(1) Ta zakon določa pogoje in način opravljanja prevozov potnikov in potnic (v nadaljnjem besedilu: potnik) in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter organe, pristojne za izvajanje in nadzor nad izvajanjem tega zakona.

(2) Določbe tega zakona ne veljajo za:

• prevoz oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo poleg voznikovega največ osem sedežev;
• za prevoz blaga za lastne potrebe v cestnem prometu z motornim vozilom ali skupino vozil, katerih največja dovoljena masa ne presega 3500 kg;
• prevoz za osebne potrebe.

(3) Prevoz potnikov in blaga v mednarodnem cestnem prometu se opravlja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo prevoze v cestnem prometu, predpisi Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnost) ter mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija.

(4) Če s posameznimi državami ni bila sklenjena pogodba iz prejšnjega odstavka, se prevoz med njimi in Republiko Slovenijo opravlja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo področje prevozov v cestnem prometu, predpisi Skupnosti ter večstranskimi mednarodnimi pogodbami, ob upoštevanju načela vzajemnosti.

(5) Republika Slovenija zagotavlja pravico do opravljanja dejavnosti prevoza pravnim in fizičnim osebam iz drugih držav in priznava diplome, poklicne kvalifikacije ter druge dokaze o strokovni usposobljenosti za opravljanje dejavnosti prevoza na podlagi mednarodnih pogodb oziroma ob upoštevanju načela vzajemnosti.

(1) Ta zakon prenaša v slovenski pravni red naslednje direktive Skupnosti:
– Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/1/ES z dne 18. januarja 2006 o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (UL L št. 33, z dne 4. 2. 2006, str. 82; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/1/ES);
– Direktivo Sveta 96/26/ES z dne 29. aprila 1996 o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v tovornem in potniškem prometu ter o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah za olajšanje uresničevanja pravic teh prevoznikov do ustanavljanja prevoznih podjetij v domačem in mednarodnem prometu (UL L št. 124, z dne 23. 5. 1996, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 96/26/ES);
– Direktivo 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov, o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 in Direktive Sveta št. 91/439/EGS ter o razveljavitvi Direktive Sveta 76/914/EGS (UL L št. 226, z dne 10. 9. 2003, str. 4; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/59/ES).
(2) Ta zakon določa organe in nosilce javnih pooblastil, ki so pristojni za izvajanje upravnih nalog, za izvajanje:
– Uredbe Sveta (EGS) št. 56/83 z dne 16. decembra 1982 o izvajanju Sporazuma o mednarodnem prevozu potnikov po cesti z občasnimi avtobusnimi prevozi (ASOR) (UL L št. 10, z dne 13. 1. 1983, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 56/83/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 3916/90 z dne 21. decembra 1990 o ukrepih, ki se sprejmejo v primeru krize na trgu cestnega prevoza blaga (UL L št. 375, z dne 31. 12. 1990, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 3916/90/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 74, z dne 20. 3. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 684/92/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 881/92 z dne 26. marca 1992 o dostopu na trg znotraj Skupnosti pri cestnem prevozu blaga na ozemlje države članice ali z njega ali prek ozemlja ene ali več držav članic (UL L št. 95, z dne 9. 4. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 881/92/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 3118/93 z dne 25. oktobra 1993 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo notranje cestne prevoze tovora v državi članici (UL L št. 279, z dne 12. 11. 1993, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 3118/93/EGS);
– Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 z dne 11. decembra 1997 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo nacionalni cestni prevoz oseb v državi članici (UL L št. 4, z dne 8. 1. 1998, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 12/98/ES);
– Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2888/2000 z dne 18. decembra 2000 o razdelitvi dovolilnic za težka tovorna vozila, ki vozijo po Švici (UL L št. 336, z dne 30. 12. 2000, str. 9, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2888/2000/ES);
– Uredbe Komisije (ES) št. 2121/98 z dne 2. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 in Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 glede dokumentov za avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 268, z dne 3. 10. 1998, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Komisije 2121/98/ES);
– Uredbe Komisije (ES) št. 792/94 z dne 8. aprila 1994 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 3118/93 za prevoznike, ki opravljajo cestne prevoze tovora za lastne potrebe (UL L št. 92, z dne 9. 4. 1994, str. 13; v nadaljnjem besedilu: Uredba Komisije 792/94/ES).

