(1) Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči.

(2) Upnik pride v zamudo tudi, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti.

(3) Upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev, ali ob času, ki je bil določen za izpolnitev, dolžnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti.