Ta zakon določa pravila, po katerih postopa sodišče za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti, ter za zavarovanje terjatev.
Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za prisilno izvršitev odločbe, izdane v upravnem postopku ali v postopku za prekrške, ki se glasi na izpolnitev denarne obveznosti, kot tudi za zavarovanje denarne terjatve, o kateri se odloča v upravnem postopku ali v postopku za prekrške, razen če je za to izvršbo oziroma zavarovanje z zakonom določena pristojnost drugega organa.
Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za prisilno izvršitev notarskega zapisa.
Določbe tega zakona se uporabljajo za izvršbo in zavarovanje na ladji in letalu samo, če poseben zakon tako določa.

Postopek izvršbe in postopek zavarovanja se uvede na predlog upnika.
Če zakon tako določa, se postopek uvede tudi po uradni dolžnosti.

Izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.

Državni organi, organizacije z javnimi pooblastili ter druge pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) so dolžni ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov na zahtevo sodišča brezplačno posredovati podatke, ki se nanašajo na dolžnika, na njegovo premično in nepremično premoženje, denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter druge podatke, pomembne za uspešno izvedbo izvršilnega postopka.

Za dovolitev izvršbe in zavarovanja je stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače.

Izvršilni postopek na prvi stopnji vodi in izdaja odločbe sodnik.
Posamezna dejanja izven naroka lahko opravlja tudi sodni referent.
O pritožbah odloča višje sodišče v senatu treh sodnikov.

Neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravljajo izvršitelji, če ni s tem zakonom določeno drugače.
Izvršitelji so osebe, ki so za opravljanje dejanj iz prejšnjega odstavka imenovani po določbah tega zakona.
Izvršitelj se imenuje za območje okrajnega sodišča.
Izvršitelj sme v posamezni izvršilni zadevi opravljati dejanja iz prvega odstavka tega člena na celotnem območju Republike Slovenije.
Izvršitelji lahko opravljajo tudi druga dejanja, če tako določa zakon.

Odločbe v postopku izvršbe in zavarovanja izdaja sodišče v obliki sklepa ali odredbe.
Z odredbo daje sodišče nalog izvršitelju za posamezna dejanja in odloča o drugih vprašanjih postopka.

Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače.
Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor.
Pritožbo in ugovor je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno.
Zoper sklep, izdan o ugovoru, je dovoljena pritožba.
Pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno.
Odločba o pritožbi je pravnomočna.
Zoper odredbo ni pravnega sredstva.

Zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija.
Obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače.

V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče postopati hitro.
Sodišče mora jemati zadeve v delo po vrsti, kot jih je prejelo, razen če narava terjatve ali posebne okoliščine zahtevajo drugačen postopek.

Več upnikov, ki uveljavljajo svoje denarne terjatve proti istemu dolžniku in na istem predmetu izvršbe, se poplača po tistem vrstnem redu, po katerem so pridobili pravico do poplačila iz tega predmeta, razen v primerih, v katerih ta zakon določa drugače.
Zastavne pravice upnikov na premičninah ali na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo ali pa je bila zemljiška knjiga, v katero je bila nepremičnina vpisana, uničena, pridobljene po tem zakonu na podlagi predloga o izvršbi ali predloga za zavarovanje denarne terjatve, se zaradi evidentiranja vrstnega reda poplačila več upnikov vpišejo v register zastavnih pravic na premičninah oziroma v register zastavnih pravic na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo ali je bila zemljiška knjiga, v katero je bila nepremičnina vpisana, uničena.
Registra iz prejšnjega odstavka tega člena se vodita pri Notarski zbornici Slovenije. Registra sta javni knjigi.
Vpis zastavne pravice iz drugega odstavka tega člena predlaga upnik; stroški vpisa, so izvršilni stroški.
Akt o nastavitvi in vodenju registra zastavnih pravic iz drugega odstavka tega člena izda Notarska zbornica Slovenije po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje.

Izvršitev odločbe tujega sodišča se sme dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za priznanje.
Izvršitev tujega notarskega zapisa se sme dovoliti in opraviti, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji.