(1) Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. »avtotaksi prevoz« je prevoz enega potnika ali povezane skupine potnikov z motornim vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža največ osem sedežev in ki se v celoti opravi po enem naročilu za eno plačilo prevoznine;
2. »avtobusna postaja« je določen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora imeti prometni urad, pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, tablo z objavo izvlečkov iz voznih redov, mesto za prodajo vozovnic, sanitarije in s predpisi določeno opremo;
3. »avtobusno postajališče« je posebej zgrajena in označena prometna površina, določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov;
4. »dvostranski prevoz« je prevoz potnikov ali blaga med Republiko Slovenijo in drugo državo;
5. »daljinar« je obvezna podlaga za izdelavo avtobusnih voznih redov, ki vsebuje relacije s kilometrskimi razdaljami, voznimi časi in avtobusnimi postajami, pomembnejšimi avtobusnimi postajališči in avtobusnimi postajališči;
6. »direktni linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo samo na začetni avtobusni postaji ali pomembnejšem avtobusnem postajališču, izstopajo pa samo na končni avtobusni postaji ali pomembnejšem avtobusnem postajališču;
7. »domači prevoznik ali prevoznica« (v nadaljnjem besedilu: domači prevoznik) je fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima licenco, licenco Skupnosti oziroma dovoljenje Skupnosti za opravljanje prevozov ali opravlja prevoze za lastne potrebe v skladu s tem zakonom;
8. »dovoljenje Skupnosti« je dokument, ki ga izda izdajatelj ali izdajateljica licenc (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj licenc) v skladu s 3. členom Uredbe Sveta 881/92/EGS;
9. »dovoljenje za prevoz« je skupno ime za več vrst listin, določenih v tem zakonu ali z mednarodno pogodbo, s katerimi se dovoljuje vozilu, registriranemu zunaj Republike Slovenije, pristop na ceste v Republiki Sloveniji in vožnja po njih, oziroma vozilu, registriranemu v Republiki Sloveniji, pristop na ceste v državi, katere organ je izdal dovoljenje, in vožnja po njih;
10. »dovolilnica« je javna listina, s katero se dovoljuje pristop vozilu, registriranemu zunaj Republike Slovenije, na ceste v Republiki Sloveniji in vožnja po njih, oziroma vozilu, registriranemu v Republiki Sloveniji, pristop na ceste v državi, katere organ je izdal dovolilnico, in vožnja po njih;
11. »dovolilnica CEMT« je večstranska dovolilnica, ki jo izda Evropska konferenca ministrov za promet (CEMT) za mednarodni cestni prevoz blaga, ki ga opravljajo prevozniki ali prevoznice (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) s sedežem v državi članici CEMT, kadar se prevozi opravljajo med državami članicami CEMT ali tranzitno čez ozemlje ene ali več držav članic CEMT z vozili, ki so registrirana v eni od držav članic CEMT;
12. »hitri linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na pomembnejših avtobusnih postajališčih;
13. »itinerar« je načrt, ki označuje smer gibanja vozila na liniji;
14. »izdajatelj licenc« je izvajalec upravnih nalog na podlagi podeljenega javnega pooblastila iz 5. člena tega zakona;
15. »izvod licence« je listina, ki jo izda izdajatelj licence imetniku ali imetnici (v nadaljnjem besedilu: imetnik) licence za uporabo v posameznem vozilu;
16. »javni prevoz« je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom ali uporabnicam (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene;
17. »javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu« je prevoz, ki se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu, ceni in splošnih prevoznih pogojih. Opravlja se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz potnikov;
18. »javno parkirišče za tovorna vozila oziroma avtobuse« je urejen prostor za parkiranje, na katerem so zagotovljeni varno parkiranje in minimalni higienski pogoji (pitna voda, sanitarije ipd.) za vozno osebje;
19. »kabotaža« je vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja tuji prevoznik ali tuja prevoznica (v nadaljnjem besedilu: tuji prevoznik) oziroma prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v drugi državi, ki ga opravlja domači prevoznik;
20. »licenca« je dovoljenje za izvajanje prevozov potnikov ali blaga v skladu s tem zakonom;
21. »licenca Skupnosti« je dokument, ki ga izda izdajatelj licenc v skladu s 3. a členom Uredbe Sveta 684/92/EGS;
22. »linija« je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena;
23. »medkrajevni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov med dvema ali več kraji in se lahko opravlja kot potniški, hitri ali direktni linijski prevoz potnikov;
24. »mednarodna pogodba« je vsak mednarodni dvostranski ali večstranski sporazum, ki obvezuje Republiko Slovenijo in ki se nanaša na prevoze v cestnem prometu;
25. »mednarodni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov med Republiko Slovenijo in drugimi državami, kjer lahko avtobusi ustavljajo na območju Republike Slovenije le na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih;
26. »mestni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov, ki ga občina kot javno službo organizira znotraj naselja;
27. »nerazdeljene dovolilnice« so tiste dovolilnice, ki niso bile razdeljene prevoznikom po končanem postopku redne delitve, in dovolilnice iz ostanka kvote po izračunu letnih planov;
28. »občasni prevoz potnikov v cestnem prometu« je prevoz, ki ne spada pod javni linijski prevoz niti pod posebni linijski prevoz in pri katerem se skupina vnaprej določenih potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo med prevoznikom in naročnikom ali naročnico (v nadaljnjem besedilu: naročnik) prevoza;
29. »običajno prebivališče« pomeni kraj, kjer oseba običajno živi, kar pomeni vsaj 185 dni v vsakem koledarskem letu, zaradi osebnih in poklicnih vezi ali pri osebi brez poklicnih vezi zaradi osebnih vezi, ki kažejo tesne povezave med njo in krajem, kjer živi;
30. »opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov« je prevoz oseb v cestnem prometu, ki ga opravi podjetje, z motornim vozilom za prevoz potnikov ali kombinacijo takih vozil za plačilo;
31. »opravljanje dejavnosti cestnega prevoza blaga« je prevoz blaga v cestnem prometu, ki ga opravi podjetje, z motornim vozilom za prevoz blaga ali kombinacijo takih vozil za najem ali za plačilo;
32. »podjetje« pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki opravlja dejavnost cestnih prevozov;
33. »pomembnejše avtobusno postajališče« je posebej zgrajena in označena prometna površina, določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje in izstopanje potnikov in je zaradi pomembnosti za potnike oziroma prebivalstvo določeno kot pomembnejše postajališče;
34. »potnik« je oseba, ki jo prevoznik za plačilo prepelje z vozilom za prevoz potnikov v cestnem prometu;
35. »potniški linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah, pomembnejših avtobusnih postajališčih in avtobusnih postajališčih, ki so določena z voznim redom;
36. »potniška spremnica« je predpisan obrazec, ki ga mora imeti avtobusni prevoznik pri izvajanju občasnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu in prevozov potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu;
37. »posebni linijski prevoz« je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje druge potnike. Opravlja se na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom prevoza;
38. »prevoz v cestnem prometu« je vsak prevoz potnikov ali blaga, kot tudi vožnja praznega ali nenatovorjenega motornega vozila ali skupine vozil po javnih in nekategoriziranih cestah, danih v uporabo za cestni promet;
39. »prevoz v notranjem cestnem prometu« je vsak prevoz iz prejšnje točke znotraj meja Republike Slovenije;
40. »prevoz v mednarodnem cestnem prometu« je vsak prevoz iz prejšnje točke med dvema ali več državami;
41. »prevoz za tretje države« je prevoz domačega prevoznika, pri katerem potniki vstopijo ali se blago natovori za prevoz v izhodiščni tuji državi in potniki izstopijo ali se blago raztovori v ciljni tuji državi, kakor tudi prevoz tujega prevoznika, pri katerem potniki vstopijo ali se blago natovori za prevoz v Republiki Sloveniji in potniki izstopijo ali se blago raztovori v tuji državi, kjer ta prevoznik nima sedeža;
42. »prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu zunaj Skupnosti« je prevoz predhodno sestavljenih skupin potnikov, v določenih časovnih presledkih, v obe smeri z enega samega mesta odhoda na eno samo mesto prihoda. Vsako skupino, ki jo sestavljajo potniki z že opravljenimi potovanji na cilj, prepelje pozneje nazaj na mesto odhoda isti prevoznik;
43. »prevoz za osebne potrebe« je nekomercialni prevoz oseb ali blaga, ki ga opravi fizična oseba zgolj za svoje potrebe oziroma potrebe ožjih družinskih članov ali članic (v nadaljnjem besedilu: član) z vozilom, ki je v njegovi lasti ali ima pravico uporabe vozila na podlagi najemne oziroma zakupne ali lizing pogodbe, ki mora biti sestavljena v pisni obliki. Za ta prevoz ne sme dobiti plačila ali kakega drugega nadomestila, vozilo pa lahko upravlja oseba, ki je lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) ali ima pravico uporabe tega vozila ali ožji član njegove družine. Za ožjega člana družine se štejejo zakonec in otroci te osebe, ki opravlja prevoz za osebne potrebe;
44. »prevoznik ali prevoznica Skupnosti« (v nadaljnjem besedilu: prevoznik Skupnosti) je podjetje, ki ima licenco ali dovoljenje v skladu s pravili Skupnosti za opravljanje prevozov potnikov ali blaga ali opravlja prevoze za lastne potrebe in ima sedež v državi članici Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica), razen domačega prevoznika;
45. »relacija« je razdalja oziroma pot med dvema ali več kraji, med katerimi se opravlja prevoz potnikov oziroma med vsaj dvema krajema na liniji, ki sta v voznem redu označena kot avtobusna postaja, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče. Pri prevozu blaga pomeni relacija razdaljo oziroma pot med dvema ali več kraji, med katerimi se opravlja prevoz blaga;
46. »sistem enotne vozovnice« je način izvajanja javnih linijskih prevozov potnikov, kjer izvajalci ali izvajalke (v nadaljnjem besedilu: izvajalci) v različnih vrstah prometa izvajajo prevoze na podlagi enotne vozovnice, kar potnikom omogoča uporabo te vozovnice pri različnih izvajalcih v javnem linijskem prometu na območju Republike Slovenije;
47. »skupina vozil« je skupina enega vlečnega in vsaj enega priklopnega vozila ali polpriklopnika;
48. »tranzitni prevoz« je prevoz potnikov ali blaga čez ozemlje Republike Slovenije brez vstopanja in izstopanja potnikov oziroma nakladanja ali razkladanja blaga v Republiki Sloveniji;
49. »tuji prevoznik« je pravna ali fizična oseba, ki opravlja prevoze v mednarodnem cestnem prometu oziroma ima licenco ali drugačno dovoljenje svoje države za opravljanje prevozov potnikov ali blaga, če je v tej državi to predpisano, in ima sedež v državi, ki ni članica Evropske skupnosti;
50. »vozni red« je ureditev linije, s katero se določajo vrsta prevoza, način prevoza, vrstni red avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč, njihova oddaljenost od začetne avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno postajo, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na liniji, čas veljavnosti in režim obratovanja linije.
(2) Drugi izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen, kot ga določajo drugi predpisi s področja cestnega prometa, predpisi Skupnosti ali mednarodne pogodbe.

