S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb.

Davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu: davek) po tem zakonu je prihodek državnega proračuna.

(1) Zavezanec oziroma zavezanka za davek je pravna oseba domačega in tujega prava (v nadaljnjem besedilu: zavezanec).
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, je zavezanec tudi združenje oseb po tujem pravu, ki je brez pravne osebnosti in ni zavezanec po zakonu, ki ureja dohodnino.
(3) Republika Slovenija, samoupravne lokalne skupnosti in Banka Slovenije niso zavezanci, če s tem zakonom ni določeno drugače.

(1) Rezident oziroma rezidentka Slovenije (v nadaljnjem besedilu: rezident) je zavezan za davek od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: Slovenija), in od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir izven Slovenije.
(2) Nerezident oziroma nerezidentka Slovenije (v nadaljnjem besedilu: nerezident) je zavezan za davek od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir v Sloveniji v skladu z 8. členom tega zakona, in sicer:
1. dohodkov, ki jih dosega z opravljanjem aktivnosti v poslovni enoti ali preko poslovne enote v Sloveniji; in
2. drugih dohodkov.

(1) Zavezanec je rezident Slovenije, če izpolnjuje vsaj enega izmed
naslednjih pogojev:
1. ima sedež v Sloveniji,
2. ima kraj dejanskega upravljanja v Sloveniji.
(2) Zavezanec je nerezident Slovenije, če ne izpolnjuje vsaj enega od pogojev iz prvega odstavka tega člena.

(1) Poslovna enota nerezidenta po tem zakonu je kraj poslovanja, to je kraj, v katerem ali preko katerega nerezident v celoti ali delno opravlja aktivnosti v Sloveniji.
(2) Za poslovno enoto nerezidenta se šteje zlasti:
1. pisarna, podružnica, tovarna, delavnica, rudnik, kamnolom ali drug kraj, kjer se pridobivajo ali izkoriščajo naravni viri;
2. gradbišče, projekt gradnje, montaže ali postavitve ali nadzor ali svetovanje v zvezi z njimi, če aktivnosti trajajo dlje kot šest mesecev.
(3) Za poslovno enoto nerezidenta se šteje tudi opravljanje storitev, vključno s svetovalnimi ali poslovodskimi storitvami, če za isti ali povezan projekt opravljanje storitev traja dlje kot 90 dni v kateremkoli obdobju zaporednih 12 mesecev.
(4) Kot poslovna enota nerezidenta se obravnava tudi posrednik, ki deluje v imenu nerezidenta, v zvezi s katerimikoli aktivnostmi za nerezidenta, če:
1. ima in običajno uporablja pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu nerezidenta, razen če so aktivnosti posrednika omejene na tiste iz 7. člena tega zakona, zaradi česar se ta kraj poslovanja ne bi štel za poslovno enoto nerezidenta; ali
2. nima pooblastila iz 1. točke tega odstavka, vendar običajno vzdržuje zaloge proizvodov ali trgovskega blaga, iz katerih redno dostavlja to blago v imenu nerezidenta.
(5) Kot poslovna enota nerezidenta se obravnava tudi posrednik, ki v svojem imenu deluje za nerezidenta, v okviru svoje redne dejavnosti kot borzni posrednik, posrednik s splošnim pooblastilom ali katerikoli drug neodvisni posrednik, kadar deluje v celoti ali pretežno v imenu nerezidenta in se pogoji in okoliščine v poslovnih in finančnih razmerjih med tem nerezidentom in tem posrednikom razlikujejo od tistih, ki bi bili v razmerjih med nepovezanimi osebami.
(6) Gradbišče, projekt gradnje, montaže ali postavitve ali nadzor ali svetovanje v zvezi z njimi, ki trajajo dlje kot šest mesecev, se šteje za poslovno enoto nerezidenta od dneva začetka aktivnosti, vključno s pripravljalnimi deli.

