Ta zakon določa pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin, pravila za zavarovanje terjatev ter ureja službo izvršitelja.

Določbe tega zakona se uporabljajo za sodno izvršbo in zavarovanje, urejeno z drugim zakonom, glede vseh vprašanj, ki s takim zakonom niso urejena, za izvršbo in zavarovanje na ladji in letalu pa samo, če poseben zakon tako določa.

Postopek izvršbe in postopek zavarovanja se uvede na predlog upnika.

Če zakon tako določa, se postopek uvede tudi po uradni dolžnosti.

Izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.

Državni organi, organizacije z javnimi pooblastili ter druge pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) so za namene izvedbe izvršilnega postopka dolžni na zahtevo sodišča brezplačno posredovati podatke, ki se nanašajo na dolžnika, na njegovo premično in nepremično premoženje, denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter druge podatke, pomembne za uspešno izvedbo izvršilnega postopka.
Osebe iz prejšnjega odstavka so za namene opravljanja neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja dolžne podatke o naslovu prebivališča in zaposlitvi dolžnika brezplačno posredovati tudi na zahtevo izvršitelja.
Izvršitelji lahko za namene opravljanja neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja iz registra motornih vozil brezplačno pridobivajo podatke o motornih vozilih, ki so dolžnikova last, za namene prodaje vrednostnih papirjev iz centralnega registra prebivalstva EMŠO dolžnika ter iz evidenc davčnih organov davčno številko dolžnika.

Za dovolitev izvršbe in zavarovanja je stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače.

Izvršilni postopek na prvi stopnji vodi in izdaja odločbe sodnik. Strokovni sodelavci in sodni referenti lahko vodijo izvršilni postopek in izdajajo sklepe o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarnih terjatev, sklepe o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojnih listin ter sklepe in odredbe o predujmih, varščinah in stroških postopka ter o sodnih taksah. Strokovni sodelavci lahko po odredbi sodnika vodijo naroke, razen narokov za javne dražbe. O ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po odredbi sodnika odločata sodni referent in strokovni sodelavec.
Posamezna dejanja izven naroka lahko opravlja tudi strokovni sodelavec in sodni referent.
O pritožbah odloča višje sodišče v senatu treh sodnikov.

O pritožbah v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine odloča višje sodišče z območja, na katerem ima sedež okrajno sodišče, ki izvršilni postopek vodi in v njem odloča po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravljajo izvršitelji, če ni s tem zakonom določeno drugače.

Izvršitelji se skladno s tem zakonom imenujejo za opravljanje službe izvršitelja na celotnem območju Republike Slovenije.

Izvršitelji lahko opravljajo tudi druga dejanja, če tako določa zakon, ali če na podlagi zakona tako odredi sodišče, drug državni organ, notar ali druga oseba z javnimi pooblastili.

Sodišče lahko glede na naravo zadeve, okoliščine opravljanja izvršbe ali iz drugih utemeljenih razlogov odloči, da bo opravilo določena neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja po sodnih izvršiteljih.

Odločbe v postopku izvršbe in zavarovanja izdaja sodišče v obliki sklepa ali odredbe.

Z odredbo sodišče odloča o vprašanjih postopka.

Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače.
Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor.
Pritožbo in ugovor je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno.
Zoper sklep, izdan o ugovoru, je dovoljena pritožba.
Pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno.
Odločba o pritožbi je pravnomočna.
Zoper odredbo ni pravnega sredstva.

Zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija.

Obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače.

V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče postopati hitro.
Sodišče mora jemati zadeve v delo po vrsti, kot jih je prejelo, razen če narava terjatve ali posebne okoliščine zahtevajo drugačen postopek.

Več upnikov, ki uveljavljajo svoje denarne terjatve proti istemu dolžniku in na istem predmetu izvršbe, se poplača po tistem vrstnem redu, po katerem so pridobili pravico do poplačila iz tega predmeta, razen v primerih, v katerih ta zakon določa drugače.

Izvršitev odločbe tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa se sme dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba ali javna listina izpolnjuje z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali s pravnim aktom Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisane pogoje za priznanje.

Če zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisuje, da se odločba tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter javna listina tujega upravnega in drugega organa izvrši brez dovolitve, se izvršitev odločbe tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa sme opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba ali javna listina izpolnjuje z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo ali s pravnim aktom Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, predpisane pogoje.

V Republiki Sloveniji je mogoče dovoliti izvršbo ali zavarovanje na premoženje tuje države samo s poprejšnjim soglasjem ministra, pristojnega za zunanje zadeve, razen če je tuja država izrecno privolila v izvršbo.

V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo tale pomen:
1. izraz »terjatev« označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve;
2. izraz »upnik« kot skupno poimenovanje za upnico in upnika označuje osebo, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe oziroma zavarovanja;
3. izraz »dolžnik« kot skupno poimenovanje za dolžnico in dolžnika označuje osebo, proti kateri se uveljavlja ali zavaruje terjatev;
4. izraz »stranka« označuje upnika in dolžnika;
5. izraz »udeleženec« označuje osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku;
6. izraz »sklep o izvršbi« označuje sklep, s katerim je v celoti ali delno ugodeno predlogu za izvršbo, ter sklep, s katerim je predlog za izvršbo zavrnjen;
7. izraz »izvršitelj« kot skupno poimenovanje za izvršiteljico in izvršitelja označuje osebo, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja;
8. izraz »kmet« označuje osebo, ki ji je kmetijska proizvodnja pretežen vir prihodkov;
9. izraz »organizacija za plačilni promet« označuje Banko Slovenije, banke in hranilnice ter druge organizacije, ki so v skladu z zakonom pooblaščene za opravljanje storitev plačilnega prometa, ali za opravljanje storitev sprejemanja depozitov;
10. izraz »neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja« označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo in izvedbo.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova.

Izvršilni naslovi so:

1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava;
2. izvršljiv notarski zapis;
3. druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov.

Določbe tega zakona o poravnavi se uporabljajo tudi za notarski zapis, če zakon ne določa drugače.

S sodno odločbo so po tem zakonu mišljeni sodba oziroma arbitražna odločba, sklep ter plačilni oziroma drug nalog sodišča ali arbitraže, s sodno poravnavo pa poravnava, sklenjena pred sodiščem ali arbitražo.

Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.

Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena.

Na podlagi odločbe, ki je v nekem delu postala izvršljiva, je mogoče dovoliti izvršbo samo glede tega dela.

Izvršbo dovoli sodišče tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino.

Če zapadlosti, na način iz prejšnjega odstavka, ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.

Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino.

Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

Notar mora, kadar ga upnik pooblasti, da zapadlost iz prejšnjega odstavka sporoči dolžniku, zapadlost sporočiti nemudoma in o tem sestaviti zapisnik, ki pri odpoklicu terjatve zadostuje za zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi.

Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja iz tretjega odstavka tega člena se vroča priporočeno po pošti.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

Če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga določi sodišče v sklepu o izvršbi.

Če se po nastanku izvršilnega naslova spremeni višina zamudnih obresti, odloči sodišče na predlog upnika ali dolžnika o obveznosti plačila zamudnih obresti po spremenjeni obrestni meri.

Izvršba za izterjavo denarne terjatve se dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve.

Verodostojna listina je v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti.

Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Prvi odstavek tega člena se smiselno uporablja tudi glede izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik.

Če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Nov upnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se pod pogoji iz prejšnjega odstavka izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.

Sodišče dolžniku iz prejšnjega odstavka vroči sklep o izvršbi.

Sodišče lahko na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo ali komanditni družbi, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi vpis v sodnem registru, s katerim lahko dokaže njegov status družbenika.

Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja tudi v drugih primerih, ko upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je dolžnik kot družbenik, ustanovitelj ali član po zakonu neposredno osebno odgovoren za obveznosti družbe ali druge pravne osebe.

Izvršbo, ki je odvisna od poprejšnje izpolnitve kakšne upnikove obveznosti ali od nastopa kakšnega pogoja, dovoli sodišče, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je obveznost izpolnil, oziroma da je pogoj nastopil.

Če upnik tega ne more dokazati na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, se izpolnitev obveznosti oziroma nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Če je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti obveznost pod pogojem, da upnik hkrati izpolni obveznost proti njemu, dovoli sodišče izvršbo, če upnik v predlogu za izvršbo opiše dokaz, da je zagotovil izpolnitev svoje obveznosti.

Šteje se, da je upnik zagotovil izpolnitev svoje obveznosti v smislu tretjega odstavka tega člena, če je predmet obveznosti položil pri sodišču ali v ta namen ravnal na drug primeren način.

Če ima dolžnik po izvršilnem naslovu pravico izbirati med več predmeti svoje obveznosti, mora upnik v predlogu za izvršbo označiti predmet, s katerim naj bo obveznost izpolnjena.

Dolžnik ima pravico izbire, vse dokler upnik ni vsaj delno prejel predmeta, ki ga je v predlogu za izvršbo zahteval.

Dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, lahko drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti.

V izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj.
Za vloge in druga pisanja v elektronski obliki se šteje, da jih je podpisala oseba, ki je na vlogi in drugem pisanju podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom, ali ki je na vlogi in drugem pisanju navedena kot podpisnik in ji je ministrstvo, pristojno za pravosodje, izdalo posebno dovoljenje za pošiljanje vlog in drugih pisanj sodišču v elektronski obliki, ali ki je na vlogi in drugem pisanju navedena kot podpisnik.
Minister, pristojen za pravosodje, določi seznam vlog in drugih pisanj, ki se lahko pošiljajo po elektronski poti podpisane na načine iz prejšnjega odstavka, ali seznam strank, ki lahko pošiljajo vloge in druga pisanja po elektronski poti, podpisane na načine iz prejšnjega odstavka, in način identifikacije strank v teh primerih.
Sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa, ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno.
Namesto zapisnika se lahko o naroku napravi uradni zaznamek.
Sodišče zasliši stranko ali udeleženca v postopku izven naroka, če tako določa zakon ali če se mu zdi potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali za izjavo o kakšnem predlogu stranke.
Če ena ali nobena od strank ali udeleženec ne pride na narok ali če na vabilo sodišča ne pride k zaslišanju, to ni ovira za nadaljnje postopanje sodišča.

Kot sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve sme sodišče dovoliti samo: prodajo premičnin, prodajo nepremičnin, prenos denarne terjatve, vnovčenje drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in nematerializiranih vrednostnih papirjev, prodajo deleža družbenika in prenos sredstev, ki so pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet.

Če upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, je na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžnik dolžan kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva.
Seznam iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi:
a) odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v zadnjem letu z dejanjem ali opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist tretjih oseb;
b) odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v zadnjih treh letih z dejanjem ali opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist zakonca ali izvenzakonskega partnerja, krvnega sorodnika v ravni vrsti ali stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnika v svaštvu do četrtega kolena;
c) neodplačna razpolaganja, razen običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril in daril iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika, storjena v zadnjih treh letih.
O obveznosti dolžnika po prvem odstavku odloči sodišče z odredbo.
Če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki ga določi sodišče, razpiše sodišče narok, na katerem zasliši dolžnika o dejstvih iz prvega odstavka. Sodišče opozori dolžnika na posledice krive izpovedbe.
Če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen ali če na naroku oziroma v seznamu iz prvega odstavka tega člena ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, ga sodišče kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu.
Ne glede na določbo petega odstavka tega člena, lahko sodišče ponovno odredi, da je dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja, in če dolžnik tega ne stori, ravna sodišče po četrtem in petem odstavku tega člena.
Dolžniku, ki je že predložil ali na sodišču podal izjavo o svojem premoženju, lahko sodišče naloži, da ponovno predloži ali poda izjavo o svojem premoženju, če je upnik izkazal za verjetno, da je dolžnik pridobil novo premoženje.

Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena.

Predmet izvršbe ne morejo biti:

1. stvari, ki niso v prometu;
2. rudno bogastvo in druga naravna bogastva;
3. objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjene za obrambo države;
4. objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe;
5. druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon.

Sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku:
– če v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje;
– če v nasprotju z odločitvijo sodišča opravlja dejanja, ki lahko upniku povzročijo nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo;
– če izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe ali zavarovanja;
– če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju;
– če ne dovoli ali ovira ogled nepremičnine ali njeno cenitev.
V primerih iz prejšnjega odstavka lahko sodišče izreče denarno kazen fizični osebi do 1.000.000 tolarjev, pravni osebi in podjetniku pa do 10.000.000 tolarjev.
Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem mora dolžnik kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.
Če dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izterja po uradni dolžnosti, če to ni možno, pa izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000 tolarjev denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni.
O spremembi denarne kazni po prejšnjem odstavku odloči sodišče s posebnim sklepom.
Če dolžnik, ki je pravna oseba, ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, izterja sodišče denarno kazen, povečano za 50%, po uradni dolžnosti. Sklep o tako določeni denarni kazni je izvršilni naslov.
Če ta zakon ne določa drugače, se določbe tega člena uporabljajo tudi v drugih primerih, ko sodišče dolžniku izreče denarno kazen.
Sodišče lahko izreče denarno kazen iz drugega odstavka tega člena upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Sodišče pri odmeri denarne kazni upošteva vse okoliščine zadeve, zlasti pa višino zneska, na katerega se glasi sklep o izvršbi.
V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo tretji, četrti, peti in šesti odstavek tega člena.

Sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo.

Na dolžnikov predlog sodišče omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Če izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ali posameznim predmetom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi oziroma na naslednje predmete.

Sodišče lahko do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.

Sodišče lahko določi na predlog dolžnika za izvršbo drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Zoper sklep o zavrnitvi predloga ni pritožbe.

Sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, je pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače.

Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe.

Če je v primeru iz prejšnjega odstavka med predlaganimi izvršilnimi sredstvi izvršba na nepremičnine, je izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu.

Če upnik med izvršilnim postopkom predlaga za izvršbo poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo na nepremičnine, postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu.

Vrnitev v prejšnje stanje je v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor.

O prekinitvi izvršilnega postopka, ki je nastala zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika, obvesti sodišče njene dediče, če so mu znani, in če ve za njihovo prebivališče, ter nasprotno stranko.

Če sodišču dediči niso znani, ali če ne ve za njihova prebivališča, jim sodišče nemudoma postavi začasnega skrbnika.

Izvršilne stroške plača najprej upnik.

Upnik mora plačati predujem za stroške izvršilnih dejanj na način, v višini in v roku, ki ga določi sodišče. Če upnik v določenem roku ne plača predujma, sodišče ustavi izvršbo.

Za neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja mora upnik na zahtevo izvršitelja plačati varščino po določbah 38.a člena tega zakona.

Če se postopek uvede po uradni dolžnosti, se predujem oziroma varščina ne plača, potrebni stroški pa se vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo.

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

Upnik mora dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

Sodišče mora o stroških odločiti v osmih dneh od prejema zahteve. Pri odmeri stroškov, ki bo zadnja v izvršbi, sodišče na zahtevo stranke upošteva tudi stroške, ki bodo nastali z izterjavo izvršilnih stroškov, ter dovoli izvršbo in odredi zavarovanje za njihovo izterjavo. Če so zahtevani kasneje, se ti stroški ne priznajo.

Za zavarovanje plačila za delo in za povračilo stroškov lahko izvršitelj od upnika zahteva plačilo varščine v roku in v višini, določeni v tarifi iz 292. člena tega zakona.

Izvršitelj mora poziv na plačilo varščine upniku vročiti osebno in z opozorilom na posledice, če varščina ne bo pravočasno plačana, in če ne bo izvršitelju predloženo dokazilo o plačilu ter z obvestilom o pravici zahtevati, da o varščini odloči sodišče.

Če upnik ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, lahko v osmih dneh od prejema poziva izvršitelja vloži pri izvršitelju zahtevo, da o tem odloči sodišče. Izvršitelj zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema.

Upnik mora izvršitelju predložiti dokazilo o plačilu varščine.

Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo.

Sodišče, ki je ustavilo izvršbo, lahko na podlagi pritožbe spremeni ali razveljavi sklep iz prejšnjega odstavka, če je pritožbi priloženo dokazilo o plačilu varščine. O svoji odločitvi obvesti izvršitelja.

Znesek varščine se nakaže in hrani na računu prehodnih sodnih pologov in evidentira ločeno po izvršiteljih.

Varščina se lahko uporabi le za plačilo za delo izvršitelja in za povračilo stroškov za neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja po določbah 38.c člena tega zakona.

Po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja mora izvršitelj upniku osebno vročiti obračun plačila za delo in stroškov, z obvestilom o pravici in pravnih posledicah iz drugega odstavka tega člena. Izvod obračuna izvršitelj vroči sodišču.

Če upnik ne soglaša z obračunom, lahko v osmih dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Izvršitelj zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Če upnik ne vloži zahteve, da o obračunu odloči sodišče, velja obračun za dokončnega. Dokončni obračun je izvršilni naslov.

Na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča se izvršitelj poplača iz izterjanega denarnega zneska. O poplačilu obvesti sodišče, ki odredi, da se varščina takoj vrne upniku.

Če se izvršitelj ne more poplačati iz izterjanega denarnega zneska, lahko predlaga sodišču, naj odredi plačilo za njegovo delo in povračilo stroškov v celoti ali deloma iz vplačane varščine. Sodišče je dolžno izdati pisno odredbo za izplačilo iz varščine in znesek izplačati izvršitelju najkasneje v osmih dneh od prejema izvršiteljevega predloga s priloženim poročilom in dokončnim obračunom oziroma sklepom sodišča.

Znesek varščine, ki presega višino, potrebno za plačilo izvršitelja, se v roku iz prejšnjega odstavka vrne upniku. Če ni bilo varščine ali če ta ne zadošča za popolno plačilo, izvršitelj pozove upnika, naj mu v osmih dneh plača znesek, ki ga dolguje po dokončnem obračunu oziroma sklepu sodišča. Po preteku tega roka lahko izvršitelj dolgovani znesek prisilno izterja.

Če zakon določa, da je treba položiti varščino, se varščina nakaže na račun sodišča, sodišču pa se predloži dokazilo o plačilu.

Sodišče določi višino varščine glede na vrednost uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti.

V predlogu za izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, morajo biti navedeni: upnik in dolžnik ter dolžnikove identifikacijske številke, če upnik z njimi razpolaga (npr. EMŠO, davčna številka), izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.
Predlogi za izvršbo se lahko obdelujejo v informacijskem sistemu avtomatizirano. Pri avtomatizirani obdelavi se sklepi in odredbe opremijo s strojnim odtisom sodnega pečata; podpis ni potreben.
Minister, pristojen za pravosodje, predpiše obrazce iz prvega odstavka tega člena, vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo pošljejo na predpisanih obrazcih, vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo obdelujejo v informacijskem sistemu avtomatizirano, in potek takega postopka.
Če v izvršbah, v katerih je minister, pristojen za pravosodje, v skladu s prejšnjim odstavkom določil, da se predlogi za izvršbo vlagajo na predpisanih obrazcih, predlog ni vložen na predpisanem obrazcu, ravna sodišče s takšnim predlogom kot z nepopolno vlogo.
V predlogu za izvršbo, pri kateri je treba opraviti neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, mora upnik navesti izvršitelja, ki naj ga sodišče določi za opravo teh dejanj.
Če upnik zahteva izvršbo s sredstvi ali predmeti izvršbe, pri katerih se v času vložitve predloga za izvršbo ne ve, ali bo treba določiti izvršitelja, upnik izvršitelja navede v določenem roku tekom postopka po pozivu sodišča, v katerem ga sodišče opozori, da bo sklep o izvršbi v celoti ali delno s sklepom razveljavilo, ali ne bo opravilo posameznega dejanja izvršbe, če v določenem roku ne bo navedel izvršitelja. Zoper sklep, s katerim se sklep o izvršbi v celoti ali delno razveljavi ali se odloči, da se posamezno dejanje izvršbe ne bo opravilo, ni pritožbe.
Če zahteva upnik izvršbo na premičnine, mu jih v predlogu za izvršbo ni treba natančneje označiti.
Če upnik na podlagi verodostojne listine predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikovo zaposlitev. V tem primeru sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih.
Upravljavec podatkov ali zbirk podatkov je dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov ali zbirk podatkov, in ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati osebne podatke, ki se nanašajo na dolžnika ali na osebo iz drugega odstavka 31. člena tega zakona, in sicer rojstne podatke, matično in davčno številko, naslov prebivališča, zaposlitev, podatke o terjatvah, deležih, delnicah in drugih vrednostnih papirjih, premičnem in nepremičnem premoženju, številke računov, na katerih ima denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter druge podatke, ki so potrebni za sestavo predloga za izvršbo in za opravo izvršbe.
Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo.
Če predlogu za izvršbo ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse za predlog in za sklep, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ravna sodišče s takim predlogom kot z nepopolno vlogo. Če dokazilo ni predloženo v naknadnem roku, se šteje, da je upnik predlog za izvršbo umaknil.
Ne glede na prejšnji odstavek predloga za izvršbo v elektronski obliki ni mogoče poslati po elektronski poti, če sodna taksa za predlog in za sklep, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, ni plačana oziroma če se predlaga oprostitev plačila sodne takse, predlog za oprostitev pa ni izpolnjen.
Če upnik vloži predlog za izvršbo po pooblaščencu, se v predlogu za izvršbo navede, da je bilo pooblastilo dano.

Ne glede na enajsti odstavek 40. člena tega zakona in ne glede na Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo) se v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine plača sodna taksa za predlog in sklep o izvršbi z navedbo sklicne številke, ki je navedena na obrazcu predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ali je zavezancu sporočena po elektronski poti v primeru, da ta vlaga predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine po elektronski poti.
Če sodna taksa za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ni poslan po elektronski poti, in za sklep o izvršbi ob nastanku taksne obveznosti ni plačana ali ni plačana z navedbo sklicne številke, ravna sodišče s takšnim predlogom kot z nepopolno vlogo in pošlje zavezancu zahtevo, da v osmih dneh od njenega prejema plača sodno takso. Zahteva mora vsebovati višino dolžne sodne takse, številko računa za nakazilo, novo sklicno številko ter opozorilo glede posledic, če sodna taksa ne bi bila plačana pravočasno. Za nepravočasno plačilo sodne takse se šteje tudi, če taksni zavezanec ne plača sodne takse z uporabo sklicne številke, navedene v zahtevi.
Šteje se, da je predlog za izvršbo iz prejšnjega odstavka umaknjen, če sodna taksa ni bila plačana niti po poteku roka, določenega v zahtevi, pogoji za oprostitev plačila sodne takse pa niso dani.
V primeru iz prvega odstavka tega člena zavezancu ni treba prilagati dokazil o plačilu sodne takse.

V drugih primerih nastanka taksne obveznosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, razen glede obveznosti, navedenih v 40.a in 61.a členu tega zakona, plača zavezanec sodno takso ne glede na Zakon o sodnih taksah (Uradni list, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo) po prejemu naloga, ki mu ga pošlje sodišče. Pri tem mora navesti sklicno številko, ki jo sodišče navede v nalogu.

Če zavezanec takse ne plača v roku, določenem v nalogu iz prejšnjega odstavka, ali če je ne plača z uporabo sklicne številke, navedene v nalogu, se sodna taksa prisilno izterja po določbah zakona, ki ureja sodne takse.V primeru iz prvega odstavka tega člena zavezancu ni treba prilagati dokazil o plačilu sodne takse.

Ne glede na določbe o krajevni pristojnosti, določeni z zakonom, je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine za odločanje o predlogih za izvršbo in za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Ne glede na določbe o krajevni pristojnosti, določeni z zakonom, je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (23. člen) mora vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški.
Verodostojno listino, na podlagi katere zahteva izvršbo, mora upnik v predlogu določno označiti.
Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili dogovor o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. V tem primeru mora upnik v predlogu za izvršbo določno označiti tudi listino o sporazumu o pristojnosti.

Izvršilni naslov, na podlagi katerega zahteva izvršbo, mora upnik v predlogu za izvršbo določno označiti in navesti, ali je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti.
Potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji.
Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti iz drugega odstavka tega člena razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal.

Potrdilo o izvršljivosti odločbe oziroma javne listine na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, izda na zahtevo stranke organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji oziroma je sestavil javno listino.

Potrdilo o verodostojnosti tuje odločbe oziroma tuje javne listine na podlagi določb pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, izda na zahtevo stranke minister, pristojen za pravosodje.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim predpisom predpiše postopek za izdajo potrdila iz prejšnjega odstavka.

