uporabljati.
(2) V primeru utemeljenega suma, da bo dolžnik
zarubljene premičnine odtujil ali poškodoval, lahko davčni organ odloči, da se
le-te dolžniku odvzamejo ter jih hrani sam ali pa jih da v hrambo s strani
davčnega organa pooblaščeni osebi. V tem primeru stroške prevoza in hrambe
odvzetih premičnin nosi dolžnik.
(3) Če se zarubi motorno ali priklopno vozilo in ga
davčni organ pusti v hrambi pri dolžniku, pošlje sklep o davčni izvršbi z
rubežnim zapisnikom organu, pri katerem je motorno ali priklopno vozilo vpisano
v evidenco registriranih vozil, z zahtevo, da vpiše v evidenco registriranih
vozil, da je vozilo zarubljeno. Do prenehanja veljavnosti rubeža se takega
vozila ne sme registrirati, vpisati spremembe lastnika vozila v prometno
dovoljenje in podaljšati veljavnosti prometnega dovoljenja.
(4) Davčni organ pošlje sklep o izvršbi skupaj z
rubežnim zapisnikom tudi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih
premičnin.
(5) Ne glede na prvi odstavek tega člena se zarubljena
gotovina, vrednostni papirji in dragocenosti vedno izročijo v hrambo davčnemu
organu ali drugi, s strani davčnega organa pooblaščeni osebi.
(6) Na zarubljenih premičninah, ki so bile puščene v
hrambi pri dolžniku, mora davčni organ vidno označiti, da so zarubljene.
173. člen
(prepoved razpolaganja z zarubljenimi premičninami)
(1) Dolžniku je prepovedano razpolagati z zarubljenimi premičninami.
(2) Če dolžnik zarubljene premičnine odtuji, uniči,
poškoduje ali na kakšen drug način onemogoči davčnemu organu njihovo unovčitev,
davčni organ zoper njega vloži prijavo pri državnem tožilcu, za izterjavo
davčne obveznosti pa se takoj opravi nov rubež, ne da bi bilo treba za to
izdati nov sklep o izvršbi.
174. člen
(pridobitev zastavne pravice)
(1) Davčni organ pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah
z rubežem.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se v primerih,
ko se zarubljena premičnina v skladu z uredbo, ki ureja register neposestnih
zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, vpisuje v register neposestnih
zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, zastavna pravica na zadevni
premičnini pridobi z vpisom v ta register.
(3) Če se zarubi premičnina iz drugega odstavka tega
člena, se sklep o izvršbi skupaj z rubežnim zapisnikom pošlje tudi v register
neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin v obliki in na način, ki
ga določi minister, pristojen za finance.
(4) Če so dolžnikove premične že zarubljene pri kakšni
drugi upravni ali sodni izvršbi, se rubež teh premičnin s strani davčnega
organa opravi tako, da se na prvem zapisniku o rubežu napravi zaznamek o
dodatnem rubežu. O dodatnem rubežu se obvesti dolžnika oziroma njegovega
predstavnika, zastopnika ali pooblaščenca ter register neposestnih zastavnih
pravic in zarubljenih premičnin.
(5) Ne glede na druge predpise so vpisi in izpisi
oziroma izbrisi v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih
premičnin za davčni organ brezplačni.
(6) V primeru prodaje premičnin iz petega odstavka tega
člena, se iz preostanka kupnine lahko poplača tudi dolžni davek, če je bil
sklep o izvršbi za ta davek izdan pred prodajo.
(7) V primerih, ko je bila zastavna pravica v skladu s
tem členom ustanovljena kot neposestna zastavna pravica, se glede pravic
predhodnih zastavnih upnikov smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja stvarne
pravice.
175. člen
(prenehanje veljavnosti rubeža)
(1) Veljavnost rubeža preneha:
- ko se zarubljena premičnina proda v skladu s tem
zakonom;
- če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem
letu od vročitve sklepa o izvršbi;
- ko je bila dolžniku vročena odločba, s katero se
ugodi pritožbi iz 142. člena tega zakona;
- ko davčni organ prejme sodbo s katero se ugodi tožbi
iz 168. člena tega zakona.
(2) V primerih iz drugega odstavka 174. člena tega
zakona veljavnost rubeža preneha z izbrisom zastavne pravice iz registra
neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.
176. člen
(solastništvo)
(1) V primerih, ko je dolžnik solastnik zarubljenih premičnin, je
prodaja le-teh dovoljena le, če je njegov solastniški delež enak ali večji od
ene nerazdelne polovice na vsaki premičnini.
(2) V primeru prodaje zarubljenih premičnin iz prvega
odstavka tega člena ima solastnik, ki ni dolžnik, pravico do poplačila svojega
solastniškega deleža iz zneska, dobljenega s prodajo teh premičnin pred
plačilom davka in stroškov davčne izvršbe.
(3) Solastnik, ki ni davčni dolžnik, ima pravico
zahtevati, da se mu odstopi zarubljeno premičnino, ki je predmet davčne
izvršbe, če pri davčnem organu položi denarni depozit v višini, ki ustreza vrednosti
dolžnikovega deleža na tej premičnini.
177. člen
(cenitev zarubljenih premičnin)
(1) Cenitev zarubljenih premičnin se opravi hkrati z rubežem, razen
če le-te zaradi posebnih lastnosti ali posebne vrednosti zarubljenih stvari ni
mogoče opraviti hkrati z rubežem.
(2) Cenitev opravi pooblaščena uradna oseba sama, razen
v primerih, ko zaradi posebnih lastnosti zarubljene stvari ali posebnih
okoliščin primera odloči, da opravi cenitev posebni cenilec.
178. člen
(rubežni in cenilni zapisnik)
(1) O opravljenem rubežu in cenitvi mora pooblaščena uradna oseba
davčnega organa napraviti zapisnik. V zapisnik se vpišejo:
1. davčni organ ter ime osebe, ki je opravila cenitev;
2. ime in priimek oziroma firma ter stalno prebivališče
oziroma sedež dolžnika, enotna matična številka občana (EMŠO) oziroma davčna
številka dolžnika in podatki o drugih osebah iz 170. člena tega zakona, ki
sodelujejo pri davčni izvršbi;
3. kraj in čas rubeža;
4. znesek davka, za katerega se opravlja rubež;
5. označbo, enolični identifikacijski znak in natančen
opis zarubljenih predmetov;
6. vrednost zarubljenih predmetov, ugotovljena s
cenitvijo;
7. priimek in ime oziroma firma ter naslov oziroma
sedež tistega, ki so mu bile stvari zaupane v hrambo;
8. navedba, da bo sklep o izvršbi poslan organu,
pristojnemu za registracijo motornih vozil oziroma plovil, in v register
zarubljenih premičnin in zastavnih pravic na premičninah;
9. navedba, da bo sklep o izvršbi poslan klirinško
depotni družbi oziroma izdajatelju vrednostnega papirja, če se rubež opravlja v
skladu s 197. in 198. členom tega zakona;
10. ugotovitev, da sta bila dolžnik in hranitelj
zarubljenih stvari opozorjena na kazenskopravne posledice, če bi zarubljene
stvari odtujila ali poškodovala;
11. morebitne pripombe dolžnika glede osebe cenilca,
višine cenitve ali kakšne druge pripombe oziroma morebitne pripombe drugih
oseb, ki uveljavljajo kakšno pravico v zvezi s predmetom rubeža.
(2) Če je bila pooblaščena uradna oseba prisiljena
uporabljati posebne ukrepe (pomoč policije) iz tretjega odstavka 170. člena
tega zakona, se to vpiše v rubežni zapisnik.
(3) Če se pri rubežu ne najdejo predmeti davčne
izvršbe, se to vpiše v zapisnik o rubežu.
(4) Zapisnik o rubežu podpišejo pooblaščena uradna
oseba davčnega organa, ki je opravila rubež, dolžnik in njegov zastopnik ali
pooblaščenec ali član njegovega gospodinjstva, zastopnik ali pooblaščenec
dolžnika - pravne osebe, navzoče priče, cenilec ali druge uradne osebe, ki so
bile navzoče pri rubežu.
(5) Če dolžnik oziroma njegov zastopnik ali
pooblaščenec oziroma zastopnik ali pooblaščenec pravne osebe - dolžnika noče
podpisati zapisnika o rubežu, ugotovi pooblaščena uradna oseba davčnega organa
to v zapisniku in navede razlog odklonitve oziroma, da je bil podpis odklonjen
brez pojasnila.
(6) Izvod zapisnika o rubežu mora biti vročen dolžniku.
(7) Če v času rubeža cenitev zarubljenih predmetov ni
mogoča, se v rubežnem zapisniku navede, da bo cenitev zarubljenih predmetov naknadno
opravil posebni cenilec. Cenitev, ki jo opravi posebni cenilec, je sestavni del
rubežnega zapisnika in se vroči dolžniku.
179. člen
(načini prodaje)
(1) Premičnine zarubljene po tem zakonu se praviloma prodajo na
javni dražbi, lahko pa se prodajo tudi po dolžniku, z zbiranjem ponudb, z
neposredno pogodbo, ali s komisijsko prodajo.
(2) Način prodaje zarubljenih premičnin izbere davčni
organ, pri čemer upošteva najugodnejši izid, ki ga bo lahko dosegel pri
prodaji.
(3) Zarubljene vrednostne papirje in druge predmete, ki
imajo ceno na organiziranem trgu prodaja ministrstvo, pristojno za finance,
oziroma pravna oseba, ki jo za to pooblasti ministrstvo, pristojno za finance.
180. člen
(čas prodaje zarubljenih premičnin)
(1) Prodaja zarubljenih premičnin ni dovoljena, dokler ne poteče
osem dni od rubeža.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se hitro
pokvarljive zarubljene stvari lahko prodajo tudi pred potekom roka iz prvega
odstavka tega člena.
181. člen
(javna dražba)
(1) Zarubljene enakovrstne premičnine, katerih vrednost je v
rubežnem zapisniku ocenjena nad 300.000 tolarjev, se praviloma prodajo na javni
dražbi.
(2) Javno dražbo zarubljenih premičnin opravi
pooblaščena uradna oseba davčnega organa.
(3) Javna dražba se odredi z oklicem. Oklic o javni
dražbi mora vsebovati podatke o času, kraju in načinu prodaje ter popis
zarubljenih premičnin. Oklic o javni dražbi je treba na primeren način javno
objaviti.
(4) Obvestilo o javni dražbi mora biti dolžniku vročeno
najmanj pet dni pred pričetkom javne dražbe. Če se prodajajo zarubljeni hitro
pokvarljivi predmeti in živali, je lahko rok, v katerem davčni organ vroči
obvestilo dolžniku o pričetku javne dražbe, krajši od pet dni.
(5) Obvestilo iz četrtega odstavka tega člena mora vsebovati
kopijo oklica in seznanitev dolžnika s pravicami, ki jih ima v zvezi z javno
dražbo.
182. člen
(udeležba na javni dražbi)
(1) Javne dražbe se lahko udeleži vsakdo, če ni s tem zakonom
drugače določeno. Če so s posebnimi predpisi za promet ali posedovanje
določenih premičnin predpisani posebni pogoji, mora oseba, ki želi sodelovati
na javni dražbi, pred začetkom javne dražbe dokazati, da izpolnjuje predpisane
pogoje.
(2) Dolžnik ali njegov družinski član lahko nastopa na
javni dražbi, vendar ne more zarubljenih premičnin kupiti pod ocenjeno
vrednostjo po rubežnem zapisniku.
(3) Na javni dražbi ne smejo nastopiti kot ponudniki
osebe, zaposlene pri davčnem organu, njihovi zakonci oziroma osebe, s katerimi
živijo v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ter
njihovi družinski člani, s katerimi so v krvnem sorodstvu v ravni ali stranski
vrsti ali v svaštvu do vštetega tretjega kolena.
(4) Pred začetkom javne dražbe morajo ponudniki
vplačati varščino ali predložiti ustrezen instrument za zavarovanje plačila
varščine, ki znaša 10% izklicne cene zarubljenih premičnin, ki jih želi
dražiti, vendar pa znesek ne more biti nižji od 10.000 tolarjev.
(5) Na javni dražbi sme sodelovati samo tisti ponudnik,
ki se izkaže s potrdilom o vplačani varščini ali s potrdilom o predložitvi
ustreznega instrumenta za zavarovanje plačila varščine.
183. člen
(potek javne dražbe)
(1) Zarubljene premičnine se dajo na javno dražbo z začetno izklicno
ceno, ki je enaka ocenjeni vrednosti po rubežnem zapisniku.
(2) Prva javna dražba se sme opraviti le, če se je
udeležita najmanj dva ponudnika.
(3) Šteje se, da je javna dražba uspela, če sta vsaj
dva ponudnika ponudila višjo ceno od izklicne.
(4) Zarubljene premičnine se prodajo kupcu, ki je na
javni dražbi ponudil najvišjo ceno.
(5) Če prva javna dražba ne uspe, se napove druga, ki
se sme opraviti, če se je udeležita najmanj dva ponudnika. Oklic druge javne
dražbe mora vsebovati iste podatke kot prva, v oklicu pa mora biti dodatno
navedeno, da je to druga javna dražba. Glede aktivnosti udeležencev se primerno
upoštevajo določbe tega člena. Izklicna cena zarubljenih predmetov iz prve
javne dražbe se lahko ob objavi druge javne dražbe zniža za ustrezen odstotek,
vendar največ do polovice ocenjene vrednosti po rubežnem zapisniku.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena se druga javna
dražba lahko opravi tudi, če se je udeleži en sam ponudnik, s tem, da se
izklicna cena v tem primeru ne sme znižati pod ocenjeno vrednost po rubežnem
zapisniku.
(7) V primeru, da je tudi druga javna dražba neuspešna,
se zarubljeni predmeti prodajo na enega od drugih načinov prodaje iz prvega
odstavka 179. člena tega zakona.
184. člen
(zapisnik o poteku javne dražbe)
(1) Davčni organ sestavi zapisnik o poteku javne dražbe. Vanj se
vpišejo podatki o zarubljenih premičninah, izklicni ceni zanje, udeležencih na
javni dražbi, danih ponudbah, doseženi prodajni ceni in kupcu.
(2) Zapisnik o javni dražbi morajo podpisati
pooblaščena uradna oseba davčnega organa, kupec in dolžnik oziroma njegov
zastopnik, če je bil navzoč pri javni dražbi. Dolžnik sme zahtevati, da se
njegove pripombe vpišejo v zapisnik. Izvod zapisnika se vroči dolžniku oziroma
njegovemu zastopniku.
(3) Zapisnik o javni dražbi se izobesi na oglasni deski
davčnega organa, pristojnega za prodajo, v dveh dneh po končani prodaji in mora
ostati tam izobešen tri dni. Udeleženci javne dražbe lahko zoper delo in
postopek pooblaščene uradne osebe davčnega organa na javni dražbi ugovarjajo
pri davčnem organu, pristojnem za prodajo, v treh dneh po objavi zapisnika na
oglasni deski, vendar le, če so ugovor pisno napovedali pooblaščeni osebi
davčnega organa v roku ene ure po končani dražbi.
(4) O ugovoru odloči davčni organ v treh dneh po
njegovi vložitvi. Na odločitev davčnega organa o ugovoru ni možna pritožba.
(5) Zarubljenih premičnin, v zvezi s katerimi je vložen
ugovor, ni dovoljeno prepustiti kupcu do vročitve sklepa oziroma odločbe
davčnega organa o zavrženju oziroma zavrnitvi ugovora iz četrtega odstavka tega
člena vložniku ugovora.
185. člen
(plačilo kupnine in drugi pogoji za prevzem blaga)
(1) Če ni vložen ugovor iz tretjega odstavka 184. člena tega zakona,
mora kupec takoj po končani javni dražbi položiti znesek kupnine za kupljene
premičnine in jih prevzeti.
(2) Če kupec ne prevzame kupljenih premičnin takoj po
končani javni dražbi, preide nevarnost uničenja, poškodovanja ali odtujitve
kupljene stvari na kupca.
(3) Vplačana varščina se všteje v kupnino.
(4) Udeležencem javne dražbe, ki na javni dražbi niso
uspeli, se vplačana varščina oziroma predloženi instrument zavarovanja vrne
najkasneje v petih dneh po zaključku javne dražbe.
(5) Udeležencu javne dražbe, ki javno dražbo zapusti
pred njenim zaključkom ali kupcu, ki ni plačal kupnine, se varščina ne vrne,
morebitni predloženi instrument zavarovanja pa se unovči.
(6) Če je bil vložen ugovor v skladu s 184. členom tega
zakona in ga davčni organ zavrže ali zavrne kot neutemeljenega, davčni organ
pozove kupca k plačilu kupnine in prevzemu kupljenih premičnin takoj, ko odloči
o ugovoru.
(7) V primeru, ko kupec na dražbi pridobi premičnine,
ki nimajo statusa blaga skupnosti, mora hkrati s prevzemom premičnin urediti
njihov carinski status oziroma zagotoviti, da bo njihov carinski status urejen
takoj po prevzemu.
186. člen
(prodaja neposredno po dolžniku)
(1) Dolžnik lahko s poprejšnjim dovoljenjem pooblaščene uradne osebe
sam proda zarubljene premičnine s tem, da kupec denar izroči pooblaščeni uradni
osebi oziroma vplača dolgovani znesek davka na predpisane račune.
(2) Pooblaščena uradna oseba dovoli prodajo po
dolžniku, če se na tak način lahko v celoti poplačajo dolžni davek in stroški
davčne izvršbe.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena pooblaščena
uradna oseba lahko dovoli tovrsten način prodaje tudi, če bi se s prodajo
dosegla le delna poravnava davčne obveznosti, pri čemer upošteva možnosti
prodaje zarubljenih premičnin na drug predpisan način ali če gre za prodajo
hitro pokvarljivega zarubljenega blaga.
187. člen
(prodaja z zbiranjem ponudb)
Zarubljene premičnine se lahko proda z zbiranjem ponudb, če znaša ocenjena vrednost enakovrstnih zarubljenih premičnin, ki jih pooblaščena uradna oseba zarubi v posameznem postopku, manj kot 300.000 tolarjev ali če je bila prodaja premičnin na javni dražbi neuspešna.
188. člen
(prodaja z neposredno pogodbo)
Davčni organ sme z neposredno pogodbo prodati živali, hitro pokvarljivo zarubljeno blago, katerih hramba je povezana z velikimi stroški, in zarubljene premičnine, katerih prodaja na javni dražbi je bila neuspešna.
189. člen
(komisijska prodaja)
V primerih iz 187. in 188. člena tega zakona lahko davčni organ proda blago tudi s komisijsko pogodbo.
190. člen
(vrstni red poplačila)
(1) Od skupnega izterjanega zneska se najprej poravnajo stroški
davčne izvršbe, potem obresti, davek in nazadnje denarne kazni.
(2) Po poravnavi vseh obveznosti iz prvega odstavka tega
člena davčni organ morebitni presežek kupnine izroči dolžniku.
4. podpoglavje
Uporaba določb o rubežu, cenitvi in prodaji zarubljenih
premičnin za prodajo blaga, ki so ga odvzeli drugi organi
191. člen
(uporaba določb o prodaji)
(1) Določbe 3. podpoglavja tega dela zakona se smiselno uporabljajo
tudi za prodajo blaga, ki je bilo dokončno odvzeto na podlagi zakona o
obdavčenju ali drugega zakona, oziroma blaga, ki je bilo prepuščeno davčnemu
organu v prosto razpolaganje, ter drugega blaga, ki ga po zakonskem pooblastilu
prodaja davčni organ.
(2) Če davčni organ v skladu s prvim odstavkom tega
člena prodaja blago, ki so ga odvzeli drugi organi in stroškov hrambe blaga pri
davčnem organu in stroškov postopka prodaje ni mogoče pokriti iz kupnine za prodano
blago, nosi stroške hrambe in prodaje organ, ki je to blago odvzel.
192. člen
(cenitev)
Cenitev blaga iz 191. člena tega zakona se opravi v skladu s tem zakonom le, če zakon, na podlagi katerega je bilo blago odvzeto oziroma zakon na podlagi katerega je davčni organ pooblaščen za prodajo tega blaga, ne določa drugače.
193. člen
(uničenje ali brezplačen odstop namesto prodaje)
Če se blago iz prvega odstavka 191. člena tega zakona ne proda v skladu z določbami tega zakona, se uniči ali brezplačno odstopi državnim organom, humanitarnim organizacijam ali javnim zavodom. O tem se sestavi zapisnik.
194. člen
(pooblastilo za izdajo podzakonskega akta ministra)
Minister, pristojen za finance, predpiše način preverjanja pogojev za prodajo blaga iz 191. člena tega zakona, o drugem ravnanju s tem blagom ter določi višino in način obračunavanja stroškov prevoza, hrambe in cenitve tega blaga, kakor tudi pogoje za uničenje oziroma brezplačen odstop blaga.
IV. poglavje
Posebna oblika davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično
premoženje in delež dolžnika v družbi
195. člen
(davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in delež dolžnika v družbi)
(1) Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in delež
dolžnika v družbi (v nadaljnjem besedilu: delež družbenika) se lahko opravi le,
če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih,
terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon.
(2) Davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem
premoženju in deležu družbenika opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja
izvršbo in zavarovanje.
V. poglavje
Davčna izvršba na nematerializirane vrednostne papirje
196. člen
(prodaja in rubež vrednostnih papirjev)
Za rubež in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev se smiselno uporabljajo določbe III. poglavja tega dela zakona o rubežu in prodaji premičnin, če ni s tem poglavjem drugače določeno.
197. člen
(vročitev in vpis sklepa o izvršbi)
(1) Davčni organ vroči sklep o izvršbi na nematerializirane vrednostne
papirje dolžniku in klirinško depotni družbi.
(2) Klirinško depotna družba na podlagi sklepa iz
prvega odstavka tega člena opravi rubež tako, da pri nematerializiranih
vrednostnih papirjih, na katere se nanaša sklep, vpiše sklep o izvršbi v
centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, z vpisom naslednjih
podatkov:
- davčni organ, ki je sklep izdal;
- datum izdaje sklepa.
(3) Z zarubljenimi vrednostnimi papirji iz drugega
odstavka tega člena imetnik ne more več razpolagati.
(4) Prepoved razpolaganja iz tretjega odstavka tega
člena klirinško depotna družba vpiše v centralni register nematerializiranih
vrednostnih papirjev hkrati z vpisom sklepa o izvršbi.
198. člen
(zastavna pravica na vrednostnih papirjih in njihova prodaja)
(1) Davčni organ pridobi z vpisom sklepa o izvršbi zastavno pravico
na vrednostnih papirjih, ki so predmet davčne izvršbe.
(2) Zastavno pravico iz prvega odstavka tega člena
vpiše klirinško depotna družba hkrati z vpisom sklepa o izvršbi.
(3) V primeru prodaje zarubljenih vrednostnih papirjev
v skladu s tem poglavjem, klirinško depotna družba prenese nematerializirane
vrednostne papirje na račun kupca na podlagi sklepa, s katerim davčni organ
odredi prenos. Ta sklep nadomešča izročitev nematerializiranih vrednostnih
papirjev kupcu.
(4) Znesek, pridobljen s prodajo, se nakaže na
predpisane račune.
ČETRTI DEL
MEDNARODNO SODELOVANJE V DAVČNIH ZADEVAH
I. poglavje
Medsebojna upravna pomoč med državami članicami EU pri
izterjavi davščin
1. podpoglavje
Skupne določbe
199. člen
(vsebina tega poglavja)
To poglavje ureja načine upravne pomoči med pristojnimi organi držav članic EU pri izterjavi davščin iz 201. člena tega zakona, katerih obveznost za plačilo je nastala v drugi državi članici EU.
200. člen
(obseg upravne pomoči)
(1) Pristojni organ Slovenije lahko kot organ zaprošene države nudi
upravno pomoč v skladu s 199. členom tega zakona pristojnemu organu druge
države članice EU na podlagi njegovega popolnega zaprosila (v nadaljnjem besedilu:
zaprosilo za medsebojno pomoč), ki se lahko nanaša samo na:
1. pridobitev podatkov, pomembnih za odmero davčne
obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU;
2. vročitev dokumentov, povezanih z davčno obveznostjo
davčnega zavezanca v drugi državi članici EU;
3. izterjavo davčne obveznosti davčnega zavezanca v
drugi državi članici EU ali za
4. zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti davčnega
zavezanca v drugi državi članici EU.
(2) Kadar slovenski pristojni organ zaprosi pristojni
organ druge države članice EU za upravno pomoč iz prvega odstavka tega člena,
se določbe tega poglavja smiselno uporabijo tudi za zaprosilo, ki ga slovenski
pristojni organ pošlje pristojnemu organu druge države članice EU. V tem
primeru se določbe tega poglavja, ki se nanašajo na organ zaprošene države
nanašajo na pristojni organ države članice EU, kateremu je slovenski pristojni
organ poslal zaprosilo za upravno pomoč, določbe tega poglavja, ki se nanašajo
na pristojni organ države članice EU, ki pošlje zaprosilo za medsebojno pomoč
(v nadaljnjem besedilu: organ države prosilke) pa na pristojni organ Slovenije.
201. člen
(davščine, na katere se to poglavje nanaša)
Pristojni organ Slovenije nudi oziroma zaprosi za upravno pomoč v
skladu z 200. členom tega zakona le v zvezi z naslednjimi davščinami, ki jih
določajo predpisi ES ali predpisi držav članic EU (v nadaljnjem besedilu tega
poglavja: davščine):
1. nadomestila, intervencijski in drugi ukrepi, ki so v
celoti ali delno sistem financiranja kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega
sklada, vključno z zneski, pobranimi v zvezi s temi ukrepi;
2. posebne uvozne in druge dajatve, predvidene v skupni
organizaciji trga za področje sladkorja;
3. uvozne dajatve;
4. izvozne dajatve;
5. davek na dodano vrednost;
6. trošarine od tobačnih izdelkov, alkohola in
alkoholnih pijač ter mineralnih olj in plina;
7. davki na dohodek in kapital;
8. davki na zavarovalne premije;
9. požarna taksa;
10. obresti, upravne kazni in globe ter stroški,
povezani s terjatvami iz 1. do 9. točke tega člena, razen denarnih kazni za
kazniva dejanja, kot jih določajo veljavni predpisi države članice EU, ki je
zaprošena za upravno pomoč.
202. člen
(pristojnost)
(1) Pristojni organ za medsebojno upravno pomoč v skladu s tem
poglavjem (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ) v Sloveniji je:
1. na področju davka na dodano vrednost, davka na
dohodek in kapital, davka na zavarovalne premije ter požarno takso, Davčna
uprava Republike Slovenije,
2. na področju uvoznih in izvoznih dajatev, posebnih
uvoznih in drugih dajatev za sladkor ter trošarin, Carinska uprava Republike
Slovenije,
3. na področju nadomestil za kmetijske proizvode,
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
(2) Pristojni organ prejeta zaprosila za medsebojno
pomoč nemudoma pošlje v izvršitev davčnemu organu, ki bi bil v skladu s tem
zakonom ali zakonom, ki ureja davčno oziroma carinsko službo, pristojen za
izvršitev enakovrstnih ukrepov, kot so ukrepi, za katere organ države prosilke
zaprosi za medsebojno pomoč.
(3) Davčni organ, ki izvaja oziroma je izvršil ukrepe
na podlagi zaprosila za medsebojno pomoč, obvesti o izvršenih ukrepih pristojni
organ iz prvega odstavka tega člena, ki zbrane informacije pošlje pristojnemu
organu države prosilke.
203. člen
(uporaba jezika)
(1) Zaprosilo za medsebojno pomoč in spremljajoči dokumenti morajo
biti prevedeni v uradni jezik Slovenije, razen če se v skladu s tem zakonom
pristojni organ odpove prevodu.
(2) Če zaprosilu ni priložen prevod zaprosila in
spremljajočih dokumentov, pristojni organ pozove organ države prosilke, da v
določenem roku predloži prevod. Če prevoda tudi v tem roku ne prejme, naredi o
tem uradni zaznamek na zaprosilu in obvesti organ države prosilke, da zaprosila
ne bo obravnaval.
(3) Pristojni organ se lahko le izjemoma odpove
prevodu, če gre za enostavno zadevo in oceni, da mu prevod ni potreben. Če se
pristojni organ odpove prevodu, naredi o tem uradni zaznamek. Odpoved prevodu v
skladu s tem odstavkom ne posega v pravico stranke glede uporabe jezika v
postopku.
204. člen
(način prenosa informacij in zaupnost podatkov)
(1) Vse informacije, ki se morajo v skladu s tem poglavjem poslati v
pisni obliki, se pošljejo po elektronski poti, razen:
1. zaprosila za vročitev in akta oziroma odločbe,
katere vročitev se zaproša,
2. zaprosila za izterjavo ali za zavarovanje izpolnitve
davčne obveznosti in kopije sklepa ali drugega akta, ki dovoljuje izvršbo.
(2) Pristojni organ se lahko v skladu s predpisi, ki
urejajo elektronsko poslovanje, dogovori z organom države prosilke, da se tudi
zaprosila iz prvega odstavka tega člena pošljejo le v elektronski obliki.
(3) Davčni organ sprejme vse potrebne ukrepe, da se
informacije, ki jih hrani v elektronskih bazah podatkov in jih izmenjuje po
elektronski poti, v skladu s tem poglavjem obravnavajo kot davčna tajnost.
Davčni organ sme pregledovanje podatkov iz tega odstavka omogočiti le osebam iz
206. člena tega zakona. Osebe, ki so veljavno akreditirane pri Uradu Evropske
komisije za akreditacijo v zvezi z varnostjo imajo lahko dostop do informacij v
skladu s tem odstavkom le, kolikor je to potrebno za vzdrževanje, oskrbovanje
in razvoj skupnega komunikacijskega omrežja/skupnega sistemskega vmesnika.