Kraj poslovanja se ne šteje za poslovno enoto nerezidenta, če nerezident:
1. uporablja prostore le za skladiščenje, razstavljanje ali dostavo dobrin ali blaga, ki mu pripadajo;
2. vzdržuje zaloge dobrin ali blaga, ki mu pripadajo, le zaradi skladiščenja, razstavljanja ali dostave;
3. vzdržuje zaloge dobrin ali blaga, ki mu pripadajo, le zaradi predelave s strani druge osebe;
4. vzdržuje kraj poslovanja le zaradi nakupa dobrin ali blaga ali zbiranja informacij zase;
5. vzdržuje kraj poslovanja le zaradi opravljanja kakršnekoli druge aktivnosti pripravljalne ali pomožne narave zase;
6. vzdržuje kraj poslovanja le za kakršnokoli kombinacijo aktivnosti, določenih v 1. do 5. točki tega člena, pod pogojem, da je splošna aktivnost kraja poslovanja, ki je posledica te kombinacije, pripravljalne ali pomožne narave.

(1) Dohodki po tem zakonu, ki imajo vir v Sloveniji, so:
1. dohodki od nepremičnin in pravic na nepremičninah, če gre za nepremičnine, ki se nahajajo v Sloveniji, in dohodki iz kmetijske in gozdarske dejavnosti, ki se opravlja na zemljiščih, ki se nahajajo v Sloveniji;
2. dohodki od izkoriščanja ali pravice do izkoriščanja nahajališč rude, virov ter drugega naravnega bogastva, ki se nahajajo v Sloveniji;
3. dohodki od vrednostnih papirjev, ki jih izdajo gospodarske družbe, zadruge in druge oblike organiziranja, ki so ustanovljene v skladu s predpisi v Sloveniji, Slovenija, samoupravne lokalne skupnosti in Banka Slovenije, ter od deležev v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja, ki so ustanovljene v skladu s predpisi v Sloveniji;
4. dohodki nerezidenta, doseženi v poslovni enoti tega nerezidenta ali preko poslovne enote tega nerezidenta, ki se nahaja v Sloveniji;
5. dividende, ki jih plača rezident Slovenije ali so mu bile zaračunane;
6. obresti, ki jih izplača rezident Slovenije ali nerezident preko svoje poslovne enote v Sloveniji ali so mu bile zaračunane;
7. dohodki od uporabe ali pravice uporabe avtorskih pravic, patentov, licenc, zaščitnih znakov in drugih premoženjskih pravic in dohodki od drugih podobnih plačil, ki jih izplača rezident Slovenije ali nerezident preko svoje poslovne enote v Sloveniji ali so mu bili zaračunani;
8. dohodki od odsvojitve nepremičnin iz 1. in premoženja iz 2. točke tega odstavka;
9. dohodki od odsvojitve premičnin, ki se nahajajo v Sloveniji;
10. dohodki od odsvojitve vrednostnih papirjev in lastniških deležev iz 3. točke tega odstavka;
11. dohodki od odsvojitve premičnin, ki so del poslovnega premoženja poslovne enote nerezidenta v Sloveniji, in dohodek iz odsvojitve take poslovne enote;
12. dohodki od storitev nastopajočih izvajalcev ali športnikov v Sloveniji, ki pripadajo drugi osebi;
13. vsak drug dohodek, pridobljen v Sloveniji;
14. vsak drug dohodek, ki ga je izplačal rezident ali nerezident preko svoje poslovne enote, ali mu je bil zaračunan.
(2) Dohodek iz 8. točke prvega odstavka tega člena je tudi dohodek od odsvojitve lastniških deležev in pravic iz lastniških deležev v družbi, zadrugi ali drugi obliki organiziranja, katerih več kot polovico vrednosti izhaja posredno ali neposredno iz nepremičnin in pravic na nepremičninah, ki se nahajajo v Sloveniji.
(3) Če Slovenija, samoupravne lokalne skupnosti in Banka Slovenije izplačujejo ali so jim bili zaračunani dohodki iz prvega odstavka tega člena, se štejejo za rezidenta.
(4) Dohodki po tem zakonu, ki nimajo vira v Sloveniji, so dohodki z virom izven Slovenije.

(1) Zavezanec, kot zavod, društvo, ustanova, verska skupnost, politična stranka, zbornica, reprezentativni sindikat, ne plača davka po tem zakonu, če:
1. je v skladu s posebnim zakonom ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti, in
2. ima v vsem davčnem obdobju finančno in materialno poslovanje in akte v zvezi s tem, zlasti svoj temeljni akt, usklajeno z določbami zakona, ki ureja njegovo ustanovitev oziroma delovanje.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, plača zavezanec iz prvega odstavka tega člena davek po tem zakonu od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti.
(3) Zavezanec izpolnjuje pogoje iz 2. točke prvega odstavka tega člena zlasti, če:
1. uporablja presežke prihodkov nad odhodki;
2. zmanjšuje ustanovitveno premoženje;
3. izplačuje plače;
4. nagrajuje člane uprave in izkazuje stroške poslovanja;
5. nalaga prosta sredstva;
6. ravna z ostankom premoženja pri prenehanju
v skladu z določbami zakona, ki ureja njegovo ustanovitev oziroma delovanje.

(1) Z davkom so obdavčeni dohodki zavezanca, določeni s tem zakonom, v davčnem obdobju, ki je koledarsko leto.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, davčni zavezanec lahko izbere, da bo njegovo davčno obdobje enako njegovemu poslovnemu letu, ki se razlikuje od koledarskega leta, pri čemer davčno obdobje ne sme presegati obdobja 12 mesecev.
(3) Davčni zavezanec iz drugega odstavka tega člena mora o izbiri obvestiti davčni organ. Izbranega davčnega obdobja davčni zavezanec ne sme spreminjati sedem let.

(1) Osnova za davek rezidenta in nerezidenta za aktivnost, ki jo opravlja v poslovni enoti ali preko poslovne enote v Sloveniji, je dobiček, ki se ugotovi v skladu z določbami tega zakona.
(2) Dobiček je presežek prihodkov nad odhodki, ki so določeni s tem zakonom.
(3) Če ta zakon ne določa drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi.
(4) Prihodki in odhodki se priznajo glede na čas nastanka.
(5) Osnova za davčni odtegljaj od dohodkov, navedenih v 68. členu tega zakona, je vsak posamezen dohodek.

(1) Pri ugotavljanju prihodkov zavezanca se upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar prihodki najmanj do višine, ugotovljene z upoštevanjem cen takih ali primerljivih sredstev ali storitev, ki se v primerljivih okoliščinah dosežejo ali bi se dosegle na trgu med nepovezanimi osebami (v nadaljnjem
besedilu: primerljive tržne cene).
(2) Pri ugotavljanju odhodkov zavezanca se upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar odhodki največ do višine, ugotovljene z upoštevanjem primerljivih tržnih cen.
(3) Primerljive tržne cene iz prvega in drugega odstavka tega člena se določijo z eno od naslednjih metod ali s kakršno koli kombinacijo naslednjih metod:
1. metodo primerljivih prostih cen;
2. metodo preprodajnih cen;
3. metodo dodatka na stroške;
4. metodo porazdelitve dobička;
5. metodo stopnje čistega dobička;
ali katerokoli drugo metodo.
(4) Za povezani osebi se štejeta zavezanec rezident in pravna oseba ali oseba brez pravne osebnosti, ki ni rezident (v nadaljnjem besedilu: tuja oseba), ki sta povezani tako, da je rezident neposredno ali posredno udeležen v upravljanju, nadzoru ali kapitalu tuje osebe, ali je tuja oseba neposredno ali posredno udeležena v upravljanju, nadzoru ali kapitalu rezidenta, ali je ista oseba neposredno ali posredno udeležena v upravljanju, nadzoru ali kapitalu rezidenta in tuje osebe ali dveh rezidentov.
(5) Osebi po četrtem odstavku tega člena se štejeta za povezani, če:
1. ima zavezanec rezident neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v tuji osebi; ali
2. ima tuja oseba neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v rezidentu; ali
3. ima ista pravna oseba hkrati neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev ali glasovalnih pravic v rezidentu in tuji osebi ali dveh rezidentih; ali
4. imajo iste fizične osebe ali njihovi družinski člani neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev ali glasovalnih pravic ali so udeleženi v nadzoru ali upravljanju v rezidentu in tuji osebi ali dveh rezidentih.
(6) Za družinske člane se po tem in po 13. členu tega zakona štejejo zakonec oziroma oseba, s katero fizična oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, brat ali sestra, neposredni prednik ali posvojitelj ali neposredni potomec ali posvojenec.
(7) Minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance, podrobneje predpiše izvajanje tega člena.