Če je za izvršitev tuje odločbe oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah zakona, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe ali pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, treba izvesti postopek priznanja in izvršitve tuje odločbe oziroma tuje javne listine, je za izvedbo postopka pristojno okrožno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

Za popravo potrdila iz prvega in drugega odstavka 42.a člena tega zakona je pristojen organ, ki je po prvem oziroma drugem odstavku 42.a člena tega zakona potrdilo izdal.

Za razveljavitev potrdila iz prvega odstavka 42.a člena tega zakona je pristojno sodišče oziroma organ, ki ga je izdal.

Pristojni organ na zahtevo stranke popravi ali razveljavi potrdilo s sklepom.

Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo.

V primeru umika sodišče ustavi postopek.

Upnik lahko po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo.

V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, morajo biti navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov oziroma verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.
V sklepu o izvršbi sodišče dolžnika obvesti, da je bil sklep o izvršbi izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo.
V sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži sodišče dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev.
V sklepu iz prejšnjega odstavka sodišče navede krajevno pristojno sodišče, ki bo izvršilni postopek vodilo in v njem odločalo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, dolžnika pa pouči o pravici do vložitve ugovora zoper ta sklep, o obveznosti obrazložitve ugovora in o pravnih posledicah neobrazloženega ugovora.
Sklep o izvršbi, s katerim sodišče predlog za izvršbo popolnoma ali delno zavrne, mora biti obrazložen.

V sklepu, s katerim dovoli izvršbo, pri kateri je potrebno opraviti neposredna dejanja izvršbe, sodišče določi tudi izvršitelja.

Če izvršitelj ni določen s sklepom o izvršbi, ga sodišče določi s posebnim sklepom.

Sodišče določi tistega izvršitelja, ki ga je navedel upnik v predlogu za izvršbo. Če je predlagani izvršitelj oseba, ki po drugem ali tretjem odstavku 288. člena tega zakona ne sme opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, sodišče s sklepom o tem obvesti upnika in ga pozove, da v določenem roku navede novega izvršitelja ter ga opozori, da bo predlog za izvršbo v celoti ali delno s sklepom zavrglo, če v določenem roku ne bo navedel novega izvršitelja.

Zoper sklep o določitvi izvršitelja ni pritožbe, stranke pa lahko v osmih dneh od prejema sklepa iz razlogov po prejšnjem odstavku zahtevajo izločitev izvršitelja.

Ne glede na določbe o krajevni pristojnosti, določene z zakonom, se pri izvršbi na podlagi verodostojne listine zahteva iz prejšnjega odstavka vloži pri Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

O izločitvi izvršitelja mora sodnik, ki vodi postopek, odločiti v treh dneh od poteka roka iz četrtega odstavka tega člena. Če ugotovi, da je predlagani izvršitelj oseba, ki po drugem ali tretjem odstavku 288. člena tega zakona ne sme opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, o tem s sklepom obvesti upnika in ga pozove, da v določenem roku navede novega izvršitelja ter ga opozori, da bo sklep o izvršbi v celoti ali delno s sklepom razveljavilo, če v določenem roku ne bo navedel novega izvršitelja.

Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine o izločitvi izvršitelja odloči sodnik krajevno pristojnega sodišča, ki vodi izvršilni postopek in v njem odloča po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Izvršitelj mora takoj predlagati svojo izločitev, če je določen za izvršitelja v zadevi iz drugega ali tretjega odstavka 288. člena tega zakona. O izločitvi odloča sodišče po šestem odstavku tega člena.

Če izvršitelj v posamezni izvršilni zadevi ne opravlja neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja v rokih, ki jih določa ta zakon in podzakonski predpisi, ga sodišče na predlog upnika s sklepom odstavi. Upnik mora v predlogu za odstavitev navesti tudi novega izvršitelja, ki naj ga sodišče določi namesto odstavljenega izvršitelja.

Razlogi za določitev drugega izvršitelja morajo biti zaznamovani v evidenci sodišča o imenovanju izvršiteljev.

Zaradi ugotavljanja razrešitvenih razlogov, izdelave ocene izvršiteljevega dela in nadzora nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja lahko minister, pristojen za pravosodje, pridobiva iz evidence iz prejšnjega odstavka od sodišča podatke o razlogih za določitev drugega izvršitelja.

Sklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo, vroči sodišče upniku in dolžniku, sklep o izvršbi, s katerim zavrne predlog za izvršbo, pa samo upniku. Sklep o izvršbi, s katerim je določen izvršitelj, oziroma sklep o določitvi izvršitelja vroči sodišče izvršitelju, skupaj s priloženim prepisom vseh listin, ki so potrebne za opravo izvršbe.
Sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, je priložena tudi kopija predloga za izvršbo.
Sklep o izvršbi za izterjavo denarne terjatve, izdan na podlagi izvršilnega naslova, vroči sodišče tudi dolžnikovemu dolžniku, klirinško depotni družbi in sodišču, ki mora opraviti zaznambo sklepa v javni knjigi, sklep o izvršbi na denarna sredstva dolžnika pa tudi organizaciji za plačilni promet, pri kateri so ta sredstva.
Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vroči sodišče izvršitelju in osebam oziroma organom iz prejšnjega odstavka šele, ko postane pravnomočen.
Sklep o izvršbi na premične stvari in sklep o določitvi izvršitelja vroči dolžniku izvršitelj ob prvem izvršilnem dejanju, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.
Upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih, s katero se posega na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet.

Izvršba se opravi v mejah, določenih v sklepu o izvršbi.

Izvršilna dejanja se opravljajo ob delavnikih, in to podnevi.

Če bi bilo nevarno odlašati, se izvršilna dejanja opravljajo tudi druge dneve in ponoči.

Izvršitelj je dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače.

Pri izvršilnih dejanjih v dolžnikovem stanovanju, pri katerih ni navzoč dolžnik, njegov zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali odrasel član njegovega gospodinjstva, morata biti navzoča dva polnoletna občana.

Kadar je treba opraviti izvršilno dejanje v zaklenjenem prostoru, pa dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti, ga na podlagi odredbe sodišča nasilno odpre izvršitelj v navzočnosti dveh polnoletnih občanov.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim predpisom natančneje predpiše ravnanje izvršitelja pri opravljanju izvršbe.

Kadar se opravlja izvršba v prostoru pravne osebe, zahteva izvršitelj pred pričetkom izvršilnih dejanj od zakonitega zastopnika te pravne osebe, da takoj določi osebo, ki bo navzoča pri dejanjih.