(1) Strokovno-tehnične, organizacijske, razvojne in določene upravne naloge s področja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter izvajanja gospodarskih javnih služb, določenih v tem zakonu, izvajata ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), in Direkcija Republike Slovenije za ceste (v nadaljnjem besedilu: direkcija).
(2) Ministrstvo opravlja zlasti naslednje naloge:
– vodenje evidenc in registrov iz 15. člena tega zakona;
– nadzor nad porabo sredstev, ki jih država zagotavlja za izvajanje gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev ter razvojne naloge s področja cestnih prevozov;
– zagotavljanje pogojev za izvajanje gospodarske javne službe, določene s tem zakonom;
– usklajevanje izvajanja postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja ali koncesionarke (v nadaljnjem besedilu: koncesionar);
– usklajevanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu;
– druge naloge, določene s tem zakonom ali drugim predpisom.
(3) Direkcija opravlja zlasti naslednje naloge:
– sodelovanje pri pripravi zakonov in podzakonskih predpisov s področja prevozov v cestnem prometu;
– strokovni nadzor nad izvajalci gospodarskih javnih služb;
– izdaja dovoljenj in aktov, določenih s tem zakonom in predpisi Skupnosti, ki se neposredno uporabljajo, katerih izdaja ni v pristojnosti ministrstva, pristojnega za promet, ali izdajatelja licenc;
– izvajanje financiranja gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– vodenje registra linij in voznih redov;
– usklajevanje in določanje voznih redov v javnem linijskem prometu;
– izmenjava in pridobivanje dovolilnic od drugih držav;
– izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaže;
– izdaja in odvzem dovoljenj ter izvajanje drugih upravnih nalog organov države članice v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 56/83/EGS, Uredbo Sveta 3916/90/EGS, Uredbo Sveta 881/92/EGS, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 3118/93/EGS, Uredbo Komisije 2121/98/ES in Uredbo Komisije 792/94/ES;
– izdaja dovolilnic in potniških spremnic za občasne prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izdaja in odvzem dovoljenj za izmenične prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izdaja odločb o prepovedi izvajanja prevozov v Republiki Sloveniji tujemu prevozniku;
– vodenje registra posebnih linijskih prevozov;
– predlaganje cene prevoznih storitev v javnem potniškem prometu;
– razvijanje javnega linijskega prometa in načrtovanje ter pospeševanje gospodarskih javnih služb;
– priprava strokovnih podlag za določitev standardov minimalne dostopnosti do javnega linijskega prometa;
– priprava in izvedba javnih razpisov potreb po prevozih v javnem linijskem prevozu potnikov;
– izvajanje postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja;
– priprava koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb;
– izdelava strokovnih podlag za uvedbo enotnega tarifnega sistema v javnem linijskem prometu;
– vodenje centralne zbirke podatkov sistema voznega reda in registra javnega linijskega prometa;
– vodenje registra mednarodnih linij in voznih redov;
– prevzem skrbništva nad daljinarjem;
– izvedba in spremljanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu v sodelovanju z direkcijo za železniški promet;
– sklepanje pogodb po pooblastilu ministra ali ministrice (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojne za promet;
– druge naloge, določene z zakonom ali drugim predpisom.

(1) Na podlagi podeljenega javnega pooblastila se izvajajo naslednje upravne naloge:
– izdajanje in odvzem licence za opravljanje dejavnosti prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu;
– izdajanje in odvzem licence Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 74, z dne 20. 3. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 684/92/EGS);
– izdajanje potrdil o priglasitvi mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 684/92;
– izdajanje in odvzem dovoljenja Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 881/92/EGS o dostopu na trg znotraj Skupnosti pri cestnem prevozu blaga na ozemlje države članice ali z njega ali prek ozemlja ene ali več držav članic (UL L št. 95, z dne 9. 4. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredbo Sveta 881/92/EGS);
– izdajanje in odvzem potrdila za voznika ali voznico (v nadaljnjem besedilu: voznik) v skladu z Uredbo Sveta 881/92/EGS;
– delitev dovolilnic za mednarodni prevoz blaga domačim prevoznikom, vključno z CEMT dovolilnicami;
– druge naloge, ki jih ta zakon izrecno določa za izdajatelja licence oziroma delivca.
(2) Javno pooblastilo se podeli eni pravni osebi – izdajatelju licenc za deset let. Izdajatelj licenc mora upravne naloge iz prejšnjega odstavka izvajati najmanj na enem mestu v Republiki Sloveniji.
(3) Javno pooblastilo podeli minister z odločbo po opravljenem javnem natečaju v skladu s tem zakonom. Ministrstvo odločbo o podelitvi javnega pooblastila iz tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(4) Izdajatelj licenc odgovarja v skladu z ustavo in zakonom za škodo, ki jo povzroči s svojim protipravnim ravnanjem njegova oseba ali organ pri izvajanju javnega pooblastila.

(1) Javno pooblastilo se podeli pravni osebi, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
– da ima v Republiki Sloveniji ustrezne prostore za izvajanje upravnih nalog iz prvega odstavka prejšnjega člena;
– da ima zaposleno zadostno število delavcev ali delavk (v nadaljnjem besedilu: delavec), ki so v skladu s predpisi Republike Slovenije pooblaščeni za vodenje upravnega postopka;
– da ima zaposleno zadostno število drugih strokovnih delavcev;
– da ima na razpolago ustrezno opremo za izvajanje upravnih nalog, ki sestavljajo javno pooblastilo, in s katero bo zagotavljal tudi dostopnost do podatkov in evidenc;
– da ne opravlja dejavnosti prevozov v cestnem prometu v smislu tega zakona;
– da proti njej ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije;
– da pravna oseba, član njene uprave oziroma poslovodja niso bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, storjeno naklepno, na nepogojno kazen zapora šest mesecev ali več;
– da za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek po uradni dolžnosti;
– da član uprave oziroma poslovodja v zadnjih petih letih ni bil član uprave ali poslovodja v izdajatelju licenc, kateremu je bilo javno pooblastilo izdajatelja licenc odvzeto;
– da ima poravnane dospele obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev;
– da ne obstajajo druge okoliščine, iz katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo ustrezno izvajal javnega pooblastila;
– da njej ali osebi, katere univerzalni pravni naslednik je izdajatelj licenc, v zadnjih petih letih ni bilo to javno pooblastilo odvzeto.
(2) Minister podrobneje predpiše pogoje iz prejšnjega odstavka in način njihovega dokazovanja.
(3) Pogoje za podelitev javnega pooblastila mora izdajatelj licenc izpolnjevati ves čas trajanja javnega pooblastila.

(1) Merila za izbiro na javnem natečaju so:
– znanje, strokovnost, reference, opremljenost, dostopnost;
– lastna cena izdaje posamezne licence in dovolilnice;
– prijaznost do uporabnika, kot so uradne ure, načini vlaganja zahtev za licenco, pomoč uporabnikom in podobno.
(2) Minister podrobneje predpiše merila iz prejšnjega odstavka in način njihovega dokazovanja.

(1) Javni natečaj objavi ministrstvo najpozneje šest mesecev pred potekom časa, za katerega je bilo izdajatelju licenc izdano javno pooblastilo, ali takoj po odvzemu javnega pooblastila pred potekom tega časa.
(2) Javni natečaj se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(3) Objava javnega natečaja mora obsegati vsaj:
– navedbo, da gre za objavo javnega natečaja za podelitev javnega pooblastila za izdajo licenc in druge identifikacijske oznake javnega natečaja;
– navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu s tem zakonom in za njegovo izvajanje izdanih predpisov;
– predmet javnega pooblastila in navedbo, da se podeli le eno javno pooblastilo;
– začetek in čas trajanja izvrševanja izvajanja javnega pooblastila;
– navedbo postopka izbire nosilca javnega pooblastila;
– pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila;
– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila;
– navedbo vrste in višine finančnega zavarovanja, s katerim vlagatelj ali vlagateljica (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) zavaruje resnost vloge;
– kraj, čas in plačilne pogoje za dvig natečajne dokumentacije;
– kraj in rok za predložitev vlog;
– naslov, prostor, datum in uro javnega odpiranja vlog.
(4) Ministrstvo mora na dan objave javnega natečaja in ves čas trajanja natečajnega roka omogočiti vsem zainteresiranim vpogled v natečajno dokumentacijo in jo predati vsakomur, ki najpozneje v enem dnevu vplača zahtevani znesek, ta pa lahko zajema zgolj stroške razmnoževanja in pošiljanja razpisne dokumentacije.
(5) Ministrstvo v času trajanja natečajnega roka ne sme nikomur posredovati seznama oseb, ki jim je posredovala natečajno dokumentacijo.