(1) Pri ugotavljanju prihodkov in odhodkov za posle med zavezancema rezidentoma, ki sta povezani osebi, se davčna osnova ne povečuje oziroma zmanjša, če je zmanjšanje oziroma povečanje davčne osnove pri enem zavezancu enako povečanju oziroma zmanjšanju davčne osnove pri drugem zavezancu glede na določen posel med njima in takšno ugotavljanje prihodkov in odhodkov ne povzroči znižanja celotnega davčnega učinka.
(2) Za povezani osebi po prvem odstavku tega člena se štejeta rezidenta, če sta neposredno ali posredno povezana v kapitalu, upravljanju ali nadzoru in eden vpliva ali ima možnost vplivati na sprejemanje odločitev drugega, ali če med rezidentom in drugo osebo obstajajo druga razmerja, ki se razlikujejo od razmerij med nepovezanimi osebami, zlasti razmerje z osebo, ki ima ugodnejši davčni položaj, in bi se posli opravili pod drugačnimi pogoji, če ugodnejšega davčnega položaja ne bi bilo.
(3) Za povezani osebi iz drugega odstavka tega člena se štejeta zlasti osebi, ki sta povezani v kapitalu, upravljanju ali nadzoru tako, da ima ena oseba neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% deležev ali delnic ali glasovalnih pravic v drugi osebi ali sta poslovno povezani ali če sodelujejo v nadzornih telesih ali upravljanju iste osebe ali njihovi družinski člani.
(4) Za osebo iz drugega odstavka tega člena, ki ima ugodnejši davčni položaj, se zlasti šteje:
1. oseba, ki je oproščena plačevanja davka po tem zakonu;
2. oseba, ki plačuje davek po stopnji, nižji od stopnje iz 53. člena tega zakona (25%);
3. oseba, ki izkazuje davčno izgubo.

(1) Zavezanec zagotavlja in hrani podatke o povezanih osebah, poslovanju s temi osebami, vrsti uporabljenih metod za določanje primerljivih tržnih cen in razlogih za izbiro uporabljenih metod v obsegu, obliki in v roku v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.
(2) Predlaganje podatkov iz prvega odstavka tega člena davčnemu organu ter njihovo dajanje na razpolago v času nadzora določa zakon, ki ureja davčni postopek.

(1) Pri ugotavljanju prihodkov se upoštevajo obračunane obresti na dana posojila od povezanih oseb, vendar najmanj do višine zadnje objavljene, ob času odobritve posojila znane priznane obrestne mere.
(2) Pri ugotavljanju odhodkov se upoštevajo obračunane obresti na prejeta posojila od povezanih oseb, vendar največ do višine zadnje objavljene, ob času odobritve posojila znane priznane obrestne mere.
(3) Priznano obrestno mero iz prvega in drugega odstavka tega člena določi in objavi minister, pristojen za finance, pred začetkom davčnega obdobja, za katerega se bo uporabljala, pri tem pa upošteva, da gre za obrestno mero, ki se v primerljivih okoliščinah doseže ali bi se dosegla na
trgu med nepovezanimi osebami.

(1) Pri ugotavljanju davčne osnove oziroma priznavanju prihodkov in odhodkov se oblikovanje rezervacij ne upošteva, razen če s tem zakonom ni določeno drugače.
(2) Odprava in poraba rezervacij se upošteva na način, da se prihodki izvzemajo in odhodki priznavajo tako, da v davčno osnovo niso ponovno vključeni prihodki in odhodki, ki so predhodno povečevali davčno osnovo, razen če s tem zakonom ni določeno drugače.
(3) Kot oblikovanje oziroma odprava in poraba rezervacij po prvem in drugem odstavku tega člena se obravnava tudi njihov popravek na sedanjo vrednost izdatkov na koncu obračunskega obdobja.
(4) Rezervacije, oblikovanje katerih se po tem zakonu prizna kot odhodek in se lahko odpravljajo kot nepotrebne v več letih, se pri določanju davčne osnove vštevajo v davčno osnovo kot prihodek v celoti v prvem letu odprave, in sicer največ do višine predhodno priznanega odhodka za njihovo oblikovanje.