Če zakonitega zastopnika ni v prostorih pravne osebe ali če ne določi osebe, ki bo navzoča, opravi izvršitelj dejanja v navzočnosti dveh polnoletnih občanov.

Izvršitelj lahko glede na okoliščine primera zaprosi za prisotnost in pomoč policije pri opravi posameznih izvršilnih dejanj, če naleti na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakuje.

Stroški policije so izvršilni stroški.

Stranka ali udeleženec v postopku lahko z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe.

Sodišče odloči o tej zahtevi s sklepom, samo če je vložnik to zahteval.

O nepravilnostih, ki jih stori izvršitelj pri opravljanju izvršbe, je sodišče dolžno obvestiti ministra, pristojnega za pravosodje, in zbornico izvršiteljev.

Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških.

Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.

Za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena tega zakona.

O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa:

1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno;
2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;
3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva;
4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;
5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično;
6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi;
7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena;
8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;
9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;
11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu;
12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.

Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu.

Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

Dolžnik iz četrtega odstavka 24. člena tega zakona lahko izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona.

Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena tega zakona.

Rok za odgovor na ugovor je osem dni.

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru. Pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

Če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka.

V odgovoru na ugovor mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega.

Če sodišče ugodi ugovoru krajevne nepristojnosti, se izreče za krajevno nepristojno in odstopi zadevo krajevno pristojnemu sodišču, ki odloči tudi o drugih ugovorih zoper sklep o izvršbi.

Če sodišče ali drug organ s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, ni dopustna (59. in 60. člen), sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi.

Če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Vložitev tožbe po prejšnjem odstavku ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Postopek iz prejšnjega člena mora sodišče izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja.

V postopku iz prejšnjega člena mora dolžnik istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi.

Nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo.

Za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena tega zakona, s tem, da znaša v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni.

Če se z ugovorom iz prejšnjega odstavka izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru.

Ugovor iz prvega odstavka 56. člena tega zakona lahko dolžnik vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi.

V postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice, je dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu.

Ne glede na Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo) se v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine plača sodna taksa za ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listine z navedbo sklicne številke, ki je navedena v sklepu o izvršbi.
Če sodna taksa za ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listine ob nastanku taksne obveznosti ni plačana ali ni plačana z navedbo sklicne številke, ravna sodišče s takšnim ugovorom kot z nepopolno vlogo in pošlje zavezancu zahtevo, da v osmih dneh od njenega prejema plača sodno takso. Zahteva mora vsebovati višino dolžne sodne takse, številko računa za nakazilo, novo sklicno številko ter opozorilo glede posledic, če sodna taksa ne bi bila plačana pravočasno. Za nepravočasno plačilo sodne takse se šteje tudi, če taksni zavezanec ne plača takse z uporabo sklicne številke, navedene v zahtevi.
Šteje se, da je ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listine iz prejšnjega odstavka umaknjen, če sodna taksa ni bila plačana niti po poteku roka, določenega v zahtevi, pogoji za oprostitev plačila sodne takse pa niso dani.
V primeru iz prvega odstavka tega člena zavezancu ni treba prilagati dokazil o plačilu sodne takse.

Če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne izjavi, v katerem delu izpodbija sklep, se šteje, da ga izpodbija v celoti.

Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja. Sodišč nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Če sodišče ugovoru iz tretjega odstavka ugodi, je del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo.

Sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, če ugovor ni obrazložen oziroma je prepozen, nepopoln ali nedovoljen. V teh primerih sodišče ugovor v skladu z zakonom s sklepom zavrne ali zavrže.

Če izpodbija dolžnik sklep o izvršbi po prejšnjem odstavku samo zaradi krajevne nepristojnosti sodišča, se sodišče, če spozna, da ni krajevno pristojno, izreče za krajevno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču, da izvede postopek izvršbe.

Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

Če sodišče, pri katerem je vložen predlog iz prejšnjega odstavka tega člena, ni pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka, pošlje zadevo pristojnemu sodišču.

Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno.

Ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka.

Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena tega zakona.

Rok za odgovor na ugovor je osem dni.

Če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana se šteje, da je ugovor neutemeljen.

Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo.

Če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne.

Vložnik ugovora lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa iz prejšnjega odstavka začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna.

Dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, je lahko zajet s tožbo iz tretjega odstavka tega člena za ugotovitev te pravice.

Če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana oziroma je bila odložena (73. člen), na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi.

V postopku, ki ga začne vložnik po tretjem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 59. in 60. člena.

Oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno. Iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, pa ima pravico zahtevati izplačilo svojega deleža sorazmerno ceni, doseženi s prodajo, vendar najmanj sorazmerno ocenjeni vrednosti, in sicer pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov izvršilnega postopka.

Oseba iz prejšnjega odstavka tega člena lahko predlaga cenitev po tretjem odstavku 89. člena tega zakona. Pri tem ne trpi stroškov cenitve v primeru, če je bila s cenitvijo ugotovljena cena višja od seštevka vrednosti predmeta po že opravljeni cenitvi in stroškov nove cenitve.

Oseba iz prvega odstavka tega člena ima pravico zahtevati, da se ji odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari.

Če osebi iz prvega odstavka tega člena kdo izpodbija delež na stvari, ki je predmet izvršbe, lahko s tožbo zoper upnika zahteva ugotovitev obstoja svojega deleža.

Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:
1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;
2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;
3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;
4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;
5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.
Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.
Minister, pristojen za pravosodje, predpiše obrazce iz prejšnjega odstavka in vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo pošljejo na predpisanih obrazcih.
Pred iztekom tega roka dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.

Predlog za nasprotno izvršbo vroči sodišče upniku in zahteva od njega, naj se v osmih dneh od vročitve o njem izjavi, in ga opozori na pravne posledice iz drugega odstavka tega člena.

Če se upnik v predpisanem roku ne izjavi ali če izjavi, da predlogu ne nasprotuje, izda sodišče sklep, s katerim predlogu za nasprotno izvršbo ugodi.

Če upnik v predpisanem roku izjavi, da nasprotuje predlogu, odloči sodišče o njem po opravljenem naroku.

S sklepom, s katerim ugodi predlogu, naloži sodišče upniku, da mora v petnajstih dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil.

