(1) Ta zakon ureja:

1. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,
2. pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji,
3. pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev ,
4. pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov,
5. pogoje za opravljanje dejavnosti izdajanja elektronskega denarja in
6. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje družb za izdajo elektronskega denarja.

(2) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L št. 266, z dne 9. 10. 2009, v nadaljnjem besedilu: Uredba 924/2009/ES), pristojni organ za nadzor nad izvajanjem Uredbe 924/2009/ES ter odločanje o prekrških.

(3) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL L št. 345, z dne 8. 12. 2006, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1781/2006/ES), pristojna organa za nadzor nad izvajanjem Uredbe 1781/2006/ES ter odločanje o prekrških. Ta zakon določa tudi prenose sredstev, za katere se Uredba 1781/2006/ES na ozemlju Republike Slovenije ne uporablja.

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskega parlamenta in Sveta:
1. Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL L št. 319, z dne 5. 12. 2007), spremenjena z Direktivo 2009/111/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi direktiv 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2007/64/ES glede bank, ki so odvisne od centralnih institucij, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (UL L št. 302, z dne 17. 11. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/64/ES);
2. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166, z dne 11. 6. 1998), spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in bančnih posojil (UL L št. 146, z dne 10. 6. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);
3. Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L št. 267, z dne 10. 10. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/110/ES).

(1) Ta zakon se ne uporablja za:

1. plačilne transakcije, izvršene izključno v gotovini neposredno od plačnika do prejemnika plačila in brez posredovanja posrednika;
2. plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem zastopnika, pooblaščenega, da se pogaja ali dogovori v imenu plačnika ali prejemnika plačila o prodaji ali nakupu blaga ali storitev;
3. poklicni prevoz bankovcev in kovancev, vključno z zbiranjem, obdelavo in dostavo;
4. nepoklicno zbiranje in dostavo gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti;
5. storitve, kjer prejemnik plačila po izvršeni plačilni transakciji v obliki plačila za blago ali storitve, na izrecno zahtevo plačnika, ki jo je podal pred izvršitvijo plačilne transakcije, plačniku izroči gotovino;
6. posle menjave denarja, ki se opravljajo kot menjava gotovine za gotovino;
7. plačilne transakcije na podlagi enega od naslednjih dokumentov:

• papirnih čekov v skladu z zakonom, ki ureja ček, ter drugih papirnih listin, ki jih ureja zakonodaja držav članic, in so po vsebini in učinkih podobne čekom v skladu z zakonom, ki ureja ček,
• papirnih bonov in drugih papirnih potrdil, ki imetniku omogočajo plačilo blaga ali storitev pri izdajatelju ali drugi osebi, s katero se je izdajatelj dogovoril, da sprejme bone ali potrdila kot obliko plačila za blago ali storitve (na primer darilni boni, boni za prehrano in druga podobna potrdila),
• papirnih potovalnih čekov,
• papirnih poštnih nakaznic;

8. plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema ali sistema za poravnavo vrednostnih papirjev in ki izhajajo iz udeležbe v takšnem sistemu, ter plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema, poravnalnimi agenti, klirinškimi agenti in centralnimi bankami ter ponudniki plačilnih storitev, ki niso udeleženci plačilnega sistema;
9. plačilne transakcije v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti in uveljavljanjem pravic iz vrednostnih papirjev, vključno z izplačevanjem dividend ali drugimi izplačili na podlagi pravic iz vrednostnih papirjev, ter plačilne transakcije v zvezi z odkupom ali prodajo vrednostnih papirjev, če takšne transakcije izvede član sistema za poravnavo vrednostnih papirjev ali druga oseba, ki lahko v skladu z veljavnimi predpisi opravlja investicijske storitve in posle, storitve hrambe ali skrbniške storitve v zvezi s finančnimi instrumenti strank;
10. tehnične storitve, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, preverjanjem pristnosti podatkov in oseb, zagotavljanjem informacijske tehnologije in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, ter druge podobne storitve, če ponudniki teh storitev v nobenem trenutku nimajo možnosti neomejenega razpolaganja z denarnimi sredstvi, ki se prenašajo;
11. plačilne transakcije, ki temeljijo na instrumentih, s katerimi se omogoča plačevanje za nakup blaga ali storitev:

• samo v prostorih izdajatelja ali
• v okviru omejene mreže ponudnikov blaga ali storitev, ki so medsebojno povezani na podlagi trgovinskega sporazuma z izdajateljem, ali
• za omejen izbor blaga ali storitev;

12. plačilne transakcije, izvršene s kakršnimi koli telekomunikacijskimi, digitalnimi ali informacijsko-tehnološkimi napravami, za plačilo vsebin, ki se dobavljajo na telekomunikacijske, digitalne ali informacijsko-tehnološke naprave in se uporabljajo na teh napravah, pod pogojem, da upravljavec telekomunikacijskega, digitalnega ali informacijsko tehnološkega sistema vsebinam doda bistvene dodatne lastnosti v obliki dostopa, prenosa ali iskalnih funkcij in zaradi tega ne deluje zgolj kot posrednik med kupcem in ponudnikom vsebin;
13. plačilne transakcije, izvršene med ponudniki plačilnih storitev, njihovimi zastopniki ali podružnicami za njihov račun;
14. plačilne transakcije, izvršene med nadrejeno družbo in njenimi podrejenimi družbami, ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe, brez vmesnega posredovanja ponudnika plačilnih storitev, ki ni družba iz iste skupine;
15. storitve, povezane z dvigom gotovine na bankomatih, ki jih zagotavljajo ponudniki, ki delujejo v imenu enega ali več izdajateljev kartic, pri čemer ti ponudniki nimajo sklenjene okvirne pogodbe s stranko, ki dviguje denar s plačilnega računa, pod pogojem, da ti ponudniki ne izvajajo drugih plačilnih storitev.
16. denarno vrednost, shranjeno na instrumentih iz 11. točke tega odstavka;
17. denarno vrednost, shranjeno na napravah iz 12. točke tega odstavka.

(2) Za plačilne transakcije na podlagi papirnih menic v skladu z zakonom, ki ureja menico, ter drugih papirnih listin, ki jih ureja zakonodaja držav članic, in so po vsebini in učinkih podobne menicam na podlagi zakona, ki ureja menico, se uporablja le 8. poglavje tega zakona.

(3) Banka Slovenije lahko s podzakonskim predpisom podrobneje določi lastnosti storitev in plačilnih transakcij iz prvega odstavka tega člena.

Uredba 1781/2006/ES se ne uporablja za prenose denarnih sredstev na območju Republike Slovenije, če se prenos opravi na plačilni račun prejemnika plačila, ki omogoča plačevanje blaga in storitev, in so izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 3. člena Uredbe 1781/2006/ES.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1. država članica je država članica Evropske unije ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. januarja 1994, str. 3);
2. država sedeža pomeni državo članico, kjer je sedež ponudnika plačilnih storitev ali sedež izdajatelja elektronskega denarja;
3. sedež pomeni kraj, kjer je registrirani sedež ponudnika plačilnih storitev oziroma izdajatelja elektronskega denarja ali, če ponudnik plačilnih storitev ali izdajatelj elektronskega denarja v skladu z nacionalno zakonodajo nima registriranega sedeža, kraj, kjer deluje njegovo poslovodstvo;
4. država gostiteljica pomeni katero koli državo članico, razen države sedeža, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev podružnico ali zastopnika, izdajatelj elektronskega denarja pa podružnico ali v kateri neposredno opravljata storitve;
5. tretja država pomeni državo, ki ni država članica iz 1. točke tega člena;
6. potrošnik oziroma potrošnica (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) pomeni fizično osebo, ki sklepa pogodbe o plačilnih storitvah za namene zunaj področja svoje pridobitne ali poklicne dejavnosti;
7. denarna sredstva so bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar;
8. elektronski denar je shranjena denarna vrednost v obliki terjatve imetnika elektronskega denarja do izdajatelja elektronskega denarja, ki:

• je v elektronski obliki, vključno z magnetno,
• jo izda izdajatelj elektronskega denarja na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij, in
• jo kot plačilno sredstvo sprejme oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja;