(1) Pri ugotavljanju davčne osnove se odhodki prevrednotenja, ki je posledica spremembe kupne moči domače valute, ki se po slovenskih računovodskih standardih opravi na koncu poslovnega leta pri kapitalu, ne priznajo.
(2) Odhodki zaradi prevrednotenja, ki ni prevrednotenje iz prvega odstavka tega člena, razen odhodkov, nastalih zaradi prevrednotenja dolgov, terjatev, finančnih naložb in denarnih terjatev, kateri se po slovenskih računovodskih standardih prevrednotujejo zaradi spremembe valutnega
tečaja, in odhodki zaradi uporabe kapitalske metode vrednotenja finančnih naložb, se ne priznajo. Odprava oslabitev se upošteva na način, da se prihodki izvzemajo, tako da v davčno osnovo niso vključeni, zato da se obdavčijo, če se predhodna oslabitev ni upoštevala.
(3) Odhodki zaradi prevrednotenja, ki se po drugem odstavku tega člena ne priznajo, se priznajo ob prodaji ali drugačni odtujitvi sredstev in ob poravnavi ali drugačni odtujitvi dolgov.

(1) Pri določanju davčne osnove zavezanca, ki prejme dividende oziroma druge deleže iz dobička (v nadaljnjem besedilu: prejemnik), se te dividende oziroma drugi deleži iz dobička (v nadaljnjem besedilu: dividende) izvzemajo iz davčne osnove, če:
1. je prejemnik udeležen v kapitalu oziroma pri upravljanju osebe, ki deli dobiček za dividende (v nadaljnjem besedilu: izplačevalec) tako, da je imetnik poslovnega deleža, delnic ali glasovalnih pravic v višini najmanj 20%, in
2. znaša čas trajanja udeležbe v kapitalu oziroma pri upravljanju izplačevalca v skladu s 1. točko tega odstavka najmanj 24 mesecev, in
3. je izplačevalec zavezanec za davek, ter ni rezident države, v primeru poslovne enote pa se ta ne nahaja v državi, z ugodnejšim davčnim okoljem, ki je za namene tega člena država, v kateri je splošna, povprečna, nominalna stopnja obdavčitve dobička družb nižja od 12,5%.
(2) Določbe prvega odstavka tega člena se za prejemnika nerezidenta uporabljajo, če je njegova udeležba v kapitalu oziroma upravljanju osebe, ki deli dobiček, povezana z aktivnostmi, ki jih nerezident opravlja v poslovni enoti v Sloveniji oziroma preko poslovne enote v Sloveniji.
(3) Prejemnik, ki še ne izpolnjuje pogoja iz 2. točke prvega odstavka tega člena, izpolnjuje pa druge pogoje iz prvega ali drugega odstavka tega člena, lahko izvzame dividende iz davčne osnove po prvem ali drugem odstavku tega člena pod pogojem, da izroči pristojnemu davčnemu organu ustrezno bančno garancijo za znesek davka, ki bi ga moral plačati, če jih ne bi izvzel. Davčni organ lahko unovči garancijo, če se pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena ne izpolni. Garancija poteče z dnem, ko se pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena izpolni.
(4) Šteje se, da je pogoj iz 3. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če je izplačevalec:
1. oseba, ki ima eno od oblik, za katere se uporablja skupen sistem obdavčenja, ki velja za matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), in jih določi minister, pristojen za finance; in
2. je za davčne namene rezident v državi članici EU v skladu s pravom te države in se v skladu z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjene z državo nečlanico EU, ne šteje kot rezident izven EU; in
3. je zavezanec za enega od davkov, v zvezi s katerimi se uporablja skupen sistem obdavčenja, ki velja za matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU, in jih določi minister, pristojen za finance, kjer se za zavezanca ne šteje družba, ki je davka oproščena ali ima možnost izbire obdavčitve.
(5) Pri določanju davčne osnove po prvem oziroma drugem odstavku tega člena se odhodki, ki se nanašajo na udeležbo, ne priznajo.
(6) Za ustrezno bančno garancijo se šteje bančna garancija banke s sedežem v Sloveniji ali v državi članici EU, s katero se banka nepreklicno zavezuje, da bo na prvi poziv pristojnega davčnega organa ter brez ugovorov, davčnemu organu izplačala znesek davka iz tretjega odstavka tega člena, z rokom veljavnosti do dneva izpolnitve pogoja glede časa trajanja udeležbe v skladu z 2. točko prvega odstavka tega člena.
(7) Način izvajanja tega člena ureja zakon, ki ureja davčni postopek.

Pri določanju davčne osnove zavezanca iz 9. člena tega zakona se prihodki iz opravljanja dejavnosti, ki ni pridobitna, ter dejanski ali sorazmerni stroški te dejavnosti izvzemajo iz davčne osnove.

(1) Za ugotavljanje dobička se priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.
(2) Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:
1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti,
2. imajo značaj privatnosti,
3. niso skladni z običajno poslovno prakso.
(3) Odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov, nastalih zaradi izrednih in nepogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov.

(1) Kot odhodki se ne priznajo:
1. naložbe, zlasti za pridobitev in izboljšanje zemljišča, pridobitev, izboljšanje, obnovo in rekonstrukcijo osnovnih sredstev, ki povečujejo nabavno vrednost osnovnih sredstev oziroma zmanjšujejo popravek vrednosti osnovnih sredstev, materialne pravice, delnice in deleže gospodarskih družb ter druge finančne naložbe in druga sredstva;
2. delitev dobička, zlasti za dividende in druge dohodke, ki so po določbah tega zakona podobni dividendam, rezerve iz dobička, nagrade upravi in članom nadzornega sveta zavezanca, ki imajo naravo udeležbe v dobičku;
3. odhodki za pokrivanje izgub iz preteklih let;
4. rezervacije za kritje možnih izgub;
5. stroški, ki se nanašajo na privatno življenje, primeroma za zabavo, oddih, šport in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost;
6. stroški prisilne izterjave davkov ali drugih dajatev;
7. kazni, ki jih izreče pristojni organ;
8. davki, in sicer:
a) davek, ki se pobira po tem zakonu;
b) davek na dodano vrednost, ki ga je zavezanec uveljavil kot odbitek davka v skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost;
c) davki, ki jih je plačal družbenik kot fizična oseba;
9. obresti;
a) od nepravočasno plačanih davkov ali drugih dajatev;
b) od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež ali prebivališče v državah z ugodnejšim davčnim okoljem, ki so za namene te podtočke države, razen držav članic EU, v katerih je splošna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5%;
10. podkupnine in druge oblike premoženjskih koristi, dane fizičnim ali pravnim osebam zato, da nastane oziroma ne nastane določen dogodek, ki drugače ne bi, primeroma, da se hitreje ali ugodneje opravi ali se opusti določeno dejanje;
11. donacije.
(2) Stroški iz 5. točke prvega odstavka tega člena so:
1. stroški, ki se nanašajo na privatno življenje lastnikov in povezanih oseb, vključno s stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje teh oseb;
2. stroški, ki se nanašajo na privatno življenje drugih oseb, vključno s stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje teh oseb;
3. stroški ugodnosti, ki jih delavcem zagotavlja delodajalec (bonitete).
(3) Stroški iz 3. točke drugega odstavka tega člena so zlasti stroški:
1. premij za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in drugih zavarovalnih premij;
2. danih, subvencioniranih ali s popustom prodanih proizvodov oziroma storitev;
3. počitniških nastanitev in drugih nastanitev, ki niso povezane z delom;
4. članarin poklicnim združenjem, razen če so potrebne za poslovanje in če so plačane za članstvo v združenjih, v katerih delodajalec ne more biti član;
5. članarin in drugi stroški povezani z zabavo, oddihom, športom in rekreacijo in drugi stroški privatne rabe;
6. drugih ugodnosti, kot so zagotovitev parkirnega mesta, službene obleke, razen uniform.
(4) Stroški iz drugega odstavka tega člena se ne priznajo, če gre za brezplačno uporabo. Stroški iz 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena se priznajo, če se te storitve oziroma ugodnosti plačujejo, vendar največ do višine takšnega plačila oziroma povračila. Stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje, nastali v času uporabe teh sredstev za privatno rabo, se ne priznajo sorazmerno takšni rabi.