(1) Natečajna dokumentacija mora vsebovati vse potrebno, da se na njeni podlagi lahko predložijo popolne vloge za podelitev javnega pooblastila.
(2) Podatki v natečajni dokumentaciji morajo biti enaki podatkom, navedenim v objavi natečaja.
(3) Natečajna dokumentacija mora vsebovati zlasti:
– datum objave javnega natečaja in navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu s tem zakonom in za njegovo izvajanje izdanih predpisov;
– navodila za pripravo in predložitev vloge;
– postopek izbire;
– opredelitev predmeta javnega naročila;
– pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila;
– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila;
– dokazila o izpolnjevanju pogojev, meril in drugih okoliščin;
– navedbo vrste in višine finančnega zavarovanja, s katerim vlagatelj zavaruje resnost vloge;
– rok za oddajo vloge;
– rok, do katerega vloga zavezuje vlagatelja;
– rok za sprejem in vročitev odločbe o podelitvi javnega pooblastila.

(1) Minister določi tak rok za predložitev vlog za podelitev javnega pooblastila, ki glede na postavljene zahteve in pogoje iz natečajne dokumentacije omogoča izdelavo popolnih in kakovostnih vlog.
(2) Pravočasna predložitev vloge pomeni, da mora vlagatelj ministrstvu vlogo predložiti do datuma in ure, kakor je določeno v javni objavi natečaja.
(3) Vlagatelj sme vložiti le eno vlogo, ki pa jo lahko umakne, dopolni ali zamenja do poteka roka za oddajo vlog. Vloga je prosta upravne takse.
(4) Odpiranje vlog za izbor nosilca javnega pooblastila je javno. Na javnem odpiranju se vodi zapisnik, v katerega se vpišejo morebitne pripombe predstavnikov vlagateljev o poteku javnega odpiranja. Ministrstvo v osmih dneh vroči zapisnik o javnem odpiranju vsem vlagateljem.
(5) Ministrstvo vlog, ki so prispele po roku, določenem v javnem razpisu, in nepravilno predloženih vlog ne odpre, temveč jih neodprte takoj vrne pošiljatelju. O tem izda sklep, proti kateremu je dovoljena posebna pritožba.

(1) O vlogah za podelitev javnega pooblastila ministrstvo odloča v upravnem postopku.
(2) Nepopolne ali nepravilne vloge ministrstvo zavrže s sklepom, proti kateremu je dovoljena posebna pritožba.
(3) Vloge vlagateljev, ki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev javnega pooblastila iz 6. člena tega zakona, minister zavrne z odločbo, izdano posameznemu vlagatelju.
(4) O preostalih vlogah minister odloči z eno odločbo, s katero podeli javno pooblastilo vlagatelju, katerega vloga je bila v skladu z merili iz 7. člena tega zakona ocenjena najbolje, vloge preostalih vlagateljev pa zavrne.
(5) V odločbi iz prejšnjega odstavka minister določi rok za začetek izvajanja javnega pooblastila in vrsto ter višino finančnega zavarovanja za zakonito in pravilno izvajanje javnega pooblastila. Višina finančnega zavarovanja mora biti tolikšna, da pokrije pričakovane stroške ministrstva v zvezi z morebitnim odvzemom javnega pooblastila, novo podelitvijo javnega pooblastila in z izvajanjem nalog izdajatelja licence v ministrstvu do takrat, ko novi izdajatelj licenc začne izvajati javno pooblastilo.

(1) Minister z odločbo prekliče javno pooblastilo izdajatelju licenc, če ugotovi:
– da izdajatelj licenc ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena tega zakona;
– da izdajatelj licenc ali zaposleni pri izvajanju javnega pooblastila kršijo določbe Uredbe Sveta 684/92/EGS, Uredbe Sveta 881/92/EGS, tega zakona ali podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi;
– da je izdajatelj licenc ali nekdo od zaposlenih pri svojem delu storil kaznivo dejanje, povezano z izvajanjem javnega pooblastila, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo;
– da je izdajatelj licenc dal lažne izjave, podatke ali listine v postopku pridobivanja pooblastila ali preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pooblastila;
– da ne omogoča nadzora iz 13. člena tega zakona ali ga ovira;
– da zaračunava ceno za izdajo licenc in druge svoje storitve v nasprotju s predpisom iz 14. člena tega zakona in
– na zahtevo izdajatelja licenc.
(2) Minister prekliče javno pooblastilo, če ugotovi, da je kršitev iz prejšnjega odstavka take narave ali tako huda, da ni mogoče pričakovati, da bo izdajatelj licenc v prihodnje zakonito in pravilno izvajal javno pooblastilo.
(3) Pritožba proti odločbi o preklicu javnega pooblastila ne zadrži izvršitve.
(4) Ministrstvo objavi preklic javnega pooblastila v Uradnem listu Republike Slovenije.
(5) Z dnem prenehanja javnega pooblastila prevzame upravne naloge izdajatelja licenc druga oseba, ki je pridobila pooblastilo, če take osebe ni, pa ministrstvo.
(6) Dotedanji izdajatelj licenc mora novemu izdajatelju licenc ali ministrstvu z dnem prenehanja javnega pooblastila brezplačno prenesti vso dokumentacijo in evidence v elektronski obliki in na papirju, ki jih ima in vodi v zvezi z izvajanjem javnega pooblastila. Če dotedanji izdajatelj licenc ne ravna v skladu s to določbo, lahko ministrstvo z odločbo odvzame navedeno dokumentacijo in evidence. Ta določba se uporablja tudi ob prenehanju javnega pooblastila zaradi poteka časa.
(7) O pritožbi zoper odločbo o preklicu iz četrtega odstavka tega člena ter o pritožbi zoper sklep iz drugega odstavka 11. člena odloča Vlada Republike Slovenije.

(1) Upravni nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvajanja javnega pooblastila izdajatelja licenc opravlja ministrstvo. V okviru tega nadzora je ministrstvo dolžno od izdajatelja licenc pridobivati podatke o tem, ali še izpolnjuje predpisane pogoje za izvajanje javnega pooblastila in če svoje naloge opravljajo v skladu s predpisi.

(2) Za spremljanje stanja na področju izdajanja licenc imenuje minister komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki ministrstva in združenj prevoznikov. Komisija obravnava probleme izvajanja javnih pooblastil izdajatelja licenc in nadzora nad njim ter daje v zvezi s tem ministru pobude in predloge. Sestavo, podrobnejše naloge in način dela komisije predpiše minister.

(1) Izvajanje upravnih nalog na podlagi podeljenega javnega pooblastila izdajatelj licenc zagotavlja s ceno, ki mu jo stranke plačujejo za izdajo licence, dovolilnice, določitev letnega načrta dodelitve dovolilnic, izdajo dovoljenja, izdajo potrdila in ceno za druge naloge in storitve.
(2) Cene iz prejšnjega odstavka predpiše minister tako, da izdajatelju licenc omogoča pokritje stroškov v zvezi z izvajanjem javnega pooblastila.
(3) Pri določitvi cen iz prvega odstavka tega člena minister upošteva raven lastne cene, ki jo je navedel izdajatelj licenc v svoji vlogi in je bila podlaga za izbiro izdajatelja licenc.
(4) Vloga za izdajo licence, izdajo potrdila o priglasitvi mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe in za dodelitev dovolilnic za mednarodni prevoz blaga ter za izdajo drugih posamičnih aktov ali potrdil, ki se izvajajo na podlagi podeljenega javnega pooblastila, je popolna, ko izpolnjuje splošne zahteve upravnega postopka in ko stranka plača ceno za izdajo tega akta.
(5) Za vloge iz prejšnjega odstavka in za akte izdajatelja licenc se upravna taksa ne plača.