9. delovni dan je dan, na katerega plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, da omogoča izvrševanje plačilnih transakcij svojemu uporabniku;
10. datum valute je referenčni čas, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za obračun obresti v zvezi z bremenitvijo ali odobritvijo denarnih sredstev na plačilnem računu;
11. referenčni menjalni tečaj je menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga ponuja ponudnik plačilnih storitev, ali prihaja iz neodvisnega vira, ki je dostopen javnosti;
12. referenčna obrestna mera je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti in prihaja iz neodvisnega vira, ki je dostopen javnosti in ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;
13. enolična identifikacijska oznaka je kombinacija črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev dodeli uporabniku in se v plačilni transakciji uporablja za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika in/ali njegovega plačilnega računa;
14. sredstvo za sporazumevanje na daljavo je vsako sredstvo, ki se lahko uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah, kadar ponudnik plačilnih storitev in uporabnik nista sočasno navzoča;
15. trajni nosilec podatkov je vsak instrument, ki uporabniku omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;
16. papirna poštna nakaznica je papirni plačilni nalog, ki ga plačnik predloži izvajalcu poštnih storitev z namenom, da se papirni nalog posreduje prejemniku plačila kot poštna pošiljka v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje poštnih storitev, in se plačilna transakcija izvrši prejemniku na podlagi predložitve papirnega plačilnega naloga njegovemu izvajalcu poštnih storitev;
17. skupina je skupina, sestavljena iz nadrejene družbe, njenih podrejenih družb, družb, v katerih ima nadrejena družba ali njene podrejene družbe delež v kapitalu, pa tudi družb, ki so povezane s skupnim vodenjem;
18. družbe, povezane s skupnim vodenjem, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
19. tesna povezanost pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
20. postopki zaradi insolventnosti so postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja, kakor so opredeljeni v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;
21. banke so pravne osebe, ki imajo dovoljenje pristojnega nadzornega organa za opravljanje bančnih storitev, vključno s hranilnicami, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja bančništvo;

23. zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki pri opravljanju plačilnih storitev na podlagi pooblastila za zastopanje deluje v imenu plačilne institucije;
24. zasebnik ali zasebnica (v nadaljnjem besedilu: zasebnik) je fizična oseba, ki ni podjetnik ali podjetnica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) in ki samostojno opravlja določeno registrirano ali s predpisom določeno dejavnost, kot je notar, zdravnik, odvetnik, kmet in podobno;
25. podjetnik pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja gospodarske družbe;
26. Uprava Republike Slovenije za javna plačila je državni organ, ki je na podlagi posebnega zakona pristojen za opravljanje plačilnih storitev za neposredne in posredne uporabnike državnega ter občinskih proračunov, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
27. za namene drugega in četrtega poglavja tega zakona je podružnica poslovna enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse transakcije, ki so del poslovanja matične plačilne institucije.

(1) Plačilna storitev po tem zakonu je katera koli od naslednjih aktivnosti, ki jo ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti:

1. aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;
2. aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;
3. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev;
4. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;
5. izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih instrumentov;
6. izvrševanje denarnih nakazil;
7. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih plačnik poda soglasje za izvršitev plačilne transakcije z uporabo katerekoli telekomunikacijske, digitalne ali informacijsko-tehnološke naprave, plačilo pa se izvede upravitelju telekomunikacijskega, digitalnega ali informacijsko-tehnološkega omrežja, ki deluje zgolj kot posrednik med uporabnikom plačilnih storitev ter ponudnikom blaga in storitev.

(2) Plačilne storitve iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka vključujejo izvrševanje plačilnih transakcij:

1. z direktnimi obremenitvami,
2. s plačilnimi karticami ali podobnimi napravami ali
3. s kreditnimi plačili.

(1) Domača plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ali edini ponudnik plačilnih storitev opravijo plačilne storitve za plačnika in prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.

(2) Čezmejna plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za plačnika oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic. Plačilna transakcija se izvrši čezmejno tudi v primeru, če isti ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika v eni državi članici in za prejemnika plačila v drugi državi članici.

(1) Uporabnik je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje.

(2) Plačnik je pravna ali fizična oseba, ki odredi plačilno transakcijo tako, da izda plačilni nalog ali zagotovi soglasje k izvršitvi plačilnega naloga, ki ga izda prejemnik plačila.

(3) Prejemnik plačila je fizična ali pravna oseba, ki je predvideni prejemnik denarnih sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije.

(1) Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije preko ponudnika plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.

(2) Plačilni nalog je navodilo plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim plačnik ali prejemnik plačila odredi izvedbo plačilne transakcije.

(1) Direktna obremenitev je plačilna storitev, kjer prejemnik plačila na podlagi plačnikovega soglasja odredi plačilno transakcijo za obremenitev plačnikovega plačilnega računa.

(2) Plačnik lahko da soglasje za izvršitev plačilne transakcije z direktno obremenitvijo bodisi prejemniku plačila bodisi prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev bodisi svojemu ponudniku plačilnih storitev.

Denarno nakazilo je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejme plačnikova denarna sredstva, ne da bi odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila, izključno z namenom, da se enak znesek denarnih sredstev da na razpolago prejemniku plačila ali se prenese prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ki da sredstva na razpolago prejemniku plačila ali jih prenese na prejemnikov plačilni račun.

Kreditno plačilo je plačilna storitev, pri kateri plačnik odredi izvršitev posamezne plačilne transakcije ali več plačilnih transakcij, vključno s trajnim nalogom, svojemu ponudniku plačilnih storitev.

(1) Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega ali več uporabnikov, in se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij.

(2) Plačilne institucije lahko vodijo le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij.

(1) Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni denarni depozit.

(2) Za namene tega zakona se kot transakcijski račun šteje tudi enotni zakladniški račun države ali samoupravne lokalne skupnosti, ki je odprt pri Banki Slovenije, ter račun, ki je kot podračun enotnega zakladniškega računa države ali samoupravne lokalne skupnosti odprt pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila.

(3) Plačilne institucije ne smejo voditi transakcijskih računov.

(1) Skupni plačilni račun je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh ali več fizičnih oseb ali v imenu dveh ali več pravnih oseb.

(2) Vsak posamezni imetnik skupnega plačilnega računa lahko razpolaga s celotnimi denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu, razen če so v pogodbi o vodenju skupnega plačilnega računa določena drugačna pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu.

(3) Denarna sredstva na skupnem plačilnem računu se lahko v celoti uporabijo za poplačilo obveznosti posameznega imetnika do tretjih oseb. Dogovor med imetniki skupnega plačilnega računa o višini deležev posameznih imetnikov in odgovornosti posameznega imetnika ne omejuje pravic tretjih oseb, da v postopku izvršbe ali stečaja posameznega imetnika poplačajo svoje terjatve do tega imetnika v breme celotnih denarnih sredstev na skupnem plačilnem računu.

(4) Kadar posebni zakon določa, da je izvršba na določena sredstva dolžnika omejena, se v postopku izvršbe zoper posameznega imetnika skupnega plačilnega računa te omejitve upoštevajo glede vsakega posameznega imetnika skupnega plačilnega računa.

(1) Plačilni instrument pomeni vsako napravo ali niz postopkov oziroma oboje, ki so dogovorjeni med posameznim uporabnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev, in je vezan le na tega uporabnika z namenom, da ga uporabi za odreditev plačilnega naloga.

(2) Pridobivanje plačilnih instrumentov je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila zagotavlja izvrševanje plačilnih transakcij, ki jih je odredil plačnik z uporabo določenega plačilnega instrumenta.

Plačilni instrumenti za plačila majhnih vrednosti so plačilni instrumenti, pri katerih je izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:

1. omogočajo izvrševanje posameznih plačilnih transakcij, ki ne presegajo 30 eurov, ali
2. skupna omejitev porabe v določenem obdobju oziroma skupna vrednost elektronskega denarja, ki je naložen na plačilnem instrumentu, ne presega 150 eurov.

(1) Na območju Republike Slovenije lahko plačilne storitve opravljajo le:

1. banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije.
2. družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo storitve izdajanja elektronskega denarja na območju Republike Slovenije, ter družbe za izdajo elektronskega denarja tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,
3. plačilne institucije in plačilne institucije držav članic, ki so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije preko zastopnika ali neposredno,
4. plačilne institucije z opustitvijo,
5. Banka Slovenije,
6. Uprava Republike Slovenije za javna plačila ter drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti (v nadaljnjem besedilu: ponudniki plačilnih storitev).

(2)Kadar Banka Slovenije opravlja plačilne storitve v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije, se določbe 5. in 6. poglavja tega zakona uporabljajo le, če poseben predpis ali pogodba o opravljanju plačilnih storitev izrecno tako določa.

(3)Kadar Uprava Republike Slovenije za javna plačila ali drugi državni organi ali organi samoupravnih lokalnih skupnosti opravljajo plačilne storitve v okviru svojih izključnih pristojnosti na podlagi posebnega predpisa, se uporabljajo določbe 5. in 6. poglavja tega zakona, razen če ta zakon ali drug predpis izrecno določa drugače.

Nihče drug, razen ponudnikov plačilnih storitev iz 17. člena tega zakona, ne sme opravljati plačilnih storitev na območju Republike Slovenije.

(1) Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Plačilna institucija države članice je pravna oseba s sedežem v drugi državi članici, ki je pridobila dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(1) Plačilna institucija mora biti organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb pravnih oseb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(2) Za plačilno institucijo se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev opravlja tudi druge gospodarske posle (v nadaljnjem besedilu: hibridna plačilna institucija), vključno s storitvami upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov v skladu s tem zakonom.