(4) Pristojni organ, ki pošlje podatke organu države
prosilke po elektronski poti mora poskrbeti, da so elektronske komunikacije
avtorizirane v skladu s predpisi.
205. člen
(stroški)
(1) Vse stroške, ki jih ima davčni oziroma pristojni organ v zvezi s
postopkom izvršbe, ki ga vodi na podlagi tega poglavja, krije dolžnik. Uporabi
se 138. člen tega zakona. Plačani stroški pripadajo zaprošeni državi.
(2) Pristojni organ ne more zahtevati od organa države
prosilke, da krije stroške postopkov, katerih izvedbo je zaprosil v skladu s
tem poglavjem zakona.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni organ
zahteva od organa države prosilke, da krije stroške postopka, če je bilo
zaprosilo za medsebojno pomoč neutemeljeno v zvezi z vsebino zaprosila ali
veljavnostjo instrumenta, s katerim se uveljavlja terjatev.
(4) Ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena se
lahko davčni organ in organ države prosilke v primeru večjih stroškov, v
primeru, če poplačila stroškov v skladu s tem zakonom ni mogoče izterjati od
dolžnika ali v primeru, če so konkretni postopki povezani z bojem proti
organiziranemu kriminalu, dogovorita tudi o drugačnem kritju stroškov.
(5) Podrobnosti v zvezi s povrnitvijo stroškov s strani
organa države prosilke v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za
finance.
206. člen
(upravičeni prejemnik dokumentov in podatkov)
Dokumente in podatke, ki jih organ države prosilke pošlje
pristojnemu organu na podlagi določb tega zakona, ta organ lahko pošlje samo:
1. osebi, ki je navedena zaprosilu za pomoč;
2. osebam in organom, ki so pristojni za izvršbo, in
izključno v ta namen;
3. sodnim organom, ki obravnavajo zadeve v zvezi z
izvršbo.
207. člen
(primeri, ko pristojni organ ni dolžan nuditi pomoči)
(1) Pristojni organ ni dolžan:
1. nuditi pomoči za izterjavo in pomoči za zavarovanje
izpolnitve davčne obveznosti, če bi se z izvršbo lahko ogrozilo preživljanje
zavezanca in njegovih družinskih članov ali bi lahko plačilo davčnega dolga
povzročilo hujšo gospodarsko škodo davčnemu zavezancu in bi davčni organ, če bi
davčni dolg nastal v Sloveniji, lahko odobril odlog plačila ali obročno plačilo
v skladu s 36. ali 37. členom tega zakona;
2. nuditi pomoči, če se prvotno zaprosilo nanaša na
terjatve, stare več kot pet let, računano od datuma akta, ki dovoljuje izvršbo.
Če je bil akt izpodbijan, teče ta rok od dneva dokončne odločitve o izvršbi.
(2) Pristojni organ obvesti organ države prosilke o
razlogih za odklonitev izpolnitve zaprosila za pomoč iz prvega odstavka tega
člena. O takšni utemeljeni odklonitvi izpolnitve obvesti tudi Evropsko
komisijo.
208. člen
(najnižji znesek za predložitev zaprosila)
Zaprosilo za medsebojno pomoč se lahko predloži, če znesek davščine ali davščin, ki jih mora plačati ena oseba, ni nižji od tolarske protivrednosti 1.500 evrov.
2. podpoglavje
Zaprosilo za pridobitev podatkov
209. člen
(zaprosilo za pridobitev podatkov)
(1) Na podlagi zaprosila organa države prosilke, je pristojni organ
dolžan pridobiti in poslati vse podatke, ki so potrebni za izterjavo davščin v
državi prosilki.
(2) Za zagotovitev podatkov v skladu z zaprosilom
organa države prosilke lahko davčni organ uporabi vsa pooblastila, ki mu jih
veljavna zakonodaja daje v zvezi z izterjavo enakovrstnih davščin v Sloveniji.
(3) Zaprosilo za pridobitev podatkov mora vsebovati
podatke o vrsti in znesku davščine, na katero se zaprosilo nanaša in naslednje
podatke o osebi, glede katere se podatke pridobiva:
1. ime, naziv oziroma firmo;
2. naslov oziroma sedež;
3. in druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo,
do katerih ima organ države prosilke običajno dostop.
210. člen
(podatki, katerih pridobitev se lahko zaprosi)
(1) Zaprosilo za pridobitev podatkov se lahko nanaša na:
1. dolžnika ali
2. drugo osebo, ki je v skladu z veljavnimi predpisi
države prosilke dolžna poravnati davščino.
(2) Kadar organ države prosilke ve, da ima tretja oseba
premoženje, ki pripada eni od oseb iz prvega odstavka tega člena, se zaprosilo
lahko nanaša tudi na to tretjo osebo.
211. člen
(potrditev zaprosila za pridobitev podatkov in dodatne informacije)
(1) Pristojni organ pisno potrdi prejem zaprosila za pridobitev
podatkov najpozneje v roku sedmih dni po njegovem prejemu.
(2) Pristojni organ takoj po prejemu zaprosila preveri
njegovo vsebino in po potrebi zahteva, da organ države prosilke predloži še
dodatne podatke. Organ države prosilke mora predložiti dodatne podatke do
katerih ima običajno dostop. Če organ države prosilke ne predloži dodatnih podatkov,
pristojni oziroma davčni organ obravnava prvotno zaprosilo, če je glede na
okoliščine primera to mogoče. Če predloženi podatki ne omogočajo izpolnitve
zaprosila, pristojni organ ne izpolni zaprosila za pomoč in o tem obvesti organ
države prosilke v skladu z drugim odstavkom 213. člena tega zakona.
212. člen
(omejitve, ki se nanašajo na pošiljanje podatkov)
(1) Pristojni organ ni dolžan poslati podatkov:
1. ki jih ne bi mogel pridobiti za izterjavo
enakovrednih davščin v Sloveniji;
2. ki bi razkrili poslovno, industrijsko ali poklicno
skrivnost;
3. katerih razkritje bi lahko ogrozilo varnost
Slovenije ali katerih razkritje bi bilo v nasprotju s pravnim redom Slovenije.
(2) Pristojni organ mora o razlogih za neizpolnitev
zaprosila za pridobitev podatkov pisno obvestiti organ države prosilke takoj,
ko odloči o tem, vendar najkasneje v treh mesecih po datumu potrditve prejema
zaprosila.
213. člen
(pošiljanje podatkov)
(1) Pristojni organ pošlje organu države prosilke vse zaprošene
podatke v nespremenjeni obliki nemudoma, ko jih prejme.
(2) Kadar pristojni organ glede posamezne zadeve ne
more dobiti vseh ali nekaterih zaprošenih podatkov v razumnem roku glede na
okoliščine konkretnega primera, o tem obvesti organ države prosilke in navede razloge
za to.
(3) Pristojni organ v vsakem primeru po izteku šestih
mesecev od datuma, ko je potrdil prejem zaprosila, obvesti organ države
prosilke o dejanjih in poizvedbah, ki jih je opravil, da bi pridobil zaprošene
podatke.
(4) Če organ države prosilke, na podlagi podatkov, ki
jih pridobi od pristojnega organa, v roku dveh mesecev po sprejemu obvestila iz
drugega in tretjega odstavka tega člena, o izidu opravljenih dejanj, pisno
zaprosi, da se nadaljuje z zbiranjem podatkov, davčni organ nadaljuje z
zbiranjem podatkov v skladu z določbami, ki se uporabljajo za prvotno
zaprosilo.
214. člen
(umik zaprosila)
Organ države prosilke lahko kadar koli pisno umakne zaprosilo. V tem primeru se že opravljena dejanja razveljavijo.
3. podpoglavje
Zaprosilo za vročitev
215. člen
(zaprosilo za vročitev)
(1) Davčni organ mora v skladu z določbami tega zakona, na podlagi
zaprosila organa države prosilke naslovniku vročiti akte ali odločbe, vključno
s sodnimi, ki izvirajo iz države članice EU, v kateri ima organ države prosilke
sedež, in ki se nanašajo na davščino oziroma njeno izterjavo.
(2) Zaprosilo mora vsebovati podatke o:
1. naslovniku (polno ime, naziv oziroma firmo, naslov
oziroma sedež in druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo, do katerih
ima organ države prosilke običajno dostop);
2. naravi in predmetu akta ali odločbe, ki mora biti
vročena;
3. dolžniku (ime, naziv oziroma firmo, naslov oziroma
sedež in druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo, do katerih ima prosilec
običajno dostop) če je glede na okoliščine primera to potrebno in primerno;
4. davščini, na katero se akt ali odločba nanaša; in
5. ostale potrebne podatke.
(3) Zaprosilo za vročitev se lahko nanaša na katero
koli fizično ali pravno osebo, ki ji je, v skladu z veljavno zakonodajo države
prosilke, treba vročiti akt ali odločbo.
(4) Če iz akta ali odločbe, katere vročitev se zaprosi,
ni razvidno, v skladu s katero zakonodajo se prosi vročitev, mora zaprosilo za
vročitev poleg podatkov iz drugega odstavka tega člena vsebovati tudi navedbe o
veljavnih predpisih države prosilke, ki urejajo postopek izpodbijanja davščine
ali njene izterjave.
216. člen
(postopek z zahtevkom)
(1) Pristojni organ pisno potrdi prejem zaprosila za vročitev najpozneje
v roku sedmih dni po prejemu.
(2) Pristojni organ takoj po prejemu zaprosila pošlje
zaprosilo pristojnemu davčnemu organu, ki sprejme vse potrebne ukrepe za
vročitev akta ali odločbe v skladu z veljavno zakonodajo.
(3) Pristojni organ lahko od organa države prosilke
zahteva dodatne informacije za izvršitev zaprosila, vendar to ne sme ogroziti
izvršitve potrebnih dejanj pred potekom končnega roka za vročitev, ki je
določen v zaprosilu. Organ države prosilke mora zagotoviti tiste dodatne informacije,
do katerih ima običajno dostop.
(4) V nobenem primeru davčni organ ne more izpodbijati
ali oporekati veljavnosti akta ali odločbe, katere vročitev se zaprosi.
(5) Pristojni organ takoj obvesti organ države prosilke
o opravljenih dejanjih v zvezi z zahtevkom za vročitev, predvsem pa mu takoj
sporoči datum vročitve akta oziroma odločbe naslovniku, in sicer tako, da mu
vrne en izvod pravilno izpolnjenega in overjenega zaprosila.
4. podpoglavje
Zaprosilo za izterjavo in zaprosilo za zavarovanje
izpolnitve davčne obveznosti
217. člen
(zaprosilo za izterjavo)
Na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščine iz 201. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo.
218. člen
(zaprosilo za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti)
Na podlagi utemeljenega zaprosila organa države prosilke, davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti v skladu s 45. oziroma 46. členom tega zakona. Uporabijo se določbe tega poglavja, ki se nanašajo na zaprosilo za izterjavo.
219. člen
(postopek z zahtevkom; roki)
(1) Pristojni organ mora nemudoma, najpozneje pa v sedmih dneh po
prejemu zaprosila, pisno:
1. potrditi prejem zaprosila in
2. zahtevati od organa države prosilke, da dopolni zaprosilo,
če ne vsebuje vseh podatkov iz tretjega odstavka 220. člena tega zakona. Organ
države prosilke mora zagotoviti vse informacije, do katerih ima običajno
dostop.
(2) Če davčni organ ne more začeti postopka v roku treh
mesecev od dneva, ko je pristojni organ potrdil prejem zaprosila, mora
pristojni organ nemudoma, najpozneje pa v roku sedmih dni po poteku
trimesečnega roka pisno obvestiti organ države prosilke o razlogih za
neukrepanje.
220. člen
(pogoji in vsebina zaprosila za izterjavo)
(1) Zaprosilu za izterjavo, ki ga organ države prosilke naslovi na
pristojni organ, mora biti priložena uradna ali overjena kopija sklepa oziroma
drugega akta, ki dovoljuje izvršbo, ki ga izda organ države prosilke. Če je
potrebno, morajo biti priloženi še izvirniki ali overjene kopije drugih aktov,
ki so potrebni za izvršbo.
(2) Organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za
izterjavo, če:
1. se davščina oziroma sklep ali drug akt, ki dovoljuje
izvršbo ne izpodbija v državi prosilki, razen v primerih iz tretjega odstavka
226. člena tega zakona in, če
2. je v državi prosilki začel ustrezne postopke za
izterjavo, ki so mu na voljo na podlagi sklepov oziroma aktov, ki dovoljujejo
izvršbo iz prvega odstavka tega člena, pa do poplačila terjatev ni prišlo v
celoti.
(3) Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati:
1. ime, naziv oziroma firmo, naslov oziroma sedež in
vse druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo zadevne osebe oziroma
tretje osebe, ki poseduje njeno premoženje;
2. ime, naziv, naslov oziroma sedež in vse druge
ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo organa države prosilke;
3. sklic na akt, ki dovoljuje izvršbo, ki ga je izdala
država prosilka;
4. vrsto in znesek terjatve, vključno z glavnico,
obrestmi in drugimi kaznimi, globami in stroški, izraženimi v valuti države
prosilke ter v valuti zaprošene države;
5. datum, ko je organ države prosilke oziroma davčni
organ naslovniku vročil akt;
6. datum izvršljivosti in relativne ter absolutne
zastaralne roke, v katerih je izvršba mogoča po veljavni zakonodaji države
prosilke;
7. vse druge ustrezne podatke.
(4) Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati tudi izjavo
organa države prosilke, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena.
(5) Če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega
člena oziroma, če organ države prosilke ne predloži dokazov o tem, da so
izpolnjeni, pristojni organ ne izpolni zaprosila in o neizpolnitvi obvesti
organ države prosilke.
(6) Vse davščine, na katere se nanaša sklep oziroma
akt, ki dovoljuje izvršbo, se štejejo kot ena terjatev.
(7) Če organ države prosilke zaprosi za izterjavo več
davščin, ki se nanašajo na isto osebo in za izterjavo katerih je pristojen isti
davčni organ, lahko za vse davščine predloži eno zaprosilo za izterjavo.
(8) Če organ države prosilke izve za kakršne koli
pomembne nove podatke v zvezi z zadevo na katero se nanaša zaprosilo za
izterjavo, o tem nemudoma obvesti pristojni organ.
(9) Kadar slovenski pristojni organ pošilja zaprosilo v
drugo državo članico EU, se kot menjalni tečaj uporabi prodajni tečaj Banke
Slovenije na dan izdaje zaprosila.
221. člen
(osebe, na katere se lahko nanaša zaprosilo)
Zaprosilo za izterjavo oziroma zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se lahko nanaša na katerokoli osebo iz 210. člena tega zakona.
222. člen
(medsebojno obveščanje o postopkih z zahtevkom)
(1) Če, glede na okoliščine primera, celotne ali dela terjatve ni
mogoče izterjati v razumnem času, pristojni organ o tem obvesti organ države
prosilke in navede razloge za to.
(2) Pristojni organ v vsakem primeru obvesti organ
države prosilke o trenutnem stanju postopka vsakih šest mesecev po datumu, ko
je potrdil prejem zaprosila.
(3) Organ države prosilke lahko, na podlagi podatkov,
ki jih je pridobil od pristojnega organa v skladu s prvim in drugim odstavkom
tega člena, v roku dveh mesecev po prejemu obvestila o izidu opravljenih dejanj
pisno zahteva, da se nadaljuje s postopkom za izvršbo ali za zavarovanje davčne
obveznost. V tem primeru davčni organ obravnava ponovno zaprosilo v skladu z
določbami, ki se uporabljajo za prvotno zaprosilo. Če organ države prosilke v
roku iz prvega stavka tega odstavka ne zahteva nadaljevanje postopka, se šteje
da je zaprosilo umaknil. V tem primeru se že izvršena dejanja razveljavijo.
(4) Pristojni organ nemudoma obvesti organ države
prosilke o zaključenem postopku izvršbe.
223. člen
(dopolnitev oziroma nadomestitev sklepa oziroma akta, ki dovoljuje izvršbo)
(1) Če sklep oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, ki ga je z zahtevkom
davčnemu organu poslal organ države prosilke ne vsebuje vseh sestavin iz 137.
člena tega zakona, ga davčni organ s sklepom dopolni ali nadomesti.
(2) Če glede na okoliščine primera, akta oziroma
sklepa, ki dovoljuje izvršbo, ni treba dopolniti ali nadomestiti, se določbe
tega zakona, ki se nanašajo na sklep o izvršbi nanašajo tudi na ta akt, če ni s
tem poglavjem drugače določeno.
(3) Za dopolnitev ali nadomestitev akta, ki dovoljuje
izvršbo je pristojen davčni organ iz drugega oziroma tretjega odstavka 136.
člena tega zakona.
(4) Če mora davčni organ akt, ki dovoljuje izvršbo,
dopolniti ali nadomestiti v skladu s prvim odstavkom tega člena, mora izdati
sklep praviloma v roku treh mesecev po datumu prejema zaprosila za izterjavo,
razen v primeru iz šestega odstavka tega člena. Davčni organ ne sme odkloniti
dopolnitve ali nadomestitve akta, ki dovoljuje izvršbo, če je bil prvotni akt
pripravljen v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke.
(5) Če davčni organ v roku iz četrtega odstavka tega
člena ni ustrezno dopolnil ali nadomestil akta, ki dovoljuje izvršbo, mora
pristojni organ nemudoma obvestiti organ države prosilke o razlogih za
podaljšanje tri mesečnega roka.
(6) Pritožba zoper sklep davčnega organa se obravnava v
skladu s 142. členom tega zakona, razen če gre za pritožbo iz 226. člena tega
zakona.
224. člen
(poplačilo)
(1) Davščina se poplača v valuti zaprošene države. Celoten znesek
davščine, ki jo izterja zaprošeni organ, se nakaže organu države prosilke.
(2) Prenos zneska se opravi v enem mesecu od datuma
končane izvršbe.
(3) Davčni organ lahko, po posvetovanju pristojnega
organa z organom države prosilke, dolžniku odobri odlog plačila ali plačilo na
obroke v skladu s 36. ali 37. členom tega zakona. Vse obresti, ki jih davčni
organ obračuna za čas podaljšanja roka za plačilo v skladu z 38. členom tega
zakona, se prav tako nakažejo državi prosilki.
(4) Zamudne obresti za nepravočasno plačilo dolga iz
tega poglavja se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona. Obresti se
zaračunajo po stopnjah iz 31. člena tega zakona. Obresti pripadajo državi
prosilki.
(5) Razen v primeru obresti iz tretjega in četrtega
odstavka tega člena se za ugotavljanje zneska, ki je izterjan, upošteva tečaj
iz devetega odstavka 220. člena tega zakona.
225. člen
(vrstni red poplačila)
Davščine, ki se izterjujejo v skladu s tem poglavjem, se v zvezi z vrstnim redom poplačila obravnavajo kot davek po tem zakonu.
226. člen
(izpodbijanje davščine oziroma akta, ki dovoljuje izvršbo)
(1) Če upravičena oseba izpodbija davščino oziroma akt, ki dovoljuje
izvršbo, ki je bil izdan v državi prosilki, mora postopke v zvezi s tem voditi
pristojni organ države prosilke po predpisih te države. Organ države prosilke
mora nemudoma pisno obvestiti pristojni organ o takšnem postopku. Pristojni
organ lahko obvesti tudi upravičena oseba.
(2) Davčni organ, na podlagi obvestila organa države
prosilke oziroma upravičene osebe, da se davščina oziroma akt, ki dovoljuje
izvršbo, izpodbija, zadrži izvršbo v skladu s tretjim delom tega zakona, in
sicer dokler pristojni organ države prosilke ne odloči o zadevi. V skladu s 46.
členom tega zakona lahko davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti. Če
davčni organ v skladu z določbami tega zakona, ne more sprejeti ukrepov za
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, mora pristojni organ o tem nemudoma,
najpozneje pa v enem mesecu po pridobitvi obvestila iz prvega odstavka tega
člena, obvestiti organ države prosilke.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena davčni organ,
na podlagi zahteve organa države prosilke nadaljuje izvršbo v skladu z
določbami tretjega dela tega zakona, če vložitev pravnega sredstva v skladu z
veljavno zakonodajo države prosilke ne bi zadržala izvršbe, če bi bila uvedena
v tej državi. Če vložnik s pravnim sredstvom uspe, je za vračilo neupravičeno
izterjanega zneska odgovoren organ države prosilke, ki vrne vse izterjane
zneske, skupaj z zamudnimi obrestmi iz 31. člena tega zakona.
(4) Pristojni organ mora o ukrepih davčnega organa za
povrnitev neupravičeno izterjanih zneskov, sprejetih v skladu s tretjim
odstavkom tega člena nemudoma obvestiti organ države prosilke. Država prosilka
povrne davčnemu organu sredstva za poplačilo neupravičeno izterjanih zneskov v
roku dveh mesecev po prejemu zaprosila za poplačilo.
(5) Če o pravnem sredstvu iz prvega odstavka tega člena
odloča sodišče in odločba sodišča, če je ugodna za organ države prosilke,
omogoča izvršbo v državi prosilki, se ta odločba šteje za akt, ki dovoljuje
izvršbo v smislu tega zakona.
(6) Organi Slovenije lahko odločajo le o pravnih
sredstvih zoper odločitve oziroma akte, ki jih tekom izterjave davščine druge
države članice EU sprejema oziroma izdaja slovenski davčni organ. O teh pravnih
sredstvih se odloča v skladu z veljavno zakonodajo v Sloveniji.
227. člen
(neveljavnost ali sprememba zaprosila za izterjavo oziroma zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti)
(1) Če postane zaprosilo za izterjavo oziroma zavarovanje izpolnitve
davčne obveznosti neveljavno zaradi plačila ali drugačnega prenehanja davčne
obveznosti oziroma zaradi razveljavitve akta, ki dovoljuje izvršbo, ali zaradi
kakšnega drugega razloga, organ države prosilke o tem nemudoma pisno obvesti
pristojni organ.
(2) Kadar se zaradi kakršnega koli razloga spremeni
znesek davščine iz zaprosila za izterjavo oziroma za zavarovanje izpolnitve
davčne obveznosti, organ države prosilke o tem nemudoma pisno obvesti pristojni
organ.
(3) Če se v skladu z drugim odstavkom tega člena zniža
znesek dolgovane davščine, davčni organ nadaljuje s postopkom glede še
dolgovanega zneska. Če je v času, ko je davčni organ obveščen o znižanju zneska
dolgovane davščine, prvotni znesek že izterjal, sredstva pa še niso prenesena v
skladu z 224. členom tega zakona, pristojni organ prenese organu države
prosilke le dolgovani znesek, preveč plačani znesek pa vrne osebi, od katere je
bil znesek neupravičeno izterjan.
(4) Če se v skladu z drugim odstavkom tega člena zviša
znesek dolgovane davščine, organ države prosilke nemudoma naslovi na pristojni
organ dodatno zaprosilo za izterjavo oziroma za zavarovanje izpolnitve davčne
obveznosti. Davčni oziroma pristojni organ, kolikor je to mogoče glede na
okoliščine primera, dodatno zaprosilo reši istočasno s prvotnim zahtevkom. Če
to ni možno, pristojni oziroma davčni organ obravnava dodatni zaprosilo kot
samostojno zaprosilo, če se glasi na znesek, ki ni manjši od zneska določenega
v 208. členu tega zakona.
(5) Ne glede na deveti odstavek 220. člena tega zakona,
se, v primerih iz drugega stavka četrtega odstavka tega člena, za pretvorbo
spremenjenega zneska dolga v valuto zaprošene države, uporabi menjalni tečaj iz
prvotnega zaprosila.
228. člen
(zastaranje)
(1) Ne glede na 58. in 59. člen tega zakona se za izterjavo davčnega
dolga v skladu s tem poglavjem upošteva zastaralne roke, določene s predpisi
države prosilke.
(2) Ukrepi, ki jih davčni organ sprejme za izterjavo
davščin na podlagi zaprosila za medsebojno pomoč, in ki bi, če bi jih sprejel
organ države prosilke, pretrgali ali zadržali tek zastaranja po predpisih
države prosilke, učinkujejo, kot da bi bili izvedeni v tej državi.
II. poglavje
Medsebojna pomoč pri izmenjavi podatkov med članicami
EU za neposredne davke, trošarine in davke na zavarovalne premije
229. člen
(vsebina tega poglavja)
(1) To poglavje ureja način in postopek izmenjave podatkov med
pristojnimi organi držav članic EU zaradi odmere davkov v eni od držav članic
EU.
(2) Pristojni organ Slovenije lahko v skladu s tem
poglavjem izmenjuje podatke s pristojnimi organi drugih držav članic EU na
podlagi zahteve pristojnega organa (v nadaljnjem besedilu: izmenjava na podlagi
zahteve), v skladu s pogoji iz 235. člena tega zakona pa lahko izmenjuje
podatke tudi brez zahteve pristojnega organa (v nadaljnjem besedilu: spontana
izmenjava podatkov).
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se pristojni
organ na podlagi dogovora s pristojnimi organi drugih držav članic EU lahko
zaveže, da bo podatke, ki bi jih sicer lahko izmenjaval na podlagi zahteve,
poslal zainteresiranemu pristojnemu organu ali organom redno, brez posebnega
zaprosila (v nadaljnjem besedilu: avtomatična izmenjava podatkov).
(4) Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi,
kadar pristojni slovenski organ zaprosi za podatke oziroma spontano ali
avtomatično pridobiva podatke od pristojnih organov drugih držav članic EU.
230. člen
(davki, na katere se to poglavje nanaša)
(1) Pristojni organ Slovenije lahko v skladu s tem poglavjem
izmenjuje podatke z drugimi državami članicami EU zlasti, če se ti podatki
nanašajo na odmero:
1. katerega koli davka na celotni dohodek ali celotni
kapital ali na del dohodka ali kapitala, vključno z davki na kapitalske dobičke
od prodaje premičnega ali nepremičnega premoženja, davki na plačo, ki jih
plačujejo delodajalci in davki na prirast kapitala, kot so določeni z
veljavnimi predpisi držav članic EU;
2. trošarin od tobačnih izdelkov, alkohola in
alkoholnih pijač ter mineralnih olj in plina, kot so določene z veljavnimi
predpisi držav članic EU ali
3. davkov na zavarovalne premije, kot so določeni z
veljavnimi predpisi držav članic EU.
(2) Pristojni organ Slovenije lahko v skladu s tem
poglavjem izmenjuje tudi podatke, ki se nanašajo na odmero enakih ali podobnih
davkov, kot so davki iz prvega odstavka tega člena, ki bi bili uvedeni naknadno
poleg ali namesto davkov iz prvega odstavka tega člena. V tem primeru minister,
pristojen za finance, izda sklep, s katerim določi, na katere davke se, v
skladu s tem odstavkom, to poglavje nanaša.
231. člen
(pristojni organi za medsebojno pomoč)
(1) V skladu s tem poglavjem se podatki izmenjujejo med pristojnim
organom zaprošene države in pristojnim organom države prosilke.
(2) V skladu s prvim odstavkom tega člena je pristojni
organ zaprošene države (v nadaljnjem besedilu: organ zaprošene države)
pristojni organ države članice EU, kateremu se pošlje zaprosilo za izmenjavo
podatkov oziroma organ, ki je pristojen za spontano oziroma avtomatsko
izmenjavo podatkov s pristojnimi organi držav članic EU.
(3) V skladu s prvim odstavkom tega člena je pristojni
organ države prosilke (v nadaljnjem besedilu: organ države prosilke) pristojni
organ države članice EU, ki pošlje zaprosilo za izmenjavo podatkov oziroma
organ, kateremu se pošljejo podatki na podlagi spontane ali avtomatske
izmenjave podatkov.
232. člen
(pristojnost v Sloveniji)
V Sloveniji ima položaj organa zaprošene države oziroma organa države prosilke iz 231. člena tega zakona ministrstvo, pristojno za finance. Ministrstvo lahko pooblasti Davčno upravo Republike Slovenije ali Carinsko upravo Republike Slovenije, da opravlja posamezne naloge iz tega poglavja.
233. člen
(izmenjava podatkov na zaprosilo)
(1) Organ države prosilke sme zaprositi organ zaprošene države, da
mu pošlje vse podatke, ki se nanašajo na odmero davkov iz 230. člena tega
zakona, ki se nanašajo na posamičen primer.
(2) Organ zaprošene države organ lahko odkloni
izpolnitev zaprosila za izmenjavo podatkov, če ugotovi, da organ države prosilke,
glede na okoliščine primera, ni izčrpal vseh možnosti za pridobitev informacij
v svoji državi brez tveganja, da bi bila ogrožena pridobitev iskanega podatka.
(3) Organ zaprošene države oziroma z njegove strani
pooblaščeni davčni organ lahko v zvezi s pridobivanjem podatkov, za katere v
skladu s tem poglavjem zaprosi organ države prosilke, opravi dodatne poizvedbe.
Poizvedbe se opravijo v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčno
oziroma carinsko službo.
234. člen
(avtomatična izmenjava podatkov)
V skladu s tretjim odstavkom 229. člena tega zakona se pristojni organ lahko dogovori s pristojnimi organi drugih držav članic EU, da si bodo, glede natančno določenih kategorij konkretnih primerov, avtomatsko izmenjavali podatke, pomembne za odmero davkov iz 230. člena tega zakona, ki bi jih sicer lahko v skladu s tem poglavjem izmenjevali na podlagi zaprosila organa države prosilke.
235. člen
(spontana izmenjava podatkov)
Pristojni organ pošlje vse podatke, brez predhodnega zaprosila,
pristojnemu organu države članice EU, če:
1. utemeljeno domneva, da utegne priti do neplačila
davkov v drugi državi članici EU;
2. oseba, ki je zavezana za plačilo davka, uveljavi
znižanje ali oprostitev davka v eni državi članici EU, kar lahko povzroči
povečanje davka ali davčno obveznost v drugi državi članici EU;
3. poslovanje med davčnim zavezancem v eni državi
članici in davčnim zavezancem v drugi državi članici EU poteka skozi eno ali
več držav na tak način, da lahko prihranek v davku beleži ena ali druga država
članica EU ali obe;
4. utemeljeno domneva, da davčni prihranek izvira iz
umetnega prenosa dobička znotraj skupine podjetij;
5. so mu podatki, ki jih je pridobil od pristojnega
organa druge države članice EU, omogočili, da je pridobil še dodatne
informacije, ki bi bile lahko relevantne za odmero davka v tej drugi državi
članici EU.