(1) Ministrstvo na podlagi tega zakona vodi naslednje evidence in registre:
– evidenco izdanih licenc, licenc Skupnosti in dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov;
– evidenco voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu;
– evidenco vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu;
– evidenco izdanih potrdil za opravljanje mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe;
– evidenco izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu;
– evidenco izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku;
– evidenco izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu;
– evidenco izdanih dovolilnic za opravljanje občasnih in izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu;
– register voznih redov v notranjem linijskem prometu;
– register posebnih linijskih prevozov.
(2) Ministrstvo zagotavlja potrebne statistične analize na podlagi podatkov iz evidenc in registrov iz prejšnjega odstavka.

(1) V evidenci izdanih licenc, licenc Skupnosti in dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov se vodijo naslednji podatki:
– številka, veljavnost in status izdane licence, licence Skupnosti in dovoljenja Skupnosti ter njihovih izvodov;
– za katero vrsto prevozov je bila licenca, licenca Skupnosti in dovoljenje Skupnosti izdana;
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika ali samostojne podjetnice posameznice (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče osebe, ki je pri prevozniku odgovorna za prevoze in je za to ustrezno usposobljena oziroma ima pridobljeno ustrezno kvalifikacijo, podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobila odgovorna oseba za prevoze, in datum izdaje potrdila o usposobljenosti ali certifikata o poklicni kvalifikaciji;
– podatki o kaznovanosti imetnika licence za kazniva dejanja in prekrške, ki so podlaga za odvzem licence;
– podatki o kapitalu, rezervah in drugih finančnih sredstvih, ki jih ima na razpolago prevoznik in s katerimi dokazuje ustrezno finančno sposobnost v skladu s tem zakonom.
(2) V evidenci voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu, se vodijo naslednji podatki:
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče voznika;
– številka, kraj in datum izdaje ter veljavnost vozniškega dovoljenja;
– kategorije vozila, za katero velja vozniško dovoljenje, morebitne opombe, uradni zaznamki in izrečeni ukrepi;
– podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil voznik;
– številka, datum izdaje in izdajatelj potrdila o usposobljenosti ali certifikata o poklicni kvalifikaciji;
– številka, datum izdaje in veljavnost izkaznice o usposobljenosti voznika.
(3) V evidenci vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu, se vodijo naslednji podatki:
– registrska označba, vrsta, znamka in tip vozila ter številka šasije;
– leto izdelave, moč motorja v KW, delovna prostornina motorja;
– masa vozila, največja dovoljena masa, za vozila za prevoz potnikov število sedežev in stojišč;
– datum, kraj in registrska označba prve registracije;
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma osebno ime in stalno prebivališče oziroma sedež lastnika vozila;
– ekološka kakovost vozil (euro 1, 2 …);
– številka in veljavnost prometnega dovoljenja.
(4) V evidenci izdanih potrdil za opravljanje mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– številka, veljavnost in status izdanega potrdila;
– registrska označba, vrsta, znamka, tip in številka šasije vozila, za katero je izdano potrdilo.
(5) V evidenci izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– znamka, tip, registrska označba, številka šasije in ekološka kakovost vozil, s katerimi opravlja prevoze blaga;
– osebna imena in EMŠO voznikov, ki delajo pri prevozniku;
– podatki o številu dovolilnic, ki jih prevoznik želi prejeti oziroma o njegovih vlogah za dodelitev dovolilnic po vrsti dovolilnice in po želeni količini;
– podatki o dovolilnicah, ki jih je prevoznik prejel, pravilno ali nepravilno uporabil, in o neuporabljenih dovolilnicah po vrsti, številu, številki dovolilnice in registrski označbi vozila, s katerim je bila dovolilnica uporabljena.
(6) V evidenci izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku, se vodijo naslednji podatki:
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče voznika;
– podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil voznik;
– vrsta razmerja in akta, na podlagi katerega voznik dela pri prevozniku.
(7) V registru voznih redov v notranjem linijskem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki iz voznih redov, ki jih izvaja posamezni prevoznik.
(8) V registru posebnih linijskih prevozov se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o linijah, na katerih se izvajajo posebni linijski prevozi;
– podatki o sklenjeni pogodbi za izvajanje teh prevozov.
(9) V evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o liniji in voznem redu;
– številka in veljavnost izdanega dovoljenja;
– podatki o podizvajalcih ali podizvajalkah.
(10) V evidenci izdanih dovolilnic ali dovoljenj za opravljanje občasnih ali izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, ki mu je bila izdana dovolilnica oziroma dovoljenje, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče,
– številka dovolilnice oziroma dovoljenja in datum izdaje.
(11) Osebni podatki se v evidencah in registrih iz tega člena zbirajo in vodijo zaradi nadzora nad izvajanjem tega zakona in zakona, ki ureja varnost cestnega prometa.

(1) Evidence in registri iz 15. člena tega zakona se vodijo kot centralna informatizirana zbirka. Ministrstvo pridobi podatke, navedene v prejšnjem členu, na podlagi elektronske povezave iz evidenc in registrov, ki jih že vodijo ministrstvo, direkcija, Davčna uprava Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, policija, sodni register, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdajatelj licenc in organi, pristojni za inšpekcijski nadzor cestnega prometa.
(2) Organi in organizacije, navedeni v prejšnjem odstavku, zagotovijo ministrstvu ustrezen neposreden elektronski dostop do evidenc in registrov, ki jih vodijo in v katerih so podatki, navedeni v prejšnjem členu, ter ustrezen elektronski prenos teh podatkov v evidence in registre iz prejšnjega člena. Ministrstvo, direkcija in izdajatelj licenc te podatke zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo za izvajanje nalog po tem zakonu.
(3) Kadar ministrstvo, direkcija ali izdajatelj licence zbirajo podatke o pravni ali fizični osebi iz že obstoječih zbirk podatkov, o tem niso dolžni obvestiti tistega, na katerega se podatki nanašajo.
(4) Podatki v evidencah iz prejšnjega člena se hranijo:
– v evidenci iz prve alinee 15. člena tega zakona deset let po roku, do katerega je veljala licenca Skupnosti ali izvod licence;
– v evidenci iz druge in tretje alinee 15. člena tega zakona šest let po koncu aktivnosti voznika oziroma po poteku veljavnosti zadnje registracije vozila;
– v evidenci iz četrte alinee 15. člena tega zakona pet let po koncu opravljanja prevozov za lastne potrebe;
– v evidenci iz pete alinee 15. člena tega zakona za zadnjih pet let;
– v evidenci iz šeste in sedme alinee 15. člena tega zakona dve leti po poteku veljavnosti potrdila oziroma dovoljenja;
– v evidenci iz osme alinee 15. člena tega zakona za zadnji dve leti.
(5) Po poteku rokov iz prejšnjega odstavka se podatki hranijo trajno v zbirki dokumentarnega gradiva.
(6) Podatki iz prejšnjega člena se lahko posredujejo tudi drugim državnim organom, če ti to zahtevajo in podatke potrebujejo pri svojem delu. Podatki iz prejšnjih odstavkov, ki se nanašajo na določenega prevoznika, se lahko posredujejo prevozniku, če to zahteva.
(7) Ministrstvo, direkcija in izdajatelj licenc zagotovijo prometnemu inšpektoratu dostop do podatkov iz evidenc iz 15. in 16. člena tega zakona z neposredno računalniško povezavo in z možnostjo dostopanja do teh podatkov z uporabo GPRS ali druge ustrezne tehnologije.

(1) Podatki v naslednjih evidencah iz 15. člena tega zakona so javni v celoti v:

• evidenci izdanih licenc, licenc Skupnosti dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov, razen podatka o EMŠO in podatkov o kaznivih dejanjih in prekrških imetnika licence;
• evidenci izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu, razen podatka o EMŠO;
• evidenci izdanih potrdil za opravljanje prevozov potnikov za lastne potrebe, razen podatka o EMŠO;
• registru voznih redov v notranjem linijskem prometu, razen podatka o EMŠO;
• registru posebnih linijskih prevozov, razen podatka o EMŠO;
• evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu, razen podatka o EMŠO;
• evidenci izdanih dovolilnic za opravljanje občasnih in izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu, razen podatka o EMŠO;
• evidenci izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku, razen podatkov o EMŠO in stalnem prebivališču.