(3) Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev in drugih gospodarskih poslov opravlja tudi pomožne storitve za izvrševanje plačilnih transakcij, kakor so dajanje posojil v zvezi s plačilnimi storitvami, menjava valut, shranjevanje in obdelava podatkov in dejavnost hrambe v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov. Plačilna institucija, ki poleg plačilnih storitev opravlja le še pomožne storitve, se ne šteje za hibridno plačilno institucijo.

(4) Določbe tega zakona se uporabljajo za plačilne institucije, ki opravljajo plačilne storitve kot izključno dejavnost ali kot hibridne plačilne institucije, razen če zakon izrecno določa, da posamezne določbe veljajo le za hibridne plačilne institucije.

(1) Plačilna institucija lahko pri opravljanju plačilnih storitev prejme denarna sredstva uporabnikov izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije, ki naj se izvrši na določen dan, v skladu s pogoji okvirne pogodbe.
(2) Šteje se, če se ne dokaže drugače, da so denarna sredstva prejeta izključno za namene izvršitve plačilne transakcije, če je plačilna institucija prejela denarna sredstva hkrati s prejemom ali po prejemu plačilnega naloga za izvršitev te plačilne transakcije.

(3) Plačilne institucije ne smejo sprejemati depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali izdajati elektronskega denarja po tem zakonu.
(4) Denarna sredstva, ki jih prejme plačilna institucija od uporabnikov izključno zaradi izvršitve plačilne transakcije v skladu z drugim odstavkom tega člena, ne predstavljajo sprejemanja depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali opravljanja storitev izdajanja elektronskega denarja po tem zakonu.

(1) Če plačilna institucija uporabnikom ponuja posojila v zvezi s plačilnimi storitvami, se lahko takšno posojilo odobri le ob naslednjih pogojih:

1. posojilo je namenjeno izključno izvrševanju plačilnih transakcij v zvezi s plačilnimi storitvami,
2. posamezno posojilo, vključno z obnavljajočim (revolving) posojilom, se odobri za največ 12 mesecev,
3. posojilo ni krito z viri sredstev, ki jih plačilna institucija prejme od uporabnikov plačilnih storitev z namenom izvršitve plačilne transakcije,
4. plačilna institucija zagotavlja zadosten kapital glede na skupno višino odobrenih posojil.

(2) Poleg pogojev iz prvega odstavka tega člena mora plačilna institucija v zvezi s posojili iz prvega odstavka tega člena, ki se odobrijo potrošniku, izpolnjevati tudi pogoje, ki jih glede odobritve posojila potrošnikom določa zakon, ki ureja potrošniške kredite.

 (1) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju tiste države, kjer:

1. sklepa pravne posle, katerih predmet so plačilne storitve, ali
2. uporabnikom ponuja plačilne storitve preko reklamnih sporočil, poslanih tem osebam po pošti, ali na drug način ponuja plačilne storitve uporabnikom na območju te države.

(2) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju določene države tudi v primeru, če na območju te države ponuja plačilne storitve na način iz prvega odstavka tega člena preko svoje podružnice, zastopnika ali neposredno.

(3) Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve neposredno na območju določene države, če opravlja plačilne storitve na način iz prvega odstavka tega člena brez ustanovitve podružnice in brez zastopnika v tej državi.

(1) Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, mora imeti v času izdaje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija začetni kapital:

1. najmanj v višini 20.000 eurov, če bo opravljala le plačilne storitve iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona; ali
2. najmanj v višini 50.000 eurov, če bo opravljala plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona; ali
3. najmanj v višini 125.000 eurov, če bo opravljala katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2) Če namerava plačilna institucija opravljati več plačilnih storitev, mora zagotoviti začetni kapital v višini, določeni za plačilno storitev, za katero se zahteva najvišji znesek začetnega kapitala.

(3) Pri izračunu začetnega kapitala iz prvega odstavka tega člena se upoštevajo naslednje sestavine kapitala:

1. v denarju vplačani osnovni kapital in kapitalske rezerve, brez upoštevanja osnovnega kapitala, ki je vplačan na podlagi prednostnih zbirnih (kumulativnih) delnic in s temi delnicami povezanih kapitalskih rezerv,
2. rezerve iz dobička in preneseni čisti poslovni izid.

(4) Sestavine kapitala iz prejšnjega odstavka se uporabljajo v pomenu, kakor je določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Pri uporabi tretjega odstavka za osebne družbe se sestavine kapitala ustrezno prilagodijo sestavinam, ki veljajo za osebne družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(1) Člani poslovodstva plačilne institucije morajo poleg splošnih pogojev, ki jih za člane organov vodenja ali nadzora delniške družbe določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, imeti tudi ugled, ki ga zahteva vodenje poslov plačilne institucije.

(2) Osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, morajo imeti ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev, če ima najmanj triletne izkušnje z vodenjem poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot plačilna institucija ali z vodenjem drugih primerljivih poslov.

(3) Podatke o izpolnjevanju pogojev iz prvega in drugega odstavka tega člena pridobi Banka Slovenije od vložnika zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, plačilne institucije ali od člana poslovodstva plačilne institucije ali osebe, ki je neposredno odgovorna za vodenje poslov plačilne institucije, lahko pa jih pridobi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc pristojnih organov.

(1) Imetniki kvalificiranih deležev so osebe, ki so posredno ali neposredno imetniki poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic, ki jim zagotavljajo:

1. najmanj 10-odstotni delež glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije ali
2. delež glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, ki je manjši od 10 odstotkov, vendar omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje plačilne institucije.

(2) Zaradi zagotavljanja varnega in skrbnega upravljanja plačilne institucije so lahko imetniki kvalificiranih deležev plačilne institucije le osebe, ki se po oceni Banke Slovenije štejejo kot primerne.

(3) Banka Slovenije presoja primernost imetnikov kvalificiranih deležev z vidika delovanja in vplivanja imetnika kvalificiranega deleža na varno in skrbno upravljanje plačilne institucije. Pri tem Banka Slovenije upošteva zlasti pravnoorganizacijsko obliko in dejavnosti, ki jih imetnik opravlja, njegov finančni položaj in druge značilnosti, pomembne za presojo njegovega vpliva na varno in skrbno upravljanje plačilne institucije.

(1) Plačilna institucija lahko na območju Republike Slovenije opravlja plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije.

(2) Plačilna institucija sme opravljati plačilne storitve, ki jih je upravičena opravljati na območju Republike Slovenije, tudi:

1. na območju druge države članice preko podružnice, zastopnika ali neposredno, če so izpolnjeni pogoji iz 42. člena tega zakona, in
2. na območju tretje države preko podružnice, ko je podružnica vpisana v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom, preko zastopnika ali neposredno na območju tretje države.

(1) K zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija je treba priložiti:

1. akt o ustanovitvi,
2. opis plačilnih storitev in drugih gospodarskih poslov, ki jih namerava opravljati plačilna institucija, ter tveganj, ki jim bo izpostavljena,
3. poslovni načrt opravljanja plačilnih storitev za prva tri poslovna leta, iz katerega izhajajo naslednji podatki:

• za izračun minimalnega kapitala v prvem letu poslovanja po vseh treh metodah iz drugega odstavka 46. člena tega zakona,
• o izpolnjevanju tehničnih, organizacijskih, kadrovskih in drugih pogojev za varno in zanesljivo poslovanje plačilne institucije iz 44. člena tega zakona,

4. dokazila, da vložnik razpolaga z zahtevanim začetnim kapitalom iz 25. člena tega zakona,
5. opis ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov iz 59., 60. in 61. člena tega zakona,
6. opis sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 45. člena tega zakona,
7. opis nameravane uporabe zastopnikov in podružnic ter zunanjih izvajalcev operativnih nalog plačilnih storitev,
8. opis morebitne udeležbe v plačilnih sistemih,
9. opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vložnik vzpostavil zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, in Uredbo (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL L št. 345 z dne 8. 12. 2006, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1781/2006),
10. navedbo oseb, ki so imetniki kvalificiranih deležev, velikost kvalificiranih deležev in dokazila o primernosti imetnikov kvalificiranih deležev, ki se presoja v skladu s tretjim odstavkom 27. člena tega zakona,
11. navedbo oseb, ki so člani organov poslovodstva, in oseb, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ter dokazila, da te osebe izpolnjujejo zahtevane pogoje iz prvega in drugega odstavka 26. člena tega zakona,
12. navedbo pooblaščenih revizorjev ali revizijskih družb, če morajo biti letna poročila plačilne institucije revidirana v skladu s 64. členom tega zakona, in če so že imenovani,
13. navedbo oseb, ki so z vložnikom v razmerju tesne povezanosti, z opisom teh povezav.

(2) V zvezi z opisi iz 5. do 8. točke prvega odstavka tega člena mora vložnik zagotoviti tudi opis organizacijskih rešitev in opis notranje revizijskih postopkov, ki jih je vzpostavil z namenom, da bi zavaroval interese svojih uporabnikov in zagotovil neprekinjenost in zanesljivost izvajanja plačilnih storitev.

(3) Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ter dokumentacijo in dokazila, ki jih je treba priložiti k tej zahtevi.

(1) Pri odločanju o izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije ugotavlja, če plačilna institucija izpolnjuje pogoje za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom, zlasti pa:

1. glede statusnega ustroja iz 20. do 27. člena tega zakona,
2. glede varnega in zanesljivega poslovanja iz 44. člena tega zakona,
3. glede sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 45. člena tega zakona,
4. glede zagotavljanja minimalnega kapitala iz 46. člena tega zakona in
5. glede varstva denarnih sredstev uporabnikov iz 59. do 63. člena tega zakona.

(2) V dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije opredeli plačilne storitve, ki jih lahko opravlja plačilna institucija.

(3) Če sistem upravljanja iz 45. člena tega zakona ne zagotavlja ustreznega upravljanja z vsemi tveganji, ki bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija pri opravljanju plačilnih storitev, za katere se zahteva izdaja dovoljenja, in drugih gospodarskih poslov, ki jih opravlja plačilna institucija, lahko Banka Slovenije dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija izda le za določene plačilne storitve, na katere se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja.

Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, če:

1. vložnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 30. člena tega zakona;
2. je zaradi povezav vložnika z osebami, s katerimi je v razmerju tesne povezanosti, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo izvajanje nadzora nad plačilno institucijo skladno z določbami tega zakona;
3. je ob upoštevanju predpisov tretje države, ki veljajo za osebe, s katerimi je vložnik v razmerju tesne povezanosti, in prakse pri izvrševanju teh predpisov, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo izvajanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;
4. je verjetno, da bo zaradi dejavnosti vložnika, ki niso plačilne storitve, ogrožena finančna stabilnost plačilne institucije ali da bo zaradi teh dejavnosti oteženo izvajanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

Če Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja zaradi razloga iz 4. točke 31. člena tega zakona, lahko v obrazložitvi k odločbi o zavrnitvi zahteve vložnika seznani z možnostjo, da za namen opravljanja plačilnih storitev ustanovi ločeno pravno osebo in vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija za to pravno osebo, če oceni, da ti razlogi pri ločeni pravni osebi ne bodo več podani.

(1) Če namerava plačilna institucija začeti opravljati plačilne storitve, ki niso zajete v že izdanem dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, mora predhodno pridobiti odločbo Banke Slovenije o razširitvi dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2) Za razširitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se smiselno uporabljajo 29. do 31. člen tega zakona.

(1) Plačilna institucija mora nemudoma obvestiti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 30. člena tega zakona, ter o spremembi oseb, ki so s plačilno institucijo v razmerju tesne povezanosti, ali o spremembah v teh razmerjih. K temu obvestilu mora priložiti ustrezno spremenjeno dokumentacijo iz 29. člena tega zakona.

(2) Plačilna institucija mora dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev in ohranjanje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija hraniti najmanj pet let od prenehanja razmerja ali stanja, na katerega se nanašajo, razen če posebni predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

(1) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali glede posameznih plačilnih storitev, če plačilna institucija ne začne opravljati plačilnih storitev v enem letu od izdaje dovoljenja ali če plačilna institucija za več kakor šest mesecev preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha z dnem, ko poteče rok iz prvega stavka tega odstavka.

(2) Če je nad plačilno institucijo začet postopek stečaja ali prisilne likvidacije v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, preneha dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti z dnem začetka stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije. Sklep o začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije nad plačilno institucijo vroči sodišče tudi Banki Slovenije.

(3) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o likvidaciji plačilne institucije. Dovoljenje preneha v primeru likvidacije plačilne institucije z dnem, ko je plačilna institucija izbrisana iz sodnega registra.

(4) Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali deloma, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o spremembi dejavnosti plačilne institucije tako, da plačilna institucija v celoti ali deloma preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v primerih iz tega odstavka preneha z dnem, ko je sklep o spremembi dejavnosti vpisan v sodni register.

(5) Plačilna institucija mora nemudoma obvestiti Banko Slovenije o nastanku okoliščin iz prvega odstavka tega člena. O sklepih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena mora plačilna institucija obvestiti Banko Slovenije nemudoma po njihovem sprejemu.

(6) Če nastanejo okoliščine iz prvega do četrtega odstavka tega člena, izda Banka Slovenije odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti ali delno prenehalo.

(7) Plačilna institucija z dnem, ko je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilne institucije prenehalo v skladu s prvim do četrtim odstavkom tega člena, ne sme več sklepati novih poslov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, glede katerih je dovoljenje prenehalo.

(1) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve preko podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi, ali preko zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici, mora o tem predhodno obvestiti Banko Slovenije.

(2) Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev preko zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici mora vsebovati naslednje informacije:

1. firmo in sedež ali ime in naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,
2. opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih bo uporabljal zastopnik zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu s predpisi, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma,
3. navedbo oseb, ki so članice poslovodstva zastopnika, in oseb, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, z dokazili, da izpolnjujejo pogoje iz 26. člena tega zakona, in
4. opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati preko zastopnika.

(3) Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi mora vsebovati naslednje informacije:

1. firmo in naslov podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,
2. opis organizacijske strukture podružnice,
3. navedbo oseb, ki so del poslovodstva podružnice, in oseb, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, z dokazili, da izpolnjujejo pogoje iz 26. člena tega zakona,
4. opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati preko podružnice.

(4) Plačilna institucija obvesti Banko Slovenije le o ustanovitvi prve podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi. Za namene tega zakona se vse poslovne enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico.

(5) Plačilna institucija mora nemudoma obvestiti Banko Slovenije o spremembi okoliščin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, zlasti o prenehanju opravljanja plačilnih storitev preko posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici in o prenehanju opravljanja plačilnih storitev preko podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi.

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve preko podružnice ali preko zastopnika v državi gostiteljici, ko so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena tega zakona. Plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve preko podružnice v tretji državi ali preko zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica ali zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(2) Plačilna institucija lahko preko posameznega zastopnika opravlja plačilne storitve le na območju tiste države članice, ki je v registru plačilnih institucij vpisana pri tem zastopniku.

(3) Plačilna institucija mora zagotoviti, da njena podružnica v državi gostiteljici in njen zastopnik v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici uporabnike na primeren način obvesti o tem, da deluje za račun plačilne institucije.

(1) Plačilna institucija, ki namerava izvajati posamezne operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, preko zunanjih izvajalcev, mora o tem predhodno obvestiti Banko Slovenije.

(2) Plačilna institucija lahko prenese izvajanje pomembnih operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je v razmerju do izvajalca teh nalog zagotovljena ustrezna kakovost notranje kontrole na ravni plačilne institucije,
2. da ni oteženo izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti plačilne institucije v skladu s tem in drugimi zakoni,
3. da se s prenosom izvajanja teh nalog ne prenaša odgovornost višjega vodstva plačilne institucije na zunanje izvajalce ali tretje osebe,
4. da se odgovornost plačilne institucije do njenih uporabnikov, kakor je opredeljena s tem in drugimi zakoni, ne zmanjšuje in
5. da plačilna institucija kljub prenosu pomembnih operativnih nalog na zunanje izvajalce zagotovi izpolnjevanje vseh pogojev, ki veljajo za pridobitev in ohranitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, se štejejo kot pomembne, če bi lahko napaka ali izpad v njihovem izvajanju bistveno ogrozila neprekinjeno izpolnjevanje obveznosti plačilne institucije, njen finančni položaj ali zanesljivost ter neprekinjenost izvajanja plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija, ki je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, mora v zvezi z ravnanji zunanjih izvajalcev zagotoviti izpolnjevanje svojih obveznosti po tem ali drugih zakonih.

(1) Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve preko podružnice ali preko zastopnika ali je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, odgovarja za zakonitost in pravilnost ravnanja podružnice in zastopnika v zvezi z izvajanjem plačilnih storitev, ki jih podružnica in zastopnik opravlja v imenu plačilne institucije, ter za zakonitost in pravilnost izvajanja operativnih nalog, ki jih opravlja zunanji izvajalec za plačilno institucijo.

(2) Plačilna institucija svoje odgovornosti iz prvega odstavka tega člena v razmerju do uporabnikov ne more izključiti ali omejiti.

(1) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice preko podružnice ali preko zastopnika, mora o tem obvestiti Banko Slovenije v skladu s 36. členom tega zakona.

(2) Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice neposredno, mora o tem predhodno obvestiti Banko Slovenije ter hkrati z obvestilom poslati tudi opis plačilnih storitev, ki jih namerava neposredno opravljati v tej državi gostiteljici.

 (1) Banka Slovenije v roku enega meseca od prejema obvestila iz 40. člena tega zakona pošlje pristojnemu nadzornemu organu v državi gostiteljici obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev preko podružnice ali zastopnika ali o nameri neposrednega opravljanja plačilnih storitev plačilne institucije na območju te države gostiteljice in o tem obvesti plačilno institucijo.