236. člen
(omejitve pri izmenjavi podatkov)
(1) Pristojni organ mora poslati podatke pristojnemu organu druge
države članice EU kakor hitro je mogoče. Če zaprosilu pristojnega organa druge
države članice EU ne more ugoditi ali če zaprošenih podatkov ne more pridobiti,
mora o tem nemudoma obvestiti pristojni organ države prosilke ter v sporočilu
navesti razloge za odklonitev izpolnitve zaprosila oziroma ovire, ki onemogočajo
pridobitev podatkov.
(2) Pristojni organ ni dolžan pošiljati podatkov v
skladu s tem poglavjem, če bi podatke lahko pridobil le s poizvedbami, ki jih v
skladu s tem zakonom ne bi mogel izpeljati v postopku odmere enakovrstnega
davka v Sloveniji.
(3) Pristojni organ lahko odkloni izmenjavo podatkov,
če pristojni organ države prosilke ne more, iz pravnih ali praktičnih razlogov,
poslati davčnemu organu podobnih podatkov.
237. člen
(izmenjava uradnih oseb, ki delajo na področju izmenjave podatkov)
Pristojni organ lahko na podlagi posebnega dogovora z organom države prosilke dovoli, da je v postopkih pridobivanja podatkov v skladu s tem poglavjem udeležena tudi uradna oseba države prosilke, vendar le toliko, kolikor je potrebno, da pojasni posebnosti primera.
238. člen
(tajnost podatkov)
(1) Vsi podatki, pridobljeni v skladu s tem poglavjem se obravnavajo
kot davčna tajnost.
(2) Ne glede na 78. do 87. člen tega zakona, se
podatki, pridobljeni skladu s tem poglavjem:
1. lahko razkrijejo le osebam, ki neposredno sodelujejo
v postopku odmere davka ali v postopku davčnega nadzora;
2. lahko, poleg primerov iz 1. točke tega odstavka,
razkrijejo tudi v okviru sodnega ali upravnega postopka, ki je sprožen v zvezi
z odmero davka ali v postopku davčnega nadzora, ne glede na to, ali postopek
vključuje tudi določitev kazni ali ne, vendar le osebam, ki neposredno
sodelujejo v teh postopkih. Ne glede na prejšnji stavek se pridobljeni podatki
lahko razkrijejo na javni obravnavi ali v odločbah oziroma sodbah, če pristojni
organ države članice EU, ki je zagotovila podatke, temu ne nasprotuje;
3. pod nobenim pogojem ne smejo uporabiti za druge
namene, kot je davčni postopek ali sodni oziroma upravni postopek, vključno z
določitvijo kazni v zvezi z odmero davka ali v zvezi s postopkom davčnega
nadzora.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se lahko
pridobljene informacije uporabijo tudi za odmero drugih davščin iz 201. člena
tega zakona.
(4) Država članica EU, katere zakonodaja ali upravna
praksa določa z nacionalnega vidika ožje omejitve kot so določene v drugem
odstavku tega člena, lahko zahteva od države članice EU, kateri pošilja
podatke, da uporablja pridobljene podatke le za te ožje določene namene. Če
država članica EU ne soglaša s takšno ožjo uporabo, druga država članica EU ni
dolžna poslati zaprošenih podatkov.
(5) Ne glede na drugi odstavek tega člena se lahko
pristojni organ dogovori s pristojnim organom druge države članice EU, da se
podatki, ki jih je pridobil uporabijo tudi za druge namene, vendar le, če bi v
skladu z veljavnimi predpisi v Sloveniji takšne podatke v podobnih okoliščinah
lahko uporabili tudi za te druge namene.
(6) Če pristojni organ, ki pridobi podatke od
pristojnega organa države članice EU, oceni, da bi pridobljeni podatki lahko
bili koristni tudi pristojnemu organu druge države članice EU, lahko pošlje
podatke tudi temu pristojnemu organu, vendar le v soglasju s pristojnim
organom, ki je poslal podatke.
III. poglavje
Izmenjava podatkov med članicami EU
239. člen
(pristojnost za izmenjavo podatkov na področju posrednih davkov)
(1) Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave podatkov med
državami članicami EU glede obdavčevanja blaga in storitev z davkom na dodano
vrednost med državami članicami EU je Davčna uprava Republike Slovenije.
(2) Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave
podatkov med državami članicami EU glede obdavčevanja dobav trošarinskih
izdelkov v prometu med državami članicami EU je Carinska uprava Republike
Slovenije.
240. člen
(pristojnost za izmenjavo podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti)
(1) Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave podatkov med
državami članicami EU in odvisnimi ali pridruženimi ozemlji iz tretjega
odstavka 326. člena tega zakona, glede dohodkov od prihrankov v obliki plačil
obresti je Davčna uprava Republike Slovenije.
(2) Pristojni davčni organ mora podatke, ki jih pridobi
od plačilnih zastopnikov v skladu z določbami 332. člena tega zakona, sporočiti
pristojnemu organu države članice EU oziroma odvisnega ali pridruženega ozemlja
iz tretjega odstavka 326. člena tega zakona, katere rezident je upravičeni
lastnik, do 30. junija tekočega leta za preteklo leto, v katerem so bila
plačila dohodka od prihrankov opravljena, ali prejeta oziroma zagotovljena.
(3) Če ta člen ne določa drugače, se za izmenjavo
podatkov v skladu s tem členom zakona uporabljajo 229. do 238. člen tega
zakona, razen 236. člena tega zakona.
IV. poglavje
Izvajanje mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja
1. podpoglavje
Postopek skupnega dogovora v skladu z mednarodno
pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja
241. člen
(postopek skupnega dogovora na zahtevo davčnega zavezanca)
(1) Kadar davčni zavezanec meni, da ni bil obdavčen v skladu z
mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja (v nadaljnjem besedilu:
mednarodna pogodba) in predlaga ministrstvu, pristojnemu za finance, da prične
postopek skupnega dogovora s pristojnim organom druge države, se lahko
odločitev, ki je sprejeta v takšnem postopku, uveljavi ne glede na odločitve,
ki so že bile sprejete v skladu s tem zakonom.
(2) Davčni zavezanec lahko postopek skupnega dogovora
predlaga šele, ko je bila v zadevi izdana dokončna odločba davčnega organa.
(3) Rok, v katerem mora biti zadeva predložena
pristojnemu organu in ki je določen v posamezni mednarodni pogodbi, prične teči
od dneva, ko je bila davčnemu zavezancu vročena dokončna odločba davčnega
organa.
242. člen
(uveljavitev odločitve, sprejete v postopku skupnega dogovora)
Davčni zavezanec, na katerega se nanaša odločitev, sprejeta v postopku skupnega dogovora, lahko v roku 12 mesecev od dneva, ko je bil obveščen o odločitvi, ki sta jo pristojna organa sprejela v postopku skupnega dogovora, od davčnega organa zahteva, da se odločitev, ki je bila sprejeta v postopku skupnega dogovora, uveljavi.
243. člen
(postopek skupnega dogovora na pobudo pristojnega organa druge države)
(1) Kadar se postopek skupnega dogovora prične na pobudo pristojnega
organa druge države, pristojni organ Slovenije o tem obvesti davčnega
zavezanca, na katerega se postopek nanaša. V tem primeru se postopek skupnega
dogovora začne ne glede na roke zastaranja, določene v tem zakonu.
(2) Glede uveljavitve odločitve, sprejete v postopku
skupnega dogovora, se smiselno uporablja 242. člen tega zakona.
2. podpoglavje
Uveljavljanje ugodnosti iz mednarodnih pogodb o
izogibanju dvojnega obdavčevanja
244. člen
(vsebina tega podpoglavja)
(1) To podpoglavje določa način plačila davka od dohodka nerezidentov,
ki imajo vir v Sloveniji, v primerih, ko rezidenti uveljavljajo ugodnosti,
določene v mednarodni pogodbi.
(2) Določbe tega podpoglavja, ki se nanašajo na plačilo
davka, se smiselno uporabljajo tudi za akontacije davka.
245. člen
(znižanje ali oprostitev plačila davčnega odtegljaja)
(1) Če plačnik davka izplača dohodek, ki je v skladu z mednarodno
pogodbo obdavčen po nižji stopnji, kot je določena z zakonom o obdavčenju
oziroma s tem zakonom, ali je izplačani dohodek v skladu z mednarodno pogodbo
oproščen davka v Sloveniji, prejemnik dohodka, z namenom, da izkoristi
ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi, plačniku davka predloži izpolnjen
ustrezni zahtevek za zmanjšanje ali oprostitev davka, ki bi ga sicer plačal v
skladu z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom.
(2) Prejemnik dohodka mora plačniku davka predložiti
zahtevek iz prvega odstavka tega člena, preden je dohodek izplačan.
(3) Plačnik davka predloži izpolnjen zahtevek
pristojnemu davčnemu organu. Če pristojni davčni organ zahtevku v celoti ugodi,
izda odločbo v skladu s 117. členom tega zakona. Če davčni organ ne ugodi
zahtevku ali mu ne ugodi v celoti, izda odločbo. Davčni organ odloči o zahtevku
najpozneje v 15 dneh od prejema zahtevka.
(4) Plačnik davka lahko izplača dohodek in obračuna
davek po nižji stopnji, kot je določena z zakonom o obdavčenju oziroma s tem
zakonom, ali da od tega dohodka ne izračuna in ne odtegne davka, šele ko prejme
s strani davčnega organa potrjen zahtevek.
(5) Plačnik davka mora pristojnemu davčnemu organu za
vsako izplačilo dohodka predložiti nov zahtevek.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena lahko davčni
organ v primerih, ko plačnik davka izplačuje dohodek v rednih časovnih
presledkih, odobri ugodnosti v skladu s tem členom za daljše časovno obdobje.
246. člen
(vpliv na davčni nadzor)
Potrditev zahtevka v skladu z 245. členom tega zakona ne vpliva na pravico davčnega organa do uvedbe postopka davčnega nadzora v skladu s tem zakonom.
247. člen
(vračilo davčnega odtegljaja)
(1) Če plačnik davka ni postopal v skladu z 245. členom tega zakona
in je ne glede na ugodnosti, ki jih določa mednarodna pogodba, obračunal davek
po stopnjah, ki so določene z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom, ali
je od tega dohodka izračunal in odtegnil davek, in je zaradi tega bil plačan
višji znesek davka, kot če bi bil davek plačan v skladu z mednarodno pogodbo,
lahko prejemnik dohodka zahteva vračilo davka, ki predstavlja razliko med
zneskom davka, ki je bil izračun ob uporabi stopnje, določene z zakonom o
obdavčenju oziroma s tem zakonom, in zneskom davka, ki bi bil izračunan ob
uporabi davčne stopnje, določene z mednarodno pogodbo.
(2) Če je bil davek obračunan od dohodka, ki je v
skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, se prejemniku dohodka vrne celotni
znesek plačanega davka.
(3) Prejemniku dohodka se davek v skladu s prvim ali
drugim odstavkom tega člena vrne na podlagi njegovega pisnega zahtevka, ki ga
vloži pri pristojnem davčnem organu.
(4) Prejemnik dohodka mora pristojnemu davčnemu organu
za vsako izplačilo dohodka predložiti nov zahtevek.
248. člen
(uveljavljanje ugodnosti v davčnem obračunu)
Kadar davčni zavezanec prejema dohodke, od katerih davek v skladu s tem zakonom izračuna sam v davčnem obračunu, lahko v davčnem obračunu uveljavlja tudi ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi.
249. člen
(uveljavljanje ugodnosti v napovedi)
Kadar dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka, prejemnik dohodka pa v skladu z mednarodno pogodbo ni zavezan za plačilo davka od tega dohodka, mora prejemnik dohodka v skladu s tem zakonom vložiti napoved, v kateri uveljavlja ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi.
V. poglavje
Pooblastilo za podzakonski akt
250. člen
(pooblastilo za podzakonski akt)
Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega dela zakona, predvsem pa obrazce, ki se uporabljajo in način postopanja pristojnega oziroma davčnega organa, kadar kot organ države prosilke zaproša pristojni organ druge države članice EU za medsebojno pomoč, in obrazce zahtevkov, ki se uporabljajo pri izvajanju IV. poglavja tega dela zakona.
PETI DEL
POSTOPEK POBIRANJA POSAMEZNIH DAVKOV
I. poglavje
Dohodnina
1. podpoglavje
Odmera in poračun dohodnine na letni ravni
251. člen
(odmera dohodnine)
(1) Dohodnino ugotovi davčni organ z odločbo.
(2) Odločbo izda davčni organ na podlagi napovedi
davčnega zavezanca, če ni s tem zakonom drugače določeno.
252. člen
(zavezanci za vložitev napovedi)
(1) Napoved mora vložiti davčni zavezanec rezident.
(2) Napoved lahko vloži tudi davčni zavezanec
nerezident, ki je rezident države članice EU, ki v skladu z zakonom, ki ureja
dohodnino, uveljavlja olajšave za rezidente držav članic EU.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena napovedi ni
dolžan vložiti:
1. davčni zavezanec, katerega dohodki v davčnem letu,
od katerih se plačuje dohodnina v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, ne
presegajo zneska splošne olajšave,
2. davčni zavezanec, kateremu je pokojnina edini
dohodek v davčnem letu, od katerega se plačuje dohodnina v skladu z zakonom, ki
ureja dohodnino, če od pokojnine v skladu z zakonom ni bila odtegnjena in
plačana akontacija dohodnine in zavezanec pri akontaciji dohodnine ni
uveljavljal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane.
(4) Če davčni zavezanec umre pred vložitvijo napovedi,
ni izračuna in poračuna dohodnine na letni ravni. Akontacija dohodnine se šteje
kot dokončen davek.
(5) V primerih iz šestega in sedmega odstavka 12. člena
tega zakona ni izračuna in poračuna dohodnine na letni ravni. Akontacija
dohodnine se šteje kot dokončen davek.
253. člen
(način in roki vložitve napovedi)
(1) Davčni zavezanec mora napoved vložiti na obrazcu, ki ga predpiše
minister, pristojen za finance. Napoved vsebuje podatke potrebne za določanje
davčne osnove oziroma izračun dohodnine in podatke, potrebne za nadzor,
vključno s podatki, ki se nanašajo na dohodke, ki so oproščeni plačila
dohodnine, uveljavljanje davčnih olajšav in osebne in druge podatke, ki
omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi
davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave.
(2) Davčni zavezanec mora napoved vložiti najpozneje do
31. marca tekočega leta za preteklo leto.
(3) Če davčni zavezanec preneha biti rezident, mora
vložiti napoved najpozneje do odhoda iz Slovenije, če odide iz Slovenije pred
rokom iz drugega odstavka tega člena. Napoved vloži za obdobje davčnega leta, v
katerem je bil rezident.
(4) Davčni zavezanec mora napoved vložiti pri
pristojnem davčnem organu.
254. člen
(uveljavljanje posebne olajšave)
Davčni zavezanec lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najkasneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine.
255. člen
(upoštevanje akontacij dohodnine)
Akontacija dohodnine se odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto. Kadar se akontacija dohodnine izračuna z obračunom davčnega odtegljaja, se odšteje odtegnjen davčni odtegljaj. Kadar akontacijo dohodnine izračuna davčni zavezanec sam z davčnim obračunom, se odšteje obračunana akontacija, razen v primeru ponovne odmere dohodnine zaradi odločbe, izdane v inšpekcijskem nadzoru. Kadar se akontacija dohodnine izračuna z odločbo davčnega organa in pri ponovni odmeri dohodnine zaradi odločbe, izdane v davčnem inšpekcijskem nadzoru, se od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto, odšteje z odločbo odmerjena akontacija dohodnine.
256. člen
(uveljavljanje odbitka davka, plačanega v tujini)
(1) Davčni zavezanec, ki je rezident, lahko uveljavlja odbitek za
ustrezni znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo
za dohodnino v Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: odbitek davka plačanega v
tujini), v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi za odmero
dohodnine. Kadar davčni zavezanec v napovedi za odmero dohodnine uveljavlja
odbitek davka, plačanega v tujini, so sestavni del napovedi tudi ustrezna
dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije, zlasti o znesku davka,
plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka,
plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan.
(2) Kot ustrezna dokazila iz prvega odstavka tega člena
se štejejo listine, izdane s strani davčnega organa tuje države, v kateri je
bil odbitek davka, ki ga davčni zavezanec uveljavlja, plačan ali drug dokument,
ki nedvoumno dokazuje davčno obveznost in plačilo davka izven Slovenije.
(3) Če davčni zavezanec do roka za vložitev napovedi za
odmero dohodnine iz 253. člena tega zakona še ne razpolaga z ustreznimi
dokazili, lahko ustrezna dokazila predloži naknadno.
(4) Če davčni zavezanec ne predloži dokazil do roka za
izdajo odločbe o odmeri dohodnine iz 259. člena tega zakona, izda davčni organ
začasno odločbo. Davčni organ začasno odločbo razveljavi in nadomesti z novo
odločbo v 15 dneh po predložitvi dokazil. Če davčni zavezanec ne predloži
dokazil po preteku petih let po letu, za katero je uveljavljal odbitek davka,
plačanega v tujini, se šteje, da je začasna odločba glavna.
257. člen
(uveljavljanje oprostitve)
Če je z mednarodno pogodbo določena oprostitev za dohodke rezidenta, davčni zavezanec uveljavlja oprostitev v napovedi za odmero dohodnine.
258. člen
(upoštevanje dohodkov, od katerih se ne plačuje akontacija dohodnine)
Obdavčljivi dohodki, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino ali tem zakonom ne plačuje akontacija dohodnine, se vštevajo v izračun dohodnine na letni ravni, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
259. člen
(rok za izdajo odločbe)
Odločba o odmeri dohodnine mora biti izdana do 31. oktobra za preteklo leto.
260. člen
(odpis poračuna dohodnine na letni ravni)
Če je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska akontacije dohodnine in razlika ne presega 500 tolarjev, se razlika dohodnine odpiše.
2. podpoglavje
Akontacije dohodnine - splošno
261. člen
(izračun akontacije dohodnine)
(1) Akontacijo dohodnine izračuna:
1. plačnik davka v obračunu davčnega odtegljaja,
2. davčni zavezanec sam v davčnem obračunu,
3. davčni organ v odločbi, izdani na podlagi napovedi
zavezanca oziroma podatkov o katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih
zemljišč,
od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja
dohodnino med letom izračunava in plačuje akontacija dohodnine, če ni s tem
zakonom drugače določeno.
(2) Akontacija dohodnine se izračuna in plača od
davčnih osnov in po stopnjah določenih z zakonom, ki ureja dohodnino.
(3) Obrazec obračuna davčnega odtegljaja, davčnega
obračuna in davčne napovedi iz prvega odstavka tega člena predpiše minister,
pristojen za finance. Obrazec mora vsebovati podatke, potrebne za določanje
davčne osnove oziroma izračun akontacije dohodnine in podatke, potrebne za
nadzor, uveljavljanje davčnih olajšav in identifikacijo zavezanca za davek.
262. člen
(smrt davčnega zavezanca)
Če davčni zavezanec umre, se določbe, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine, smiselno uporabljajo tudi za pooblaščence za zastopanje, pravne naslednike davčnih zavezancev oziroma skrbnike njihovega premoženja.
263. člen
(skrbnik davčnega zavezanca oziroma njegovega premoženja)
Če je davčnemu zavezancu v primeru, ko davčni zavezanec ni znan ali je opravilno nesposoben ali po odločbi o denacionalizaciji, določen skrbnik oziroma skrbnik njegovega premoženja, se določbe, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine smiselno uporabljajo tudi za skrbnika oziroma upravljavca premoženja.
264. člen
(davčni odtegljaj)
Davčni odtegljaj je akontacija dohodnine, ki jo je v skladu s 1. točko prvega odstavka 261. člena tega zakona dolžan izračunati, odtegniti in plačati plačnik davka za davčnega zavezanca od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino in tem zakonom, plačuje akontacija dohodnine z davčnim odtegljajem.
265. člen
(rok predložitve obračuna davčnega odtegljaja in določenih podatkov)
(1) Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev
davčnemu organu na dan izplačila dohodkov.
(2) V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačnik
davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih
odtegljajev o dohodku, o odtegnjenem in plačanem davčnem odtegljaju ter druge
podatke, ki vplivajo na višino davčnega odtegljaja.
266. člen
(rok za plačilo davčnega odtegljaja)
Plačnik davka mora davčni odtegljaj plačati na dan izplačila dohodka.
3. podpoglavje
Akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve
267. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve izračuna plačnik
davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora
davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz
zaposlitve.
(2) Če dohodek iz zaposlitve izplača oseba, ki ni
plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve ugotovi davčni
organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
268. člen
(obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine)
(1) Davčni zavezanec, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino,
odloči za znižano stopnjo akontacije dohodnine od nadomestila iz obveznega
invalidskega zavarovanja, ki ga prejema kot delovni invalid po predpisih, ki
urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, mora o tem
obvestiti pristojni davčni organ in izplačevalca nadomestila.
(2) Znižana stopnja akontacije dohodnine se lahko
uporabi za nadomestila iz prvega odstavka tega člena, izplačana po dnevu, ko je
bilo obvestilo v skladu s prvim odstavkom tega člena predloženo davčnemu
organu.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca na podlagi
njegovega obvestila iz prvega odstavka tega člena v davčnih evidencah označi kot
davčnega zavezanca, ki se je odločil za znižano stopnjo akontacije dohodnine od
nadomestil iz prvega odstavka tega člena, in o tem zavezancu izda potrdilo.
(4) Davčni organ izda potrdilo v petih dneh od dneva
predložitve obvestila davčnega zavezanca.
(5) Izplačevalec nadomestila iz prvega odstavka tega
člena lahko izračuna, odtegne in plača akontacijo dohodnine po znižani stopnji
samo, če davčni zavezanec predloži potrdilo iz tretjega odstavka tega člena.
(6) Potrdilo iz petega odstavka tega člena velja za
obdobje davčnega leta. V obdobju davčnega leta davčni zavezanec lahko zahteva
spremembo potrdila ali ga prekliče na način, kot velja za pridobitev potrdila.
(7) Obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec
navesti v obvestilu in potrdilu iz tega člena, predpiše minister, pristojen za
finance.
269. člen
(uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane)
(1) Davčni zavezanec, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino
uveljavlja olajšavo za vzdrževane družinske člane pri izračunu akontacije
dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in od pokojnine, ki se izplačuje za
mesečno obdobje, mora o tem pisno obvestiti glavnega delodajalca in
izplačevalca pokojnine. Na obvestilu mora navesti osebne in druge podatke, ki
omogočajo njegovo identifikacijo in identifikacijo vzdrževanih družinskih
članov.
(2) Obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec
navesti v obvestilu, predpiše minister, pristojen za finance.
(3) Olajšava za vzdrževane družinske člane se lahko
upošteva pri izračunu akontacije dohodnine od dohodkov iz prvega odstavka tega
člena, ki so izplačani po dnevu, ko je bilo v skladu s prvim odstavkom tega
člena obvestilo predloženo glavnemu delodajalcu oziroma izplačevalcu pokojnine.
(4) Glavni delodajalec oziroma izplačevalec pokojnine
pri izračunu akontacije dohodnine upošteva olajšavo za vzdrževane družinske
člane na podlagi obvestila iz prvega odstavka tega člena dokler davčni
zavezanec ne predloži novega obvestila, s katerim sporoči spremembe.
270. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve
mora davčni zavezanec vložiti do desetega dne v mesecu za pretekli mesec pri
pristojnem davčnem organu.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora
nerezident napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve
vložiti v sedmih dneh od dneva izplačila dohodka pri pristojnem davčnem organu.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni
zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja ali pokojnino, vložiti
napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v sedmih dneh
od dneva, ko je prvič prejel dohodek iz delovnega razmerja ali pokojnino, pri
pristojnem davčnem organu.
(4) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka tega člena
mora ponovno vložiti napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz
zaposlitve v sedmih dneh od dneva, ko je prejel spremenjeno višino dohodka iz
delovnega razmerja ali pokojnine ali ko se spremenijo drugi pogoji, ki vplivajo
na višino akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve.
(5) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka tega člena
lahko vloži napoved tudi za vsako novo davčno leto v mesecu decembru tekočega
leta za naslednje leto.
271. člen
(uveljavljanje dejanskih stroškov)
(1) V primeru iz prvega odstavka 267. člena tega zakona lahko davčni
zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v
napovedi za odmero dohodnine, razen nerezidenta, ki jih lahko uveljavlja v
sedmih dneh od izplačila dohodka, pri pristojnem davčnem organu. Nerezident
uveljavlja dejanske stroške s pisnim zahtevkom, ki ga predpiše minister,
pristojen za finance.
(2) V primeru iz drugega odstavka 267. člena tega
zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom,
ki ureja dohodnino, v napovedi iz 270. člena tega zakona.
272. člen
(uveljavljanje odbitka davka, plačanega v tujini ali uveljavljanje oprostitve)
(1) Davčni zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja ali
pokojnino, lahko ne glede na 256. in 257. člen tega zakona in ne glede na zakon
o obdavčenju uveljavlja odbitek davka, plačanega v tujini, ali oprostitev že v
napovedi iz tretjega, četrtega in petega odstavka 270. člena tega zakona na
podlagi izjave davčnega zavezanca o davčni obveznosti izven Slovenije. Obliko
in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v izjavi, predpiše minister,
pristojen za finance.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davčnemu
zavezancu odbitek davka, plačanega v tujini, ali oprostitev prizna pri izračunu
in poračunu dohodnine na letni ravni samo, če davčni zavezanec uveljavlja
odbitek davka, plačanega v tujini, in oprostitev tudi v napovedi za odmero
dohodnine v skladu z 256. in 257. členom tega zakona.
273. člen
(rok za izdajo odločbe)
(1) Na podlagi napovedi iz prvega in drugega odstavka 270. člena
tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka
iz zaposlitve v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
(2) Na podlagi napovedi iz tretjega odstavka 270. člena
tega zakona izda davčni organ v 15 dneh od dneva vložitve napovedi odločbo o
višini akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve za davčno leto ter določi
obroke za plačevanje akontacije.
(3) Na podlagi napovedi iz četrtega odstavka 270. člena
tega zakona davčni organ na novo izda odločbo o višini akontacije dohodnine od
dohodka iz zaposlitve za davčno leto ter na novo določi obroke v 15 dneh od
vložitve napovedi.
(4) Na podlagi napovedi iz petega odstavka 270. člena
tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije za naslednje davčno
leto do 15. januarja leta, za katero se določa akontacija dohodka iz
zaposlitve.
(5) Davčni organ odloči o novi akontaciji dohodnine od
dohodka iz zaposlitve in o poračunu odtegnjenega davčnega odtegljaja na podlagi
uveljavljanja dejanskih stroškov nerezidenta iz prvega odstavka 271. člena tega
zakona v 15 dneh od dneva predložitve zahtevka.
274. člen
(rok za plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, ki jo izračuna davčni organ)
Akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve, določena z odločbo iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 270. člena tega zakona se plačuje v obrokih, ki morajo biti plačani v 30 dneh od prejema dohodka iz zaposlitve ali pokojnine.
4. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti
1. Akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti
1.1. Davčni obračun
275. člen
(izračun)
(1) Davčni zavezanec, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino,
ugotavlja davčno osnovo od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, na
podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, sam izračunava akontacijo dohodnine od
dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v davčnem obračunu. V primerih,
določenih z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerih davčni zavezanec plačuje od
dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, tudi davčni odtegljaj, davčni
odtegljaj izračuna plačnik davka v obračunu davčnih odtegljajev.
(2) Davčni obračun, ki ga predpiše minister, pristojen
za finance, vsebuje tudi podatke o poslovanju, ki jih davčni zavezanec vodi v
evidencah v skladu s tem zakonom, drugimi predpisi in računovodskimi standardi
in podatke iz poročil, ki jih davčni zavezanec sestavlja v skladu s posebnimi
predpisi in računovodskimi standardi.
276. člen
(obdobje izračuna)
(1) Davčni zavezanec v davčnem obračunu izračuna akontacijo
dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje davčnega
leta, ki je koledarsko leto.
(2) Davčni zavezanec, ki preneha oziroma začne z
opravljanjem dejavnosti med davčnim letom, izračuna akontacijo dohodnine od
dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje, ki je krajše od
koledarskega leta.
(3) V primeru prenehanja opravljanja dejavnosti se
obdobje, za katero se izračunava akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti, konča z dnem pred dnevom prenehanja opravljanja
dejavnosti.
277. člen
(rok za predložitev davčnega obračuna)
(1) Davčni zavezanec mora predložiti davčni obračun davčnemu organu
najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.
(2) Davčni zavezanec, ki preneha z opravljanjem
dejavnosti med davčnim letom mora predložiti davčni obračun davčnemu organu v
30 dneh po zaključku obdobja iz tretjega odstavka 276. člena tega zakona, za
katero se obračunava akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem
dejavnosti. V primeru postopka likvidacije in stečaja sestavi davčni zavezanec
davčni obračun v skladu s postopkom, določenim za davčni obračun davka od
dohodkov pravnih oseb pri postopku stečaja in likvidacije.
278. člen
(plačevanje predhodne akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti)
(1) Predhodna akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: predhodna akontacija) se za
davčno leto plača v znesku, ki je enak znesku akontacije dohodnine od dohodka,
doseženega z opravljanjem dejavnosti po zadnjem obračunu akontacije dohodnine
od tega dohodka.