(2) V evidenci voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu, niso javni podatki o osebnem imenu, EMŠO voznika in podatki o usposobljenosti oziroma pridobljeni poklicni kvalifikaciji.

(3) V evidenci vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu, nista javna podatka o registrski označbi in ekološki kakovosti vozil.

(1) Pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu se pridobi z licenco, razen če se ne pridobi z licenco Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS ali z dovoljenjem Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 881/92/EGS.
(2) Izdajatelj licenc izdaja poleg licence Skupnosti in dovoljenja Skupnosti licence za naslednje vrste prevozov:
1. v mednarodnem cestnem prometu:
– licenco za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu, razen če se ne pridobi z dovoljenjem Skupnosti,
– licenco za mednarodni prevoz potnikov v cestnem prometu, razen če se ne pridobi z licenco Skupnosti;
2. v notranjem cestnem prometu:
– licenco za prevoz blaga v cestnem prometu,
– licenco za prevoz potnikov v cestnem prometu,
– licenco za avtotaksi prevoze.
(3) Licence iz prejšnjega odstavka ni treba pridobiti za naslednje vrste prevozov:
1. prevoz pošte kot javne storitve;
2. prevoz poškodovanih oziroma pokvarjenih vozil;
3. prevoz blaga za lastne potrebe pod pogoji iz 85. člena tega zakona;
4. prevoz oseb za lastne potrebe pod pogoji iz 82. člena tega zakona;
5. prevoz z vozili, ki so namenjena potrebam javne varnosti, obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in potrebam državnih organov, medicinskim in humanitarnim prevozom;
6. prevoz blaga z vozili ali s skupino vozil, katerih največja dovoljena masa ne presega 3500 kg;
7. prevoz s posebnimi vozili, ki so bila izdelana ali predelana za poseben namen in se z njimi ne morejo opravljati prevozi potnikov ali blaga na enak način kot z nepredelanimi vozili (npr. avtodvigala, črpalke za beton, vozila za prevoz čebel, potujoče knjižnice, avtobus, predelan v avtodom), kar mora biti razvidno iz prometnega dovoljenja;
8. prevoz za osebne potrebe.
(4) Osebe, ki opravljajo mednarodne prevoze oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo poleg voznikovega več kot osem sedežev, morajo pred začetkom opravljanja teh prevozov pridobiti potrdilo v skladu s 34. členom tega zakona.

(1) Podjetje, ki želi opravljati dejavnost cestnega prevoza, mora izpolnjevati naslednje pogoje za pridobitev licence:
a) imeti dober ugled,
b) imeti ustrezen finančni položaj,
c) izpolnjevati pogoj glede strokovne usposobljenosti,
d) biti lastnik vsaj enega v Republiki Sloveniji registriranega motornega vozila za posamezne vrste prevozov ali imeti pravico uporabe tega vozila na podlagi sklenjene najemne oziroma zakupne pogodbe ali lizing pogodbe.
(2) Če je prosilec ali prosilka (v nadaljnjem besedilu: prosilec) fizična oseba in ne izpolnjuje pogoja iz c) točke prejšnjega odstavka, mora imenovati drugo osebo, ki izpolnjuje pogoja iz a) in c) točk iz prejšnjega odstavka in bo nepretrgano in dejansko upravljala prevoze za podjetje.
(3) Če prosilec ni fizična oseba, mora pogoja iz a) in c) točk prvega odstavka izpolnjevati oseba ali osebe, ki bodo nepretrgano in dejansko upravljale prevoze za podjetje (odgovorna oseba).
(4) Pogoje in način pridobitve licence Skupnosti določa Uredba Sveta 684/92/EGS, dovoljenja Skupnosti pa Uredba Sveta 881/92/EGS.

(1) Dobrega ugleda po tem zakonu nima oseba:

• ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine;
• ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta.

(2) Dobrega ugleda po tem zakonu tudi nima oseba, ki je bila v zadnjih dveh letih več kot dvakrat pravnomočno kaznovana za hujši prekršek iste vrste, ki je posledica kršitve predpisov s področja:

• opravljanja prevozov potnikov ali blaga,
• varnosti cestnega prometa,
• časov voženj in obveznih počitkov voznikov,
• prevoza nevarnega blaga,
• preprečevanja dela in zaposlovanja na črno,
• varstva konkurence,
• plačilnega prometa,
• največjih dovoljenih mas ali dimenzij vozil v cestnem prometu ali
• varovanja okolja.

(3) Za hujši prekršek iz prejšnjega odstavka se šteje prekršek, za katerega je bila izrečena kot glavna sankcija globa, višja od 3000 eurov oziroma za posameznika višja od 800 eurov.

(4) Dober ugled znova pridobi oseba, ko prenehajo pravne posledice obsodbe ali če v dveh letih pred vložitvijo vloge za izdajo licence ni bila pravnomočno obsojena za prekršek iz tretjega odstavka tega člena.

(1) Za opravljanje dejavnosti prevozov v cestnem prometu pomeni ustrezen finančni položaj po tem zakonu, da ima oseba, ki želi opravljati to dejavnost, na voljo kapital in rezerve v višini vsaj 9000 eurov za prvo motorno vozilo in 5000 eurov za vsako naslednje vozilo. Za pridobitev licence za opravljanje prevozov potnikov z vozili, ki imajo poleg voznikovega sedeža največ osem sedežev, mora imeti oseba kapital in rezerve v višini vsaj 3000 eurov za prvo motorno vozilo in 1500 eurov za vsako naslednje vozilo.
(2) Za dokaz finančne sposobnosti šteje vsaj eno od naslednjih dokazil:
– izpisek iz sodnega registra, iz katerega je razvidna višina ustanovitvenega kapitala;
– kopija bilance stanja, ki jo je prevoznik za preteklo leto predložil davčnemu organu;
– seznam posameznih opredmetenih osnovnih sredstev;
– dokazilo o lastništvu neobremenjenih nepremičnin, če z njimi odgovarja za svojo dejavnost;
– pogodba o namensko vezanem depozitu v banki;
– garancija banke ali druge finančne institucije, s katero se daje garancija za dobro poslovanje prevoznika v času, za katerega velja garancija.

(1) Strokovno usposobljenost odgovorne osebe za prevoze izkazuje fizična oseba, ki je uspešno opravila preizkuse znanja, ki obsegajo najmanj potrebna znanja iz civilnega, gospodarskega, delovnega in socialnega prava, davčnih predpisov, poslovnega in finančnega vodenja podjetja, dostopa do trga prevozov v cestnem prometu, tehničnih standardov in vidikov poslovanja ter varnosti v cestnem prometu. Za pridobitev licence za prevoze v notranjem cestnem prometu so predpisana znanja omejena na predmete, ki se nanašajo na take prevoze, kar mora biti razvidno iz spričevala o preizkusu znanja. Osebe z določeno višješolsko, visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo so lahko oproščene usposabljanja in izpita iz tistih predmetov, ki so jih uspešno opravile v okviru svojega izobraževanja.
(2) Preizkuse znanja iz prejšnjega odstavka opravlja komisija, ki jo imenuje minister. Stroške opravljanja izpita nosi kandidat ali kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat). Vsa organizacijska, strokovna in tehnična opravila za komisijo za preizkus znanja opravi izvajalec, ki ga izbere Ministrstvo za promet na podlagi javnega razpisa.
(3) Minister podrobneje predpiše zlasti vsebino znanj iz prvega odstavka tega člena, obliko in način opravljanja izpita, obliko in vsebino spričevala o opravljenem izpitu, izobrazbo, na podlagi katere je oseba lahko oproščena opravljanja izpita iz tistih predmetov, ki jih je uspešno opravila v okviru izobraževanja ter sestavo in način imenovanja komisije.