V Republiki Sloveniji je mogoče dovoliti izvršbo ali zavarovanje na premoženje tuje države samo s poprejšnjim soglasjem ministra, pristojnega za zunanje zadeve, razen če je tuja država izrecno privolila v izvršbo.

V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo tale pomen:
1. izraz “terjatev“ označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve;
2. izraz “upnik“ označuje osebo, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe oziroma zavarovanja;
3. izraz “dolžnik“ označuje osebo, proti kateri se uveljavlja ali zavaruje terjatev;
4. izraz “stranka“ označuje upnika in dolžnika;
5. izraz “udeleženec“ označuje osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku;
6. izraz “sklep o izvršbi“ označuje sklep, s katerim je v celoti ali delno ugodeno predlogu za izvršbo, ter sklep, s katerim je predlog za izvršbo zavrnjen;
7. izraz “izvršitelj“ označuje osebo, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja;
8. izraz “kmet“ označuje osebo, ki ji je kmetijska proizvodnja pretežen vir prihodkov.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova.
Izvršilni naslovi so:
1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava;
2. izvršljiva odločba v upravnem postopku, poravnava v upravnem postopku, seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda pristojni davčni organ in izvršljiva odločba v postopku za prekrške, če se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti;
3. izvršljiv notarski zapis;
4. druga listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov.

S sodno odločbo so po tem zakonu mišljeni sodba oziroma arbitražna odločba, sklep ter plačilni oziroma drug nalog sodišča ali arbitraže ali nalog Računskega sodišča Republike Slovenije za odpravo nezakonitih dejanj, s sodno poravnavo pa poravnava, sklenjena pred sodiščem ali arbitražo.
Z odločbo v upravnem postopku sta po tem zakonu mišljena odločba in sklep, ki ju izda upravni organ ali pravna oseba pri izvrševanju javnih pooblastil, s poravnavo v upravnem postopku pa poravnava, sklenjena v smislu zakona o splošnem upravnem postopku.
Z odločbo v postopku za prekrške je po tem zakonu mišljena odločba, ki jo izda sodnik za prekrške ali pristojni upravni organ.

Sodna odločba ali odločba, izdana v postopku za prekrške, je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.
Odločba, izdana v upravnem postopku, je izvršljiva, če je postala dokončna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.
Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena.
Na podlagi odločbe, ki je v nekem delu postala izvršljiva, je mogoče dovoliti izvršbo samo glede tega dela.
Izvršbo dovoli sodišče tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, in na podlagi odločbe v upravnem postopku, ki še ni postala dokončna, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Sodna poravnava oziroma poravnava, sklenjena v upravnem postopku, je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla.
Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem pristal na njegovo neposredno izvršljivost in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.
Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino.
Če zapadlosti ni mogoče dokazati na način iz drugega odstavka tega člena, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.
Če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga določi sodišče v sklepu o izvršbi.

Če se po nastanku izvršilnega naslova spremeni višina zamudnih obresti, odloči sodišče na predlog upnika ali dolžnika o obveznosti plačila zamudnih obresti po spremenjeni obrestni meri.

Izvršba za izterjavo denarne terjatve se dovoli tudi na podlagi verodostojne listine.
Verodostojna listina je v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti.
Kadar iz verodostojne listine ni razvidna zapadlost terjatve, dovoli sodišče izvršbo, če je upnik predložil pisno izjavo, da je terjatev zapadla, in navedel dan zapadlosti.

Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.
Prvi odstavek tega člena se smiselno uporablja tudi glede izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik.
Če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, lahko pod pogoji iz prvega odstavka tega člena nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika. Nov upnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Sodišče lahko na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo ali komanditni družbi, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik z izpiskom iz sodnega registra dokaže njegov status družbenika.

Izvršbo, ki je odvisna od poprejšnje izpolnitve kakšne upnikove obveznosti ali od nastopa kakšnega pogoja, dovoli sodišče, če upnik z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost izpolnil, oziroma da je pogoj nastopil.
Če upnik tega ne more dokazati na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, se izpolnitev obveznosti oziroma nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.
Če je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti obveznost pod pogojem, da upnik hkrati izpolni obveznost proti njemu, dovoli sodišče izvršbo, če upnik priloži dokaz, da je zagotovil izpolnitev svoje obveznosti.
Šteje se, da je upnik zagotovil izpolnitev svoje obveznosti v smislu tretjega odstavka tega člena, če je predmet obveznosti položil pri sodišču ali v ta namen ravnal na drug primeren način.
Upnik, ki trdi, da je svojo obveznost že izpolnil, mora to dokazati na način iz prvega in drugega odstavka tega člena.