Proti pravnomočnemu sklepu, s katerim sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodi ali ga zavrne, je dovoljen predlog za obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa, s katerim je ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo, dovoli sodišče na dolžnikov predlog s sklepom nasprotno izvršbo.

Glede nadaljnjega postopka se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izvršbo.

Sodišče ne ugodi predlogu za nasprotno izvršbo, če je zahtevana vrnitev predmeta, glede katerega so nastale take stvarne ali pravne spremembe, da vrnitev ni več mogoča.

V tem primeru lahko dolžnik uveljavlja svojo pravico v pravdnem postopku, še preden izteče rok iz drugega odstavka 67. člena tega zakona.

Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v naslednjih primerih:

1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;
6. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
7. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;
8. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe;
9. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen).

Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat.

Sodišče postavi na upnikov predlog za odlog izvršbe pogoj, da dolžnik zagotovi varščino, razen če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov. Če dolžnik ne zagotovi varščine v roku, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti daljši od 15 dni, se šteje, da je predlog za odlog umaknil.

Na predlog upnika sodišče popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če se izvršba še ni začela.

Če se je izvršba že začela, dolžnik pa se je v roku, ki mu ga je določilo sodišče, izjavil proti odlogu, sodišče zavrne predlog za odlog.

Če gre za izvršbo na premičnine, na nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, ali na izpraznitev in izročitev nepremičnin, izvršitelj pa je zadevo že prevzel, mora upnik predlog za odlog izvršbe vložiti pri izvršitelju. Izvršitelj mora predlog za odlog takoj poslati v odgovor dolžniku in mu določiti rok za odgovor.

Če se je dolžnik v roku, ki mu ga je določil izvršitelj, izjavil proti odlogu, izvršitelj predlog za odlog skupaj z izjavo dolžnika takoj odstopi sodišču, ki o predlogu za odlog odloči v skladu z drugim odstavkom tega člena.

Če dolžnik s predlogom za odlog soglaša ali če se v roku, ki mu ga je določil izvršitelj, ne izjavi o predlogu za odlog, izvršitelj v spisu in vpisniku evidentira čas odloga.

Če zakon določa, da je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, lahko upnik predlaga odlog v tem roku.

Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana.

Če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, sodišče na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

Sodišče na upnikov predlog postavi za odlog izvršbe pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino, razen, če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov.

Če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo (71. in 73. člen, 11. člen zakona o državnem tožilstvu), traja odlog do konca postopka o pravnem sredstvu.

Če sodišče odloži izvršbo na dolžnikov predlog iz kakšnega drugega razloga, določi čas odloga glede na okoliščine primera.

Če je predlagal odlog izvršbe upnik, jo sodišče oziroma izvršitelj odloži za toliko časa, za kolikor je upnik predlagal.

Če je upnik predlagal odlog izvršbe v primeru, v katerem je treba izvršbo zahtevati v določenem roku, sodišče ne sme odložiti izvršbe za daljši čas.

Odložena izvršba se po uradni dolžnosti nadaljuje, ko preteče čas, za katerega je bila odložena.

Na upnikov predlog lahko sodišče nadaljuje izvršbo tudi pred iztekom roka, za katerega je bila odložena, če upnik izkaže za verjetno, da so prenehali razlogi za odlog, ali če položi varščino. V primeru iz tretjega odstavka 72. člena tega zakona upnik tak predlog vloži pri pristojnem sodišču.

Poleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.

Kadar sodišče ustavi izvršbo, s tem razveljavi, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb.

Za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari.

Upnik lahko predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari.

Za odločitev o tem predlogu je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.

Predmet izvršbe niso:

1. obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo ter posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, kolikor je vse to nujno potrebno dolžniku in članom njegovega gospodinjstva;
2. hrana in kurjava, potrebni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;
3. delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za kmetijsko dejavnost, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za štiri mesece;
4. predmeti, ki so dolžniku, ki opravlja javno službo ali znanstveno, umetniško ali drugo delo kot poklic, nujno potrebni za opravljanje njegovega dela;
5. gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke, do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov;
6. redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov;
7. pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa, ali si jih je sam nabavil, in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij.

Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče.

Predmeti iz 1. do 4. točke prvega odstavka tega člena niso izvzeti iz izvršbe, če se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, s katerim je bil predmet kupljen, oziroma posojila, danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen, ter v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.

Poštna pošiljka ali poštno denarno nakazilo, naslovljeno na dolžnika, ne more biti predmet izvršbe, dokler mu ni vročeno.

Izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost in proti podjetniku, ni mogoče dovoliti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti, ter na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, kolikor ne presegajo količine, potrebne za enotedensko povprečno proizvodnjo.

Predmeti iz prvega odstavka tega člena niso izvzeti iz izvršbe, če se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, s katerim je bil predmet kupljen, oziroma posojila, danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen, ter v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.

Proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, sme sodišče dovoliti izvršbo samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje njene dejavnosti oziroma nalog.

Če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče.

Izvršba na premičnine se opravi z rubežem in cenitvijo stvari, s prodajo stvari in s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo.

V predlogu za izvršbo lahko upnik zahteva le rubež in cenitev, vendar mora v tem primeru v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo.

Rubež ter prepoved odtujitve se vpiše v uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic, če se ta vodi. Vpis opravi na zahtevo izvršitelja, na podlagi sklepa o izvršbi in rubežnega zapisnika, organ, ki vodi register.

Organ, pristojen za vodenje registra iz prejšnjega odstavka, po uradni dolžnosti pošlje podatke o rubežu in prepovedi odtujitve organom, ki vodijo uradne evidence, v katerih je premičnina vpisana, da jih vpišejo v te evidence in v listine, s katerimi se dokazuje lastništvo premičnine. Dolžnik je dolžan predložiti listine za vpis v treh dneh po prejemu zahteve od organa, ki vodi takšno uradno evidenco, sicer organ obvesti izvršitelja, ki dolžniku odvzame listino in registrske označbe za premičnino ter jih izroči temu organu.

V uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic se poleg identifikacije premičnine, rubeža in prepovedi odtujitve vpišejo podatki o izvršilni zadevi, poteku postopka ter o dolžniku in upniku (osebno ime, prebivališče, rojstni datum in enotno matično številko fizične osebe ali firmo, sedež, matično in davčno številko pravne osebe). Organ, pristojen za vodenje tega registra, lahko pridobiva te podatke tudi iz obstoječih uradnih zbirk, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije. Podatki iz registra so javni.