(1) Oseba, ki ima sedež ali običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, izkazuje dober ugled z izpiskom iz kazenske evidence in evidence prekrškov. Izpisek iz kazenske evidence in evidence prekrškov pridobi organ, ki odloča o zahtevku, po uradni dolžnosti. Če take evidence ni, se ta dokument nadomesti z izjavo pod prisego te osebe pred notarjem ali notarko (v nadaljnjem besedilu: notar). Notar izda potrdilo, s katerim potrjuje verodostojnost izjave pod prisego.
(2) Za zadosten dokaz o dobrem ugledu osebe, ki je rezident ali rezidentka (v nadaljnjem besedilu: rezident) druge države članice Skupnosti, se šteje izpis iz kazenske evidence, če tega ni, pa enakovreden dokument, ki ga izda pristojni sodni ali upravni organ v državi, iz katere ta oseba izhaja ali prihaja.
(3) Kadar zahtev glede dobrega ugleda in dokazila o izpolnitvi teh zahtev ni mogoče dobiti z dokumentom iz prejšnjega odstavka, se za zadostno dokazilo za državljane ali državljanke (v nadaljnjem besedilu: državljan) drugih držav članic Skupnosti šteje potrdilo, ki ga izstavi pristojni sodni ali upravni organ v državi, iz katere izhaja ali prihaja tuji državljan, z navedbo, da so bile zahteve glede dobrega ugleda izpolnjene. Taka potrdila se nanašajo na posebna dejstva, ki so za državo gostiteljico pomembna.
(4) Če država članica, iz katere državljan izhaja ali prihaja, ne izda dokumenta, ki se zahteva v skladu s prejšnjima odstavkoma, se ta dokument nadomesti z izjavo pod prisego ali s slovesno izjavo te osebe pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali pred notarjem v državi članici Skupnosti, iz katere ta oseba izhaja ali prihaja. Tak organ ali notar izda potrdilo, s katerim potrjuje verodostojnost izjave pod prisego ali slovesne izjave.
(5) Ne sprejmejo se dokumenti, izdani v skladu s prvim, drugim, tretjim in četrtim odstavkom, če so predloženi več kot tri mesece po datumu izdaje.

(1) Za zadostno dokazilo o ustreznem finančnem položaju se štejejo ustrezna potrdila oziroma dokazila iz drugega odstavka 22. člena tega zakona, ki jih izdajo banke v državi članici Skupnosti, iz katere izhaja ali prihaja državljan, ali drugi organi, ki jih ta država imenuje.
(2) Če dokazil o izpolnitvi zahtev o ustreznem finančnem položaju ni mogoče dobiti z dokumenti, navedenimi v prejšnjem odstavku, se kot zadosten dokaz za državljane iz drugih držav članic Skupnosti sprejme potrdilo, ki ga izda pristojni upravni organ v državi, iz katere izhaja ali prihaja državljan, z navedbo, da so bile zahteve o primernem finančnem položaju izpolnjene.

(1) Kot zadostno dokazilo o strokovni usposobljenosti se priznajo spričevala iz 23. člena tega zakona oziroma spričevala, navedena v četrtem pododstavku četrtega odstavka 3. člena Direktive Sveta 96/26/ES, ki jih je izdala druga država članica Skupnosti na predpisanem obrazcu iz Priloge I a te direktive.
(2) Za gospodarske družbe, ki so bile pooblaščene v Grčiji pred 1. januarjem 1981 ali v drugih državah članicah Skupnosti pred 1. januarjem 1975, se po državnih pravilih za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v domačem in/ali mednarodnem tovornem ali potniškem prometu kot zadostni dokaz o strokovni usposobljenosti sprejmejo potrdila, v katerih je navedeno, da se je zadevna dejavnost v državi članici dejansko izvajala tri leta, pod pogojem, da se dejavnost ni prenehala izvajati več kot pet let pred datumom predložitve potrdila.
(3) Kadar gre za pravno osebo, se potrdilo, v katerem je navedeno, da je ta oseba dejavnost dejansko izvajala, izda za eno od fizičnih oseb, ki je dejansko pristojna za prevozne dejavnosti podjetja.

(1) Pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik vloži pri izdajatelju licence zahtevo za izdajo licence s točno navedbo vrste prevozov, za katere želi pridobiti licenco, in predloži dokazila o izpolnjevanju s tem zakonom predpisanih pogojev, razen tistih, ki jih v skladu s pravili splošnega upravnega postopka pridobi izdajatelj licenc sam.

(2) Izdajatelj licence mora največ štiri in vsaj dva meseca pred potekom veljavnosti licence imetniku licence poslati pisno obvestilo, s katerim ga opozori na potek veljavnosti licence in povabi, da vloži zahtevo za izdajo nove licence.

(3) Izdajatelj licence odloči o izdaji licence najpozneje v 15 dneh po prejemu popolne vloge za izdajo licence. Kadar je število vlog za izdajo novih licenc (obnovitve licenc na vsakih pet let) večje, velja 30-dnevni rok od prejema popolne vloge, o čemer mora izdajatelj licenc takoj obvestiti stranko.

(4) Zoper odločbo izdajatelja licence je dovoljena pritožba na ministrstvo v 15 dneh od prejema odločbe.

(1) Licenca se izda za dobo petih let, izvod licence za posamezno vozilo pa za čas veljavnosti licence.

(2) Izvod licence vsebuje podatke o izdajatelju, firmi in sedežu oziroma naslovu prevoznika, številki licence in datumu veljavnosti licence, vrsti prevozov, ki se z vozilom lahko opravljajo iz naslova izdane licence, morebitne opombe, datum izdaje izvoda, zaporedno številko izvoda, žig in podpis.

(3) Izdajatelj izda prevozniku izvod licence za toliko vozil, kolikor jih uporablja za izvajanje prevozov v cestnem prometu in za kolikor vozil izpolnjuje pogoj primernega finančnega položaja.

(4) Licence in izvodi licence za posamezna vozila niso prenosljivi na drugega prevoznika.

(5) Izvirnik licence se hrani na sedežu prevoznika. Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu oziroma med vožnjo pa mora imeti voznik v vozilu izvod licence.

(6) Minister predpiše obliko in vsebino zahteve za izdajo licence, obliko in vsebino licence in njenih izvodov, lahko pa tudi podrobneje uredi druga vprašanja pridobitve in odvzema licence.

Domači prevoznik lahko začne izvajati tiste vrste prevozov potnikov ali blaga v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu, ki so navedeni v licenci, z dnem vročitve licence. S posameznim vozilom se lahko opravlja prevoz, če ima voznik v vozilu izvod licence prevoznika, ki ima v lasti ali najemu oziroma lizingu to vozilo.

(1) Imetnik licence mora ob spremembi podatkov, ki so vezani na pogoje za izdajo licence, v 30 dneh po spremembi o tem obvestiti izdajatelja licence.

(2) Če je sprememba podatkov iz prejšnjega odstavka taka, da zahteva izdajo nove licence s pripadajočimi novimi izvodi, se obvestilo iz prejšnjega odstavka šteje za vlogo za izdajo take nove licence in izvodov licence.

(3) Imetnik licence prejme novo licenco s pripadajočimi novimi izvodi ob izročitvi licence, katere veljavnost z izročitvijo preneha.

(4) Ob izgubi, kraji ali uničenju licence ali izvoda licence mora imetnik licence to v osmih dneh preklicati v Uradnem listu Republike Slovenije. Ob predložitvi potrdila o preklicu se imetniku izda dvojnik licence ali izvoda licence.

