(1) Stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi spisi zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse spise temu pooblaščencu (pooblaščenec za vročitve).

(2) Pooblaščenec za vročitve mora vsak spis nemudoma poslati stranki.

(3) Če bi se z neposrednim vročanjem stranki, pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku zelo zavlačeval postopek, lahko uradna oseba, ki vodi postopek, naloži stranki, naj za posamezno zadevo v določenem roku imenuje pooblaščenca za vročitve na sedežu organa. Če stranka tega ne stori, lahko organ ravna po 51. členu tega zakona.

(4) Kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega spisa naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca.

(5) Šteje se, da je z vročitivijo spisa pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba spis vročiti.

(6) Če pooblaščenec za vročitve ne more spisa izročiti stranki in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo, ima pooblaščenec za vročitve pravico vročiti ustrezno pravno sredstvo.