(2) Davčni zavezanec, ki začne z opravljanjem
dejavnosti, sam izračuna predhodno akontacijo v znesku glede na višino
predvidene davčne osnove davčnega leta, za katerega se plačuje predhodna
akontacija. Obrazložen izračun predvidene davčne osnove v davčnem obračunu
akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, višino
predhodne akontacije ter obrokov predhodne akontacije predloži davčnemu organu
ob predložitvi prijave za vpis v davčni register. Obrazložen izračun predloži
davčni zavezanec ne glede na to ali je izračunal dobiček ali izgubo.
(3) Predhodna akontacija se plača v mesečnih ali trimesečnih
obrokih. Predhodna akontacija se plača v mesečnih obrokih, če znesek predhodne
akontacije presega 100.000 tolarjev oziroma trimesečnih obrokih, če znesek
predhodne akontacije ne presega 100.000 tolarjev.
(4) Obroki predhodne akontacije dospejo v plačilo na
zadnji dan obdobja, na katerega se nanašajo in morajo biti plačani v desetih
dneh po dospelosti.
(5) Predhodna akontacija se v novem davčnem letu do
novega davčnega obračuna plačuje v rokih in v višini obrokov, kot se je
plačevala za preteklo davčno leto. Razliko v višini predhodne akontacije, ki
nastane zaradi spremembe akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti, na podlagi novega davčnega obračuna, mora zavezanec za
že dospele obroke predhodne akontacije plačati pri prvem naslednjem obroku
predhodne akontacije. Obroki predhodne akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do
konca leta, se sorazmerno povečajo.
(6) Če je višina predhodne akontacije na podlagi novega
davčnega obračuna manjša, se obroki predhodne akontacije, ki bodo dospeli v
plačilo do konca leta, sorazmerno zmanjšajo.
279. člen
(sprememba predhodne akontacije med davčnim letom)
(1) Davčni zavezanec, katerega davčna osnova za tekoče davčno leto
se razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno leto, lahko od davčnega
organa zahteva spremembo višine predhodne akontacije. Davčni zavezanec vloži
zahtevo najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka predhodne akontacije in priloži
davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem
dejavnosti, za tekoče davčno leto pred vložitvijo zahteve, oceno davčne osnove
za tekoče leto ter podatke, ki dokazujejo spremembo davčne osnove.
(2) O zahtevi iz prvega odstavka tega člena odloči
davčni organ z odločbo v 15 dneh od predložitve zahteve.
(3) Če davčni organ v postopku nadzora ugotovi, da
višina predhodne akontacije ne ustreza pričakovani davčni osnovi tekočega
davčnega leta, z odločbo določi novo višino predhodne akontacije.
(4) Če je nova višina predhodne akontacije manjša, se
obroki predhodne akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta,
sorazmerno zmanjšajo.
(5) Razliko v višini predhodne akontacije za že dospele
obroke predhodne akontacije mora zavezanec doplačati pri prvem naslednjem
obroku predhodne akontacije.
280. člen
(upoštevanje predhodne akontacije in davčnega odtegljaja)
Predhodna akontacija in davčni odtegljaj se odštejeta od akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za posamezno davčno leto. Odšteje se obračunana predhodna akontacija in odtegnjeni davčni odtegljaj.
281. člen
(plačilo poračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti)
Davčni zavezanec mora razliko med akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, izračunano v davčnem obračunu in predhodno akontacijo dohodnine in davčnim odtegljajem, plačati v roku 30 dni od dneva predložitve davčnega obračuna.
282. člen
(ponovna odmera dohodnine)
Na podlagi dokončne odločbe, izdane v postopku nadzora pravilnosti izračunavanja in plačevanja akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, davčni organ ponovno odmeri dohodnino.
283. člen
(prenehanje opravljanja dejavnosti in nadaljevanje dejavnosti po drugi osebi)
(1) Oseba, ki želi v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, pri
ugotavljanju davčne osnove uveljavljati davčno obravnavo, ki se lahko upošteva
pri prenehanju opravljanja dejavnosti, če dejavnost nadaljuje druga oseba ali
so sredstva vložena v pravno osebo, in so izpolnjeni pogoji, določeni z
zakonom, ki ureja dohodnino, mora takšno davčno obravnavo priglasiti pri
pristojnem davčnem organu.
(2) Priglasitev se opravi na obrazcu, ki ga predpiše
minister, pristojen za finance. Sestavni del obrazca je tudi izjava o
izpolnjevanju pogojev, določenih z zakonom, ki ureja dohodnino.
(3) Oseba, ki preneha z opravljanjem dejavnosti in novi
zasebnik oziroma pravna oseba, v katero so vložena sredstva, opravita
priglasitev na enotnem obrazcu, ki ga sopodpišeta. Kadar oseba preneha z
opravljanjem dejavnosti zaradi smrti, priglasitev opravi novi zasebnik oziroma
pravna oseba, v katero so vložena sredstva.
(4) Priglasitev se mora opraviti najpozneje do roka za
predložitev davčnega obračuna davčnega zavezanca, ki je prenehal z opravljanjem
dejavnosti. Priglasitev se opravi pri davčnem organu, kjer je davčni zavezanec,
ki preneha z opravljanjem dejavnosti, vpisan v davčni register.
(5) Davčni organ na podlagi priglasitve osebo, ki
priglasi davčno obravnavo v skladu s tem členom zakona, v davčnih evidencah
označi kot davčnega zavezanca, ki je priglasil posebno obravnavo in mu o tem
izda potrdilo.
(6) Osebe, ki so priglasile davčno obravnavo v skladu s
tem členom morajo v davčnem obračunu posebej izkazati učinke na davčno osnovo,
ki so posledica upoštevanja priglašene davčne obravnave.
284. člen
(priglasitev ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov)
(1) Zavezanci, ki dosegajo dohodke iz opravljanja osnovne kmetijske
in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru istega gospodinjstva in želijo
ugotavljati davčno osnovo iz te dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in
odhodkov, morajo enega od zavezancev določiti kot nosilca te dejavnosti in
opraviti priglasitev pri pristojnem davčnem organu.
(2) Priglasitev se opravi na obrazcu, ki ga predpiše
minister, pristojen za finance. Sestavni del obrazca je izjava vseh zavezancev,
ki dosegajo dohodke iz opravljanja osnovne kmetijske in osnovne gozdarske
dejavnosti v okviru istega gospodinjstva, da se strinjajo z določenim nosilcem
in seznam vseh kmetijskih in gozdnih zemljišč v uporabi zavezancev, članov
gospodinjstva, in izjave zavezancev, da se strinjajo, da se za davčne namene
uporaba zemljišč in dohodki iz opravljanja osnovne kmetijske in gozdarske
dejavnosti pripišejo nosilcu.
(3) Davčni organ na podlagi priglasitve nosilcu izda
odločbo o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti v 30 dneh od dneva prejema popolne priglasitve. Na
podlagi priglasitve zavezanec začne z ugotavljanjem davčne osnove na podlagi
dejanskih prihodkov in odhodkov s prvim dnem naslednjega koledarskega leta po
letu vročitve odločbe.
(4) Nosilec mora vsako spremembo v zvezi z zemljišči,
ki jih uporablja v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti,
priglasiti v 15 dneh po nastanku spremembe. Davčni organ na podlagi priglasitve
spremembe nosilcu izda novo odločbo o načinu ugotavljanja davčne osnove od
dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v 30 dneh od dneva
prejema popolne priglasitve.
1.2. Akontacija dohodnine v primeru ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov
285. člen
(izračun)
(1) V primeru, ko se davčna osnova od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti, ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov,
akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, izračuna
plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik
davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka,
doseženega z opravljanjem dejavnosti.
(2) Če v primeru iz prvega odstavka tega člena dohodek,
dosežen z opravljanjem dejavnosti, izplača oseba, ki ni plačnik davka,
akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, ugotovi
davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
286. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, mora zavezanec vložiti do 15. dne v mesecu za preteklo trimesečje pri pristojnem davčnem organu.
287. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 286. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
288. člen
(zahteva za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, ki
ureja dohodnino, in ki se odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem
normiranih odhodkov, predloži zahtevo za takšen način ugotavljanje davčne
osnove v mesecu novembru tekočega davčnega leta za naslednje davčno leto.
Sestavni del zahteve je tudi izjava o izpolnjevanju pogojev, določenih z
zakonom, ki ureja dohodnino.
(2) Davčni zavezanec, ki na novo začne z opravljanjem
dejavnosti, predloži zahtevo iz prvega odstavka tega člena ob predložitvi
prijave za vpis v davčni register.
(3) Davčni zavezanec med davčnim letom ne more
zahtevati spremembe načina ugotavljanja davčne osnove za akontacijo dohodnine
od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti.
(4) Obrazec zahteve predpiše minister, pristojen za
finance.
(5) Davčni zavezanec vloži zahtevo pri pristojnem
davčnem organu.
289. člen
(potrdilo o ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov)
(1) Davčni organ na podlagi zahteve davčnega zavezanca iz 288. člena
tega zakona, davčnega zavezanca v davčnem registru označi kot zavezanca, ki
ugotavlja davčno osnovo za akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti, z upoštevanjem normiranih odhodkov in davčnemu
zavezancu izda o tem potrdilo. Obrazec potrdila predpiše minister, pristojen za
finance.
(2) Davčni organ izda potrdilo najpozneje do konca
decembra davčnega leta, v katerem je bila zahteva podana, za naslednje davčno
leto.
(3) Davčni organ za davčnega zavezanca iz drugega
odstavka 288. člena tega zakona izda potrdilo ob izdaji potrdila o vpisu v
davčni register.
(4) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena velja za
obdobje davčnega leta.
290. člen
(predložitev potrdila izplačevalcu dohodka)
(1) Davčni zavezanec, ki pridobi potrdilo iz 289. člena tega zakona,
je potrdilo dolžan predložiti izplačevalcu dohodka, kadar je to oseba, ki so ji
v skladu s tem zakonom naložene obveznosti plačnika davka.
(2) Izplačevalec dohodka, ki posluje s fizično osebo,
ki opravlja dejavnost, je ob izplačilu dolžan preveriti pri davčnem zavezancu
obstoj potrdila, če davčni zavezanec potrdila ne predloži.
291. člen
(obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine in uveljavljanju posebne osebne olajšave za samozaposlene v kulturi in za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic)
(1) Davčni zavezanec, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino,
odloči za znižano stopnjo akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z
opravljanjem dejavnosti, ali za uveljavljanje posebne osebne olajšave za
samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski
poklic, mora o tem obvestiti davčni organ in izplačevalca dohodka, kadar je
izplačevalec oseba, ki so ji v skladu s tem zakonom naložene obveznosti
plačnika davka. Davčni zavezanec, pri katerem se akontacija izračuna v skladu z
drugim odstavkom 285. člena tega zakona, znižano stopnjo in posebno osebno
olajšavo za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo
novinarski poklic, zahteva v napovedi, ki jo predloži v skladu z 286. členom
tega zakona.
(2) Znižana stopnja akontacije dohodnine od dohodka,
doseženega z opravljanjem dejavnosti ali posebna osebna olajšava za
samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski
poklic, se lahko uporabi za dohodke, izplačane po dnevu, ko je bilo obvestilo v
skladu s prvim odstavkom tega člena predloženo davčnemu organu.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca na podlagi
njegovega obvestila iz prvega odstavka tega člena v davčnih evidencah označi
kot davčnega zavezanca, ki se je odločil za znižano stopnjo akontacije
dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti ali zavezanca, ki
uveljavlja posebno osebno olajšavo za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki
samostojno opravljajo novinarski poklic, in o tem zavezancu izda potrdilo.
(4) Davčni organ izda potrdilo v petih dneh od dneva
predložitve obvestila davčnega zavezanca.
(5) Izplačevalec dohodka, ki so mu v skladu s tem
zakonom naložene obveznosti plačnika davka, lahko izračuna, odtegne in plača
davčni odtegljaj po znižani stopnji ali z upoštevanjem posebne osebne olajšave
za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski
poklic samo, če davčni zavezanec predloži potrdilo iz tretjega odstavka tega
člena.
(6) Potrdilo iz tretjega odstavka tega člena velja za
obdobje davčnega leta. V obdobju davčnega leta davčni zavezanec lahko zahteva spremembo
potrdila ali ga prekliče na način, kot velja za pridobitev potrdila.
(7) Obrazca obvestila in potrdila iz tega člena zakona
predpiše minister, pristojen za finance.
2. Akontacija dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom
292. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom,
izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja.
Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom
dohodka, doseženega s posameznim poslom.
(2) Če dohodek, dosežen s posameznim poslom izplača
oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega s
posameznim poslom, ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
293. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom mora zavezanec vložiti do desetega dne v mesecu za pretekli mesec pri pristojnem davčnem organu.
294. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 293. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom, v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
5. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti
1. Akontacija dohodnine od katastrskega dohodka
295. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka ugotovi davčni
organ z odločbo na podlagi podatkov o davčnem zavezancu ter katastrskem dohodku
kmetijskih in gozdnih zemljišč, vpisanih v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem
katastru ter podatkov o priznanih oprostitvah, po stanju na dan 30. junija
leta, za katerega se akontacija dohodnine izračunava. Kot stanje se šteje
pravnomočen vpis podatkov v navedenih evidencah oziroma pravnomočna odločba o
oprostitvi.
(2) V primeru, da se do 30. junija leta, za katero se
akontacija izračunava, s primernimi dokazili dokaže dejanskega uporabnika ali
dejanskega uporabnika ugotovi davčni organ, se davčnega zavezanca določi z
odločbo o določitvi dejanskega uporabnika. Kot primerno dokazilo se šteje pisni
dokument, ki nedvoumno dokazuje dejanskega imetnika pravice uporabe zemljišča.
296. člen
(uveljavljanje oprostitev)
(1) Oprostitve od katastrskega dohodka, ki so določene z zakonom, ki
ureja dohodnino, davčni zavezanec lahko uveljavlja z vlogo pri davčnem organu,
pristojnem za izračun akontacije dohodnine od katastrskega dohodka. Obrazec
vloge predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Davčni zavezanec mora k vlogi priložiti dokazila,
ki dokazujejo upravičenost do oprostitve ali navesti javno evidenco, iz katere
je upravičenost do oprostitve razvidna. Izjemoma oprostitev za neodmerjene
gozdne ceste davčni organ prizna brez vloge zavezanca po uradni dolžnosti na
podlagi podatkov Zavoda za gozdove Republike Slovenije.
(3) Davčni organ odloči o upravičenosti do oprostitve z
odločbo v 15 dneh od vložitve vloge.
(4) Za zemljišča, pripisana nosilcu v skladu z 284.
členom tega zakona, se oprostitev od katastrskega dohodka ne glede na prvi,
drugi in tretji odstavek tega člena prizna na podlagi odločbe iz 284. člena
tega zakona.
(5) Oprostitve, priznane na podlagi odločbe, ki je
postala pravnomočna po 30. juniju leta, za katero se dohodnina odmerja, se
upoštevajo pri izračunu akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za
naslednje davčno leto, razen oprostitev, ki se v skladu z zakonom, ki ureja
dohodnino, uveljavljajo v letu po letu ukrepa, za katere se oprostitev v
primeru, da je bila vloga vložena v letu izvedbe ukrepa, ne glede na datum
pravnomočnosti odločbe upošteva v naslednjem letu.
(6) Prenehanje razlogov za oprostitev po tem členu,
razen za oprostitve z zakonsko določenim rokom, mora davčni zavezanec oziroma
Zavod za gozdove Republike Slovenije sporočiti pristojnemu davčnemu organu v
treh mesecih od prenehanja.
(7) Ne glede na šesti odstavek tega člena se prenehanje
oprostitev uveljavi na podlagi odločbe iz 284. člena tega zakona.
(8) Prenehanje oprostitve na podlagi prijave iz šestega
odstavka tega člena, podane po 30. juniju tekočega leta ali odločbe iz sedmega
odstavka tega člena, ki je postala pravnomočna po 30. juniju tekočega leta, se
upošteva pri izračunu akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za naslednje
davčno leto.
297. člen
(izdaja odmerne odločbe)
(1) Odločba o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za
tekoče leto, o določitvi prvih dveh obrokov akontacije dohodnine od
katastrskega dohodka za naslednje davčno leto ter o poračunu prvega in drugega
obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka tekočega davčnega leta mora
biti izdana do 31. avgusta leta, za katero se akontacija dohodnine odmerja.
(2) Odločbo o odmeri akontacije dohodnine od
katastrskega dohodka izda pristojni davčni organ.
(3) Nerezidentu izda odločbo o odmeri akontacije
dohodnine od katastrskega dohodka davčni organ, na območju katerega zemljišče
leži.
298. člen
(plačevanje akontacije dohodnine od katastrskega dohodka)
(1) Davčni zavezanci plačujejo akontacijo dohodnine od katastrskega
dohodka v največ treh obrokih, s tem da se do 30. aprila plača najmanj 30%, do
31. avgusta najmanj 60% in do 31. decembra 100% akontacije, določene v skladu s
295. členom tega zakona.
(2) Prva dva obroka akontacije dohodnine od
katastrskega dohodka v tekočem letu davčni zavezanec plača najmanj v odstotku,
navedenem v prvem odstavku tega člena, od akontacije določene v skladu s 295.
členom tega zakona za preteklo leto. Razlika v višini prvega in drugega obroka
akontacije dohodnine od katastrskega dohodka v tekočem letu, ki nastane zaradi
drugačne, višje akontacije dohodnine, določene za tekoče davčno leto, se
davčnemu zavezancu poračuna pri zadnjem obroku akontacije dohodnine od
katastrskega dohodka za tekoče davčno leto. Poračun v breme zadnjega obroka
akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za tekoče davčno leto za rezidente
ni večji od zneska zadnjega obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka
za tekoče davčno leto.
299. člen
(uveljavljanje znižanj katastrskega dohodka in olajšave za investiranje)
(1) Davčni zavezanec, ki je rezident, uveljavlja znižanja
katastrskega dohodka in olajšave za investiranje v napovedi za odmero
dohodnine. Za uveljavljanje znižanja katastrskega dohodka mora napovedi
priložiti oceno o odstotku zmanjšanja pridelka na posameznih parcelah, ki ga v
skladu z metodologijo za ocenjevanje škode na podlagi zakona, ki ureja varstvo
pred naravnimi in drugimi nesrečami, ugotovi cenilec. V primeru uveljavljanja
znižanja katastrskega dohodka zaradi naravnih nesreč večjih razsežnosti, za
katere je zavezancu škodo ocenila komisija, ustanovljena na podlagi zakona, ki
ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, davčni organ pridobi podatek
o odstotku zmanjšanja pridelka na posamezni parceli po uradni dolžnosti.
(2) Davčni zavezanec, ki je nerezident, uveljavlja
znižanja katastrskega dohodka ali olajšavo za investiranje, določene z zakonom,
ki ureja dohodnino, s pisno vlogo pri davčnem organu, pristojnem za izdajo
odločbe o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka. Za uveljavljanje
znižanja katastrskega dohodka mora vlogi priložiti oceno o odstotku zmanjšanja
pridelka na posameznih parcelah, ki ga v skladu z metodologijo za ocenjevanje
škode na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami,
ugotovi cenilec. V primeru uveljavljanja znižanja katastrskega dohodka zaradi
naravnih nesreč večjih razsežnosti, za katere je zavezancu škodo ocenila
komisija, ustanovljena na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi
nesrečami, davčni organ pridobi podatek o odstotku zmanjšanja pridelka na
posamezni parceli po uradni dolžnosti.
(3) Davčni zavezanec vlogo iz drugega odstavka tega
člena vloži do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto. Obrazec vloge
predpiše minister, pristojen za finance.
(4) Davčni organ na podlagi vloge iz tretjega odstavka
tega člena odloči o novi akontaciji dohodnine od katastrskega dohodka in drugih
dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ter o poračunu
akontacije, izračunane v skladu s 295. in 296. členom tega zakona. Odločba mora
biti izdana do 31. marca leta po letu, na katero se izračun akontacije nanaša.
2. Akontacija dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti
300. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in
osnovne gozdarske dejavnosti izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v
obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in
odtegniti hkrati z obračunom drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti.
(2) Če drug dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine
od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotovi
davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
301. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti mora zavezanec vložiti do desetega dne v mesecu za pretekli mesec pri pristojnem davčnem organu.
302. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 301. člena tega zakona davčni organ odloči o višini akontacije dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
6. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dohodkov iz premoženja
303. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od dohodkov iz premoženja izračuna plačnik
davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora
davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz
premoženja.
(2) Če dohodek iz premoženja izplača oseba, ki ni
plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka iz premoženja ugotovi davčni
organ na podlagi napovedi zavezanca.
304. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja
mora davčni zavezanec vložiti v 15 dneh od prejema dohodka iz premoženja pri
pristojnem davčnem organu.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena vloži davčni
zavezanec, ki prejema dohodek iz premoženja iz naslova oddajanja premičnega in
nepremičnega premoženja v najem za več mesecev v letu, napoved v 15 dneh po
poteku časa, za katerega je bilo dano premoženje v najem, vendar najkasneje do
15. januarja tekočega leta za preteklo leto.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni
zavezanec napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja iz
naslova odsvojitve prenosljivih investicijskih kuponov, vložiti do 28.
februarja za preteklo leto, razen davčnega zavezanca, ki je nerezident.
Nerezident lahko vloži napoved do 28. februarja za preteklo leto, če napove vse
odsvojitve prenosljivih investicijskih kuponov v preteklem letu.
305. člen
(uveljavljanje dejanskih stroškov)
(1) V primeru iz prvega odstavka 303. člena tega zakona lahko davčni
zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v
napovedi za odmero dohodnine, razen nerezidenta, ki jih lahko uveljavlja v 30
dneh od izplačila dohodka pri pristojnem davčnem organu. Nerezident uveljavlja
dejanske stroške s pisnim zahtevkom, ki ga predpiše minister, pristojen za
finance.
(2) V primeru iz drugega odstavka 303. člena tega
zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom,
ki ureja dohodnino, v napovedi iz drugega odstavka 303. člena tega zakona.
306. člen
(rok za izdajo odločbe)
(1) Na podlagi napovedi iz 304. člena tega zakona davčni organ izda
odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja v 30 dneh od
dneva vložitve napovedi.
(2) Davčni organ odloči o novi akontaciji dohodnine od
dohodka iz premoženja in o poračunu odtegnjenega davčnega odtegljaja na podlagi
uveljavljanja dejanskih stroškov nerezidenta iz prvega odstavka 305. člena tega
zakona v 15 dneh od dneva predložitve zahtevka.
307. člen
(obvestilo davčnega zavezanca glede vštevanja obračunanih obresti v davčno osnovo)
(1) Kadar želi davčni zavezanec uveljavljati možnost v skladu z
zakonom, ki ureja dohodnino, da se v davčno osnovo od obresti, doseženih v
primeru vezanih denarnih sredstev in varčevanja pri bankah in hranilnicah,
ustanovljenih v skladu s predpisi v Sloveniji, z ročnostjo daljšo od enega
leta, pri katerem zavezanec ne more razpolagati s privarčevanimi sredstvi pred
potekom datuma vezave oziroma poteka varčevanja brez bistvenega zmanjšanja
obresti, štejejo obresti, obračunane za obdobje davčnega leta, je dolžan o tem
obvestiti banko ali hranilnico v Sloveniji na obrazcu, ki ga predpiše minister,
pristojen za finance.
(2) Davčni zavezanec predloži obvestilo iz prvega
odstavka tega člena ob sklenitvi pogodbe o vezavi oziroma varčevanju, vendar
najpozneje do konca davčnega leta, v katerem je bila pogodba sklenjena.
(3) Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena
predloži davčni zavezanec obvestilo iz prvega odstavka tega člena za pogodbe
sklenjene pred 1. januarjem 2005 do 31. januarja 2005.
(4) Predlagano obvestilo zavezuje banko ali hranilnico
in davčnega zavezanca, da v davčnem letu obračunane obresti davčnega zavezanca,
ki predloži takšno obvestilo, obravnavata enako, kot da so izplačane. Obvestilo
zavezuje banko ali hranilnico in davčnega zavezanca do poteka datuma vezave
denarnih sredstev oziroma poteka varčevanja ali do prekinitve pogodbe.
308. člen
(izračunavanje in objavljanje deležev rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada)
(1) Družba za upravljanje, ki upravlja kvalificiran vzajemni sklad,
je v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, dolžna mesečno izračunavati in objavljati
deleže rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada.
(2) Družba za upravljanje iz prvega odstavka tega člena
je deleže rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada, ki jih izračunava v
skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, dolžna do 15. dne v mesecu poslati
pristojnemu davčnemu organu in javno objaviti na sedežu družbe za upravljanje
in vseh podružnicah take družbe na način, da so dostopni vsem imetnikom
investicijskih kuponov vzajemnega sklada.
(3) Pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz 3.
točke drugega odstavka 81. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št.
54/04), ki ga zavezanec doseže pri kvalificiranem vzajemnem skladu, se
upoštevajo zadnji objavljeni deleži rasti vrednosti premoženja vzajemnega
sklada v obdobju imetništva investicijskega kupona.
309. člen
(dolžnost davčnega zavezanca za dajanje podatkov družbi za upravljanje)
(1) Davčni zavezanec je dolžan družbi za upravljanje s sedežem v
Sloveniji, ki upravlja kvalificirani vzajemni sklad na podlagi dovoljenja
Agencije za trg vrednostnih papirjev za upravljanje vzajemnega sklada, pri
katerem doseže dohodek, dati vse podatke, potrebne za obračun davčnega
odtegljaja, s katerimi družba za upravljanje ne razpolaga.
(2) V primeru, ko zavezanec družbi za upravljanje ne
predloži podatkov iz prvega odstavka tega člena, družba za upravljanje davčni
odtegljaj odtegne od bruto izplačila.
310. člen
(pridobitev statusa kvalificiranega vzajemnega sklada)
(1) Če se želi vzajemni sklad, ki ga upravlja družba za upravljanje
druge države članice EU in katerega poslovanje je usklajeno z Direktivo Sveta
85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o
kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje, s
spremembami, UL L 375/1985 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o investicijskih
skladih), obravnavati kot kvalificirani vzajemni sklad v skladu z zakonom, ki
ureja dohodnino, mora svojo odločitev priglasiti pri pristojnem davčnem organu.
Priglasitev opravi na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
Obrazcu mora priložiti tudi potrdilo pristojnega organa države članice EU o
tem, da je njegovo poslovanje usklajeno z Direktivo o investicijskih skladih in
izjavo o tem, da bo izpolnjeval vse predpisane obveznosti glede poročanja imetnikom
investicijskih kuponov o vrsti razdeljenega ali doseženega dohodka ter
poročanja davčnemu organu o izračunanih deležih rasti vrednosti premoženja
vzajemnega sklada.
(2) O odobritvi statusa kvalificiranega vzajemnega
sklada odloči pristojni davčni organ z odločbo v 15 dneh od vložitve
priglasitve.
(3) V primeru, ko vzajemni sklad, ki je pridobil status
kvalificiranega vzajemnega sklada v skladu s tem členom zakona, preneha
izpolnjevati pogoje za kvalificirani vzajemni sklad, davčni organ po uradni
dolžnosti odloči o prenehanju statusa kvalificiranega vzajemnega sklada.
7. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dobička iz kapitala
311. člen
(izračun)
Akontacijo dohodnine od dobička iz kapitala ugotovi davčni organ z odločbo na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
312. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Napoved za odmero akontacije dohodnine od dobička iz kapitala
mora davčni zavezanec vložiti v 15 dneh od odsvojitve kapitala.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni
zavezanec napoved za dobiček od odsvojitve vrednostnih papirjev ter drugih
deležev v kapitalu vložiti do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto,
razen davčnega zavezanca, ki je nerezident. Nerezident lahko vloži napoved do
28. februarja za preteklo leto, če napove vse odsvojitve vrednostnih papirjev
ter drugih deležev v kapitalu v preteklem letu.
(3) Davčni zavezanec mora napoved vložiti pri
pristojnem davčnem organu.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena mora davčni
zavezanec napoved pri odsvojitvi nepremičnine vložiti pri davčnem uradu, kjer
nepremičnina leži.
313. člen
(odlog ugotavljanja davčne obveznosti)
(1) Podaritev kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku, za katero
davčni zavezanec želi v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljaviti odlog
ugotavljanja davčne obveznosti, mora priglasiti pri davčnem organu, pri katerem
bi moral vložiti napoved.
(2) Priglasitev iz prvega odstavka tega člena opravi
davčni zavezanec najpozneje do roka za vložitev napovedi iz 312. člena tega zakona
na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, s priloženimi
dokazili o izpolnjevanju pogojev za odlog.
(3) O odobritvi odloga iz prvega odstavka tega člena
odloči davčni organ z odločbo v 15 dneh od vložitve priglasitve.
(4) Če odlog iz prvega odstavka tega člena ni odobren,
mora davčni zavezanec vložiti napoved v desetih dneh od vročitve odločbe iz
tretjega odstavka tega člena.
(5) V primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave
kapitalskih deležev, združitev in delitev, za katero lahko davčni zavezanec v
skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljavlja odlog ugotavljanja davčne
obveznosti, priglasitev za vse zavezance hkrati opravi družba obenem s
predložitvijo vloge po 362. oziroma 363. členu tega zakona.
(6) O odobritvi odloga po petem odstavku tega člena za
vse zavezance hkrati odloči davčni organ v odločbi iz 362. oziroma 363. člena
tega zakona.
(7) Družba prejemnica dovoljenja je dolžna zavezance
najpozneje v roku 15 dni po prejemu dovoljenja pisno obvestiti o odobritvi
odloga iz petega odstavka tega člena.