(2) Banka Slovenije pošlje nadzornemu organu države gostiteljice hkrati z obvestilom iz prvega odstavka tega člena tudi naslednje podatke:

1. firmo in naslov plačilne institucije ter firmo in naslov podružnice ali zastopnika,
2. navedbo oseb, ki so članice poslovodstva podružnice ali zastopnika, in oseb, ki so neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami v podružnici, ali zastopniku plačilne institucije,
3. opis organizacijske strukture podružnice ali zastopnika in
4. o plačilnih storitvah, ki jih namerava plačilna institucija opravljati na območju te države gostiteljice.

(1) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice preko podružnice ali preko zastopnika z dnem:

1. ko je pristojni nadzorni organ države gostiteljice obveščen o nameri opravljanja plačilnih storitev preko podružnice plačilne institucije ali preko zastopnika v skladu s 41. členom tega zakona in
2. ko je podružnica ali zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(2) Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju države gostiteljice, ko je pristojni nadzorni organ države gostiteljice obveščen o nameri neposrednega opravljanja plačilnih storitev v skladu z 41. členom tega zakona.

(3) Plačilna institucija mora nemudoma obvestiti Banko Slovenije o naknadni spremembi podatkov iz drugega odstavka 41. člena tega zakona, ki ta podatek o spremembi pošlje pristojnemu nadzornemu organu države gostiteljice.

(1) Plačilna institucija države članice sme plačilne storitve, ki jih je upravičena opravljati v državi sedeža, opravljati tudi na območju Republike Slovenije preko podružnice, preko zastopnika ali neposredno.

(2) Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve na območju Republike Slovenije, ko Banka Slovenije od pristojnega nadzornega organa države sedeža prejme obvestilo z vsebino iz drugega odstavka 41. člena tega zakona.

(3) Za namene tega zakona se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

(4) Če Banka Slovenije oceni, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev preko podružnice ali zastopnika plačilne institucije države članice v Republiki Sloveniji za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma, o tem nemudoma na primeren način obvesti pristojni nadzorni organ države sedeža plačilne institucije.

Plačilna institucija mora vedno izpolnjevati organizacijske, kadrovske, tehnične in druge pogoje za varno in zanesljivo poslovanje.

 (1) Plačilna institucija mora vzpostaviti in vzdrževati zanesljiv in celovit sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja varno in skrbno upravljanje plačilne institucije. Sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol morata biti sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo plačilnih storitev, ki jih opravlja plačilna institucija.

(2) Sistem upravljanja iz prvega odstavka tega člena mora obsegati:

1. jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi razmerji glede odgovornosti in
2. učinkovite postopke ugotavljanja, ocenjevanja, obvladovanja, spremljanja in poročanja o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija.

(3) Sistem notranjih kontrol iz prvega odstavka tega člena vključuje tudi ustrezne administrativne in računovodske postopke ter postopke za preverjanje izpolnjevanja obveznosti glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter Uredbo 1781/2006.

(1) Plačilna institucija mora ves čas poslovanja zagotavljati kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od naslednjih vrednosti:

1. vrednost začetnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 25. člena tega zakona,
2. vrednost kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi metode iz drugega odstavka tega člena.

(2) Vrednost kapitalske zahteve se izračuna na podlagi metode, ki jo za posamezno plačilno institucijo določi Banka Slovenije z odločbo, ob upoštevanju vrste in kompleksnosti plačilnih storitev, ki jih bo opravljala plačilna institucija, ter obsega plačil in tveganj, ki jim bo izpostavljena plačilna institucija. Banka Slovenije lahko plačilni instituciji določi eno od naslednjih metod:

1. metodo stalnih splošnih stroškov,
2. metodo obsega plačil,
3. metodo prihodkov iz poslovanja.

(3) Pri hibridni plačilni instituciji se kapitalska zahteva izračunava samo za tisti del njenega poslovanja, ki je povezan z opravljanjem plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija mora Banko Slovenije nemudoma obvestiti o spremembi dejstev in okoliščin iz drugega odstavka tega člena.

(5) Če se dejstva in okoliščine iz drugega odstavka tega člena bistveno spremenijo, lahko Banka Slovenije z odločbo določi drugo metodo za izračun kapitalske zahteve.

1. Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi stalnih splošnih stroškov znaša 10% stalnih splošnih stroškov plačilne institucije iz preteklega poslovnega leta.

(2) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se kapitalska zahteva po metodi stalnih splošnih stroškov izračuna z upoštevanjem predvidenega zneska stalnih splošnih stroškov, ki ga je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine stalnih splošnih stroškov, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu kapitalske zahteve po metodi stalnih splošnih stroškov:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu,
2. v tekočem poslovnem letu, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu.

(4) Plačilna institucija mora Banko Slovenije nemudoma obvestiti o vsakem pomembnem odstopanju višine stalnih splošnih stroškov od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu oziroma od višine stalnih splošnih stroškov, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi obsega plačil je znesek, ki ga predstavlja produkt med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 51. člena tega zakona.

(2) Izhodiščni znesek se izračuna z upoštevanjem višine povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega poslovnega leta na podlagi naslednje lestvice:

+------------------------------+-------------------------------+
|Če znaša povprečni mesečni    |znaša izhodiščni znesek        |
|znesek plačilnih transakcij   |                               |
|preteklega leta               |                               |
+------------------------------+-------------------------------+
|do 5.000.000 EUR              |4,0%                           |
|                              |povprečnega mesečnega zneska   |
|                              |plačilnih transakcij           |
|                              |preteklega leta                |
+------------------------------+-------------------------------+
|nad 5.000.000 EUR             |200.000 EUR + 2,5%             |
|do 10.000.000 EUR             |povprečnega mesečnega zneska   |
|                              |plačilnih transakcij           |
|                              |preteklega leta nad 5.000.000  |
|                              |EUR                            |
+------------------------------+-------------------------------+
|nad 10.000.000 EUR            |325.000 EUR + 1%               |
|do 100.000.000 EUR            |povprečnega mesečnega zneska   |
|                              |plačilnih transakcij           |
|                              |preteklega leta nad 10.000.000 |
|                              |EUR                            |
+------------------------------+-------------------------------+
|nad 100.000.000 EUR           |1.225.000 EUR + 0,5%           |
|do 250.000.000 EUR            |povprečnega mesečnega zneska   |
|                              |plačilnih transakcij           |
|                              |preteklega leta nad            |
|                              |100.000.000 EUR                |
+------------------------------+-------------------------------+
|nad 250.000.000 EUR           |1.975.000 EUR + 0,25%          |
|                              |povprečnega mesečnega zneska   |
|                              |plačilnih transakcij           |
|                              |preteklega leta nad            |
|                              |250.000.000 EUR                |
+------------------------------+-------------------------------+

(3) Povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta iz drugega odstavka je enak eni dvanajstini skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklem poslovnem letu izvedla plačilna institucija.

(4) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil namesto povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij preteklega leta upošteva predvidena višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij za prvo leto poslovanja, ki jo je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(5) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu izhodiščnega zneska iz drugega odstavka tega člena:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu,
2. v tekočem poslovnem letu, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem letu.

(6) Plačilna institucija mora Banko Slovenije nemudoma obvestiti o vsakem pomembnem odstopanju višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem poslovnem letu ali od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

(1) Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi prihodkov iz poslovanja, je znesek, ki ga predstavlja zmnožek med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 51. člena tega zakona.

(2) Izhodiščni znesek za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja se izračuna z upoštevanjem vrednosti indikatorja prihodkov iz 50. člena tega zakona, na podlagi naslednje lestvice:

+-----------------------------+--------------------------------+
|Če znaša indikator prihodkov |znaša izhodiščni znesek         |
+-----------------------------+--------------------------------+
|do 2.500.000 EUR             |10% od indikatorja prihodkov do |
|                             |2.500.000 EUR                   |
+-----------------------------+--------------------------------+
|nad 2.500.000 EUR            |250.000 EUR                     |
|do 5.000.000 EUR             |+ 8% od indikatorja prihodkov   |
|                             |nad 2.500.000 EUR do 5.000.000  |
|                             |EUR                             |
+-----------------------------+--------------------------------+
|nad 5.000.000 EUR            |450.000 EUR                     |
|do 25.000.000 EUR            |+ 6% od indikatorja prihodkov   |
|                             |nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 |
|                             |EUR                             |
+-----------------------------+--------------------------------+
|nad 25.000.000 EUR           |1.650.000 EUR                   |
|do 50.000.000 EUR            |+ 3% od indikatorja prihodkov   |
|                             |nad 25.000.000 EUR do           |
|                             |50.000.000 EUR                  |
+-----------------------------+--------------------------------+
|nad 50.000.000 EUR           |2.400.000 EUR                   |
|                             |+ 1,5% od indikatorja prihodkov |
|                             |nad 50.000.000 EUR              |
+-----------------------------+--------------------------------+

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena kapitalska zahteva, izračunana po metodi prihodkov iz poslovanja, ne sme biti nižja od zneska, ki ustreza 80% povprečja indikatorja prihodkov, izračunanega na podlagi podatkov iz poslovanja v preteklih treh poslovnih letih. V prvih treh letih poslovanja kot plačilna institucija se lahko za opredelitev povprečja indikatorja prihodkov uporabijo ocene.

 (1) Indikator prihodkov je enak vsoti prihodkov od obresti, prejetih provizij in nadomestil ter drugih poslovnih prihodkov, zmanjšani za odhodke iz naslova obresti. Za izračun indikatorja prihodkov se ne upoštevajo prihodki iz izrednih ali občasnih postavk.

(2) Indikator prihodkov se lahko zmanjša za odhodke iz naslova storitev, ki jih za plačilno institucijo izvaja zunanji izvajalec, če gre za plačilo drugi plačilni instituciji ali plačilni instituciji države članice.

(3) Indikator prihodkov se izračuna na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida preteklega poslovnega leta.

(4) V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja namesto skupnih prihodkov iz poslovanja preteklega leta kot osnova upoštevajo predvideni prihodki iz poslovanja, ki jih je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu.

(5) Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine posameznih postavk, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena:

1. v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, ali
2. v tekočem poslovnem letu, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine te postavke v preteklem poslovnem letu.

6. Plačilna institucija mora Banko Slovenije nemudoma obvestiti o vsakem pomembnem odstopanju višine posameznih postavk, ki jih upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena, od višine teh postavk v preteklem poslovnem letu ali od višine teh postavk, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

Za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil in metodi prihodkov iz poslovanja, se uporablja faktor za uravnoteženje, ki je enak:

1. 0,5, če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;
2. 0,8, če plačilna institucija opravlja plačilno storitev iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;
3. 1,0, če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(1) Banka Slovenije lahko z odredbo plačilni instituciji naloži zvišanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati skladno z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 46. člena tega zakona, za največ 20%. Pri odločanju o tem zvišanju Banka Slovenije upošteva podatkovne zbirke o izgubah ter kakovost sistema upravljanja s tveganji in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2) Z odredbo iz prvega odstavka tega člena Banka Slovenije določi tudi ukrepe, ki jih mora izpolniti plačilna institucija, da bi zanjo prenehalo veljati izredno zvišanje kapitalske zahteve.

(3) Za odredbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o ukrepu odprave kršitve.

(1) Banka Slovenije lahko z odločbo plačilni instituciji dovoli znižanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati skladno z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 46. člena tega zakona, za največ 20%, če s tem nista zmanjšani varnost in zanesljivost poslovanja plačilne institucije. Pri odločanju o dovoljenju za znižanje kapitalske zahteve Banka Slovenije upošteva kvaliteto sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2) Plačilna institucija mora v zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za znižanje kapitalske zahteve navesti dejstva in okoliščine o kvaliteti sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol, ki bistveno prispevajo k zagotavljanju varnosti in zanesljivosti poslovanja plačilne institucije, in predložiti ustrezne dokaze.

(3) Ne glede na znižanje kapitalske zahteve na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena kapital plačilne institucije v nobenem primeru ne sme biti nižji od vrednosti začetnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 25. člena tega zakona.

(4) Plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, mora Banki Slovenije v rokih in na način, kakor je določeno v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve, poročati o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve.

(5) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, če:

1. pogoji za znižanje kapitalske zahteve niso več izpolnjeni,
2. plačilna institucija Banki Slovenije o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve ne poroča v roku ali na način, kakor je določeno v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve.

(1) Kapital plačilne institucije se izračuna kot vsota posameznih sestavin kapitala ob upoštevanju:

1. odbitnih postavk, ki zmanjšujejo posamezne sestavine kapitala, in
2. razmerij med posameznimi sestavinami kapitala.

(2) Pri izračunu kapitala plačilne institucije se upoštevajo naslednje sestavine kapitala:

1. vplačani osnovni kapital in kapitalske rezerve,
2. rezerve iz dobička in preneseni čisti poslovni izid,
3. druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk tega odstavka.

(3) Morebitni presežki posameznih sestavin kapitala nad omejitvami, ki izhajajo iz razmerij med posameznimi sestavinami kapitala, se ne upoštevajo.

(4) Pri izračunu kapitala iz prvega odstavka tega člena se upoštevajo naslednje odbitne postavke:

1. lastne delnice,
2. neopredmetena dolgoročna sredstva,
3. čista izguba poslovnega leta,
4. naložbe v delnice, poslovne deleže ali druge pravice v kapitalu kreditne institucije ali finančne institucije ter naložbe v njihove druge instrumente in sestavine, ki se lahko upoštevajo v izračunu kapitala,
5. naložbe v delnice, poslovne deleže ali druge pravice, ki zagotavljajo udeležbo v kapitalu zavarovalnice, pozavarovalnice ali pokojninske družbe, ter naložbe v njihove druge instrumente, ki se lahko upoštevajo pri izračunu kapitala,
6. druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk tega odstavka.

(5) Sestavine kapitala in odbitne postavke iz tega člena se uporabljajo v pomenu, kakor je določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Pri uporabi določb za osebne družbe, se vsebina sestavin kapitala in odbitnih postavk ustrezno prilagodi sestavinam, ki veljajo za osebne družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

Pri izračunu kapitala plačilne institucije se ne smejo upoštevati naslednje sestavine:

1. sestavine, ki se uporabijo v izračunu kapitala plačilne institucije iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, kreditne institucije, investicijskega podjetja, družbe za upravljanje, zavarovalnice, pozavarovalnice ali pokojninske družbe, ki je del iste skupine kot plačilna institucija, ali
2. sestavine, ki jih hibridna plačilna institucija uporablja za opravljanje dejavnosti, ki niso plačilne storitve.

Pojmi, ki so uporabljeni v 54. in 55. členu tega zakona, pomenijo:

1. kreditna institucija, finančna institucija, investicijsko podjetje in pokojninska družba pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo,
2. zavarovalnica, pozavarovalnica in družba za upravljanje pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja finančne konglomerate,
3. udeležba iz 5. točke četrtega odstavka 54. člena tega zakona pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo.

(1) Plačilna institucija mora redno izračunavati višino kapitalske zahteve in višino kapitala.

(2) Plačilna institucija mora Banki Slovenije poročati o izračunih iz prvega odstavka tega člena in o podatkih, ki so podlaga za te izračune.

Banka Slovenije predpiše podrobnejša pravila glede izračuna kapitala plačilne institucije tako, da določi:

1. podrobnejše lastnosti in vrste sestavin kapitala in odbitnih postavk iz 54. člena tega zakona,
2. način in obseg upoštevanja posameznih sestavin kapitala in odbitnih postavk iz 54. člena tega zakona,
3. razmerja med posameznimi sestavinami kapitala,
4. podrobnejšo vsebino poročil ter roke in način poročanja.

(1) Plačilna institucija mora denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij, voditi ločeno od lastnih denarnih sredstev in denarnih sredstev, ki jih je prejela od oseb, ki niso uporabniki.

(2) Plačilna institucija mora za vsakega uporabnika voditi ločeno evidenco denarnih sredstev, ki jih vodi v imenu tega uporabnika v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij.

(3) Plačilna institucija mora denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, najkasneje naslednji delovni dan po prejemu prenesti na poseben račun pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji ali pri banki s sedežem v drugi državi članici.

(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena lahko plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, naloži tudi v:

1. dolžniške vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija ali druga država članica, Evropska centralna banka, Banka Slovenije ali centralna banka druge države članice, ter
2. dolžniške vrednostne papirje, razen podrejenih vrednostnih papirjev, katerih izdajatelj je banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici.

(1) Določbe 59. člena tega zakona se ne uporabljajo, če plačilna institucija zagotovi ustrezno zavarovanje izpolnitve svojih finančnih obveznosti do uporabnikov za primer, če plačilna institucija ne bi bila sposobna izpolniti svojih finančnih obveznosti do uporabnikov.

(2) Zavarovanje se šteje kot ustrezno, če plačilna institucija zavaruje izpolnitev svojih finančnih obveznosti do uporabnikov z zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo, sklenjeno z zavarovalnico ali banko s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici, ki ne sodi v isto skupino kakor plačilna institucija.

(3) Zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo sklene plačilna institucija v korist uporabnikov kot zavarovancev. Zavarovalna pogodba ali garancija mora uporabnikom zagotavljati izplačilo zneska, ki bi moral biti sicer ločen na podlagi prvega odstavka 59. člena tega zakona.

(1) V primeru, ko hibridna plačilna institucija prejme denarna sredstva uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij kot tudi za namene izvrševanja drugih storitev, ki niso plačilne storitve, mora hibridna plačilna institucija zagotavljati varstvo denarnih sredstev uporabnikov v skladu z 59. ali 60. členom tega zakona le za tista denarna sredstva, ki jih je uporabnik namenil za izvrševanje plačilnih transakcij.