Če ima dolžnik po izvršilnem naslovu pravico izbirati med več predmeti svoje obveznosti, mora upnik v predlogu za izvršbo označiti predmet, s katerim naj bo obveznost izpolnjena.
Dolžnik ima pravico izbire, vse dokler upnik ni vsaj delno prejel predmeta, ki ga je v predlogu za izvršbo zahteval.

Dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, lahko drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti.

V izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj.
Sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa, ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno.
Namesto zapisnika se lahko o naroku napravi uradni zaznamek.
Sodišče zasliši stranko ali udeleženca v postopku izven naroka, če tako določa zakon ali če se mu zdi potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali za izjavo o kakšnem predlogu stranke.
Če ena ali nobena od strank ali udeleženec ne pride na narok ali če na vabilo sodišča ne pride k zaslišanju, to ni ovira za nadaljnje postopanje sodišča.

Kot sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve sme sodišče dovoliti samo: prodajo premičnin, prodajo nepremičnin, prenos denarne terjatve, vnovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in prenos sredstev, ki so na računu pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet.

Če upnik verjetno izkaže, da s sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, je na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva.
Seznam iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi:
a) odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v zadnjem letu razpolagal s svojim premoženjem oziroma opustil dejanja, zaradi katerih je izgubil kakšno materialno pravico ali s katerim je nastala zanj kakšna materialna obveznost v korist zakonca, krvnega sorodnika v ravni črti ali stranski črti do četrtega kolena, sorodnika v svaštvu do četrtega kolena;
b) neodplačna razpolaganja, razen običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril in daril iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika, storjena v zadnjih treh letih.
O obveznosti dolžnika po prvem odstavku odloči sodišče z odredbo.
Če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki ga določi sodišče, razpiše sodišče narok, na katerem zasliši dolžnika o dejstvih iz prvega odstavka. Sodišče opozori dolžnika na posledice krive izpovedbe.
Če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen, ga sodišče kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu.
Ne glede na določbo petega odstavka tega člena, lahko sodišče ponovno odredi, da je dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja, in če dolžnik tega ne stori, ravna sodišče po četrtem in petem odstavku tega člena.
Dolžniku, ki je že predložil ali na sodišču podal izjavo o svojem premoženju, lahko sodišče naloži, da ponovno predloži ali poda izjavo o svojem premoženju, če je upnik izkazal za verjetno, da je dolžnik pridobil novo premoženje.

Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena.
Predmet izvršbe ne morejo biti:
1. stvari, ki niso v prometu;
2. rudno bogastvo in druga naravna bogastva;
3. objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjene za obrambo države;
4. objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe;
5. druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon.

Sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku:
– če v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje;
– če v nasprotju z odločitvijo sodišča opravlja dejanja, ki lahko upniku povzročijo nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo;
– če izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe ali zavarovanja;
– če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju;
– v drugih primerih, določenih s tem zakonom.
V primerih iz prejšnjega odstavka lahko sodišče izreče denarno kazen fizični osebi do 300.000 tolarjev, pravni osebi in podjetniku pa do 1,000.000 tolarjev.
Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem mora dolžnik kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.
Če dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000 tolarjev denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni.
O spremembi denarne kazni po prejšnjem odstavku odloči sodišče s posebnim sklepom.
Če dolžnik, ki je pravna oseba, ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, izterja sodišče denarno kazen, povečano za 50%, po uradni dolžnosti. Sklep o tako določeni denarni kazni je izvršilni naslov.

Sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo.
Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, omeji sodišče na dolžnikov predlog ali po uradni dolžnosti izvršbo samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve.
Sodišče lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.
Sodišče lahko določi na predlog dolžnika za izvršbo drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Zoper sklep o zavrnitvi predloga ni pritožbe.

Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe.

Vrnitev v prejšnje stanje je v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor.

O prekinitvi izvršilnega postopka, ki je nastala zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika, obvesti sodišče njene dediče, če so mu znani, in če ve za njihovo prebivališče, ter nasprotno stranko.
Če sodišču dediči niso znani, ali če ne ve za njihova prebivališča, jim sodišče nemudoma postavi začasnega skrbnika.

Izvršilne stroške plača najprej upnik.
Upnik mora dati predujem za stroške za opravo izvršbe v roku, ki mu ga določi sodišče v sklepu o določitvi izvršitelja. Predujem nakaže na izvršiteljev račun.
Če upnik v roku, ki mu ga postavi sodišče, ne da predujma za izvršilne stroške, sodišče ustavi izvršbo.
Če se postopek začne po uradni dolžnosti, plača stroške najprej organ, ki je izdal izvršilni naslov na prvi stopnji.
Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.
Upnik mora dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.
Povrnitev stroškov je mogoče zahtevati do poplačila. O višini stroškov, ki se povrnejo, mora sodišče odločiti najkasneje v treh dneh.

Če zakon določa, da je treba položiti varščino, se varščina polaga praviloma v gotovini.
Sodišče določi višino varščine glede na vrednost uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti.

V predlogu za izvršbo morajo biti navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.
Če zahteva upnik izvršbo na premičnine, mu jih v predlogu za izvršbo ni treba natančneje označiti.
Upravljalec podatkov je dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, posredovati, ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov, naslov prebivališča dolžnika, njegove rojstne podatke in podatke o obstoju in številki računa, na katerem ima dolžnik denarna sredstva. Upnik izkaže pravni interes s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom.
Če za predlog za izvršbo ni plačana sodna taksa, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ravna sodišče s takim predlogom smiselno kot z nepopolno vlogo. Če taksa ni plačana v naknadnem roku, se šteje, da je upnik predlog za izvršbo umaknil.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (23. člen) mora vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški.
Verodostojno listino, na podlagi katere zahteva izvršbo, mora upnik priložiti predlogu.
Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili dogovor o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. V tem primeru mora upnik predlogu za izvršbo priložiti tudi listino o sporazumu o pristojnosti.

Če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mu je treba priložiti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti.
Potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji.
Potrdilo o izvršljivosti notarskega zapisa da na zahtevo stranke notar, ki je notarski zapis sestavil.
Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti iz drugega odstavka tega člena razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal, neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti iz tretjega odstavka tega člena pa sodišče v izvršilnem postopku.

Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo.
V primeru umika sodišče ustavi postopek.
Upnik lahko po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo.

V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, morajo biti navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov oziroma verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.
V sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži sodišče dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev.
V sklepu iz drugega odstavka tega člena sodišče dolžnika pouči o pravici do vložitve ugovora zoper ta sklep.
Sklep o izvršbi, s katerim sodišče predlog za izvršbo popolnoma ali delno zavrne, mora biti obrazložen.

V sklepu, s katerim dovoli izvršbo, pri kateri je potrebno opraviti neposredna dejanja izvršbe, sodišče določi tudi izvršitelja.
Če izvršitelj ni določen s sklepom o izvršbi, ga sodišče določi s posebnim sklepom.
Sodišče je dolžno določiti tistega izvršitelja, ki ga je predlagal upnik v predlogu za izvršbo. Če upnik ni predlagal izvršitelja, ga določi sodišče po določbah tega zakona o dodeljevanju zadev izvršiteljem.
Sodišče ne sme za izvršitelja določiti osebe, ki po drugem ali tretjem odstavku 288. člena tega zakona ne sme opravljati dejanj izvršbe in zavarovanja.
Zoper sklep o določitvi izvršitelja ni pritožbe, stranke pa lahko v osmih dneh od prejema sklepa iz razlogov po prejšnjem odstavku zahtevajo izločitev izvršitelja.
O izločitvi izvršitelja mora sodnik, ki vodi postopek, odločiti v treh dneh. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, je dovoljena pritožba.
Razlogi za določitev drugega izvršitelja morajo biti zaznamovani v evidenci sodišča o imenovanju izvršiteljev.

Sklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo, vroči sodišče upniku in dolžniku, sklep o izvršbi, s katerim zavrne predlog za izvršbo, pa samo upniku.
Sklep o izvršbi na denarno terjatev vroči sodišče tudi dolžnikovemu dolžniku, sklep o izvršbi na sredstva na računu dolžnika pa tudi organizaciji za plačilni promet, banki ali hranilnici, pri kateri so ta sredstva.
Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vroči sodišče dolžnikovemu dolžniku, organizaciji za plačilni promet, banki ali hranilnici šele, ko postane pravnomočen.
Sklep o izvršbi na premične stvari vroči sodišče dolžniku ob prvem izvršilnem dejanju, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.
Upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.
Če gre za sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računih pri organizacijah za plačilni promet, se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen če se izvršba dovoli na podlagi verodostojne listine.
O pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine obvesti sodišče organizacijo za plačilni promet zaradi izvršitve prenosa.

Izvršba se opravi v mejah, določenih v sklepu o izvršbi.

Izvršilna dejanja se opravljajo ob delavnikih, in to podnevi.
Če bi bilo nevarno odlašati, se izvršilna dejanja opravljajo tudi druge dneve in ponoči.

Pri izvršilnih dejanjih v dolžnikovem stanovanju, pri katerih ni navzoč dolžnik, njegov zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali odrasel član njegovega gospodinjstva, morata biti navzoča dva polnoletna občana.
Kadar je treba opraviti izvršilno dejanje v zaklenjenem prostoru, pa dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti, ga na podlagi odredbe sodišča nasilno odpre izvršitelj v navzočnosti dveh polnoletnih občanov.
Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim predpisom natančneje predpiše ravnanje izvršitelja pri opravljanju izvršbe.

Izvršba v prostoru pravne osebe se opravlja po poprejšnjem obvestilu njenega organa in v navzočnosti osebe, ki jo ta določi.
Če organ pravne osebe tudi na ponovno zahtevo ne določi te osebe, se opravi izvršilno dejanje tudi brez njene navzočnosti.

Izvršitelj lahko glede na okoliščine primera zaprosi za prisotnost policije pri opravi posameznih izvršilnih dejanj.
Stroški policije so izvršilni stroški.

Stranka ali udeleženec v postopku lahko z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe.
Sodišče odloči o tej zahtevi s sklepom, samo če je vložnik to zahteval.
O nepravilnostih, ki jih stori izvršitelj pri opravljanju izvršbe, je sodišče dolžno obvestiti ministra, pristojnega za pravosodje.

Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških.
Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.
Za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena tega zakona.

O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače.
Če sodišče ugotovi, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen, ga pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa:
1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno;
2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;
3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva;
4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;
5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena;
6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi;
7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena;
8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;
9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;
11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu;
12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.
Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. in 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu.

Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev, se lahko vloži tudi po izteku osmih dni (9. člen), če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
Ugovor iz prvega odstavka tega člena se lahko vloži vse do konca izvršilnega postopka.

Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 58. člena tega zakona.
Rok za odgovor na ugovor je osem dni.

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru. Pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.
Če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka.
Sodišče s sklepom ugovoru ugodi, ga zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega, ali ga pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.
Če sodišče ugodi ugovoru krajevne nepristojnosti, se izreče za krajevno nepristojno in odstopi zadevo krajevno pristojnemu sodišču, ki odloči tudi o drugih ugovorih zoper sklep o izvršbi.
Če sodišče ali drug organ s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba ni dopustna, sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi.

Če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno, napoti sodišče dolžnika, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe.
Pravdo ali drug postopek po prvem odstavku tega člena lahko začne dolžnik tudi po preteku roka, ki mu ga je določilo sodišče, vse do konca izvršilnega postopka, mora pa v takšnem primeru plačati stroške, ki jih je povzročil s prekoračitvijo roka.
Zoper sklep iz prvega odstavka tega člena ni pritožbe.
Postopek, ki ga začne dolžnik po prvem odstavku tega člena, mora izvesti sodišče ali drug organ kot prednostno zadevo brez odlašanja.

V tožbi, oziroma vlogi, s katero začne drug postopek, ki jo vloži po prvem odstavku 59. člena, mora navesti dolžnik istočasno vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo.
Prvi odstavek se smiselno uporablja za upnikov odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na dolžnikove navedbe v njegovi pripravljalni vlogi.
Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi zoper sodbo oziroma odločbo, izdano v drugem postopku, ni dovoljeno.

Za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine velja določba 53. člena tega zakona, s tem da znaša v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni.
Ugovor iz prvega odstavka 56. člena tega zakona lahko dolžnik vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi.

Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne izjavi, v katerem delu izpodbija sklep, se šteje, da ga izpodbija v celoti.
Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in priložil predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil.
Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Če sodišče ugovoru iz tretjega odstavka ugodi, je del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo.
Če dolžnik ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne obrazloži v skladu z 53. členom tega zakona, sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, temveč ugovor pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.
Če izpodbija dolžnik sklep o izvršbi po prejšnjem odstavku samo zaradi krajevne nepristojnosti sodišča, se sodišče, če spozna, da ni krajevno pristojno, izreče za krajevno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču, da izvede postopek izvršbe.

Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.
Če sodišče, pri katerem je vložen predlog iz prejšnjega odstavka tega člena, ni pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka, pošlje zadevo pristojnemu sodišču.

Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno.
Ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka.
Ugovor vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena tega zakona.
Rok za odgovor na ugovor je osem dni.

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo.
Če upnik v danem roku izjavi da ugovoru nasprotuje, napoti sodišče vložnika, naj v določenem roku začne zoper upnika pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna.
Vložnik ugovora lahko začne pravdo tudi po izteku roka, ki mu ga je določilo sodišče, vse do konca izvršilnega postopka, vendar mora v tem primeru plačati stroške, ki jih je povzročil s prekoračitvijo roka.
Dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, je lahko zajet s tožbo iz prvega odstavka tega člena za ugotovitev te pravice.
Če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi.
Postopek, ki ga začne vložnik po drugem odstavku tega člena, mora sodišče izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja.
V postopku, ki ga začne vložnik po drugem odstavku tega člena, se uporabljajo določbe 60. člena.

Oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno. Iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, pa ima pravico zahtevati izplačilo svojega deleža sorazmerno ceni, doseženi s prodajo, vendar najmanj sorazmerno ocenjeni vrednosti, in sicer pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov izvršilnega postopka.
Oseba iz prejšnjega odstavka tega člena lahko predlaga cenitev po petem odstavku 89. člena tega zakona. Pri tem ne trpi stroškov cenitve v primeru, če je bila s cenitvijo ugotovljena cena višja od seštevka vrednosti predmeta po že opravljeni cenitvi in stroškov nove cenitve.
Oseba iz prvega odstavka tega člena ima pravico zahtevati, da se ji odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari.
Če osebi iz prvega odstavka tega člena kdo izpodbija delež na stvari, ki je predmet izvršbe, jo sodišče napoti, da s tožbo zoper upnika zahteva ugotovitev obstoja svojega deleža.

Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:
1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;
2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;
3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen;
4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo na denarna sredstva na dolžnikovem računu pri organizacijah za plačilni promet, ali izvršbo z izplačilom v gotovini (146. člen).
Predlog za nasprotno izvršbo lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.
Pred iztekom tega roka dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.

Predlog za nasprotno izvršbo vroči sodišče upniku in zahteva od njega, naj se v osmih dneh od vročitve o njem izjavi.
Če se upnik v predpisanem roku ne izjavi ali če izjavi, da predlogu ne nasprotuje, izda sodišče sklep, s katerim predlogu za nasprotno izvršbo ugodi.
Če upnik v predpisanem roku izjavi, da nasprotuje predlogu, odloči sodišče o njem po opravljenem naroku.
S sklepom, s katerim ugodi predlogu, naloži sodišče upniku, da mora v petnajstih dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil.
Proti pravnomočnemu sklepu, s katerim sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodi ali ga zavrne, je dovoljen predlog za obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa, s katerim je ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo, dovoli sodišče na dolžnikov predlog s sklepom nasprotno izvršbo.
Glede nadaljnjega postopka se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izvršbo.