314. člen
(obveznost družb, ki se preoblikujejo)
Kadar se družba preoblikuje, je nova oziroma prevzemna družba dolžna lastnikom posredovati vse podatke, ki so potrebni za ugotavljanje njihovih morebitnih davčnih obveznosti iz preoblikovanja, vključno s podatki o menjalnem razmerju, denarnem doplačilu in vrednosti novih deležev.
315. člen
(rok za izdajo odločbe)
(1) Na podlagi napovedi iz prvega odstavka 312. člena tega zakona
davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dobička iz kapitala
v 30 dneh od vložitve napovedi.
(2) Na podlagi napovedi iz drugega odstavka 312. člena
tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dobička
iz kapitala do 31. maja tekočega leta za preteklo leto.
8. podpoglavje
Akontacija dohodnine od drugih dohodkov
316. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od drugih dohodkov izračuna plačnik davka
kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni
odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom drugega dohodka.
(2) Če drug dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka,
akontacijo dohodnine od drugega dohodka ugotovi davčni organ na podlagi
napovedi davčnega zavezanca.
317. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od drugega dohodka mora davčni zavezanec vložiti v sedmih dneh od dneva izplačila dohodka pri pristojnem davčnem organu.
318. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 317. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od drugega dohodka v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
9. podpoglavje
Avtomatično dajanje podatkov
319. člen
(avtomatično dajanje podatkov)
(1) Pravna oseba, združenje oseb, ki je brez pravne osebnosti in
fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ki so hkrati plačniki davka, in druge
pravne osebe, združenja oseb, ki so brez pravne osebnosti in fizične osebe, ki
opravljajo dejavnost, morajo davčnemu organu dostaviti podatke, potrebne za
pobiranje dohodnine, vključno s podatki, ki se nanašajo na dohodke, ki so
oproščeni dohodnine, na določanje davčne osnove in na uveljavljanje davčnih
olajšav ter identifikacijo zavezanca za davek in zavezanca za dajanje podatkov.
(2) Za osebo iz prvega odstavka tega člena se ne šteje
oseba, ki v skladu z zakonom o obdavčenju nima poslovne enote nerezidenta v
Sloveniji in diplomatsko-konzularna predstavništva tujih držav ter
predstavništva mednarodnih organizacij. Če se diplomatsko-konzularno
predstavništvo tuje države ali predstavništvo mednarodne organizacija odloči,
da bo prevzelo obveznosti plačnika davka v skladu z 20. členom tega zakona, je
zadolženo tudi za avtomatično dajanje podatkov v skladu s tem členom.
(3) Dolžnost dajanja podatkov po tem členu se ne nanaša
na podatke o nedenarnih dohodkih, ki so oproščeni plačila dohodnine v skladu z
zakonom, ki ureja dohodnino.
(4) Osebe, zavezane za dajanje podatkov, morajo podatke
iz tega člena dostaviti davčnemu organu in davčnemu zavezancu do 31. januarja
tekočega davčnega leta za preteklo davčno leto.
(5) Šteje se, da je oseba, zavezana za dostavo
podatkov, izpolnila obveznost do dajanja podatkov davčnemu organu po tem členu,
za tiste dohodke, za katere je davčnemu organu predložila obračun davčnega
odtegljaja v skladu s tem zakonom.
320. člen
(avtomatično dajanje podatkov izvajalcev pokojninskih načrtov)
(1) Izvajalci pokojninskih načrtov, ki zbirajo premije
prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in vodijo osebne račune
zavarovancev, morajo davčnemu organu dostaviti podatke potrebne za pobiranje
dohodnine v zvezi s premijami prostovoljnega dodatnega pokojninskega
zavarovanja in uveljavljanjem oprostitev in davčnih olajšav v zvezi s tem ter
podatke potrebne za identifikacijo davčnega zavezanca, plačnika premije prostovoljnega
dodatnega pokojninskega zavarovanja in zavezanca za dajanje podatkov.
(2) Osebe, zavezane za dajanje podatkov po tem členu,
morajo podatke iz tega člena dostaviti davčnemu organu in davčnemu zavezancu
oziroma lastniku osebnega računa do 31. januarja tekočega davčnega leta za
preteklo davčno leto.
321. člen
(avtomatično dajanje podatkov v zvezi s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala)
(1) Pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev in druge pravne
osebe, ki so opravljale prenose imetništva vrednostnih papirjev oziroma drugih
deležev, morajo davčnemu organu dostaviti podatke, ki se nanašajo na vse
pridobitve in odsvojitve vrednostnih papirjev in deležev in na uveljavljanje
stroškov ter identifikacijo zavezanca za davek in zavezanca za dajanje
podatkov.
(2) Nepremičninski posredniki morajo davčnemu organu
dostaviti podatke, ki se nanašajo na vse pridobitve in odsvojitve nepremičnin
in na uveljavljanje stroškov ter identifikacijo zavezanca za davek in zavezanca
za dajanje podatkov.
(3) Podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena
ni potrebno dajati v primerih odsvojitev, kjer je bil pravni temelj sklep o
dedovanju ali drugi pravni posel v zvezi s smrtjo, sodna odločba (sklep o sodni
izvršbi) ali upravna izvršba (sklep o prisilni izterjavi).
(4) Osebe, zavezane za dajanje podatkov po tem členu,
morajo podatke iz tega člena zakona dostaviti pristojnemu davčnemu organu do
31. januarja tekočega davčnega leta za preteklo davčno leto.
322. člen
(avtomatično dajanje podatkov v zvezi s katastrskim dohodkom)
(1) Za geodetske zadeve pristojni upravni organ mora pristojnemu
davčnemu organu do 15. julija leta, za katero se odmerja akontacija dohodnine
od katastrskega dohodka, posredovati podatke o vseh osebah, ki so bile na dan
30. junija leta, za katero se dohodnina odmerja, v zemljiški knjigi oziroma
zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki in imetniki pravice uporabe
kmetijskih ali gozdnih zemljišč, podatke o vrsti rabe in kvaliteti teh zemljišč
na dan 30. junija leta, za katero se dohodnina odmerja ter podatke o
katastrskem dohodku, pripisanemu tem zemljiščem.
(2) Zavod za gozdove Republike Slovenije do 15. julija
leta za vse parcele gozdnih zemljišč, po katerih potekajo gozdne ceste, posreduje
podatke o deležu oziroma površini parcele pod gozdno cesto po stanju na dan 30.
junija leta, za katero se akontacija dohodnine odmerja.
(3) Komisije, ustanovljene na podlagi zakona, ki ureja
varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami morajo po dokončni oceni škode,
vendar najkasneje do 31. januarja po letu nastanka škode, pristojnemu davčnemu
organu posredovati sezname oseb, ki jim je bila škoda ocenjena na podlagi vlog,
skupaj s seznami parcel, za katere se je škoda ocenjevala ter odstotki zmanjšanja
pridelka na posamezni parceli.
323. člen
(avtomatično dajanje podatkov v zvezi z obrestmi davčnih zavezancev, ki so rezidenti v državi članici EU)
Osebe, ki so dolžne davčnemu organu dajati podatke po določbah 10. podpoglavja I. poglavja tega dela zakona, niso dolžne dajati podatkov v zvezi z istim dohodkom v skladu s 319. členom tega zakona.
324. člen
(dajanje podatkov)
Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejše določbe glede vrste, oblike in načina dajanja podatkov na podlagi 319. do 322. člena tega zakona.
10. podpoglavje
Dajanje podatkov o dohodku od prihrankov v obliki
plačil obresti
1. Splošne določbe
325. člen
(vsebina tega podpoglavja)
To podpoglavje določa obveznost plačilnih zastopnikov, da pristojnemu davčnemu organu dajejo podatke o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti, ki jih dosegajo upravičeni lastniki, vrsto, obseg podatkov in način njihovega zbiranja ter druge obveznosti, da bi se omogočila učinkovita obdavčitev teh dohodkov v državi članici EU, katere rezident je upravičeni lastnik.
326. člen
(plačilni zastopnik)
(1) Plačilni zastopnik po tem podpoglavju zakona je:
1. katera koli oseba, ki je ustanovljena v Sloveniji in
opravlja dejavnost, v zvezi s katero plačuje ali zagotavlja dohodek od
prihrankov:
a) v neposredno korist upravičenega lastnika, ali
b) subjektu, ki je ustanovljen na predpisanem ozemlju;
2. kateri koli subjekt, ki je ustanovljen v Sloveniji
in kateremu oseba, ki opravlja dejavnost ter je ustanovljena v državi članici
EU, plača dohodek od prihrankov v korist upravičenega lastnika.
(2) Za osebo, ki je ustanovljena v Sloveniji in
opravlja dejavnost, v zvezi s katero plačuje dohodek iz prihrankov iz prvega
odstavka tega člena, se štejejo tudi Republika Slovenija, Banka Slovenije in
samoupravne lokalne skupnosti.
(3) Predpisano ozemlje je ozemlje drugih držav članic
EU in vsa odvisna ali pridružena ozemlja, ki uporabljajo ukrepe, ki ustrezajo
ali so enaka tistim, ki jih določa Direktiva Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija
2003 o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, UL L 157/2003
(v nadaljnjem besedilu: Direktiva o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki
plačil obresti), in jih objavi minister, pristojen za finance.
(4) Subjekt iz prvega odstavka tega člena je vsak
subjekt, ki je ustanovljen v državi članici EU, razen če ni s tem zakonom
drugače določeno, in ni:
1. pravna oseba,
2. subjekt, katerega dobiček je obdavčen po splošnih
pravilih za podjetniško obdavčitev,
3. kolektivni naložbeni podjem za vlaganje v
prenosljive vrednostne papirje, priznan v skladu z Direktivo o investicijskih
skladih (v nadaljnjem besedilu: priznani KNPVP).
(5) Za pravno osebo iz 1. točke četrtega odstavka se ne
šteje:
1. v Finski: avoin yhtiö (Ay) in kommandiittiyhtiö
(Ky)/öppet bolag in kommanditbolag;
2. v Švedski: handelsbolag (HB) in komanditbolag (KB).
(6) Plačilni zastopnik mora vsak subjekt obravnavati,
kot da je subjekt iz prvega odstavka tega člena, razen kadar mu ta subjekt
predloži uradna dokazila o tem, da je subjekt iz 1. do 3. točke četrtega
odstavka tega člena.
(7) Subjekt, ki plačilnemu zastopniku ali nosilcu
gospodarske dejavnosti predloži potrdilo o tem, da se obravnava kot KNPVP iz 3.
točke četrtega odstavka tega člena, ki ga je izdala država članica EU, v kateri
je subjekt ustanovljen, se za namene tega podpoglavja obravnava kot KNPVP.
327. člen
(odločitev subjekta, da se obravnava kot KNPVP)
(1) Če se subjekt, ki je ustanovljen v Sloveniji, želi obravnavati
kot priznani KNPVP, mora pridobiti dovoljenje davčnega organa.
(2) Zahteva za izdajo dovoljenja se vloži pri
pristojnem davčnem organu.
(3) Zahteva iz drugega odstavka tega člena mora
vsebovati:
1. ime in naslov subjekta;
2. izjavo, da:
a) je subjekt ustanovljen v Sloveniji,
b) subjekt ni pravna oseba;
c) dobiček subjekta ni obdavčljiv po splošnih pravilih
za podjetniško obdavčitev;
d) subjekt ni priznani KNPVP, in
e) se je subjekt odločil za obravnavo kot priznani
KNPVP za namene Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil
obresti;
3. podpisano izjavo osebe, ki vloži zahtevo, o tem, da
so navedbe v zahtevi točne in popolne.
(4) Pristojni davčni organ izda subjektu dovoljenje, da
se za namene Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil
obresti obravnava kot priznani KNPVP. To dovoljenje velja od datuma, navedenega
na njem.
328. člen
(upravičeni lastnik)
(1) Upravičeni lastnik po tem podpoglavju zakona je fizična oseba,
ki je rezident predpisanega ozemlja in prejme plačilo dohodka od prihrankov,
ali ji je tako plačilo zagotovljeno.
(2) Fizična oseba iz prvega odstavka tega člena se ne
obravnava kot upravičeni lastnik, če plačilnemu zastopniku predloži dokazilo o
tem, da plačila ni prejela ali si ga zagotovila v lastno korist, zato ker:
1. je plačilni zastopnik ali nosilec gospodarske
dejavnosti;
2. deluje v imenu subjekta iz četrtega odstavka 326.
člena tega zakona;
3. deluje v imenu subjekta:
a) ki je pravna oseba,
b) katerega dobiček je obdavčljiv po splošnih pravilih
za podjetniško obdavčitev,
c) ki je priznani KNPVP, ali
d) ki se obravnava kot priznani KNPVP za namene
Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti;
4. deluje v imenu druge fizične osebe, v korist katere
prejme ali zagotovi plačilo obresti.
(3) Fizična oseba, ki predloži dokazilo o tem, da
deluje v imenu subjekta iz 2. točke drugega odstavka tega člena, mora
plačilnemu zastopniku predložiti tudi naziv in naslov tega subjekta.
(4) Fizična oseba, ki predloži dokazilo o tem, da
deluje v imenu druge fizične osebe, mora plačilnemu zastopniku predložiti tudi
ime, priimek in naslov prebivališča, ter davčno številko ali datum in kraj
rojstva te druge fizične osebe. Fizična oseba, ki predloži dokazilo, te podatke
pridobi v skladu s 331. členom tega zakona.
(5) Plačilni zastopnik, ki razpolaga s podatki o tem,
da fizična oseba, ki je prejela plačilo dohodka iz prihrankov, ali ji je tako
plačilo zagotovljeno, ni upravičeni lastnik obresti iz razloga iz 4. točke
drugega odstavka tega člena, je dolžan storiti vse potrebno za ugotovitev
identitete upravičenega lastnika. Če plačilni zastopnik ne more ugotoviti
identitete upravičenega lastnika, je dolžan fizično osebo, ki prejme plačilo dohodka
od prihrankov, ali ji je tako plačilo zagotovljeno, obravnavati kot
upravičenega lastnika.
329. člen
(dohodek od prihrankov)
(1) Za dohodek od prihrankov po tem podpoglavju zakona se štejejo:
1. obresti,
2. obračunane ali h glavnici pripisane obresti ob
prodaji, povračilu ali odkupu dolžniških terjatev,
3. dohodek, ki ga razdeli kolektivni investicijski
sklad in je dosežen, neposredno ali posredno, preko drugih kolektivnih
investicijskih skladov ali subjektov iz četrtega odstavka 326. člena tega
zakona, iz naslova obresti,
4. dohodek, dosežen s prodajo, povračilom ali odkupom
delnice ali enot v kolektivnem investicijskem skladu, če ta sklad neposredno
ali posredno prek drugih kolektivnih investicijskih skladov ali subjektov iz
četrtega odstavka 326. člena tega zakona, investira več kot 25% sredstev v
dolžniške terjatve.
(2) Za obresti iz prvega odstavka tega člena se šteje
dohodek iz kakršnih koli dolžniških terjatev, ne glede na to ali so zavarovane
s hipoteko in ne glede na to ali imajo pravico do udeležbe v dolžnikovem
dobičku, vključno z dohodkom iz državnih vrednostnih papirjev ter dohodkom od
obveznic ali zadolžnic.
(3) V obresti iz prvega odstavka tega člena se vštevajo
nagrade v zvezi z dolžniškimi terjatvami ter premije in diskonti iz dolžniških
terjatev.
(4) V obresti iz prvega odstavka tega člena se ne
vštevajo kazni zaradi zamude pri plačilu (zamudne obresti).
(5) Kadar plačilni zastopnik ne razpolaga s podatki o
znesku obresti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, se celoten znesek
prihodkov od prodaje, povračila ali odkupa dolžniških terjatev, šteje za
dohodek od prihrankov.
(6) Kadar plačilni zastopnik ne razpolaga s podatki o
deležu dohodka, ki izhaja iz obresti, iz 3. točke prvega odstavka tega člena,
se celotni znesek dohodka šteje za dohodek od prihrankov.
(7) Ne glede na določbe 3. in 4. točke prvega odstavka
tega člena, se šteje, da dohodka od prihrankov ni, kadar je:
1. kolektivni investicijski sklad, ki je ustanovljen v
Sloveniji, investiral 15% ali manj sredstev, neposredno ali posredno preko
drugih kolektivnih vzajemnih skladov ali subjektov iz četrtega odstavka 326.
člena tega zakona, v dolžniške terjatve;
2. kolektivni investicijski sklad, ki je ustanovljen v
drugi državi članici EU, ki je odstopila od točk (c) in (d) prvega odstavka v
skladu s šestim odstavkom 6. člena Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov
v obliki plačil obresti, investiral 15% ali manj sredstev v dolžniške terjatve
v skladu z zakonodajo te države članice EU, ki ureja odstop od navedenih določb
direktive.
(8) Ne glede na določbo 4. točke prvega odstavka tega
člena se:
1. kadar plačilni zastopnik ne razpolaga s podatki v
zvezi z odstotkom sredstev, ki so investirana v dolžniške terjatve ali v
delnice ali enote v kolektivnih investicijskih skladih, šteje, da je ta
odstotek večji od 25%;
2. kadar plačilni zastopnik ne more določiti zneska
dohodka, ki ga je dosegel upravičeni lastnik, šteje, da dohodek ustreza
prihodkom od prodaje, povračila ali odkupa delnic ali enot.
(9) V skladu z desetim odstavkom tega člena se šteje,
da dohodka od prihrankov ni:
1. kadar subjekt iz četrtega odstavka 326. člena tega
zakona, ki je ustanovljen v Sloveniji, investira 15% ali manj sredstev,
neposredno ali posredno preko drugih kolektivnih vzajemnih skladov ali
subjektov iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, v dolžniške terjatve;
2. kadar je subjekt iz četrtega odstavka 326. člena
tega zakona, ki je ustanovljen v drugi državi članici EU, ki je odstopila od
točk (c) in (d) prvega odstavka v skladu s šestim odstavkom 6. člena Direktive
o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, investiral 15% ali
manj sredstev v dolžniške terjatve v skladu z zakonodajo te države članice EU,
ki ureja odstop od navedenih določb direktive.
(10) Ne glede na določbe sedmega in devetega odstavka
tega člena, se kadar plačilni zastopnik ne more ugotoviti, ali je kolektivni
investicijski sklad ali subjekt iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona,
investiral 15% ali manj sredstev v dolžniške terjatve, v skladu z določbami
sedmega in devetega odstavka tega člena, šteje da dohodka od prihrankov ni.
(11) Odstotki iz tega člena se določajo glede na
investicijsko politiko, kot je določena v pravilih sklada ali ustanovnih
listinah kolektivnega investicijskega sklada ali subjekta iz četrtega odstavka
326. člena tega zakona, če teh ni, pa glede na dejansko sestavo sredstev
kolektivnega investicijskega sklada ali subjekta iz četrtega odstavka 326.
člena tega zakona.
(12) V tem členu je kolektivni investicijski sklad:
1. priznani KNPVP;
2. subjekt, ki se za namene Direktive o obdavčitvi
dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti obravnava kot priznani KNPVP; ali
3. kolektivni naložbeni podjem, ustanovljen izven
Skupnosti.
(13) Kadar kolektivni investicijski sklad iz
dvanajstega odstavka tega člena razmejuje prispevke udeležencev in dobičke ali
dohodke, iz katerih se vršijo plačila tem osebam, v ločene zbire, ter so ti
udeleženci upravičeni izmenjevati pravice v enem takem zbiru za pravice v
drugem, se vsak ločen zbir obravnava kot ločeni kolektivni investicijski sklad.
330. člen
(potrdilo o davčnem rezidentstvu)
(1) Pristojni davčni organ upravičenemu lastniku, ki je rezident
Slovenije in dohodek od prihrankov prejme v državi članici EU, ki od tega
dohodka pobira davčni odtegljaj, na zahtevo izda potrdilo o davčnem
rezidentstvu za namene uveljavljanja izjem od davčnega odtegljaja v tej državi
članici EU.
(2) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena vsebuje
naslednje podatke:
1. ime, priimek in naslov prebivališča ter davčno
številko upravičenega lastnika;
2. ime, priimek ali naziv in naslov oziroma sedež
plačilnega zastopnika;
3. številko računa upravičenega lastnika ali, če račun
ne obstaja, podatke o vrednostnem papirju.
(3) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena se izda v
dveh mesecih od vložitve zahteve.
(4) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena se izda za
obdobje treh let, šteto od dneva izdaje potrdila.
2. Podatki, ki jih je potrebno pridobiti, preveriti in dostaviti
331. člen
(identiteta in rezidentstvo upravičenega lastnika)
(1) Plačilni zastopnik, ki opravi plačilo dohodka od prihrankov
fizični osebi ali prejme oziroma zagotovi plačilo dohodka od prihrankov za
fizično osebo, ter razpolaga s podatki, ki kažejo na to, da je fizična oseba
upravičeni lastnik, mora ugotoviti identiteto in rezidentstvo upravičenega
lastnika v skladu s tem poglavjem.
(2) Kadar so bila pogodbena razmerja med plačilnim zastopnikom
in upravičenim lastnikom sklenjena pred 1. majem 2004, mora plačilni zastopnik
ugotoviti identiteto upravičenega lastnika, tako da pridobi in preveri njegovo
ime, naslov in rezidentstvo z uporabo podatkov, ki so mu na razpolago, vključno
s podatki, ki jih je pridobil po predpisih, ki urejajo preprečevanje pranja
denarja.
(3) Kadar so bila pogodbena razmerja med plačilnim
zastopnikom in upravičenim lastnikom sklenjena, ali transakcije, ki so bile
opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. maja 2004 ali po njem, plačilni
zastopnik ugotovi identiteto upravičenega lastnika, tako da pridobi in preveri:
1. ime, priimek, naslov prebivališča in, če obstaja,
davčno številko upravičenega lastnika, ki jo je dodelila država članica EU,
katere rezident je za davčne namene, in sicer v skladu s četrtim do šestim
odstavkom tega člena; ter
2. rezidentstvo upravičenega lastnika, v skladu s
sedmim in osmim odstavkom tega člena.
(4) Podatki iz 1. točke tretjega odstavka tega člena se
pridobijo in preverijo tako, da upravičeni lastnik plačilnemu zastopniku
predloži svojo potno listino ali osebno izkaznico.
(5) Kadar naslov prebivališča na potni listini ali
osebni izkaznici ni vpisan, se naslov pridobi in preveri tako, da upravičeni
lastnik plačilnemu zastopniku predloži kateri koli drugi dokument, s katerim se
dokazuje identiteta. Ta dokument vključuje tudi potrdilo o rezidentstvu za
davčne namene.
(6) Kadar davčna številka na potni listini, osebni
izkaznici ali katerem koli drugem dokumentu, s katerim se dokazuje identiteta,
ki ga predloži upravičeni lastnik, ni vpisana, plačilni zastopnik namesto tega
pridobi in preveri datum in kraj rojstva upravičenega lastnika na podlagi
njegove potne listine ali osebne izkaznice.
(7) Rezidentstvo upravičenega lastnika se ugotovi na
podlagi naslova njegovega prebivališča, preverjenega v skladu s četrtim in
petim odstavkom tega člena.
(8) Ne glede na določbo sedmega odstavka tega člena,
plačilni zastopnik v primeru, kadar upravičeni lastnik izjavi, da je rezident
države, ki ni članica EU, in predloži potno listino ali osebno izkaznico, ki jo
je izdala država članica EU, rezidentstvo ugotovi na podlagi potrdila o davčnem
rezidentstvu, ki ga je izdal pristojni organ države, katere rezident je fizična
oseba. Kadar upravičeni lastnik ne predloži takega potrdila, se za državo
rezidentstva šteje država članica EU, ki je izdala potno listino ali drug
uradni osebni dokument.
(9) Upravičeni lastnik lahko predloži overjeno kopijo
katerega koli dokumenta iz tega poglavja. Overjena kopija je kopija, overjena
ali legalizirana na tak način, da bi bila lahko uporabna za namene dokazovanja
v postopku pred sodiščem.
(10) Pristojni organ iz osmega odstavka tega člena je
pristojni organ za namene mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja
ali, kadar tega ni, drug organ, ki je pristojen za izdajanje potrdil o
rezidentstvu za davčne namene.
332. člen
(podatki, ki jih plačilni zastopniki dajejo davčnemu organu)
(1) Plačilni zastopnik iz 1. točke prvega odstavka 326. člena tega
zakona, ki plačilo dohodka od prihrankov opravi ali zagotovi v neposredno
korist upravičenega lastnika, mora pristojnemu davčnemu organu dostaviti
naslednje podatke:
1. ime, priimek ali naziv in naslov oziroma sedež
plačilnega zastopnika;
2. ime, priimek, naslov prebivališča in država
rezidentstva upravičenega lastnika, ugotovljeni v skladu s 331. členom tega
zakona;
3. kadar so bila pogodbena razmerja med plačilnim
zastopnikom in upravičenim lastnikom sklenjena, ali transakcije, ki so bile
opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. maja 2004 ali po njem, davčna
številka, ali če te ni, datum in kraj rojstva upravičenega lastnika,
ugotovljeni v skladu s 331. členom tega zakona;
4. številka računa upravičenega lastnika ali, kadar te
ni, opredelitev dolžniške terjatve, v zvezi s katero je dohodek od prihrankov
dosežen ali zagotovljen;
5. znesek in vrsta plačil dohodka od prihrankov,
opravljenih ali zagotovljenih upravičenemu lastniku, v skladu s 333. členom
tega zakona, ter valuta, v kateri so bila plačila opravljena ali zagotovljena.
(2) Plačilni zastopnik iz 1. točke prvega odstavka 326.
člena tega zakona, ki plačilo dohodka od prihrankov opravi ali zagotovi
subjektu, ki je ustanovljen na predpisanem ozemlju, mora pristojnemu davčnemu
organu dostaviti naslednje podatke:
1. ime, priimek ali naziv in naslov oziroma sedež
plačilnega zastopnika;
2. naziv in naslov subjekta (vključno z ozemljem, na
katerem je ustanovljen); in
3. skupni znesek in vrsta plačil dohodka od prihrankov,
opravljenih ali zagotovljenih subjektu, v skladu s 333. členom tega zakona, ter
valuta, v kateri so bila plačila opravljena ali zagotovljena.
(3) Plačilni zastopnik iz 2. točke prvega odstavka 326.
člena tega zakona mora pristojnemu davčnemu organu dostaviti naslednje podatke
v zvezi z vsakim upravičenim lastnikom, kateremu dohodek pripada:
1. izjava, da je plačilo dohodka od prihrankov prejel
kot plačilni zastopnik;
2. ime, priimek ali naziv in naslov oziroma sedež plačilnega
zastopnika;
3. ime, priimek, naslov prebivališča in država
rezidentstva upravičenega lastnika, ugotovljeni v skladu s 331. členom tega
zakona;
4. kadar so bila pogodbena razmerja med upravičenim
lastnikom in plačilnim zastopnikom sklenjena, ali transakcije, ki so bile
opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. maja 2004 ali po njem, davčna
številka, ali če te ni, datum in kraj rojstva upravičenega lastnika,
ugotovljeni v skladu s 331. členom tega zakona;
5. številka računa upravičenega lastnika ali, kadar te
ni, opredelitev dolžniške terjatve, v zvezi s katero je dohodek od prihrankov
dosežen;
6. znesek in vrsta dohodka od prihrankov, ki ga je
plačilni zastopnik prejel, v skladu s 333. členom tega zakona, ter valuta, v
kateri je bil plačan.
(4) Plačilni zastopnik mora pristojnemu davčnemu organu
do 28. februarja tekočega leta dostaviti vse podatke iz tega člena v zvezi s
plačili dohodka od prihrankov, ki so bila opravljena, ali prejeta oziroma
zagotovljena v preteklem letu, v obliki in na način, ki jo predpiše minister,
pristojen za finance.
(5) Za postopek nadzora nad dajanjem podatkov po tem
poglavju zakona se smiselno uporabljajo določbe VI. poglavja drugega dela tega
zakona.
333. člen
(podatki o zneskih dohodka od prihrankov, ki se dajejo davčnemu organu)
(1) Plačilni zastopnik mora določiti v skladu s katero od točk tega
odstavka dostavlja podatke o dohodku od prihrankov in kadar je dohodek od
prihrankov vrste, ki je določena:
1. s 1. točko prvega odstavka 329. člena tega zakona,
navesti znesek dohodka od prihrankov;
2. z 2. ali 4. točko prvega odstavka 329. člena tega
zakona, navesti znesek dohodka od prihrankov ali celotni znesek prejemkov od
prodaje, odkupa ali povračila;
3. s 3. točko prvega odstavka 329. člena tega zakona,
navesti znesek dohodka ali celotni znesek razdelitve.
(2) Kadar je plačilni zastopnik dostavil podatke o
dohodku od prihrankov po 1. ali 3. točki prvega odstavka tega člena, ni
potrebno nikakršno nadaljnje dajanje podatkov o istem dohodku po 2. točki
prvega odstavka tega člena.
(3) Ne glede na 2. točko prvega odstavka tega člena
mora plačilni zastopnik v primeru vnovčitve investicijskega kupona ali
izplačila sorazmernega dela likvidacijske mase v primeru likvidacije vzajemnega
sklada, navesti znesek, ki je enak znesku dohodka iz 1. točke tretjega odstavka
81. člena Zakona o dohodnini.
II. poglavje
Obvezni prispevki za socialno varnost
334. člen
(izračun)
(1) Obvezne prispevke za socialno varnost, določene z zakoni, ki
urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in
zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke in
zaposlovanje (v nadaljnjem besedilu: prispevki za socialno varnost)
izračunavajo zavezanci za prispevke v obračunu prispevkov za socialno varnost,
če ni s tem zakonom drugače določeno. V obračunu prispevkov za socialno varnost
mora zavezanec za prispevke za socialno varonost navesti podatke, ki so
resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o obdavčenju ter ne smejo
spraviti v zmoto organa, pristojnega za pobiranje prispevkov za socialno
varnost. Obliko obračuna prispevkov za socialno varnost, ki mora vsebovati vse
podatke, ki so potrebni za izračun in nadzor pravilnosti izračuna prispevkov za
socialno varnost, predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena prispevke za
socialno varnost, za katere je zavezanec zavarovanec, za zavarovanca izračuna,
odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi
zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 19. členom tega zakona. V tem
primeru se izračun prispevkov za socialno varnost opravi v obračunu davčnih
odtegljajev.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena zavezanec za
prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik
davka v skladu z 19. členom tega zakona, opravi izračun prispevkov za socialno
varnost sam v obračunu davčnih odtegljajev, če ni z zakonom drugače določeno.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena prispevke za
socialno varnost za zavezance, ki plačujejo prispevke za socialno varnost od
katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč za sebe in za člane
njihovega kmečkega gospodarstva, ugotovi davčni organ z odločbo, s katero
izračuna akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka.
(5) Prispevki za socialno varnost se izračunajo po
stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti za plačilo prispevkov za
socialno varnost, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu.
335. člen
(rok za predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost oziroma obračuna davčnih odtegljajev in rok za plačilo)
(1) Zavezanec za prispevke za socialno varnost iz prvega odstavka
334. člena tega zakona mora predložiti obračun prispevkov za socialno varnost
in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za
pretekli mesec, če ni z zakonom drugače določeno.
(2) Zavezanec za prispevke za socialno varnost iz
drugega in tretjega odstavka 334. člena tega zakona mora predložiti obračun
davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v
roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se
plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka
predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih
odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o
odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki
vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost.
(3) Zavezanec za prispevke za socialno varnost iz
četrtega odstavka 334. člena tega zakona mora plačati prispevke za socialno
varnost v rokih in na način, ki je določen za akontacijo dohodnine od
katastrskega dohodka.
III. poglavje
Davek od dohodkov pravnih oseb
336. člen
(izračunavanje in plačevanje davka)
(1) Zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljnjem
besedilu tega poglavja: davčni zavezanec) sam izračuna in plača davek od
dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje.
(2) Davčni zavezanec zagotavlja podatke o poslovanju,
ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti na način in v obsegu, kot je
določen s tem zakonom in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
337. člen
(davčni obračun)
(1) Davek od dohodkov pravnih oseb izračuna davčni zavezanec v
davčnem obračunu v skladu s tem zakonom.
(2) Obrazec davčnega obračuna, ki ga predpiše minister,
pristojen za finance, predloži pristojnemu davčnemu organu davčni zavezanec,
določen s tem zakonom in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
(3) Davčni obračun vsebuje podatke, ki so podlaga za
ugotovitev davka, na način in v obsegu, kot je določeno s tem zakonom in
zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
338. člen
(skupinski davčni obračun)
(1) Davek od dohodkov pravnih oseb se pri obdavčenju v skupini
izračuna v skupinskem davčnem obračunu na obrazcu, ki ga predpiše minister,
pristojen za finance.
(2) V skupinskem davčnem obračunu se dobiček ali izguba
davčnega obdobja, ugotovljena v skladu z določbami zakona, ki ureja davek od
dohodkov pravnih oseb v posamičnem davčnem obračunu podrejenega davčnega
zavezanca, prišteje dobičku ali izgubi davčnega obdobja, ugotovljeni v skladu z
določbami zakona, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, v posamičnem davčnem
obračunu glavnega davčnega zavezanca.
(3) Davčni zavezanec, ki je glavni davčni zavezanec v
dveh ali več skupinah, sestavi en skupinski davčni obračun, v katerem sešteje
dobiček ali izgubo vseh podrejenih članov v teh skupinah z dobičkom ali izgubo
v svojem posamičnem davčnem obračunu.
(4) Če je glavni davčni zavezanec v eni ali več
skupinah tudi podrejeni davčni zavezanec druge skupine, se v skupinskem davčnem
obračunu te druge skupine, v kateri je podrejeni davčni zavezanec, dobiček ali
izguba, ugotovljena v skladu s tem zakonom v posamičnem davčnem obračunu
glavnega davčnega zavezanca te skupine sešteje z dobičkom ali izgubo iz
skupinskega davčnega obračuna za skupino ali skupine, v katerih je glavni
davčni zavezanec.
339. člen
(osebe, ki morajo predložiti davčni obračun)
(1) Davčni obračun predloži davčni zavezanec rezident in nerezident,
od dohodkov, ki jih dosega z opravljanjem aktivnosti v poslovni enoti ali preko
poslovne enote nerezidenta v Sloveniji.
(2) Pri obdavčenju v skupini vsak član skupine predloži
svoj posamični davčni obračun, skupinski davčni obračun pa predloži glavni
davčni zavezanec v skupini.
(3) Davčni obračun predložijo tudi:
1. davčni zavezanci, oproščeni davka po 9. členu Zakona
o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04 - v nadaljnjem
besedilu: ZDDPO-1);
2. davčni zavezanci, ki plačujejo davek po stopnji 0% v
skladu s 54. členom ZDDPO-1.
340. člen
(vsebina davčnega obračuna)
(1) Davčni obračun je, če ni s tem zakonom drugače določeno,
sestavljen iz:
- izkaza poslovnega izida ali drugega poročila, ki
ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in izid, ter
pojasnil, izdelanih na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali drugega
zakona, ki tudi ureja izdelovanje takšnih izkazov, poročil in pojasnil, in
računovodskih standardov;
- bilance stanja ali drugega poročila, ki ustreza
bilanci stanja in prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev,
ter pojasnil, izdelanih na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali
drugega zakona, ki tudi ureja izdelovanje takšnih bilanc, poročil in pojasnil,
in računovodskih standardov;
- izkaza gibanja kapitala ali drugega poročila, ki
ustreza izkazu gibanja kapitala in prikazuje gibanje posameznih sestavin
kapitala, vključno z uporabo čistega dobička in pokrivanjem izgube, izdelanih
na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali drugega zakona, ki tudi
ureja izdelovanje takšnih izkazov, poročil in pojasnil, in računovodskih
standardov;
- in drugih podatkov določenih s tem zakonom in
zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
(2) Sestavni deli davčnega obračuna tvorijo celoto.
341. člen
(predlaganje davčnega obračuna)
(1) Davčni zavezanec predloži davčni obračun pristojnemu davčnemu
organu.
(2) Če davčni zavezanec sestavlja davčni obračun za
davčno obdobje, ki se ne razlikuje od koledarskega leta, predloži davčni
obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka tekočega koledarskega leta za
preteklo koledarsko leto, skupinski davčni obračun pa najkasneje v roku štirih
mesecev od začetka tekočega koledarskega leta za preteklo koledarsko leto.
(3) Če davčni zavezanec sestavlja davčni obračun za
davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta in je enako poslovnemu
letu, predloži davčni obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka
tekočega poslovnega leta za preteklo poslovno leto, skupinski davčni obračun pa
najkasneje v roku štirih mesecev od začetka tekočega poslovnega leta za
preteklo poslovno leto.
(4) Pri prehodu na davčno obdobje, ki se razlikuje od
koledarskega leta, davčni zavezanec predloži davčni obračun najkasneje v roku
treh mesecev od začetka poslovnega leta, skupinski davčni obračun pa najkasneje
v roku štirih mesecev od začetka poslovnega leta. Davčni obračun se v tem
primeru nanaša na obdobje od konca koledarskega leta do začetka naslednjega
davčnega obdobja, ki se razlikuje od koledarskega leta.
(5) Pri prehodu na davčno obdobje, ki se ne razlikuje
od koledarskega leta, davčni zavezanec predloži davčni obračun najkasneje v
roku treh mesecev od začetka koledarskega leta, skupinski davčni obračun pa
najkasneje v roku štirih mesecev od začetka koledarskega leta. Davčni obračun
se v tem primeru nanaša na obdobje od konca poslovnega leta do začetka
naslednjega davčnega obdobja, ki se ne razlikuje od koledarskega leta.
(6) Pri prehodu iz davčnega obdobja, ki se razlikuje od
koledarskega leta, na drugo davčno obdobje, ki se prav tako razlikuje od
koledarskega leta, davčni zavezanec predloži davčni obračun najkasneje v roku
treh mesecev od začetka drugega davčnega obdobja, skupinski davčni obračun pa
najkasneje v roku štirih mesecev od začetka drugega davčnega obdobja. Davčni
obračun se v tem primeru nanaša na obdobje od konca prejšnjega davčnega
obdobja, ki se razlikuje od koledarskega leta, do začetka drugega davčnega
obdobja, ki se prav tako razlikuje od koledarskega leta.
(7) Davčni zavezanec, ki ni bil davčni zavezanec skozi
celotno davčno obdobje, sestavi davčni obračun na dan, ko so prenehali pogoji,
po katerih je bil davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb,
razen če je s tem zakonom določeno drugače. Davčni obračun predloži pristojnemu
davčnemu organu najkasneje v roku treh mesecev po dnevu prenehanja pogojev, po
katerih je bil davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb,
razen če je s tem zakonom določeno drugače.
(8) Davčni zavezanec, ki je bil davčni zavezanec v
preteklem davčnem obdobju in za preteklo davčno obdobje ni predložil davčnega
obračuna, ker na zadnji dan preteklega davčnega obdobja še ni izpolnjeval
pogojev, da bi bil davčni zavezanec, mora predložiti davčni obračun za preteklo
davčno obdobje najkasneje v treh mesecih po prvem dnevu, ko so izpolnjeni
pogoji, po katerih se šteje kot davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov
pravnih oseb.
342. člen
(davčni obračun pri postopkih prenehanja davčnega zavezanca)
(1) Davčni zavezanec, nad katerim se začne postopek prenehanja,
sestavi davčni obračun na dan pred začetkom postopka prenehanja, razen če je s
tem zakonom določeno drugače.
(2) Davčni obračun iz prvega odstavka tega člena
predloži davčni zavezanec pristojnemu davčnemu organu v 30 dneh od dneva, ko se
je začel postopek prenehanja, razen če je s tem zakonom določeno drugače.
(3) Plačilo davka v postopku likvidacije oziroma
stečaja in pri prenehanju davčnega zavezanca po skrajšanem postopku, se opravi
hkrati s predložitvijo davčnega obračuna, razen če je s tem zakonom določeno
drugače.
343. člen
(davčni obračun pri pripojitvah in spojitvah)
(1) Davčni zavezanec, ki se pripoji k drugi pravni osebi ali spoji z
drugo pravno osebo, sestavi davčni obračun na dan pred vpisom pripojitve ali
spojitve v sodni register.
(2) Davčni obračun predloži univerzalni pravni
naslednik davčnega zavezanca iz prvega odstavka tega člena pristojnemu davčnemu
organu najkasneje v 60 dneh po dnevu vpisa pripojitve ali spojitve v sodni
register. Sestavni del davčnega obračuna je v tem primeru tudi pogodba o
pripojitvi.
(3) Vračilo ali plačilo davka zahteva ali opravi
univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca, ki preneha zaradi pripojitve
ali spojitve.
344. člen
(davčni obračun pri razdelitvah in razdelitvah s prevzemom)
(1) Davčni zavezanec, ki ob dnevu vpisa delitve v sodni register
preneha, sestavi davčni obračun na dan pred vpisom delitve v sodni register.
(2) Davčni obračun se predloži davčnemu organu
najkasneje v 60 dneh po dnevu vpisa delitve v sodni register. Sestavni del
davčnega obračuna je v tem primeru tudi delitveni načrt oziroma pogodba o
delitvi in prevzemu.
(3) Vračilo ali plačilo davka zahteva ali opravi družba
oziroma družbe, ki prevzamejo pravice in obveznosti davčnega zavezanca, ki
preneha zaradi razdelitve, v skladu z delitvenim načrtom oziroma pogodbo o
delitvi in prevzemu.
345. člen
(davčni obračun pri oddelitvah in oddelitvah s prevzemom)
(1) Davčni zavezanec, ki opravlja prenos posameznih delov premoženja
in ob dnevu vpisa delitve v sodni register ne preneha, sestavi davčni obračun
na dan pred vpisom delitve v sodni register.
(2) Davčni obračun se predloži davčnemu organu
najkasneje v 60 dneh po dnevu vpisa delitve v sodni register. Sestavni del
davčnega obračuna je v tem primeru tudi delitveni načrt oziroma pogodba o
delitvi in prevzemu.
(3) Vračilo ali plačilo davka zahteva ali opravi družba,
ki opravlja prenos posameznih delov premoženja.
346. člen
(davčni obračun pri postopku prisilne poravnave)
(1) Davčni zavezanec, ki je vložil predlog za začetek postopka
prisilne poravnave, sestavi davčni obračun na dan pred vložitvijo predloga za
začetek postopka prisilne poravnave.
(2) Davčni obračun iz prvega odstavka tega člena
predloži davčni zavezanec davčnemu organu v 30 dneh po dnevu vložitve predloga
za začetek postopka prisilne poravnave, vendar najkasneje do dneva predložitve
načrta finančne reorganizacije upravitelju prisilne poravnave in članom
upniškega odbora.
347. člen
(davčni obračun pri postopku stečaja ali likvidacije)
(1) Davčni zavezanec, nad katerim se začne postopek stečaja ali
likvidacije, sestavi davčni obračun na dan pred začetkom postopka stečaja ali
likvidacije.
(2) Davčni obračun iz prvega odstavka tega člena
predloži davčni zavezanec v stečaju oziroma davčni zavezanec v likvidaciji
davčnemu organu najkasneje v 30 dneh od dneva, ko se je začel postopek stečaja
ali likvidacije.
(3) Davčni zavezanec v stečaju, ki po začetku
stečajnega postopka nadaljuje ali začne ponovno s proizvajanjem oziroma
opravljanjem drugih sprotnih poslov, predloži skupaj z davčnim obračunom za
posamezno davčno obdobje tudi mesečna poročila stečajnega upravitelja s
prilogami.
(4) Če se stečajni postopek nadaljuje tudi po 31.
decembru leta, v katerem se je začel, mora davčni zavezanec v stečaju poročati,
da ne nadaljuje s proizvajanjem oziroma opravljanjem drugih sprotnih poslov, če
tega ne dela. V skladu s tem odstavkom mora davčni zavezanec v stečaju poročati
za posamezno leto, v roku za predložitev davčnega obračuna iz tretjega odstavka
tega člena, do predložitve končnega davčnega obračuna v skladu s petim
odstavkom tega člena.
(5) Davčni zavezanec v stečaju sestavi končni davčni
obračun na dan pred potrditvijo osnutka za glavno razdelitev s strani
stečajnega senata. Davčni zavezanec predloži ta davčni obračun davčnemu organu
najkasneje v roku 15 dni po dnevu potrditve osnutka za glavno razdelitev s
strani stečajnega senata.
(6) V primeru prodaje davčnega zavezanca v stečaju se
sestavi končni davčni obračun na dan pred izročitvijo prodanega davčnega
zavezanca v stečaju kupcu. Stečajni upravitelj davčnega zavezanca v stečaju
predloži davčnemu organu ta davčni obračun najkasneje v roku 15 dni po dnevu
izročitve prodane pravne osebe v stečaju kupcu. V tem primeru se davčni dolg
uveljavlja iz stečajne mase.
348. člen
(davčni obračun pri postopku prenehanja davčnega zavezanca po skrajšanem postopku)
(1) Davčni zavezanec sestavi davčni obračun na dan pred sprejetjem
sklepa o prenehanju družbe.
(2) Davčni zavezanec predloži davčni obračun iz prvega
odstavka tega člena davčnemu organu v roku 15 dni od dneva sprejetja sklepa o
prenehanju družbe. Sestavni del davčnega obračuna so v tem primeru tudi
notarsko overjene izjave družbenikov oziroma delničarjev o prevzemu obveznosti
plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.
(3) Plačilo davka se opravi hkrati s predložitvijo
davčnega obračuna. Zahtevek za vračilo davka se predloži skupaj z davčnim
obračunom. V zahtevku mora davčni zavezanec navesti razmerje oziroma deleže, na
podlagi katerih davčni organ opravi vračilo davka delničarjem oziroma
družbenikom, v primeru, ko na dan vračila davka predlagatelj davčnega obračuna
nima več statusa davčnega zavezanca. Če razmerje oziroma deleži niso navedeni,
davčni organ razdeli znesek vračila davka med vse delničarje oziroma družbenike
v enakih delih.
349. člen
(plačevanje davka)
(1) Davek se plača na podlagi davčnega obračuna od davčne osnove, ki
se ugotavlja za davčno obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu
letu, ki se razlikuje od koledarskega leta.
(2) Davčni zavezanec mora razliko med plačano
akontacijo in izračunanim davkom plačati v roku 30 dni od predložitve davčnega
obračuna, razen če ta zakon določa drugače. Vračilo preveč plačane akontacije
lahko davčni zavezanec zahteva ob predložitvi davčnega obračuna, razen če ta
zakon določa drugače. Davčni organ vrne preveč plačan znesek najkasneje v roku
30 dni od predložitve zahtevka.
350. člen
(akontiranje davka po davčnem obračunu)
(1) Davčni zavezanec med davčnim obdobjem plačuje akontacijo davka.
(2) Akontacija davka se plača v mesečnih ali
trimesečnih obrokih. Akontacija se plača v mesečnih obrokih, če znesek
akontacije presega 100.000 tolarjev oziroma trimesečnih obrokih, če znesek
akontacije ne presega 100.000 tolarjev.
(3) Obroki akontacije dospejo v plačilo na zadnji dan
obdobja, na katerega se nanašajo in morajo biti plačani v desetih dneh po
dospelosti.
(4) Akontacija davka je enaka znesku davka, ki se
izračuna od davčne osnove po davčnem obračunu za predhodno davčno obdobje.
(5) Razliko v višini akontacije, ki nastane zaradi
spremembe davčne osnove na podlagi novega davčnega obračuna, mora zavezanec za
že dospele obroke akontacije plačati pri prvem naslednjem obroku akontacije.
Obroki akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta, pa se sorazmerno
povečajo.
(6) Če je višina akontacije na podlagi novega davčnega
obračuna manjša, se obroki akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta,
sorazmerno zmanjšajo.
(7) Davčni zavezanec, ki prične poslovati, sam izračuna
akontacijo davka, ki je enaka znesku davka, izračunanega glede na višino
predvidene davčne osnove davčnega obdobja, za katerega se plačuje akontacija.
Obrazložen izračun predvidene davčne osnove v davčnem obračunu, višino
akontacije ter obrokov akontacije predloži davčnemu organu ob predložitvi
prijave za vpis v davčni register. Obrazložen izračun predloži davčni zavezanec
ne glede na to ali je izračunal dobiček ali izgubo.
(8) Davčni zavezanec, katerega davčna osnova za tekoče
davčno obdobje se razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno obdobje, lahko
od davčnega organa zahteva spremembo višine akontacije. Davčni zavezanec vloži
zahtevo najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka akontacije in priloži davčni
obračun za tekoče davčno obdobje pred vložitvijo vloge, oceno davčne osnove za
tekoče leto ter podatke, ki dokazujejo spremembo ocene davčne osnove.
(9) O zahtevi iz osmega odstavka tega člena odloči
davčni organ v 15 dneh.
(10) Če davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega
nadzora ugotovi, da višina akontacije ne ustreza pričakovani davčni osnovi tekočega
davčnega obdobja, z odločbo določi novo višino akontacije.
(11) Obveznost davčnega zavezanca za plačilo davka po
davčnem obračunu se zmanjša za plačan znesek davka, ki je bil odtegnjen od
posameznega dohodka v skladu z zakonom o obdavčenju.
351. člen
(akontiranje davka po skupinskem davčnem obračunu)
(1) Glavni davčni zavezanec plačuje med letom, za katero je
obdavčenje v skupini dovoljeno, akontacijo davka v mesečnih ali trimesečnih
obrokih na podlagi skupinskega davčnega obračuna predhodnega leta. Če ta zakon
ne določa drugače, podrejeni davčni zavezanec ni zavezan za plačilo akontacije
davka.
(2) Če letu, za katero obdavčenja v skupini ni bilo,
sledi leto obdavčenja v skupini, plačuje glavni davčni zavezanec za leto, za
katero je obdavčenje v skupini dovoljeno, akontacijo davka v višini, kot bi jo
plačeval, če bi bilo obdavčenje v skupini dovoljeno tudi za preteklo leto.
(3) Če letu obdavčenja v skupini sledi leto, v katerem
obdavčenja v skupini ni, plačujeta glavni in podrejeni davčni zavezanec
akontacijo za leto, za katero ni obdavčenja v skupini. Znesek akontacije se
določi na podlagi posamičnih davčnih obračunov članov skupine predhodnega leta.
(4) Če je glavni davčni zavezanec ene ali več skupin
kot podrejeni davčni zavezanec tudi član druge skupine, veljajo za tega
zavezanca določbe prvega in drugega odstavka tega člena, ki se nanašajo na
glavnega člana skupine.
352. člen
(obvestilo o spremembi davčnega obdobja)
(1) Davčni zavezanec mora pristojni davčni organ obvestiti o nameravani
spremembi davčnega obdobja z vlogo, ki jo mora predložiti pristojnemu davčnemu
organu vsaj 45 dni pred dnem, s katerim se bo začelo novo davčno obdobje.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, ki
na novo začne z opravljanjem dejavnosti, o tem, da se bo davčno obdobje
razlikovalo od koledarskega leta, pisno obvesti pristojni davčni organ ob
predložitvi prijave za vpis v davčni register.
(3) Davčni organ na podlagi obvestila iz prvega in
drugega odstavka tega člena v davčnem registru označi pri davčnem zavezancu, ki
je vložil vlogo iz prvega in drugega odstavka tega člena, spremenjeno davčno
obdobje oziroma začetno davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta,
ter datum začetka tega obdobja, in o tem obvesti davčnega zavezanca najpozneje
v 15 dneh od dneva prejema vloge.
353. člen
(postopek v zvezi z izvzetjem prihodkov od udeležbe na dobičku)
(1) Davčni obračun prejemnika, ki je izvzel dividende iz davčne
osnove po 18. členu ZDDPO-1, mora vsebovati tudi:
- dokazilo o minimalni neposredni udeležbi po 1. točki
prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 in obdobju (trajanju) udeležbe iz 2. točke
prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 v času izplačila;
- dokazilo o rezidentstvu za davčne namene izplačevalca
oziroma potrdilo davčnih oblasti države, v kateri se poslovna enota nahaja, o
obstoju te poslovne enote v času izplačila.
(2) Če je izplačevalec iz države članice EU, ki ni
Slovenija, mora davčni obračun iz prvega odstavka tega člena vsebovati tudi
dokazila o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 18. člena ZDDPO-1 v času
izplačila.
(3) Dokazila iz prvega in drugega odstavka tega člena
se predloži za vsako izplačilo posebej. Če iz dokazila izhaja izpolnjevanje
pogojev v določenem obdobju, lahko dokazila veljajo za več izplačil, vendar ne
več kot 12 mesecev od njihove izdaje.
(4) Bančna garancija iz tretjega odstavka 18. člena
ZDDPO-1 se predloži ob predložitvi davčnega obračuna, v katerem prejemnik
izvzame dividende iz davčne osnove po 18. členu ZDDPO-1, in sicer za vsako izplačilo
posebej.
(5) Bančne garancije iz četrtega odstavka tega člena ni
potrebno predložiti, če se je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 18. člena
ZDDPO-1 izpolnil do zaključka obdobja, za katerega se vlaga obračun davka,
četudi v času izplačila ni bil izpolnjen.
(6) Davčni organ predloženo garancijo zavrne, če le-ta
ni ustrezna. Bančna garancija ni ustrezna, če nima lastnosti iz šestega
odstavka 18. člena ZDDPO-1.
(7) Če davčni organ ugotovi, da predložena garancija ni
ustrezna, s sklepom zahteva, da prejemnik lahko prvotno garancijo v treh dneh
nadomesti z novo.
(8) V primeru neizpolnitve pogoja iz 2. točke prvega
odstavka 18. člena ZDDPO-1 se veljavnost garancije podaljša za 60 dni. To
podaljšanje veljavnosti mora biti navedeno v garanciji.
(9) Če se pogoj ne izpolni, davčni zavezanec lahko v
osmih dneh davek plača. Če davčni zavezanec davka ne plača, davčni organ
garancijo unovči nemudoma.
354. člen
(vračilo plačanega davka)
Če je bil davek plačan, pa se pogoj iz 2. točke prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 naknadno izpolni, je davčni zavezanec upravičen do vračila tega davka.
355. člen
(davčni odtegljaj)
Plačnik oziroma oseba, ki se v skladu z 19. členom tega zakona šteje za plačnika davka, je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, davek izračuna, odtegne in plača.
356. člen
(predložitev obračuna davčnega odtegljaja in plačilo davčnega odtegljaja)
(1) Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev na
obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, pristojnemu davčnemu
organu in davčnemu zavezancu najkasneje na dan plačila dohodkov.
(2) Plačnik davka mora davčni odtegljaj plačati na dan
plačila dohodka.
357. člen
(poročanje plačnika davka v zvezi s primeri, ko ni davčnega odtegljaja)
(1) Plačnik davka, ki izplača dohodek, od katerega se v skladu z
drugim odstavkom 68. člena ZDDPO-1 davek ne izračuna, odtegne in plača, mora o
vsakem takšnem izplačilu dohodka pisno obvestiti pristojni davčni organ,
kateremu bi, če bi davek izračunal, odtegnil in plačal, predložil obračun
davčnega odtegljaja.
(2) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena mora
vsebovati vrsto in višino dohodka, datum izplačila, davčno številko plačnika
oziroma osebe, ki se v skladu s tem zakonom šteje za plačnika, in davčno
številko osebe, ki ji je bil dohodek plačan.
(3) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena ima lahko
obliko zbirnega obvestila, tako da je viden vsak posamezen dohodek in vsaka
posamezna oseba, ki ji je bil ta dohodek plačan, posebej.
(4) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena se predloži
pristojnemu davčnemu organu iz prvega odstavka tega člena za vsak mesec
posebej, v petih dneh po poteku meseca, za katerega se poroča.
(5) Obliko in podrobnejšo vsebino obvestila iz prvega
odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
358. člen
(postopek v zvezi z obdavčenjem, ki velja za matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU)
(1) Plačnik davka, če se davek od plačil dividend in dohodkov,
podobnih dividendam, ne odtegne po 69. členu ZDDPO-1, mora davčnemu organu v 15
dneh, za vsako izplačilo posebej, če davka ni odtegnil, predložiti:
- dokazilo o rezidentstvu prejemnika za davčne namene v
času izplačila;
- dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz 3.a in 3.c točke
prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 v času izplačila;
- dokazilo o minimalni neposredni udeležbi po 1. točki
prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 in obdobju (trajanju) udeležbe iz 2. točke
prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 v času izplačila.
(2) Bančna garancija iz 69. člena ZDDPO-1 se izroči ob
izplačilu dividende.
(3) Davčni organ lahko predloženo garancijo zavrne, če
le-ta ni ustrezna. Bančna garancija ni ustrezna, če nima lastnosti iz četrtega
odstavka 69. člena ZDDPO-1.
(4) Če davčni organ ugotovi, da predložena garancija ni
ustrezna, s sklepom zahteva, da plačnik davka lahko prvotno garancijo v treh
dneh nadomesti z novo.
(5) V primeru neizpolnitve pogoja iz 2. točke prvega
odstavka 69. člena ZDDPO-1 se veljavnost garancije podaljša za 60 dni. To
podaljšanje veljavnosti mora biti navedeno v garanciji.
(6) Če se pogoj ne izpolni, plačnik davka lahko v osmih
dneh davek plača. Če zavezanec davka ne plača, davčni organ garancijo unovči
nemudoma.
359. člen
(vračilo plačanega davka)
Če je bil davek odtegnjen, pa se je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 naknadno izpolnil, je plačnik davka upravičen do vračila davka. O vložitvi zahtevka za vračilo in vračilu davka mora plačnik davka nemudoma pisno obvestiti prejemnika dividend.
360. člen
(postopek v zvezi z obdavčenjem, ki velja v zvezi s plačili obresti in plačili uporabe premoženjskih pravic med povezanimi družbami iz različnih držav članic EU)
(1) Vlogo iz desetega odstavka 70. člena ZDDPO-1 vloži plačnik davka
pri pristojnem davčnem organu.
(2) Vloga iz desetega odstavka 70. člena ZDDPO-1 mora
vsebovati:
- dokazilo o rezidentstvu družbe prejemnice za davčne
namene oziroma potrdilo davčnih oblasti države članice EU, v kateri je družba
prejemnica rezident za davčne namene ali v kateri se poslovna enota nahaja, o
obstoju poslovne enote;
- dokazilo o upravičenem lastništvu družbe prejemnice
po četrtem odstavku 70. člena ZDDPO-1 ali o izpolnjevanju pogojev po petem
odstavku 70. člena ZDDPO-1, ko gre za poslovno enoto;
- dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz 4.c točke prvega
odstavka 70. člena ZDDPO-1;
- dokazilo o minimalni neposredni udeležbi po 2. točki
prvega odstavka 70. člena ZDDPO-1 in obdobju udeležbe iz 3. točke prvega
odstavka 70. člena ZDDPO-1;
- v primeru, ko se ali bi se lahko uporabil drugi
odstavek 70. člena ZDDPO-1, dokazilo o specifikaciji zneska iz istega odstavka
in uporabljeni metodi za določitev te specifikacije;
- pravno podlago za izplačilo (pogodbo).
(3) Vlogo iz prvega odstavka tega člena se vloži za
vsako izplačilo posebej. Veljavnost dokazil, ki jih vsebuje vloga, je 12
mesecev od njihove izdaje.
(4) Davčni organ mora izdati dovoljenje iz desetega
odstavka 70. člena ZDDPO-1 najkasneje tri mesece od vložitve vloge. Dovoljenje
velja eno leto od izdaje.