(2) V primeru iz prvega odstavka tega člena, ko se del denarnih sredstev, ki jih uporabniki namenijo za izvrševanje plačilnih transakcij, spreminja ali ni vnaprej znan, lahko hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov na način iz 59. ali 60. člena tega zakona za del denarnih sredstev uporabnikov, ki naj bi jih uporabniki po oceni hibridne plačilne institucije predvidoma uporabili za opravljanje plačilnih transakcij. Hibridna plačilna institucija določi delež sredstev, ki jih bodo uporabniki predvidoma uporabili za izvrševanje plačilnih transakcij, z uporabo metode za določitev deleža, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev).

(3) Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če oceni, da bo delež, določen z uporabo metode, ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma za druge namene.

(4) Hibridna plačilna institucija mora zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev predložiti dokumentacijo o metodi, ki jo bo uporabljala za določitev deleža in ki vsebuje obrazložitev ter prikaz časovne vrste preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma za druge namene. Če hibridna plačilna institucija ob vložitvi zahteve ne razpolaga z ustrezno časovno vrsto preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, lahko v zahtevi predlaga, da se do pridobitve teh podatkov uporabi ocena deleža denarnih sredstev uporabnikov, ki se bodo predvidoma uporabila za izvrševanje plačilnih transakcij. Tak predlog mora biti utemeljen.

(5) Hibridna plačilna institucija mora poročati Banki Slovenije o izračunu deleža z metodo za določitev deleža denarnih sredstev uporabnikov, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije, ter o preteklih podatkih glede zneska denarnih sredstev, ki so jih uporabniki dejansko namenili za izvršitev plačilnih transakcij, v rokih in na način, določen v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev.

(6) Banka Slovenije odvzame dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če:

1. pogoji iz drugega odstavka tega člena niso več izpolnjeni ali če delež, določen z uporabo metode, ni več ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov,
2. plačilna institucija Banki Slovenije ne poroča o dejstvih iz petega odstavka tega člena v roku ali na način, kakor sta določena v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za izračun varovanega deleža denarnih sredstev uporabnika.

(1) Če plačilna institucija varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 59. členom tega zakona, se denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilnih transakcij, vključno z denarnimi sredstvi, ki jih vodi na posebnem računu iz tretjega odstavka 59. člena tega zakona, ter naložbami iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, v razmerju do upnikov plačilne institucije štejejo za premoženje njenih uporabnikov. V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo imajo uporabniki izločitveno pravico na teh denarnih sredstvih, v primeru postopka izvršbe ali zavarovanja zoper plačilno institucijo pa so iz izvršbe izvzeta.

(2) V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo, ki varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 59. členom tega zakona, mora upravitelj tega postopka:

1. v roku 10 dni od začetka postopka ugotoviti stanje varovanih sredstev po posameznem uporabniku na dan začetka postopka zaradi insolventnosti in o tem obvestiti Banko Slovenije;
2. v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objaviti poziv uporabnikom, da skladno s pravili postopka zaradi insolventnosti prijavijo svoje izločitvene pravice iz naslova varovanih denarnih sredstev.

(3) V primeru postopka zaradi insolventnosti plačilne institucije, ki varstvo sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 60. členom tega zakona, mora upravitelj tega postopka:

1. v roku 10 dni od začetka tega postopka v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objaviti poziv uporabnikom, da v roku, ki velja za prijavo izločitvenih pravic po prejšnjem odstavku, prijavijo svoje terjatve iz naslova denarnih sredstev, ki so jih plačilni instituciji izročili za izvršitev plačilnih transakcij;
2. v imenu in za račun uporabnikov, ki so prijavili svoje terjatve skladno s prvo točko tega odstavka, uveljavljati zahtevke iz naslova zavarovalne pogodbe ali druge primerljive garancije, razen če posamezen uporabnik te zahtevke uveljavlja sam.

(4) V primeru, ko hibridna plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom 61. člena tega zakona zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov le za del denarnih sredstev uporabnikov, se za namene tega člena šteje, da je posamezni uporabnik od skupnih denarnih sredstev, ki jih je prenesel plačilni instituciji za izvrševanje plačilnih transakcij in za druge namene, namenil izvrševanju plačilnih transakcij enak delež denarnih sredstev, kakor ga je opredelila plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom 61. člena tega zakona za namene iz prvega odstavka tega člena.

Plačilna institucija mora Banko Slovenije predhodno obvestiti o vsaki nameravani spremembi načina varovanja denarnih sredstev uporabnikov in predložiti ustrezna dokazila o njegovi skladnosti z določbami tega zakona.

 (1) Za poslovne knjige in letno poročilo plačilne institucije ter za revidiranje se uporabljajo pravila, določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, in v zakonu, ki ureja revidiranje, če v tem in 65. členu tega zakona ni drugače določeno.

(2) Plačilna institucija mora Banki Slovenije najkasneje v dveh mesecih po koncu poslovnega leta predložiti nerevidirane računovodske izkaze za preteklo poslovno leto. Hibridna plačilna institucija mora v tem roku Banki Slovenije predložiti tudi ločene računovodske informacije iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(3) Če je plačilna institucija zavezana k revidiranju, mora Banki Slovenije v osmih dneh po prejemu revizorjevega poročila, vendar ne kasneje kakor v šestih mesecih po koncu poslovnega leta predložiti:

1. letno poročilo in
2. revizorjevo poročilo o revidiranju letnega poročila z vsebino, kakor je določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vključno z mnenjem revizorja o ločenih računovodskih informacijah iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

 (1) Pooblaščeni revizor, ki opravlja naloge revidiranja letnega poročila plačilne institucije, mora Banko Slovenije nemudoma obvestiti o vsakem dejstvu ali okoliščini, ki jo je ugotovil pri izvajanju nalog revidiranja in ki lahko pomeni enega od teh položajev:

1. pomembno kršitev predpisov, ki urejajo opravljanje plačilnih storitev,
2. ki lahko vpliva na nemoteno poslovanje plačilne institucije ali
3. ki lahko privede do revizorjevega mnenja s pridržkom, odklonilnega mnenja ali zavrnitve izdelave mnenja.

(2) Obveznost iz prvega odstavka velja tudi za dejstva ali okoliščine v zvezi z družbo, ki je v razmerju tesne povezanosti s plačilno institucijo na podlagi obvladovanja.

(3) Pooblaščeni revizor mora Banki Slovenije na njeno zahtevo poslati tudi druge podatke, ki jih Banka Slovenije potrebuje pri opravljanju nadzora nad plačilno institucijo v skladu s tem zakonom.

(4) Pošiljanje podatkov Banki Slovenije po prvem do tretjem odstavku tega člena ne pomeni kršitve revizorjeve obveznosti varovanja zaupnih podatkov po zakonu, ki ureja revidiranje, ali na podlagi pogodbe.

(1) Plačilna institucija z opustitvijo je pravna ali fizična oseba, ki opravlja storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona na podlagi dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo.

(2) Določbe 2. poglavja tega zakona o zahtevah za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se uporabljajo tudi za plačilne institucije z opustitvijo, razen če je Banka Slovenije plačilni instituciji z opustitvijo v skladu s 67. členom tega zakona dovolila opustitev izpolnjevanja posameznih zahtev ali če ta zakon izrecno določa, da se za plačilne institucije z opustitvijo posamezne določbe tega zakona ne uporabljajo.

(1) Pravna ali fizična oseba, lahko opravlja plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona kot plačilna institucija z opustitvijo, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo tako, da zanjo ne veljajo posamezne zahteve glede statusnega ustroja plačilnih institucij, sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol plačilne institucije, ki jih morajo v skladu s tem zakonom izpolnjevati plačilne institucije.

(2) Pravna ali fizična oseba lahko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. če ima sedež ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
2. če bo plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravljala kot dodatno dejavnost in bodo dostopne le tistim uporabnikom, ki bodo hkrati uporabljali druge storitve tega ponudnika, ki niso plačilne storitve,
3. če povprečni mesečni znesek vseh plačilnih transakcij, ki jih namerava opraviti plačilna institucija z opustitvijo, vključno s transakcijami, opravljenimi preko njenih zastopnikov, v posameznem letu ne presega 100.000 eurov in
4. če člani poslovodstva in osebe, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s storitvami izvrševanja denarnih nakazil, izpolnjujejo pogoje, ki jih za člane poslovodstva in osebe, ki so v plačilni instituciji odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, določa ta zakon.

(3) Vložnik v zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo navede, za katere posamezne zahteve v zvezi s statusnim ustrojem plačilnih institucij, sistemom upravljanja in sistemom notranjih kontrol plačilne institucije zahteva opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, navede razloge za te opustitve ali uporabo v omejenem obsegu in predloži dokazila glede izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka tega člena.

(4) Banka Slovenije izda dovoljenje za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če:

1. vložnik izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena,
2. niso podani razlogi za zavrnitev dovoljenja iz 31. člena tega zakona ali drugega odstavka 33. člena tega zakona, razen tistih zahtev, za katere je vložnik v skladu s tretjim odstavkom tega člena zahteval opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, in
3. če oceni, da zaradi opustitve posameznih zahtev ali njihove uporabe v omejenem obsegu pri opravljanju storitev izvrševanja denarnih nakazil ne nastanejo posebna tveganja za uporabnike ali je morebitno tveganje za uporabnike sprejemljivo zaradi večjih koristi za uporabnike.