Sodišče ne ugodi predlogu za nasprotno izvršbo, če je zahtevana vrnitev predmeta, glede katerega so nastale take stvarne ali pravne spremembe, da vrnitev ni več mogoča.
V tem primeru lahko dolžnik uveljavlja svojo pravico v pravdnem postopku, še preden izteče rok iz drugega odstavka 67. člena tega zakona.

Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, v naslednjih primerih:
1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;
6. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
7. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;
8. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe.
Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece.
Sodišče postavi glede na okoliščine primera za odlog izvršbe pogoj, da dolžnik položi varščino. Če dolžnik ne položi varščine v roku, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti daljši od 15 dni, se šteje, da je predlog za odlog umaknil.

Na predlog upnika sodišče popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če se izvršba še ni začela.
Če se je izvršba že začela, dolžnik pa se je v roku, ki mu ga je določilo sodišče, izjavil proti odlogu, sodišče zavrne predlog za odlog.
Če zakon določa, da je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, lahko upnik predlaga odlog v tem roku.

Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo.
Sodišče lahko glede na okoliščine primera postavi za odlog izvršbe pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino.

Če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo (71. in 73. člen, 11. člen zakona o državnem tožilstvu), traja odlog do konca postopka o pravnem sredstvu.
Če sodišče odloži izvršbo na dolžnikov predlog iz kakšnega drugega razloga, določi čas odloga glede na okoliščine primera.
Če je predlagal odlog izvršbe upnik, jo sodišče odloži za toliko časa, za kolikor je upnik predlagal.
Če je upnik predlagal odlog izvršbe v primeru, v katerem je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, sodišče ne sme odložiti izvršbe za daljši čas.

Odložena izvršba se po uradni dolžnosti nadaljuje, ko preteče čas, za katerega je bila odložena.
Na upnikov predlog lahko sodišče nadaljuje izvršbo tudi pred iztekom roka, za katerega je bila odložena, če upnik izkaže za verjetno, da so prenehali razlogi za odlog, ali če položi varščino.

Poleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.
Kadar sodišče ustavi izvršbo, s tem razveljavi, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb.

Za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari.

Upnik lahko predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari.
Za odločitev o tem predlogu je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.

Predmet izvršbe niso:
1. obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo ter posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, kolikor je vse to nujno potrebno dolžniku in članom njegovega gospodinjstva;
2. hrana in kurjava, potrebni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;
3. delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za kmetijsko dejavnost, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za štiri mesece;
4. predmeti, ki so dolžniku, ki opravlja javno službo ali znanstveno, umetniško ali drugo delo kot poklic, nujno potrebni za opravljanje njegovega dela;
5. gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke, do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov;
6. redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov;
7. pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa, ali si jih je sam nabavil, in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij.
Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče.
Predmeti iz 1. do 4. točke prvega odstavka tega člena niso izvzeti iz izvršbe, če se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, s katerim je bil predmet kupljen, oziroma posojila, danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen, ter v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.
Poštna pošiljka ali poštno denarno nakazilo, naslovljeno na dolžnika, ne more biti predmet izvršbe, dokler mu ni vročeno.

Izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost in proti podjetniku, ni mogoče dovoliti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti, ter na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, kolikor ne presegajo količine, potrebne za enotedensko povprečno proizvodnjo.
Predmeti iz prvega odstavka tega člena niso izvzeti iz izvršbe, če se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, s katerim je bil predmet kupljen, oziroma posojila, danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen, ter v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.
Proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, sme sodišče dovoliti izvršbo samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje njene dejavnosti oziroma nalog.
Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče.

Izvršba na premičnine se opravi z rubežem in cenitvijo stvari, s prodajo stvari in s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo.
V predlogu za izvršbo lahko upnik zahteva le rubež in cenitev, vendar mora v tem primeru v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari. V predlogu za izvršbo upnik zahteva zaznambo rubeža premičnine in prepoved njene odtujitve v posebni evidenci, če se ta vodi. Sodišče zaznamuje sklep o izvršbi na premičnino v evidenci, kjer se premičnina vodi in dokumentu, s katerim se izkazuje imetništvo oziroma uporaba te premičnine (prometno dovoljenje).
Način zaznambe v posebnem registru določi Vlada Republike Slovenije določila v podzakonskem aktu v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.
Če upnik v roku iz drugega odstavka tega člena ne predlaga prodaje stvari, sodišče ustavi izvršbo.