(5) Če niso več izpolnjeni pogoji, da se davek ne
odtegne, mora družba ali poslovna enota prejemnica nemudoma obvestiti družbo
ali poslovno enoto plačnico. Obvestiti mora tudi davčni organ države družbe ali
poslovne enote plačnice.
(6) Če je bil davek odtegnjen, pa so bili izpolnjeni
pogoji, da se ne odtegne, se lahko pri davčnem organu uveljavlja vračilo
odtegnjenega davka. Davčni organ lahko zahteva dokazila iz drugega odstavka
tega člena.
(7) Davčni organ mora vrniti preveč odtegnjeni davek v
enem letu od prejema vloge za vračilo odtegnjenega davka in zahtevanih dokazil,
če jih je upravičeno zahteval. Če se zahtevani davek ne vrne v tem obdobju, je
prejemnik, družba ali poslovna enota, upravičena od poteka tega obdobja naprej
do zamudnih obresti po stopnji iz 31. člena tega zakona.
361. člen
(postopek pri obdavčitvi pri prenosu dejavnosti)
(1) Dovoljenje iz 35. člena ZDDPO-1 se izda za posamično
transakcijo.
(2) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži prenosna družba
ali družba prejemnica, ki je rezident Slovenije, če sta obe rezidenta Slovenije
pa prenosna družba, če nobena ni rezident Slovenije pa družba prejemnica,
najmanj 30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 30. člena ZDDPO-1.
(3) Vloga mora vsebovati naslednje:
- dokazila, da se prenosna družba oziroma družba
prejemnica štejeta za rezidenta države članice EU, ki ni Slovenija, po drugem
odstavku 32. člena ZDDPO-1, če katera od njiju ali obe nista rezidenta
Slovenije;
- opis dejavnosti, ki se prenaša ali se prenašajo,
zadnjo bilanco stanja prenosne družbe z navedbo sredstev in obveznosti, ki
pripadajo preneseni dejavnosti ali dejavnostim, ter navedbo dejstev, ki
dokazujejo, da z organizacijskega vidika predstavlja dejavnost oziroma
dejavnosti, ki se prenašajo, posebno poslovanje;
- zneske rezerv in rezervacij, ki jih je oblikovala
prenosna družba v zadnji bilanci stanja in se pripišejo preneseni dejavnosti
ali dejavnostim, zneske izgub prenosne družbe, ki se pripišejo preneseni
dejavnosti ali dejavnostim, in davčne oprostitve in pogoje v zvezi z njimi, ki
bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen;
- navedbo družbe prejemnice, ki je rezident Slovenije,
če je tudi prenosna družba rezident Slovenije, ali gre za prenos dejavnosti v
Sloveniji ali v državi članici EU, ki ni Slovenija, z navedbo te države;
- izjavo družbe prejemnice, da bodo po prenosu
prenesena sredstva, obveznosti, rezervacije, rezerve in izgube pripadale
poslovni enoti družbe prejemnice v Sloveniji ali družbi prejemnici, ki je
rezident Slovenije, vendar ne njeni poslovni enoti izven Slovenije;
- izjavo prenosne družbe, da bo obdržala prejete
vrednostne papirje družbe prejemnice najmanj 36 mesecev po dnevu prenosa
dejavnosti;
- tržno ceno vrednostnih papirjev družbe prejemnice na
dan pred vložitvijo vloge iz drugega odstavka tega člena;
- izjavo prenosne družbe ali družbe prejemnice, ki v
skladu z drugim odstavkom tega člena ni navedena kot družba, ki vloži vlogo za
izdajo dovoljenja, da se strinja z vložitvijo zahtevka za dovoljenje.
(4) Če vlagatelj še ne razpolaga z dokumentacijo, ki jo
mora vsebovati vloga, v trenutku vložitve vloge, jo predloži naknadno ter o tem
ob predložitvi vloge v vlogi poda izjavo. Predložiti jo mora nemudoma, ko z njo
razpolaga.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja
najkasneje v 30 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi in se vroči prenosni
družbi in družbi prejemnici.
(6) Na podlagi dovoljenja prenosna družba in družba
prejemnica uveljavljata oprostitev oziroma upravičenja ter opravita vrednotenje
in prevzameta pravice in obveznosti v davčnem obračunu.
(7) Davčni organ zavrne izdajo dovoljenja, če niso
izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZDDPO-1, ki se nanašajo na rezidentstvo prenosne
družbe in družbe prejemnice in na lokacijo, prenosa dejavnosti oziroma
nahajanje dejavnosti oziroma poslovno enoto družbe prejemnice.
(8) Davčni organ lahko izdano dovoljenje razveljavi na
zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti, če:
- ugotovi, da eden ali več pogojev, na podlagi katerih
se dovoljenje izda, ni ali ni več izpolnjen oziroma se ni ali se ne izpolnjuje;
- je bilo dovoljenje izdano na podlagi netočnih ali
nepopolnih podatkov in je vlagatelj vedel ali bi moral vedeti, da so bili
podatki netočni ali nepopolni in da dovoljenje ne bi moglo biti izdano na
podlagi točnih in popolnih podatkov;
- če prenosna družba in družba prejemnica ne izvršujeta
naloženih obveznosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
(9) Razveljavitev učinkuje, kot da dovoljenja ni bilo
oziroma je bilo zavrnjeno. Če je bilo dovoljenje razveljavljeno, morata
prenosna družba in družba prejemnica v 90 dneh obračunati in plačati razliko v
davku, ki je nastala zaradi uveljavljanja oprostitve oziroma upravičenj.
(10) Prenosna družba oziroma družba prejemnica iz
drugega odstavka tega člena, ki je določena, da vloži vlogo, mora davčnemu
organu predložiti dokumentacijo, ki dokazuje izpolnjevanje pogojev, vrednotenje
in prevzem pravic in obveznosti po 30. do 35. členu ZDDPO-1, s katero razpolaga
prenosna družba oziroma družba prejemnica, ki ni rezident ali nerezident po
ZDDPO-1 in ni ustanovljena v Sloveniji.
(11) Prenosna družba oziroma družba prejemnica morata
hraniti dokumentacijo, ki je povezana z transakcijo, še deset let od konca
koledarskega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.
(12) Če po izdaji dovoljenja nastopijo kakršnekoli
spremembe v zvezi s transakcijo, morata prenosna družba oziroma družba
prejemnica o nastalih spremembah nemudoma pisno obvestiti davčni organ.
(13) Davčni organ lahko od prenosne družbe oziroma
družbe prejemnice zahteva:
- ocenjene zneske izgub prenosne družbe, ki jih bo
družba prejemnica lahko prenesla pod enakimi pogoji, kot bi veljali za prenosno
družbo, če prenos ne bi bil izvršen,
- ocenjene zneske dobičkov ali izgub, ki jih prenosna
družba doseže ob prenosu sredstev ali obveznosti.
(14) Ne glede na trinajsti odstavek tega člena morata
prenosna družba oziroma družba prejemnica davčnemu organu v vsakem primeru
poročati o izpolnitvi oziroma neizpolnitvi pogoja o roku iz prvega odstavka 35.
člena ZDDPO-1.
362. člen
(postopek pri obdavčitvi pri zamenjavi kapitalskih deležev)
(1) Dovoljenje iz 40. člena ZDDPO-1 se izda za posamično
transakcijo.
(2) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži za družbenike
prevzete družbe prevzeta družba pred predvidenim datumom transakcije iz 36.
člena ZDDPO-1.
(3) Vloga mora vsebovati naslednje:
- navedbo družbe prevzemnice in vseh družbenikov
prevzete družbe in družbe prevzemnice;
- dokazila o rezidentstvu družbe prevzemnice in
prevzete družbe, dokazila o rezidentstvu družbenikov prevzete družbe in družbe
prevzemnice, ki zamenjajo kapitalske deleže in dokazilo o lastništvu
vrednostnih papirjev družbenika, ki ni rezident Slovenije, v skladu z 2. točko
prvega odstavka 38. člena ZDDPO-1;
- tržno in knjigovodsko vrednost vrednostnih papirjev
prevzete družbe in družbe prevzemnice na dan pred oddajo vloge;
- ocenjene zneske plačila v denarju, ki bo opravljen
posameznim družbenikom namesto izdaje ali prenosa vrednostnih papirjev;
- dokumentacijo, ki jo je potrebno predložiti skupaj s
predlogom za vpis transakcije v sodni register po zakonu, ki ureja gospodarske
družbe, oziroma primerljiv register države članice EU;
- izjavo o predvideni udeležbi družbe prevzemnice v
prevzeti družbi po zamenjavi kapitalskih deležev;
- izjavo družbe prevzemnice ali prevzete družbe, ki v
skladu z drugim odstavkom tega člena ni navedena kot družba, ki vloži vlogo za
izdajo dovoljenja, da se strinja z vložitvijo zahtevka za dovoljenje.
(4) Če vlagatelj še ne razpolaga z dokumentacijo, ki jo
mora vsebovati vloga, v trenutku vložitve vloge, jo predloži naknadno ter o tem
ob predložitvi vloge v vlogi poda izjavo. Predložiti jo mora nemudoma, ko z njo
razpolaga.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja
najkasneje v 30 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi in se vroči prevzeti
družbi, v njem pa so navedeni družbeniki, ki izpolnjujejo pogoj iz 2. točke
prvega odstavka 38. člena ZDDPO-1. Prevzeta družba mora o pridobitvi dovoljenja
nemudoma obvestiti družbenike iz 2. točke prvega odstavka 38. člena ZDDPO-1.
(6) Na podlagi dovoljenja družbeniki prevzete družbe
uveljavljajo oprostitev oziroma upravičenja, družba prevzemnica pa opravi
ovrednotenje prejetih vrednostnih papirjev, v davčnem obračunu. Družbenik
prevzete družbe davčnemu obračunu, v katerem uveljavlja oprostitev iz tega
odstavka, priloži obvestilo prevzete družbe o pridobitvi dovoljenja.
(7) Davčni organ zavrne izdajo dovoljenja, če niso
izpolnjeni pogoji iz 38. člena ZDDPO-1, ki se nanašajo na rezidentstvo družbe
prevzemnice in prevzete družbe.
(8) Davčni organ lahko izdano dovoljenje razveljavi na
zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti, če:
- ugotovi, da eden ali več pogojev, na podlagi katerih
se dovoljenje izda, ni ali ni več izpolnjen oziroma se ni ali se ne izpolnjuje;
- je bilo dovoljenje izdano na podlagi netočnih ali
nepopolnih podatkov in je vlagatelj vedel ali bi moral vedeti, da so bili
podatki netočni ali nepopolni in da dovoljenje ne bi moglo biti izdano na
podlagi točnih in popolnih podatkov;
- če prevzeta družba in družba prevzemnica ne
izvršujeta naloženih obveznosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
(9) Razveljavitev učinkuje, kot da dovoljenja ni bilo
oziroma je bilo zavrnjeno. Če je bilo dovoljenje razveljavljeno, morajo
družbeniki v 90 dneh obračunati in plačati razliko v davku, ki je nastala
zaradi uveljavljanja oprostitve.
(10) Prevzeta družba in družba prevzemnica morata
davčnemu organu predlagati dokumentacijo, ki dokazuje izpolnjevanje pogojev.
Dokumentacijo, ki je povezana z transakcijo, morata hraniti še deset let od
konca koledarskega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.
(11) Če po izdaji dovoljenja nastopijo kakršnekoli
spremembe v zvezi s transakcijo, morata prevzeta družba oziroma družba
prevzemnica o nastalih spremembah nemudoma pisno obvestiti davčni organ.
(12) Ne glede na enajsti odstavek tega člena morata
prevzeta družba in družba prevzemnica davčnemu organu v vsakem primeru poročati
o trajanju prevzema in datumu izvršitve prevzema ter borzi, preko katere je bil
prevzem opravljen.
363. člen
(postopek pri obdavčitvi pri združitvah in delitvah)
(1) Dovoljenje iz 47. člena ZDDPO-1 se izda za posamično
transakcijo.
(2) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži prenosna družba
ali družba prejemnica, ki je rezident Slovenije, če sta obe rezidenta Slovenije
pa prenosna družba, če nobena ni rezident Slovenije pa družba prejemnica,
najmanj 30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 41. člena ZDDPO-1.
(3) Vloga mora vsebovati naslednje:
- navedbo družb, ki se združujejo oziroma delijo;
- dokazila, da se prenosna družba oziroma družba
prejemnica štejeta za rezidenta države članice EU, ki ni Slovenija, po drugem
odstavku 43. člena ZDDPO-1, če katera od njiju ali obe nista rezidenta
Slovenije;
- dokazila o rezidentstvu družbenikov prenosne družbe,
ki bodo pri združitvi ali delitvi zamenjali vrednostne papirje v prenosni
družbi za vrednostne papirje v družbi prejemnici in dokazilo o lastništvu
vrednostnih papirjev v skladu z 2. točko drugega odstavka 45. člena ZDDPO-1;
- zadnjo bilanco stanja prenosne družbe oziroma
prenosnih družb, če jih je več, z navedbo sredstev in obveznosti, ki se
prenašajo ter navedbo dejstev, ki dokazujejo, da z organizacijskega vidika
predstavlja dejavnost oziroma dejavnosti, ki se prenašajo, posebno poslovanje;
- zneske rezerv in rezervacij, ki jih je oblikovala
prenosna družba v zadnji bilanci stanja, zneske izgub prenosne družbe, davčne
oprostitve in pogoje v zvezi z njimi, ki bi veljali za prenosno družbo, če
prenos ne bi bil izvršen, navedba udeležbe, če jo ima, družbe prejemnice v
prenosni družbi;
- navedbo, če sta prenosna družba in družba prejemnica
rezidenta Slovenije, ali se dejavnost prenosne družbe opravlja v Sloveniji ali
v državi članici EU, ki ni Slovenija, z navedbo te države;
- izjavo družbe prejemnice, če gre za situacijo iz 2.
točke prvega odstavka 43. člena ZDDPO-1, da po združitvi ali delitvi prenesena
sredstva, obveznosti, rezervacije, rezerve in izgube ne bodo pripadale poslovni
enoti družbe prejemnice izven Slovenije, oziroma če gre za situacijo iz 3.
točke prvega odstavka 43. člena ZDDPO-1, da bodo po združitvi ali delitvi
prenesena sredstva, obveznosti, rezervacije, rezerve in izgube pripadale
poslovni enoti družbe prejemnice v Sloveniji;
- ocenjene zneske plačila v denarju, ki bo opravljen
posameznim družbenikom ob odsvojitvi vrednostnih papirjev;
- tržno in knjigovodsko vrednost vrednostnih papirjev
družbe prejemnice na dan pred vložitvijo vloge iz drugega odstavka tega člena;
- izjavo prenosne družbe ali družbe prejemnice, ki v
skladu z drugim odstavkom tega člena ni navedena kot družba, ki vloži vlogo za
izdajo dovoljenja, da se strinja z vložitvijo zahtevka za dovoljenje.
(4) Če v trenutku vložitve vloge vlagatelj še ne razpolaga
z določeno dokumentacijo, ki jo mora vsebovati vloga, jo predloži naknadno ter
o tem ob predložitvi vloge v vlogi poda izjavo. Predložiti jo mora nemudoma, ko
z njo razpolaga.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja
najkasneje v 30 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi in se vroči prenosni
družbi in družbi prejemnici. V njem pa so navedeni družbeniki, ki izpolnjujejo
pogoj iz 2. točke drugega odstavka 45. člena ZDDPO-1. Dovoljenje velja tudi za
družbenike prenosne družbe, če so izpolnjeni pogoji iz 2. točke drugega
odstavka 45. člena ZDDPO-1.
(6) Na podlagi dovoljenja prenosna družba, družba
prejemnica in družbenik prenosne družbe uveljavljajo oprostitev oziroma
upravičenja ter opravijo vrednotenje in prevzamejo pravice in obveznosti v
davčnem obračunu.
(7) Davčni organ zavrne izdajo dovoljenja, če niso
izpolnjeni pogoji iz 43. člena ZDDPO-1, ki se nanašajo na rezidentstvo prenosne
družbe in družbe prejemnice in na kraj opravljanja dejavnosti oziroma poslovno
enoto družbe prejemnice.
(8) Davčni organ lahko izdano dovoljenje razveljavi na
zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti, če:
- ugotovi, da eden ali več pogojev, na podlagi katerih
se dovoljenje izda, ni ali ni več izpolnjen oziroma se ni ali se ne izpolnjuje;
- je bilo dovoljenje izdano na podlagi netočnih ali
nepopolnih podatkov in je vlagatelj vedel ali bi moral vedeti, da so bili
podatki netočni ali nepopolni in da dovoljenje ne bi moglo biti izdano na
podlagi točnih in popolnih podatkov;
- če prenosna družba in družba prejemnica ne izvršujeta
naloženih obveznosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
(9) Razveljavitev učinkuje, kot da dovoljenja ni bilo
oziroma je bilo zavrnjeno. Če je bilo dovoljenje razveljavljeno, morata
prenosna družba, družba prejemnica in družbeniki prenosne družbe v 90 dneh
obračunati in plačati razliko v davku, ki je nastala zaradi uveljavljanja
oprostitve oziroma upravičenj.
(10) Prenosna družba oziroma družba prejemnica, ki je
rezident Slovenije, mora davčnemu organu predlagati dokumentacijo, ki dokazuje
izpolnjevanje pogojev, vrednotenje in prevzem pravic in obveznosti po 41. do
48. členu ZDDPO-1, s katero razpolaga prenosna družba oziroma družba
prejemnica, ki ni rezident ali nerezident po ZDDPO-1 in ni ustanovljena v Republiki
Sloveniji.
(11) Če po izdaji dovoljenja nastopijo kakršnekoli
spremembe v zvezi s transakcijo, morata prenosna družba oziroma družba
prejemnica o nastalih spremembah nemudoma pisno obvestiti davčni organ.
(12) Davčni organ lahko od prenosne družbe oziroma
družbe prejemnice zahteva:
- ocenjene zneske izgub prenosne družbe, ki jih bo
družba prejemnica lahko prenesla pod enakimi pogoji, kot bi veljali za prenosno
družbo, če prenos ne bi bil izvršen,
- ocenjene zneske dobičkov ali izgub, ki jih prenosna
družba doseže ob prenosu sredstev ali obveznosti.
364. člen
(dovoljenje za obdavčenje v skupini)
(1) Dovoljenje, s katerim dovoli obdavčenje v skupini, izda davčni
organ, pristojen za glavnega davčnega zavezanca v skupini.
(2) Davčni organ izda eno dovoljenje za vsa tri leta
obdavčenja v skupini.
(3) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži glavni davčni
zavezanec, najmanj 60 dni pred začetkom obdavčenja v skupini.
(4) Vloga mora vsebovati naslednje:
- dokaz o izpolnjevanju pogoja o udeležbi iz 2. točke
prvega odstavka 64. člena ZDDPO-1;
- pogodbo iz 2. točke 65. člena ZDDPO-1;
- dokazilo o izpolnjevanju pogoja iz 1. točke 65. člena
ZDDPO-1;
- izjavo podrejenega davčnega zavezanca, da se strinja
z vložitvijo vloge za dovoljenje.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja
najkasneje v 15 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi na glavnega davčnega
zavezanca in podrejenega davčnega zavezanca in se vroči glavnemu davčnemu
zavezancu.
(6) Na podlagi dovoljenja glavni davčni zavezanec in
podrejeni davčni zavezanec izračunata davek za skupino v skladu s 338. členom
tega zakona.
(7) Glavni davčni zavezanec oziroma podrejeni davčni
zavezanec morata o dejstvih iz 2., 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 66.
člena ZDDPO-1 v 15 dneh od dne nastanka dejstva pisno obvestiti davčni organ in
druge davčne zavezance, ki izračunavajo davek v skladu s 338. členom tega
zakona.
(8) Davčni zavezanci, ki izračunavajo davek v skladu s
338. členom tega zakona, v 60 dneh po nastanku dejstev iz 2., 3., 4. in 5.
točke drugega odstavka 66. člena ZDDPO-1 predložijo pristojnemu davčnemu organu
obračune davka za pretekla obdobja, za katera so uveljavljali obdavčenje v
skupini. Ob predložitvi obračunov plačajo razliko v davku, ki je nastala zaradi
obdavčenja v skupini za vsa leta obdavčenja v skupini.
365. člen
(podatki v zvezi s povezanimi osebami)
(1) Davčni zavezanec zagotavlja, glede na naravo in okoliščine
transakcije, naslednjo dokumentacijo o oblikovanju transfernih cen:
1. v zvezi z organizacijsko strukturo:
- navedbo udeležencev v transakcijah med povezanimi
osebami, opis povezave med udeleženci v transakcijah ter zgodovine povezave s
pomembnimi spremembami v povezavi,
- navedbo pridruženih podjetij, katerih transakcije
neposredno ali posredno vplivajo na višino cene v transakcijah med povezanimi
osebami,
- opis organizacijske strukture davčnega zavezanca na
svetovni ravni, s shemo organizacijske strukture, ki vsebuje vse povezane
osebe, ki so udeležene v transakcijah, ki bi lahko bile pomembne pri
ugotavljanju primerljive tržne cene dokumentirane transakcije,
2. v zvezi z vrsto dejavnosti oziroma panoge ter
tržnimi pogoji:
- opis dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo davčni
zavezanec in ostali udeleženci v transakcijah med povezanimi osebami, in
navedba pomembnih preteklih dogodkov,
- navedbo splošnih ekonomskih in pravnih dejavnikov, ki
vplivajo na poslovanje davčnega zavezanca in na celotno panogo, v kateri deluje
davčni zavezanec,
- načrti davčnega zavezanca v obsegu, ki pripomore k
boljšemu razumevanju vrst transakcij med povezanimi osebami in namena teh
transakcij, primeroma načrt prodaje, proizvodnje in širitve poslovnih
aktivnosti,
- opis strukture, intenzivnosti in dinamike
konkurenčnega okolja, ki vpliva na poslovanje davčnega zavezanca in navedba
tržnega deleža davčnega zavezanca na domačem trgu in na trgu drugih držav, kjer
imajo sedeže ostali udeleženci transakcij med povezanimi osebami,
- opis neopredmetenih sredstev davčnega zavezanca, ki
bi lahko bila pomembna pri določanju cen proizvodov in storitev davčnega
zavezanca v transakcijah s povezanimi osebami,
- informacije o postopkih, ki so bili izvedeni,
sredstvih, ki so bila uporabljena, in tveganjih, katerim je bil izpostavljen
davčni zavezanec, v zvezi s transakcijami s povezanimi osebami,
- opis kapitalskih razmerij, ki se nanašajo na
transakcije s povezanimi osebami, primeroma vire financiranja,
3. v zvezi s transakcijami med povezanimi osebami:
- opis transakcij med povezanimi osebami, ki razkriva
sredstva ter storitve, na katere se nanaša transakcija, udeležence, tip,
pogostost in vrednost transakcij ter vseh pomembnih poslov povezanih oseb na
pomembnih geografskih trgih, valuta transakcij, roki in pogoji transakcij in
njihova povezava z roki in pogoji drugih transakcij, ki so potekale med
udeleženci,
- kopije vseh pomembnih dogovorov med povezanimi
osebami,
4. v zvezi s predpostavkami, strategijami in tržnimi
usmeritvami:
- pomembne informacije v zvezi s poslovnimi
strategijami in pomembne posebne okoliščine, primeroma transakcije med
povezanimi osebami, ki se v celoti ali deloma kompenzirajo med sabo, strategije
pridobitve tržnega deleža, proces izbire distribucijskih poti in strategije
uprave, ki vplivajo na določitev transfernih cen,
- v primeru, da si davčni zavezanec aktivno prizadeva
za pridobitev večjega tržnega deleža, dokumentacijo, ki dokazuje, da je bila
izvedena primerna analiza pred uvedbo strategije povečanja tržnega deleža, da
se bo strategija povečanja tržnega deleža izvajala le v razumno dolgem obdobju
in da se stroški, ki jih nosi vsaka povezana oseba, delijo proporcionalno glede
na pričakovane koristi vsake povezane osebe,
- predpostavke in informacije v zvezi z dejavniki, ki so
vplivali na določitev transfernih cen ali izbiro politike določanja transfernih
cen za celotno skupino povezanih oseb, v katero spada tudi davčni zavezanec,
5. v zvezi z analizo primerljivosti, analizo funkcij in
analizo tveganj:
- opis sredstev, ki so primerljiva s predmetom
transakcije, primeroma za sredstva, ki niso neopredmetena sredstva, njihove
fizične lastnosti, kvaliteto, dostopnost, primeroma za storitve njihovo vrsto
in primeroma za neopredmetena sredstva obliko transakcije, vrsto neopredmetenega
sredstva, pravice do uporabe neopredmetenega sredstva, ki so prenesene, in
pričakovane koristi od uporabe neopredmetenega sredstva,
- dokumentacijo, ki dokazuje dejstva, ki bi lahko
vplivala na transferne cene ali dobičke v primeru transakcij s povezanimi
osebami,
- za primerljive davčne zavezance in za sredstva, ki so
primerljiva s predmetom transakcije, mora davčni zavezanec opredeliti
dejavnike, ki jih je upošteval pri oceni primerljivosti,
- uporabljeni kriteriji pri sredstvih, ki so
primerljiva s predmetom transakcije, vključno z ekonomskimi učinki,
- opredelitev morebitnih sredstev v lasti davčnega
zavezanca, ki so primerljiva s predmetom transakcije,
- prilagoditve, ki so bile uporabljene pri sredstvih,
ki so primerljiva s predmetom transakcije, in razlogi za te prilagoditve,
- dokumentacijo, ki dokazuje dejstva, ki bi lahko
vplivala na transferne cene ali dobičke v primeru transakcij s povezanimi
osebami,
- v primeru, da davčni zavezanec, pri ugotavljanju
primerljive tržne cene po eni metodi ali po več metodah, ugotovi več enako
verjetnih zneskov primerljive tržne cene oziroma razpon primerljivih tržnih
cen, dokumentacijo, ki je bila uporabljena pri izračunavanju teh zneskov
oziroma razpona,
- povzetek analiz z najpomembnejšimi ugotovitvami,
6. v zvezi z izbiro metode določanja primerljive tržne
cene:
- opis izbrane metode z razlogi, zakaj je bila izbrana,
vključno z ekonomsko analizo in predpostavkami, na katerih temelji,
- opis podatkov in metod, ki so bile primerjane,
izvedenih analiz za ugotovitev primerne metode določanja transfernih cen in
pojasnilo, zakaj ni bila izbrana kakšna druga metoda za določanje primerljive
tržne cene,
7. v zvezi z uporabo primerljive tržne cene:
- dokumentacijo o vseh uporabljenih predpostavkah in
ocenah, ki so bile narejene oziroma uporabljene v procesu izbire primerljive
tržne cene,
- dokumentacijo z izračuni, ki jih je davčni zavezanec
izvedel pri procesu uporabe izbrane metode, ter morebitni prilagojeni dejavniki,
- potrebne posodobitve dokumentacije preteklih let, na
katero se sklicuje davčni zavezanec, na način, da izraža prilagoditve za
kakršnekoli spremembe v pomembnih dejstvih in okoliščinah,
8. drugo dokumentacijo:
- dokumentacijo, ki predstavlja podlago oziroma
podporo, ali na katero se sklicuje davčni zavezanec pri izvajanju analiz v
zvezi s primerljivimi tržnimi cenami,
9. kazalo dokumentacije:
- splošno kazalo in popis dokumentacije ter opis
sistema hrambe dokumentacije, ki se uporablja za shranjevanje dokumentacije in
vpogled v dokumentacijo.
(2) Davčni zavezanec dokumentacijo iz prvega odstavka
tega člena zagotavlja tekoče, vendar najkasneje do predložitve davčnega
obračuna, po posamezni transakciji. Če se transakcije bistveno ne razlikujejo,
lahko davčni zavezanec zagotavlja dokumentacijo tudi za dve ali več transakcij
s tem, da mora opraviti prilagoditve, za kakršnekoli razlike med temi
transakcijami, če obstajajo.
(3) Minister, pristojen za finance, določi, katere podatke
iz dokumentacije iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec predlagati
ob predložitvi davčnega obračuna, pri tem pa upošteva, da gre za poročanje za
davčno obdobje, da gre za davčne zavezance različnih velikosti in da davčni
zavezanci dokumentacijo o posameznih transakcijah zagotavljajo v skladu s prvim
in drugim odstavkom tega člena in so jo dolžni dajati na razpolago davčnemu
organu v skladu s petim odstavkom tega člena, če ta to zahteva.
(4) Davčni zavezanec lahko vodi dokumentacijo iz prvega
odstavka tega člena v elektronski obliki.
(5) Davčni zavezanec mora v času davčnega
inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago
dokumentacijo iz tega člena. Davčni zavezanec da dokumentacijo na razpolago
praviloma nemudoma. Če davčni zavezanec ne more dati dokumentacije na razpolago
takoj, mu davčni organ določi rok, v katerem mora to storiti. Določen rok je
lahko najmanj 30 in največ 90 dni, glede na obseg in zahtevnost podatkov.
(6) Davčni zavezanec mora dokumentacijo iz tega člena
hraniti še deset let po zaključku leta, na katerega se nanaša.
(7) Za namene ugotavljanja prihodkov in odhodkov med
rezidentoma, ki sta povezani osebi, se smiselno uporabljajo določbe prvega do
šestega odstavka tega člena, pri čemer pa se upošteva, zlasti glede obsega
dokumentacije, da gre za določanje primerljivih tržnih cen v zvezi s
transakcijami rezidenti, ki so povezane osebe.
366. člen
(uveljavljanje odbitka tujega davka)
(1) Davčni zavezanec, ki je rezident, lahko uveljavlja odbitek iz
55. člena ZDDPO-1 v davčnem obračunu. Kadar davčni zavezanec v obračunu davka
uveljavlja odbitek tujega davka, vsebuje davčni obračun tudi dokazila iz prvega
odstavka 57. člena ZDDPO-1.