Kot odhodki se priznajo v višini 50%:
1. stroški reprezentance,
2. stroški nadzornega sveta.

Odpis terjatve se prizna kot odhodek, ko je odpis terjatve evidentiran v poslovnih knjigah, če:
1. je bil znesek terjatve že vključen v prihodke, in
2. so bila opravljena vsa dejanja, ki bi jih opravil s skrbnostjo dober gospodarstvenik, za dosego poplačila dolga.

(1) Porabljene oziroma prodane zaloge se priznajo kot odhodek v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, ki se ugotovi v skladu z izbrano metodo vrednotenja zalog.
(2) Zavezanec ne sme spreminjati izbrane metode vrednotenja zalog najmanj pet let.

(1) Kot odhodek se ne priznajo obresti od posojil, razen pri posojilojemalcih bankah in zavarovalnicah, ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu, če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca (v nadaljnjem besedilu:
presežek posojil), ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju.
(2) Za posojila delničarja oziroma družbenika po prvem odstavku tega člena se štejejo tudi posojila tretjih oseb, za katera jamči ta delničar oziroma družbenik, in posojila banke, če so dana v zvezi z depozitom tega delničarja oziroma družbenika v tej banki.
(3) Znesek deleža delničarja oziroma družbenika v kapitalu prejemnika posojila se določi za davčno obdobje kot povprečje na podlagi stanja vplačanega kapitala, prenesenega čistega dobička in rezerv na zadnji dan vsakega meseca v davčnem obdobju.

(1) Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev se kot odhodek prizna v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišje letne amortizacijske stopnje, ki je določena s tem zakonom.
(2) Amortizacija se obračunava posamično.
(3) Sredstva, ki se amortizirajo, ter pričetek obračunavanja amortizacije določajo predpisi in računovodski standardi.
(4) Najvišja letna amortizacijska stopnja po določbah prvega odstavka tega člena znaša za:
1. gradbene objekte 5%,
2. opremo, vozila, razen za osebne avtomobile, in mehanizacijo 25%,
3. osebne avtomobile 12,5%,
4. računalnike in računalniško opremo 50%,
5. večletne nasade 10%,
6. osnovno čredo 20%,
7. druga vlaganja 10%,
8. dobro ime 10%.
(5) Ne glede na določbe prvega do četrtega odstavka tega člena se pri opredmetenem osnovnem sredstvu, katerega doba uporabnosti je daljša od enega leta in katerega posamična nabavna vrednost ne presega tolarske vrednosti 500 EUR, kot odhodek ob prenosu v uporabo prizna odpis celotne nabavne vrednosti.
(6) Amortizacija dokončno amortiziranega sredstva se ne prizna kot odhodek, tudi če se takšno sredstvo še naprej uporablja za opravljanje dejavnosti.
(7) Če zavezanec pridobi staro oziroma rabljeno opredmeteno osnovno sredstvo od povezane osebe, ki ni rezident, se šteje, da je pridobljeno osnovno sredstvo že dokončno amortizirano.
(8) Amortizacija opredmetenega osnovnega sredstva, ki ga zavezanec pridobi od osebe, ki ni rezident in se ne šteje za povezano osebo po tem zakonu, se prizna kot odhodek v znesku po prvem odstavku tega člena, če zavezanec dokaže, da opredmeteno osnovno sredstvo še ni dokončno amortizirano.

(1) Posebne rezervacije, ki jih mora oblikovati banka glede posebnih tveganj, se priznajo banki kot odhodek v obračunanih zneskih, vendar največ do višine, ki jo določa zakon, ki ureja bančništvo.
(2) Zavarovalno tehnične rezervacije, ki jih mora zavarovalnica obvezno oblikovati v skladu z zakonom, ki ureja zavarovalništvo, se pri zavarovalnici priznajo kot odhodek v obračunanih zneskih, vendar največ do višine ali zgornje meje v skladu z zakonom, ki ureja zavarovalništvo.