Preden začne izvršitelj z rubežem, vroči sodišče dolžniku sklep o izvršbi, če mu ta še ni bil vročen, in zahteva od njega, naj plača znesek, za katerega je dovoljena izvršba, skupaj z obrestmi in stroški.
Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi ob rubežu, mu ga sodišče vroči pozneje.
O času in kraju rubeža obvesti izvršitelj upnika. Če se upnik ne udeleži rubeža, sodišče izvršbo ustavi. V obvestilu o rubežu opozori izvršitelj upnika na posledice, če se rubeža ne udeleži.
Rubež se opravi, če tudi dolžnik ni navzoč.
O rubežu obvesti izvršitelj dolžnika, ki pri njem ni bil navzoč.

Zarubiti se smejo stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik.
Dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti kdo tretji, se smejo zarubiti samo s privolitvijo le-tega.
Če tretji ne privoli v rubež, prenese sodišče na predlog upnika na upnika dolžnikovo pravico do izročitve stvari (153. člen).

Zarubi se toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov.
Predvsem se zarubijo stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlaže vnovčiti. Pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočih strank in drugih oseb.
Sodišče lahko pozneje na predlog dolžnika dovoli izvršbo na drug predmet, kot je bil na predlog upnika zarubljen, če obstoji precejšnje nesorazmerje med vrednostjo tega predmeta in višino terjatve.
Če sodišče v sklepu o izvršbi na predlog upnika določi, da se rubež gotovine opravi večkrat, opravi izvršitelj več rubežev.

Način hrambe zarubljenih stvari se določi s podzakonskim predpisom iz 49. člena tega zakona.
Na zarubljenih stvareh je treba vidno označiti, da so zarubljene.
Nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari, izročenih v hrambo, zadene upnika, razen če je uničenje ali poškodba posledica višje sile.

Dolžniku je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi.
V sklepu o izvršbi zapiše sodišče to prepoved in opozori dolžnika na kazenskopravne posledice, če bi dolžnik ravnal proti prepovedi.

Upnik pridobi z rubežem zastavno pravico na zarubljenih stvareh.
Če so bile stvari zarubljene za več upnikov, se vrstni red zastavne pravice, pridobljene z rubežem ali zaznambo v rubežnem zapisniku (91. člen), določa po dnevu, ko je bil rubež opravljen, oziroma po dnevu, ko je bila zaznamba zapisana.
Če so bile stvari sočasno zarubljene za več upnikov, se določa vrstni red po dnevu, ko je sodišče prejelo predlog za izvršbo, če je prejelo predloge istega dne, pa imajo njihove zastavne pravice isti vrstni red.
Če je bil predlog za izvršbo poslan po pošti v priporočeni pošiljki, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, lahko upnik v treh mesecih od dneva rubeža predlaga ponoven rubež.
Če upnik v tem roku ne predlaga ponovnega rubeža ali če se niti pri ponovnem rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, sodišče ustavi izvršbo.

Hkrati z rubežem stvari se opravi tudi njihova cenitev.
Cenitev opravi izvršitelj, ki opravlja rubež.
Na zahtevo in na stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. V primeru, da je opravljenih več cenitev sodnih cenilcev glede istega predmeta in se stranki ne moreta sporazumeti o njegovi vrednosti, se za prodajo vzame povprečje tistih dveh vrednosti, ki jih izbereta stranki, razen, če sodišče ne določi drugače.
Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

O rubežu in cenitvi se napravi zapisnik.
V zapisniku je treba med drugim posebej navesti posamezne zarubljene stvari z njihovo ocenjeno vrednostjo in zapisati izjave strank in udeležencev v postopku, kot tudi izjave tretjih oseb o obstoju pravic, ki preprečujejo izvršbo ter kdo prevzame zarubljene stvari, kdaj jih prevzame oziroma kje se zarubljene stvari hranijo.