(5) V odločbi o izdaji dovoljenja plačilni instituciji z opustitvijo Banka Slovenije navede, katere zahteve se ne uporabljajo za plačilno institucijo z opustitvijo ali se uporabljajo v omejenem obsegu.

(6) Plačilna institucija z opustitvijo mora nemudoma obvestiti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena.

(7) Za dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil plačilni instituciji z opustitvijo se ob upoštevanju določil iz drugega do šestega odstavka tega člena smiselno uporabljajo 29. do 31., 33. in 34. člen tega zakona.

 (1) Plačilna institucija z opustitvijo lahko plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravlja na:

1. območju Republike Slovenije, vključno z zastopniki in podružnicami v Republiki Sloveniji, in
2. območju tretje države.

(2) Plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve preko podružnice v tretji državi ali preko zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica ali zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(1) Register plačilnih institucij je centralizirana baza podatkov o plačilnih institucijah in plačilnih institucijah z opustitvijo, o njihovih zastopnikih v Republiki Sloveniji in državah gostiteljicah ter o njihovih podružnicah v državah gostiteljicah in tretjih državah.

(2) V register plačilnih institucij se za vsako posamezno plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo vpisujejo naslednji podatki:

1. firma in sedež plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo,
2. plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali navedba, da lahko plačilna institucija z opustitvijo opravlja izključno storitve izvrševanja denarnih nakazil,
3. o podružnici v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi:

• firma in sedež prve podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,
• plačilne storitve, ki jih opravlja preko vseh podružnic v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi,

4. o vsakem posameznem zastopniku v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici:

• firma in sedež ali ime in naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,
• plačilne storitve, ki jih opravlja preko zastopnika.

(3) Vsi vpisi, povezani s plačilnimi institucijami z opustitvijo, se v register plačilnih institucij vpisujejo ločeno, z izrecno navedbo, da gre za plačilne institucije z opustitvijo.

(4) Register plačilnih institucij vodi Banka Slovenije in zagotavlja njegovo redno posodabljanje. Register plačilnih institucij je javen in brezplačno dostopen na spletni strani Banke Slovenije.

Banka Slovenije vpiše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo v register plačilnih institucij ob izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo.

(1) Obvestilo plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo o nameri opravljanja plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi po prvem odstavku 36. člena tega zakona, z vsebino iz tretjega odstavka 36. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi v register plačilnih institucij.

(2) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi v register plačilnih institucij, če oceni, da:

1. podatki po tretjem odstavku 36. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,
2. osebe, ki so del poslovodstva podružnice, ali osebe, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 26. člena, ali
3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev preko podružnice za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(3) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v tretji državi v register plačilnih institucij tudi, če je ob upoštevanju predpisov tretje države oziroma ob upoštevanju prakse tretje države pri uporabi in izvrševanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano oziroma bistveno oteženo izvajanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

(1) Obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev preko zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici po prvem odstavku 36. člena tega zakona, z vsebino iz drugega odstavka 36. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij.

(2) Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v državi gostiteljici v register plačilnih institucij, mora Banka Slovenije pred odločitvijo o vpisu tega zastopnika glede okoliščin iz tretjega odstavka tega člena zaprositi za mnenje pristojni nadzorni organ države gostiteljice in ga, če je podano, primerno upoštevati.

(3) Banka Slovenije zavrne vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij, če oceni, da:

1. podatki po drugem odstavku 36. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,
2. osebe, ki so članice poslovodstva zastopnika, ali osebe, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 26. člena tega zakona, ali
3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev preko zastopnika za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(1) Banka Slovenije izbriše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo, vključno z njenimi podružnicami in zastopniki, ki se vpisujejo v register plačilnih institucij v skladu z 69. členom tega zakona, iz registra plačilnih institucij, če:

1. je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti prenehalo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo na podlagi 35. člena tega zakona, z dnem izdaje ugotovitvene odločbe po šestem odstavku 35. člena tega zakona;
2. je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti odvzeto dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu z 196. členom tega zakona, z dnem izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja.

(2) Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1. prejme obvestilo iz petega odstavka 36. člena tega zakona, z dnem prejema tega obvestila, ali
2. ugotovi, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 71. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(3) Banka Slovenije izbriše podružnico v posamezni tretji državi iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 71. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(4) Banka Slovenije izbriše posameznega zastopnika plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1. prejme obvestilo iz petega odstavka 36. člena tega zakona, z dnem prejema tega obvestila, ali
2. ugotovi, da so v zvezi z zastopnikom podane okoliščine iz tretjega odstavka 72. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

(1) To poglavje ureja:

1. obveznosti ponudnikov plačilnih storitev pri zagotavljanju informacij v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,
2. pogodbe o opravljanju plačilnih storitev ter pravila glede sprememb in prenehanja pogodb in
3. pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij.

(2) To poglavje se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije, ki se izvršijo v eurih ali v drugi valuti države članice.

(3) S pogodbo o plačilnih storitvah ni mogoče izključiti ali omejiti uporabe določb tega poglavja, razen če zakon izrecno določa, da je odstopanje od posameznih določb dopustno na podlagi dogovora strank. Ponudniki plačilnih storitev lahko uporabnikom zagotovijo plačilne storitve pod pogoji, ki so za uporabnike ugodnejši kakor pogoji, določeni v tem poglavju.

(4) Kadar uporabnik ni potrošnik, se lahko s pogodbo o plačilnih storitvah izključi ali omeji uporaba določb iz 2 podpoglavja, 5. poglavja tega zakona, razen določb 5. oddelka 2. podpoglavja 5. poglavja tega zakona.

(1) Ponudnik plačilnih storitev uporabniku ne sme zaračunati nadomestil za zagotavljanje informacij, ki jih mora zagotoviti uporabniku v skladu z 2. podpoglavjem 5. poglavja tega zakona, ali za izpolnjevanje svojih obveznosti do uporabnika iz 3. podpoglavja 5. poglavja tega zakona, razen če zakon izrecno določa drugače.

(2) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita o zaračunavanju nadomestil za zagotavljanje informacij, če uporabnik izrecno zahteva dodatno ali pogostejše zagotavljanje informacij kakor je predvideno v 2. podpoglavju 5. poglavja tega zakona, ali zagotavljanje informacij s komunikacijskimi sredstvi, ki niso dogovorjena v okvirni pogodbi.

(3) Nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev zaradi izpolnjevanja njegovih obveznosti.

(4) Določbe tega člena ne posegajo v pravico ponudnika plačilnih storitev, da uporabnikom zaračunava opravljanje plačilnih storitev.

(5) Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, dogovorita, da se uporabniku zaračunavajo tudi posebna nadomestila za zagotavljanje informacij na podlagi 2. podpoglavja 5. poglavja tega zakona in za izpolnjevanje obveznosti ponudnika plačilnih storitev na podlagi 3. podpoglavja 5. poglavja tega zakona.

(1) Pogodba o plačilnih storitvah se lahko sklene kot okvirna pogodba ali kot pogodba o izvršitvi enkratne plačilne transakcije.

(2) Z okvirno pogodbo se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvrševanju posameznih ali več zaporednih plačilnih transakcij v prihodnosti. Okvirna pogodba lahko vključuje tudi dogovor o izdaji elektronskega denarja, če je ponudnik plačilnih storitev oseba iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 17. člena tega zakona, ali dogovor o odprtju plačilnega računa, če se plačilne storitve opravljajo preko plačilnega računa.

(3) S pogodbo o izvršitvi enkratne plačilne transakcije se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvršitvi posamezne plačilne transakcije, ki ni zajeta v okvirni pogodbi.

(4) Za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu.

(5) Kadar pogodba o opravljanju plačilnih storitev vključuje tudi dogovor o odobritvi posojila potrošniku, se glede pogojev odobritve posojila potrošniku uporablja zakon, ki ureja potrošniške kredite, razen če ta zakon določa posebne pogoje glede odobritve posojil potrošnikom v zvezi s plačilnimi storitvami.

(1) Kadar ta zakon določa obveznost ponudnika plačilnih storitev, da uporabniku posreduje določene informacije, mora ponudnik plačilnih storitev te informacije zagotoviti brez izrecne zahteve uporabnika na način, ki ne zahteva posebnih aktivnosti na strani uporabnika, da te informacije pridobi in se z njimi seznani.

(2) Kadar ta zakon izrecno določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev zagotovi uporabniku zahtevane informacije tako, da informacije na dogovorjeni način da na voljo uporabniku, lahko ponudnik plačilnih storitev informacije uporabniku zagotovi na način, da mora uporabnik z določenim dogovorjenim ravnanjem pridobiti informacije, da se z njimi seznani.