(2) Dokazila iz prvega odstavka tega člena so dokazila,
izdana s strani davčnega organa tuje države, v kateri je bil tuj davek plačan,
ali drug dokument, ki nedvoumno dokazuje davčno obveznost izven Slovenije.
IV. poglavje
Davek na dobitke od klasičnih iger na srečo
367. člen
(obračun davčnega odtegljaja)
(1) Davek na dobitke od klasičnih iger na srečo izračuna in odtegne
od vsakega posameznega dobitka prireditelj igre na dan izplačila dobitka, plača
pa najkasneje prvi delovni dan po izplačilu dobitka.
(2) Prireditelj klasičnih iger na srečo mora izračunati
davek na dobitke od klasičnih iger na srečo v obračunu davčnega odtegljaja, ki
ga predloži davčnemu organu najkasneje v roku iz prvega odstavka tega člena.
(3) Obrazec obračuna davčnega odtegljaja predpiše
minister, pristojen za finance.
V. poglavje
Davek na promet nepremičnin
368. člen
(davčna napoved)
Zavezanec za davek na promet nepremičnin mora vložiti napoved v 15 dneh po nastanku davčne obveznosti pri davčnem organu, na območju katerega nepremičnina leži. Napovedi mora priložiti dokazilo o lastništvu nepremičnine in listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičninah.
369. člen
(odločba)
(1) Davčni organ mora davčnemu zavezancu izdati odločbo o odmeri
davka na promet nepremičnin v 30 dneh po prejemu napovedi.
(2) Če so izpolnjeni predpisani pogoji, davčni organ
lahko izda odločbo v skladu s 117. členom tega zakona.
(3) Če dogovorjena prodajna cena ne ustreza ceni
nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne
obveznosti, pa davčni organ takšne cene v roku iz prvega odstavka tega člena ne
more ugotoviti, odmeri davek na promet nepremičnin z začasno odločbo od
napovedane davčne osnove.
370. člen
(stranka v postopku)
V postopku za odmero davka na promet nepremičnin ima položaj stranke tudi kupec, kadar pogodbeno prevzema obveznosti plačila davka na promet nepremičnin.
371. člen
(zamudne obresti)
(1) Davčnemu zavezancu, ki ni napovedal davčne obveznosti oziroma,
ki ni pravočasno napovedal davčne obveznosti, se od odmerjenega davka
zaračunajo zamudne obresti za čas od poteka roka za vložitev napovedi do
odkritja te obveznosti oziroma do naknadne vložitve napovedi.
(2) Zamudne obresti plača tudi davčni zavezanec, ki mu
je bila zaradi neustrezne prijavljene prodajne cene nepremičnine začasna
odločba nadomeščena z novo odločbo, in davčni zavezanec, ki je dal neresnične
podatke o prodajni ceni in mu je bila izdana nova odločba v obnovljenem
postopku.
(3) Zamudne obresti iz drugega odstavka tega člena se
obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona od zneska davka, ki se obračuna od
razlike med ugotovljeno in napovedano vrednostjo nepremičnine. Obresti pričnejo
teči po preteku 30 dni od dneva vročitve začasne odločbe oziroma odločbe, ki je
bila predmet obnovljenega postopka.
372. člen
(tek zastaranja)
Ne glede na določbe 58. in 59. člena tega zakona prične v primerih, ko davčni zavezanec ne napove pravočasno davčne obveznosti, teči zastaralni rok za odmero davka na promet nepremičnin po preteku leta, v katerem je bila davčna obveznost napovedana oziroma odkrita. Davka ni mogoče odmeriti po preteku desetih let od dneva, ko je zastaralni rok pričel teči.
373. člen
(overitev pogodbe; vračilo plačanega davka)
(1) Brez dokaza, da je plačan davek na promet nepremičnin oziroma,
da obstojijo zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih ni treba obračunati
davka na promet nepremičnin ali da pogodba ni predmet odmere, ni mogoče overiti
podpisov na pogodbi o prenosu lastninske pravice na nepremičnini.
(2) Če se pogodba o prenosu nepremičnine sporazumno
razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z
odločbo izreče za neveljavno, ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se
odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, če je
bil plačan, vrne.
(3) Če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče
izpolniti, ali se izpolni samo deloma, ima davčni zavezanec pravico zahtevati,
da se mu plačani davek na promet nepremičnin vrne v celoti oziroma v ustreznem
delu.
(4) Vračilo plačanega davka iz drugega in tretjega
odstavka tega člena lahko zahteva tudi kupec, ki je v skladu s 370. členom tega
zakona pridobil položaj stranke v postopku in plačal davek.
(5) V primerih iz drugega in tretjega odstavka tega
člena davčnemu zavezancu za vrnjen znesek davka ne pripadajo obresti.
VI. poglavje
Davek na dediščine in darila
374. člen
(splošno)
(1) Davek na dediščine in darila se davčnemu zavezancu odmeri z
odločbo.
(2) Če so izpolnjeni predpisani pogoji, davčni organ
lahko izda odločbo v skladu s 117. členom tega zakona.
375. člen
(davčna napoved za odmero davka na darilo)
(1) Davčni zavezanec, ki prejme v dar premoženje, od katerega se
plača davek na dediščine in darila, mora prejem darila napovedati v 15 dneh od
prejema darila pri pristojnem davčnem organu.
(2) Ne glede na drugi dostavek 91. člena tega zakona,
davčni zavezanec, ki prejme v dar nepremičnino, napove prejem darila pri
davčnem organu, kjer nepremičnina leži. Če nepremičnina leži na območju več
davčnih organov, davčni zavezanec napove prejem darila v skladu s prvim
odstavkom tega člena.
(3) Če davčni zavezanec, ki ni rezident Slovenije,
napove darilo, ki obsega samo premično premoženje in ni vpisan v davčni
register, napove darilo pri davčnem organu, kjer je darovalec vpisan v davčni
register. Darilo, ki obsega premično in nepremično premoženje, napove tak
zavezanec pri davčnem organu, kjer nepremičnina leži.
376. člen
(odmera davka na dediščino)
(1) Davčni zavezanec, ki podeduje premoženje, od katerega se plača
davek na dediščine in darila, ne vloži davčne napovedi. Odmera davka se izvrši
na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Če je predmet dedovanja
nepremičnina, pošlje sodišče sklep o dedovanju davčnemu organu, kjer
nepremičnina leži. Če zapuščina obsega samo premično premoženje ali če
podedovane nepremičinine ležijo na območju več davčnih organov, pošlje sodišče
sklep o dedovanju davčnemu organu, pri katerem je bil zapustnik vpisan v davčni
register.
(2) Za davčnega zavezanca, ki ni rezident Slovenije,
pošlje sodišče sklep o dedovanju, ki obsega premično premoženje, davčnemu
organu, kjer je zavezanec vpisan v davčni register, če ni vpisan, pa davčnemu
organu, kjer je bil zapustnik vpisan v davčni register. Za dediščino, ki obsega
premično in nepremično premoženje, pošlje sodišče sklep o dedovanju davčnemu
organu, kjer nepremičnina leži.
377. člen
(odmera davka na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju)
(1) Zavezanec, ki je prejel premoženje na podlagi pogodbe o
dosmrtnem preživljanju, mora to pogodbo prijaviti v 15 dneh od sklenitve
pogodbe pri davčnem organu, na območju katerega je premoženje.
(2) Davčno napoved za odmero davka na dediščine in
darila mora zavezanec vložiti v 15 dneh po smrti preživljanca pri davčnem
organu, pri katerem je prijavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
378. člen
(pristojni davčni organ)
Davek na dediščine in darila odmeri davčni organ, ki je pristojen za sprejem davčne napovedi oziroma pravnomočnega sklepa o dedovanju.
379. člen
(rok za izdajo odmerne odločbe)
Davek na dediščine in darila mora biti odmerjen v 30 dneh po prejemu davčne napovedi oziroma sklepa o dedovanju.
VII. poglavje
Davek od premoženja
380. člen
(splošno)
Davek od premoženja odmeri davčni organ zavezancu z odločbo.
381. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Zavezanec za davek od premoženja mora vložiti napoved v 15 dneh
od nastanka davčne obveznosti pri davčnem organu, kjer nepremičnina leži.
(2) Napoved za odmero davka na posest premičnega
premoženja mora zavezanec vložiti v roku, določenem v prvem odstavku tega
člena, pri pristojnem davčnem organu.
(3) Zavezanec je dolžan v roku 15 dni od dneva
spremembe napovedati vse spremembe, ki vplivajo na višino davčne obveznosti.
382. člen
(uveljavljanje začasne oprostitve)
(1) Začasno oprostitev davka na posest stavb zavezanec uveljavlja z
vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu, na območju katerega je stavba.
(2) Olajšavo v obliki znižanja odmerjenega davka na
posest stavb, ki se priznava za družinskega člana, zavezanec uveljavlja s
posebno vlogo, ki jo vloži pri davčnem uradu, na območju katerega je stavba, do
31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila
vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava za tisto leto ne prizna.
383. člen
(rok za izdajo odločbe in plačilo davka)
(1) Davek od premoženja na posest stavb odmeri davčni organ na
podlagi uradnih podatkov oziroma napovedi davčnega zavezanca z odločbo do 31.
marca za tekoče leto. Davek od premoženja na posest plovnih objektov odmeri
davčni organ na podlagi podatkov evidence o registraciji plovnih objektov v
Sloveniji oziroma davčni napovedi davčnega zavezanca o vpisu v evidenco v
Sloveniji ali v tujini z odločbo do 31. marca za tekoče leto. Davek od
premoženja se plačuje v trimesečnih obrokih.
(2) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena
plačujejo zavezanci, katerih odmerjeni davek ne presega 50.000 tolarjev, ta
davek v dveh polletnih obrokih.
(3) Zavezanci, katerim davek za tekoče leto še ni bil
odmerjen, plačujejo akontacije davka za tekoče leto na podlagi odločbe iz
preteklega leta.
VIII. poglavje
Plačevanje prispevkov za programe RTV Slovenija
384. člen
(splošno)
(1) Prispevek za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljnjem
besedilu: prispevek) plačuje zavezanec do 15. dne v mesecu za tekoči mesec v
višini, določeni z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št.
18/94, 29/94 - popr., 73/94 - odločba US, 88/99, 90/99 - popr., 113/2000 -
odločba US, 35/01 in 79/01) oziroma s sklepom vlade, izdanim na podlagi
omenjenega zakona.
(2) Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (v nadaljnjem
besedilu: javni zavod) mesečno obvešča zavezanca o višini prispevka.
385. člen
(izdaja odločbe v primeru neplačila)
Fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero javni zavod ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda javni zavod odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero mu naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe.
386. člen
(olajšave in oprostitve)
O olajšavah in oprostitvah plačevanja prispevka, določenih v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija, odloči javni zavod z odločbo, ki mora biti izdana v 30 dneh od prejema vloge za olajšavo oziroma oprostitev.
387. člen
(pooblastilo za izdajo odločbe in pritožba)
(1) Odločbo iz 385. in 386. člena tega zakona izda generalni
direktor javnega zavoda.
(2) Zoper odločbo iz 385. in 386. člena tega zakona je
dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za kulturo, v 15 dneh od vročitve
odločbe. Pritožbo je možno vložiti tudi v primeru, če odločba iz 386. člena
tega zakona ni izdana v predpisanem roku.
(3) Pritožba zoper odločbo iz drugega odstavka tega
člena ne zadrži njene izvršitve.
(4) Ministrstvo, pristojno za kulturo, lahko do
odločitve o pritožbi zoper odločbo iz drugega odstavka tega člena odloži
prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi, ker obstoji
verjetnost, da ne obstajajo zakonite podlage za nastanek obveznosti plačevanja
prispevka iz 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija oziroma, ker verjetno
obstoje dejstva, na podlagi katerih je mogoče uveljavljati olajšave in
oprostitve v skladu s 15.a členom Zakona o Radioteleviziji Slovenija.
388. člen
(postopek izterjave)
Postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi javni zavod po določbah tega zakona o davčni izvršbi, razen prisilne izterjave iz premičnega premoženja, ki jo opravlja Davčna uprava Republike Slovenije.
ŠESTI DEL
KAZENSKE DOLOČBE
389. člen
(davčni prekrški posameznikov)
Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če:
1. ne vloži davčne napovedi v roku, določenim s tem
zakonom (253., 270., 293., 304., 312., 317., 368., 375., 377. in 381. člen);
2. na zahtevo davčnega organa ne da podatkov, s
katerimi razpolaga (72. člen);
3. na poziv davčnega organa ne predloži prijave
premoženja, ali je ne predloži na predpisan način ali v prijavi navaja
neresnične podatke (114. člen);
4. na zahtevo davčnega organa ne predloži ali ne
predloži v predpisanem roku in na predpisan način seznama premoženja ali v
seznamu navaja neresnične podatke (133. člen);
5. ne omogoči davčnemu organu vpogleda v sef (171.
člen);
6. uporablja zarubljeno premičnino v nasprotju z
zakonom (172. člen);
7. odtuji, poškoduje, uniči ali na kakšen drug način
onemogoči unovčitev zarubljene premičnine (173. člen);
8. ne da vseh predpisanih podatkov, potrebnih za
obračun davčnega odtegljaja, družbi za upravljanje (309. člen).
390. člen
(hujši davčni prekrški posameznikov)
Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek
posameznik, če:
1. v davčni napovedi navede neresnične ali nepravilne
ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (23. člena);
2. v nasprotju z zakonom ne vloži davčne napovedi (23.,
253., 270., 293., 304., 312., 317., 368., 375., 377. in 381. člen);
3. v nasprotju z zakonom razkrije podatke, ki so davčna
tajnost ali jih sporoči tretjim osebam ali jih uporablja oziroma omogoči, da
jih uporablja tretja oseba (76. člen).
391. člen
(davčni prekrški v zvezi z opravljanjem dejavnosti)
(1) Z globo od 400.000 do 6,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek
pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja
dejavnost, če:
1. ne predloži davčnega obračuna ali ne predloži
davčnega obračuna na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (tretji,
četrti ali peti odstavek 14. člena, 277., 339. do 348. člen);
2. v davčnem obračunu navede neresnične ali nepravilne
ali nepopolne podatke in s tem spravi v zmoto davčni organ (peti odstavek 14.
člena, 277. člen, 339. do 348. člen);
3. ne predloži obračuna davčnega odtegljaja ali ne
predloži obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način oziroma v predpisanih
rokih (četrti in peti odstavek 18. člena, 265., 334., 335., 356. in 367. člen);
4. v obračunu davčnega odtegljaja navede neresnične ali
nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (šesti
odstavek 18. člena);
5. kot plačnik davka ne izračuna, odtegne ali ne plača
davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca v skladu z zakonom (20., 245., 267.,
285., 292., 300., 303., 316., 334., 335., 356. in 367. člen);
6. ne vloži davčne napovedi ali ne vloži davčne
napovedi na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (23., 286., 301. in
368. člen);
7. v davčni napovedi navede neresnične ali nepravilne
ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (23. člen);
8. ne vodi ali ne hrani poslovnih knjig in evidenc v
skladu s tem zakonom ali jih ne vodi v redu in pravilno oziroma na način, ki
zagotavlja podatke za ugotovitev davčnih obveznosti (61. in 63. člen);
9. kot plačnik davka ne vodi evidenc o dohodkih in o
odtegnjenih davkih po posameznem davčnem zavezancu (tretji odstavek 61. člena);
10. ne obvesti davčnega organa, kje se po prenehanju
davčnega zavezanca hrani dokumentacija oziroma kdo hrani dokumentacijo (peti
odstavek 63. člena);
11. ne navede davčne številke na predpisanih dokumentih
(65. in 66. člen);
12. v nasprotju s tem zakonom izplača dohodek fizični
osebi, ki ni predložila svoje davčne številke (drugi odstavek 66. člena);
13. v nasprotju z zakonom ne nakazuje plačila za
dobavljeno blago ali opravljene storitve ter druga plačila na transakcijske
račune prejemnikov (67. člen);
14. ne zagotovi na predpisan način izpisov iz
elektronsko vodenih poslovnih knjig ali evidenc oziroma ne omogoči dostopa ali
vpogleda v svoje elektronsko vodene knjige ali evidence ali v programsko ter strojno
opremo ali v baze podatkov oziroma ne zagotoviti elektronskega obdelovanja
podatkov na predpisan način ali če ne dokumentira posameznih sprememb
elektronskih rešitev na predpisan način (69. člen);
15. davčnemu organu na njegovo zahtevo ne da na razpolago
dokumentacije o elektronskem sistemu za vodenje poslovnih knjig in evidenc
(šesti odstavek 69. člena);
16. davčnemu organu v nasprotju z zakonom ne da na
razpolago podatkov iz evidenc, zbirk podatkov, registrov ali drugih evidenc, ki
jih vodi ali ne omogoči davčnemu organu vpogleda v svojo dokumentacijo ali
dokumentacijo s katero razpolaga povezana oseba (70. in 71. člen);
17. v nasprotju z zakonom razkrije podatke, ki so
davčna tajnost ali jih sporoči tretjim osebam ali jih uporablja oziroma
omogoči, da jih uporablja tretja oseba (76. člen);
18. davčnemu organu ne predloži dokumentacije ali ne da
pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor (99. in
107. člen);
19. na poziv davčnega organa ne predloži ali ne predloži
v predpisanem roku in na predpisan način seznama premoženja ali v seznamu
navaja neresnične podatke (133. člen);
20. ne omogoči davčnemu organu vpogleda v sef (171.
člen);
21. uporablja zarubljeno premičnino v nasprotju z
zakonom (172. člen);
22. odtuji, poškoduje, uniči ali na kakšen drug način
onemogoči unovčitev zarubljene premičnine (173. člen);
23. ne izračuna ali ne predloži izračuna akontacije
davka davčnemu organu v skladu z zakonom (drugi odstavek 278. člena in sedmi
odstavek 350. člena);
24. ne priglasi sprememb v zvezi z zemljišči, ki jih
uporablja v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (284.
člen);
25. uveljavlja oprostitev od katastrskega dohodka v
nasprotju z odločbo davčnega organa ali ne sporoči razlogov za prenehanje
oprostitve od katastrskega dohodka (296. člen);
26. kot družba za upravljanje ne izračunava ali ne
objavlja deležev rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada v skladu z
zakonom ali ne dostavi teh podatkov davčnemu organu v skladu z zakonom (308.
člen);
27. ne da vseh predpisanih podatkov, potrebnih za
obračun davčnega odtegljaja, družbi za upravljanje (309. člen);
28. davčnemu organu v nasprotju z zakonom ne dostavi
podatkov, potrebnih za pobiranje dohodnine ali ne dostavi teh podatkov v
predpisanih rokih ali na predpisan način (319. člen);
29. kot plačilni zastopnik ne ugotovi identitete in
rezidentstva upravičenega lastnika v skladu z zakonom (331. člen);
30. kot plačilni zastopnik davčnemu organu ne dostavi
predpisanih podatkov ali ne dostavi predpisanih podatkov na predpisan način
oziroma v predpisanem roku (332. in 333. člen);
31. ne predloži obračuna prispevkov za socialno varnost
ali ne predloži obračuna prispevka za socialno varnost na predpisan način
oziroma v predpisanih rokih (334. in 335. člen);
32. v obračunu prispevkov za socialno varnost navede
neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v
zmoto (334. člen);
33. davčnega organa ne obvesti o nameravani spremembi
davčnega obdobja (352. člen);
34. davčnega organa ne obvesti ali ga ne obvesti na
predpisan način in v predpisanih rokih o izplačilu dohodkov, od katerega se v
skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDDPO-1 davek ne izračuna (357. člen);
35. davčnemu organu ne predloži dokazil in dokumentov
iz prvega odstavka 358. člena tega zakona ali jih ne predloži na predpisan
način oziroma v predpisanih rokih (358. člen);
36. ne predloži ali ne predloži na predpisan način
oziroma v predpisanih rokih predpisanih podatkov in dokumentacije o oblikovanju
transfernih cen (365. člen).
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za
prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne
osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
392. člen
(davčni prekrški, ki jih storijo izvajalci plačilnega prometa)
(1) Z globo 400.000 do 6,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek
izvajalec plačilnega prometa, če:
1. odpre transakcijski račun pravnih oziroma fizičnih
oseb brez predložitve davčne številke prosilca (1. točka prvega odstavka 68.
člena);
2. izvrši predložen plačilni nalog kljub temu, da na
njem ni navedene davčne številke nalogodajalca in drugih potrebnih podatkov (2.
točka prvega odstavka 68. člena);
3. v predpisanem roku ne izvrši naloga za plačilo davka
(3. točka prvega odstavka 68. člena);
4. davčnemu organu ne pošilja ali ne pošilja na
predpisan način podatkov o transakcijskih računih oseb in o poslovanju preko
transakcijskih računov (drugi odstavek 68. člena).
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za
prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba izvajalca
plačilnega prometa.
393. člen
(davčni prekrški, ki jih storijo izvajalci pokojninskih načrtov)
(1) Izvajalec pokojninskih načrtov, ki zbira premije prostovoljnega
dodatnega pokojninskega zavarovanja in vodi osebne račune zavarovancev, se
kaznuje za prekršek z globo od 400.000 do 6,000.000 tolarjev, če davčnemu
organu ne dostavi predpisanih podatkov, ki so potrebni za pobiranje dohodnine
oziroma teh podatkov ne dostavi v predpisanem roku oziroma na predpisan način
(320. člen).
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba izvajalca
pokojninskih načrtov.
394. člen
(davčni prekrški, ki jih storijo pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev in nepremičninski posredniki)
(1) Z globo od 400.000 do 6,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek
pooblaščeni udeleženec trga vrednostnih papirjev in nepremičninski posrednik,
če davčnemu organu ne dostavi potrebnih podatkov v zvezi s pridobitvijo in
odsvojitvijo kapitala oziroma nepremičnin (321. člen) oziroma teh podatkov ne
dostavi v predpisanem roku oziroma na predpisan način.
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba
pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev oziroma odgovorna oseba
nepremičninskega posrednika.
SEDMI DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
I. poglavje
Prehodne določbe glede nadomestila za uporabo stavbnih
zemljišč
395. člen
(odločba)
Zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži.
396. člen
(podlaga za odmero)
Davčni organ izda odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, veljavne na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v roku treh mesecev po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina.
397. člen
(plačilo v obrokih)
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za leto vnaprej. Zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v obrokih, kot velja za odmero davka od premoženja, razen če občinski odlok ne določa drugače.
398. člen
(sprememba zavezanca)
Če se med letom spremeni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ima zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v roku 15 dni po spremembi, pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njegova obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezni znesek nadomestila.
II. poglavje
Ostale prehodne in končne določbe
399. člen
(izkazovanje davčnega odtegljaja v obračunu davčnega odtegljaja)
(1) V obračunu davčnega odtegljaja iz 18. člena tega zakona se
davčni odtegljaj začne izkazovati individualno po davčnem zavezancu, za
katerega plačnik davka izračuna, odtegne in plača davčni odtegljaj, najpozneje
s 1. januarjem 2010.
(2) Določba petega odstavka 319. člena tega zakona se
začne uporabljati z dnem, ko se v skladu s prvim odstavkom tega člena davčni
odtegljaj začne izkazovati individualno po davčnem zavezancu.
400. člen
(prehodna ureditev vrstnega reda plačil)
Ne glede na prvi odstavek 29. člena tega zakona se do 1. januarja 2010 v primeru, če zavezanec za davek pri davčnem organu dolguje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh dospelih davčnih obveznosti, s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti po izvršilnem naslovu te vrste davka.
401. člen
(razkritje)
Ne glede na tretji odstavek 82. člena tega zakona lahko davčni organ do ureditve avtomatskega dajanja podatkov v zakonu, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije avtomatsko razkriva podatke o posameznem zavezancu za davek, ki jih zavod potrebuje za izvrševanje nalog, določenih z zakonom.
402. člen
(veljavnost izjave o vzdrževanju družinskih članov)
Izjava, predložena v skladu s 16. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, p.2/94, 7/95, 14/96 - odločba US in 44/96) se šteje za obvestilo v skladu z 269. členom tega zakona.
403. člen
(prehodna ureditev za izvajanje 308. člena tega zakona)
Družba za upravljanje iz prvega odstavka 308. člena tega zakona je deleže rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada, ki jih izračunava v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, dolžna prvič poslati pristojnemu davčnemu organu in javno objaviti na način, določen v drugem odstavku 308. člena tega zakona, v mesecu decembru 2004.
404. člen
(prehodne določbe v zvezi s prenosljivimi dolžniškimi vrednostnimi papirji)
(1) Do vključno 31. decembra 2010 se za dolžniške terjatve iz
drugega odstavka 329. člena tega zakona ne štejejo prenosljivi dolžniški
vrednostni papirji:
1. ki so bili prvič izdani pred 1. marcem 2001; ali
2. za katere je prvotne prospekte za izdajo pred tem
datumom potrdil:
a) pristojni organ po Direktivi Evropskega parlamenta
in Sveta 2001/34/ES o sprejemu vrednostnih papirjev v uradno kotacijo na borzi
in o informacijah, ki jih je treba objaviti v zvezi s temi vrednostnimi
papirji; ali
b) odgovorni organ v državi, ki ni država članica EU.
(2) Kadar je prišlo do nadaljnje izdaje prenosljivih
dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdala država ali z njo povezani
subjekt, ki deluje kot organ oblasti, ali katerega vlogo priznava mednarodna
pogodba na dan 1. marca 2002 ali po tem datumu, se celotna izdaja takšnih
vrednostnih papirjev, ki obsega prvotno izdajo in vse nadaljnje izdaje, šteje
za dolžniško terjatev.
(3) Kadar je prišlo do nadaljnje izdaje prenosljivih
dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdala oseba, ki ni oseba iz drugega
odstavka tega člena, na dan 1. marca 2002 ali po tem datumu, se takšna
nadaljnja izdaja šteje za dolžniško terjatev.
(4) Za povezani subjekt, ki deluje kot organ oblasti,
ali katerega vlogo priznava mednarodna pogodba iz drugega odstavka tega člena,
se štejejo subjekti v članicah EU in mednarodni subjekti, ki jih objavi
minister, pristojen za finance.
(5) Določbe tega člena ne posegajo v kakršne koli
obveznosti, ki bi jih države članice EU prevzele glede na mednarodne subjekte
iz četrtega odstavka tega člena.
(6) Za povezan subjekt, ki deluje kot organ oblasti,
ali katerega vlogo priznava mednarodna pogodba iz drugega odstavka tega člena,
se šteje tudi subjekt, ki je ustanovljen v državi, ki ni država članica EU, in
izpolnjuje naslednje pogoje:
1. se nedvomno šteje za javni subjekt v skladu z
nacionalnimi merili,
2. je netržni proizvajalec, ki upravlja in financira
skupino dejavnosti, ki zagotavljajo predvsem netržno blago in storitve,
namenjene za dobrobit skupnosti in ki jih učinkovito nadzoruje osrednja državna
uprava,
3. se redno in v večjem obsegu zadolžuje, in
4. država, v kateri je ustanovljen, lahko jamči, da ta
subjekt ne bo uveljavljal predčasnega odkupa v primeru, kadar pogoji izdaje
prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev vključujejo določbo, po kateri je
subjekt dolžan investitorju zagotoviti nadomestilo za kakršen koli davek,
odtegnjen od obresti v državi, v kateri je subjekt ustanovljen.
405. člen
(prehodna rešitev - definicija dohodka od prihrankov iz 329. člena tega zakona)
Do vključno 31. decembra 2010 se v 4. točki prvega odstavka in v 1. točki osmega odstavka 329. člena tega zakona namesto >25%40%<.>
406. člen
(uporaba zakona o davčnem postopku)
Zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, se končajo po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01).
407. člen
(prenehanje veljavnosti)
(1) Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97,
82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) in predpisi, izdani na njegovi podlagi,
prenehajo veljati z uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo pa se do začetka
uporabe tega zakona v skladu s 409. členom tega zakona in predpisov, izdanih na
njegovi podlagi, razen petega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku
(Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 102/99 in 97/01), ki se preneha
uporabljati z dnem začetka uporabe 35. člena tega zakona.
(2) Zakon o davčnem postopku iz prvega odstavka tega
člena, razen petega odstavka njegovega 95. člena, se uporablja za odmero in
obračun dohodnine za leto 2004 in za obračun davka od dobička pravnih oseb za
leto 2004, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati
tretji odstavek 68. člena ZDDPO-1.
408. člen
(zastaranje carinskih prekrškov)
Postopek zaradi carinskega prekrška se do začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03) lahko začne, dokler ne preteče več kot dve leti od dneva, ko je prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje, ki ga stori pristojni organ za pregon storilca prekrška. Z vsakim pretrganjem začne zastaralni rok teči znova, vendar se postopek zaradi prekrška v nobenem primeru ne more več začeti ali nadaljevati po preteku štirih let od dneva, ko je bil prekršek storjen.
409. člen
(začetek uporabe tega zakona)
(1) Ta zakon se začne uporabljati 1. januarja 2005, razen določb 45.
do 57. člena, 79. člena, tretjega dela in I. do III. in V. poglavja četrtega
dela ter 284., 353., 354., 358. do 363. člena, 403. in 408. člena zakona, ki se
začnejo uporabljati 1. maja 2004, ter 35. člena tega zakona, ki se začne
uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona.
(2) Če 1. januarja 2005 ne bodo izpolnjeni pogoji,
določeni z evropskimi predpisi za hkratno uveljavitev določb glede izmenjave
podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti, se, ne glede na prvi
odstavek tega člena, določbe IV. poglavja četrtega dela in desetega podpoglavja
I. poglavja petega dela tega zakona ne uporabljajo vse do datuma, ki ga določi
Svet EU. Ta datum vlada objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
410. člen
(začetek veljavnosti zakona)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 432-01/94-8/33
Ljubljana, dne 23. aprila 2004.
EPA 1244-III
|