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi vrste premičnin, za katere se vzpostavi register iz tretjega odstavka tega člena, vrsto enoličnega identifikacijskega znaka za premičnine, postopek in vsebino vpisov v uradne evidence in listine, način vodenja, povezovanja in iskanja podatkov po registru ter tarifo za vpise v register.

Preden začne izvršitelj z rubežem, vroči dolžniku sklep o izvršbi oziroma sklep o določitvi izvršitelja, če mu ta še ni bil vročen.

Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi ali sklepa o določitvi izvršitelja ob rubežu, mu ga izvršitelj vroči pozneje.

O času in kraju rubeža obvesti izvršitelj upnika in ga opozori, da bo rubež opravljen tudi, če se ga upnik ne bo udeležil.

Rubež se opravi, če tudi dolžnik oziroma upnik ni navzoč.

O rubežu obvesti izvršitelj dolžnika oziroma upnika, ki pri njem ni bil navzoč.

Zarubiti se smejo stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik.

Dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti kdo tretji, se smejo zarubiti samo s privolitvijo le-tega.

Če tretji ne privoli v rubež, prenese sodišče na predlog upnika na upnika dolžnikovo pravico do izročitve stvari (153. člen).

Zarubi se toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov.

Predvsem se zarubijo stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlaže vnovčiti. Pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočih strank in drugih oseb.

Sodišče lahko pozneje na predlog dolžnika dovoli izvršbo na drug predmet, kot je bil na predlog upnika zarubljen, če obstoji precejšnje nesorazmerje med vrednostjo tega predmeta in višino terjatve.

Če sodišče v sklepu o izvršbi na predlog upnika določi, da se rubež gotovine opravi večkrat, opravi izvršitelj več rubežev.

Način hrambe zarubljenih stvari se določi s podzakonskim predpisom iz 49. člena tega zakona.

Na zarubljenih stvareh je treba vidno označiti, da so zarubljene.

Nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari, ki ne ostanejo v hrambi pri dolžniku, zadene upnika, razen če je uničenje ali poškodba posledica višje sile.

Dolžniku je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi.

V sklepu o izvršbi zapiše sodišče to prepoved in opozori dolžnika na kazenskopravne posledice, če bi dolžnik ravnal proti prepovedi.

Upnik pridobi zastavno pravico na zarubljenih stvareh z rubežem, v primerih iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona pa z vpisom rubeža v register.

Če so bile stvari zarubljene za več upnikov, se vrstni red zastavne pravice, pridobljene z rubežem določa po dnevu, ko je bil opravljen rubež, vrstni red zastavne pravice, pridobljene z zaznambo v rubežnem zapisniku (91. člen) ali vpisom v register (tretji odstavek 81. člena) pa po dnevu, ko je bila opravljena zaznamba oziroma vpis.

Če so bile stvari sočasno zarubljene oziroma vpisane v register za več upnikov, se določa vrstni red zastavne pravice po dnevu, ko je sodišče prejelo predlog za izvršbo ali zavarovanje, če je prejelo predloge istega dne, pa imajo njihove zastavne pravice isti vrstni red.

Če je bil predlog za izvršbo poslan po pošti v priporočeni pošiljki, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, oziroma zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve, lahko upnik v roku treh mesecev od dneva prvega rubeža izvršitelju neomejenokrat predlaga, da opravi ponovni rubež.

Če upnik v tem roku ne predlaga ponovnega rubeža ali če rubež, predlagan do poteka tega roka, ni uspešen, sodišče ustavi izvršbo.

Hkrati z rubežem stvari se opravi tudi njihova cenitev razen, če te zaradi posebne vrednosti zarubljene stvari ni mogoče opraviti hkrati z rubežem.

Cenitev opravi izvršitelj, ki opravlja rubež.

Na zahtevo in na stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. V primeru, da je opravljenih več cenitev sodnih cenilcev glede istega predmeta in se stranki ne moreta sporazumeti o njegovi vrednosti, se za prodajo vzame povprečje tistih dveh vrednosti, ki jih izbereta stranki, razen, če sodišče ne določi drugače.

Zoper sklep iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

O rubežu in cenitvi se napravi zapisnik.

V zapisniku je treba med drugim posebej navesti posamezne zarubljene stvari z njihovo ocenjeno vrednostjo in zapisati izjave strank in udeležencev v postopku, kot tudi izjave tretjih oseb o obstoju pravic, ki preprečujejo izvršbo ter kdo prevzame zarubljene stvari, kdaj jih prevzame oziroma kje se zarubljene stvari hranijo.

Če dovoli sodišče po rubežu izvršbo na zarubljene stvari za poplačilo kakšne druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika, izvršitelj ne opravi novega rubeža in nove cenitve teh stvari, temveč zaznamuje v nadaljevanju zapisnika le podatke iz poznejšega sklepa o izvršbi in svojo ugotovitev, ali zarubljene stvari zadoščajo za poplačilo še drugih terjatev.

Če izvršitelj v primeru iz prejšnjega odstavka ugotovi, da zarubljene stvari ne zadoščajo za poplačilo druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika, dolžnik pa razpolaga še z drugimi stvari, ki so lahko predmet izvršbe, takoj razpiše rubež in zarubi še toliko stvari, da bodo zadoščale za poplačilo drugih terjatev.

Če je prejšnji rubež opravil upravni organ, napravi upravni organ na zahtevo izvršitelja v svojem zapisniku o rubežu zaznamek o dodatnem rubežu.

O rubežu iz prejšnjih odstavkov se obvesti dolžnika.

Prodaja zarubljenih stvari se sme opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, razen če dolžnik privoli, da se stvari prodajo prej, če gre za stvari, ki se hitro kvarijo, ali če je nevarnost, da bi cena zarubljenih stvari občutno padla.

Med dnevom rubeža in dnevom prodaje mora preteči najmanj petnajst dni. Prodaja mora biti opravljena v treh mesecih po rubežu. V primeru iz drugega odstavka 81. člena tega zakona mora biti prodaja opravljena v treh mesecih od dne, ko je upnik predlagal prodajo stvari.

Prodaja sme biti opravljena tudi pred iztekom omenjenega roka, če je podan kakšen razlog iz prvega odstavka tega člena.