(1) Če izdajatelj licence sam ali na podlagi poročil pristojnih inšpekcijskih služb, policije ali carinski organov ugotovi, da je prevoznik v zadnjih dveh letih ponavljajoče več kot dvakrat kršil predpise iz drugega odstavka 21. člena tega zakona, mu glede na resnost kršitve in ob upoštevanju skupnega števila izvodov licenc začasno odvzame licenco oziroma začasno odvzame posamezen izvod licence. Pri tem se upoštevajo kršitve, za katere je bil prevoznik pravnomočno kaznovan.
(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka morajo nadzorni organi predložiti izdajatelju licence in navesti firmo ali osebno ime, sedež ali stalno prebivališče prevoznika, osebno ime, rojstne podatke in prebivališče voznika, znamko in registrsko označbo vozila, podatke o kršitvi ter opis kršitve. Izdajatelj licence za vsakega prevoznika vodi seznam storjenih kršitev, če pa za prevoznika ugotovi, da gre pri njem za ponavljajoče kršitve iz prejšnjega odstavka, mora začeti postopek v skladu s tem členom.
(3) Izdajatelj presoja resnost kršitve iz prvega odstavka tega člena glede na število storjenih kršitev v zadnjih dveh letih. Če je prevoznik storil tri kršitve, lahko izdajatelj izreče prevozniku samo začasni odvzem posameznih izvodov licence, pri čemer število odvzetih izvodov ne sme preseči 50 odstotkov vseh izdanih izvodov. Če ima prevoznik izdan samo en izvod licence, se mu lahko izreče začasni odvzem posameznega izvoda licence ne glede na prej navedene odstotke. Če je prevoznik storil štiri kršitve ali več, mu izdajatelj izreče začasni odvzem licence.
(4) Začasni odvzem licence ali začasni odvzem posameznih izvodov licence se lahko izreče v trajanju od enega do dvanajst mesecev. Pri določitvi trajanja ukrepa mora izdajatelj upoštevati tudi število predhodno izrečenih ukrepov v skladu s tem členom. Če se prevozniku izreče ukrep prvič, lahko ta ukrep traja največ tri mesece, drugič največ šest mesecev, tretjič in več pa do dvanajst mesecev.
(5) V odločbi o začasnem odvzemu licence ali začasnem odvzemu posameznih izvodov licence izdajatelj hkrati naloži domačemu prevozniku, da mu v osmih dneh po prejemu dokončne odločbe izroči licenco oziroma izvode licence za čas trajanja ukrepa. O ukrepu iz prvega odstavka tega člena izdajatelj takoj obvesti prometni inšpektorat in ministrstvo.
(6) Če prevoznik, ki mu je bil izrečen ukrep začasnega odvzema posameznih izvodov licenc, teh ne izroči v predpisanem roku izdajatelju, se mu izreče začasni odvzem licence.
(7) Če prevoznik, ki mu je bil izrečen ukrep začasnega odvzema licence, te izdajatelju ne izroči v predpisanem roku, se mu licenca trajno odvzame po postopku, določenem v 32. členu tega zakona.
(8) Zoper odločbo iz tega člena je v 15 dneh dovoljena pritožba na ministrstvo.

(1) Izdajatelj licence z odločbo prekliče veljavnost licence in jo imetniku licence odvzame, če ugotovi katerega od naslednjih razlogov:
– da niso več izpolnjeni pogoji za pridobitev licence, razen če je izpolnjen kateri od pogojev za začasni odvzem licence oziroma njenih izvodov po prejšnjem členu;
– da imetnik licence preneha ali je izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov;
– da je namerno predložil netočne podatke, ki so potrebni za izdajo licence;
– da je bil prevozniku izrečen začasni odvzem licence v skladu s prejšnjim členom in te v predpisanem roku ne izroči izdajatelju;
– da mu je bil izrečen ukrep iz prejšnjega člena več kot dvakrat v obdobju trajanja licence.
(2) Če nastane razlog iz prve alinee prejšnjega odstavka zaradi smrti ali opravilne nesposobnosti samostojnega podjetnika posameznika ali osebe, ki v podjetju nepretrgano in dejansko opravlja prevoze, lahko izdajatelj licenc za največ eno leto ohrani v veljavi licenco in z odločbo naloži imetniku licence, da izpolni pogoje za pridobitev licence, če bi bila zaradi preklica in odvzema licence povzročena nesorazmerna škoda in je pričakovati, da bo v tem času podjetje ustrezno vodeno. Rok iz prejšnjega stavka se lahko podaljša za šest mesecev, če imetnik licence izkaže, da po svoji najboljših sposobnosti dela vse, da izpolni pogoje za pridobitev licence in je mogoče pričakovati, da bo v tem dodatnem roku te pogoje izpolnil.
(3) Če nastane razlog iz prve alinee prvega odstavka zaradi tega, ker imetnik licence ne izpolnjuje pogoja iz točke b) prvega odstavka 20. člena tega zakona, lahko izdajatelj licenc takrat, kadar na podlagi ekonomskih okoliščin podjetja predvideva, da bodo v skladu s finančnim načrtom pogoji o finančnem položaju ponovno trajno izpolnjeni v bližnji prihodnosti, za izpolnitev pogoja z odločbo določi največ enoletni rok.
(4) Imetnik licence mora v osmih dneh po prejemu dokončne odločbe o preklicu veljavnosti in odvzemu licence to vrniti izdajatelju licence skupaj z izvodi licenc. O preklicu in odvzemu licence izdajatelj licence takoj obvesti ministrstvo in prometni inšpektorat.
(5) Pristojni inšpektor ali inšpektorica (v nadaljnjem besedilu: inšpektor) predloži izdajatelju licence predlog za preklic veljavnosti in odvzem licence, če v okviru inšpekcijskega postopka ugotovi obstoj katerega od razlogov iz prvega odstavka tega člena.

(1) Voznik domačega prevoznika ali prevoznika Skupnosti mora imeti med vožnjo v vozilu:
– veljaven izvod licence, licence Skupnosti ali dovoljenja Skupnosti prevoznika, za katerega opravlja prevoz;
– veljavno izkaznico o vozniških kvalifikacijah, če pridobljenih vozniških kvalifikacij ne izkazuje koda Skupnosti na vozniškem dovoljenju (42. člen tega zakona);
– potrdilo iz 34. člena tega zakona, če opravlja mednarodni prevoz oseb za lastne potrebe z vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev;
– pisno pogodbo o najemu oziroma zakupu ali lizingu ali drugo pogodbo, na podlagi katere ima pravico uporabljati vozilo (npr. pogodba o lizingu ...), če prevoznik ni lastnik vozila;
– če vozilo vozi voznik, ki ni državljan ene od držav članic Skupnosti, mora imeti v vozilu potrdilo v skladu z Uredbo Sveta 3118/93/EGS, s katerim pristojni organ države članice, v kateri ima prevoznik sedež, potrjuje, da ta voznik dela pri prevozniku skladno z zakoni ali drugimi predpisi o pogojih zaposlitve in poklicnega usposabljanja voznikov;
– pri opravljanju mednarodnih prevozov vsa dovoljenja oziroma dovolilnice, če so za ta prevoz zahtevane s predpisi Skupnosti, mednarodnimi sporazumi ali zakoni, veljavnimi v Republiki Sloveniji.
(2) Voznik domačega prevoznika, ki opravlja prevoz oseb z vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev, mora imeti poleg dokumentov iz prejšnjega odstavka v vozilu še potni nalog iz tretjega odstavka tega člena. Voznik avtotaksi prevoznika mora imeti v vozilu pogodbo o zaposlitvi.
(3) Potni nalog je dokument prevoznika in mora vsebovati podatke o vrsti prevoza, firmi oziroma sedežu prevoznika, času veljavnosti potnega naloga, osebnem imenu voznika, glavne podatke o začetku, smeri in koncu vožnje, registrski označbi vozila, stanju kilometrskega števca ob začetku in koncu vožnje, številu prevoženih kilometrov in žig ter podpis pooblaščene osebe, ki je izdala dokument.
(4) Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu mora imeti voznik tujega prevoznika v vozilu vsa dovoljenja oziroma dovolilnice, če so za ta prevoz zahtevane s predpisi Skupnosti, mednarodnimi sporazumi ali predpisi, veljavnimi v Republiki Sloveniji.
(5) Voznik mora na zahtevo pristojnega inšpektorja, carinskega organa ali policista oziroma policistke (v nadaljnjem besedilu: policist) izročiti dokumente iz tega člena na vpogled.
(6) Vozila domačih prevoznikov, s katerimi ti izvajajo prevoze v cestnem prometu, morajo biti označena in opremljena skladno s predpisom, ki ga izda minister, tako da je zagotovljena varnost voznika in potnikov, drugih udeležencev ali udeleženk (v nadaljnjem besedilu: udeleženec) v prevozih v cestnem prometu in varnost tovora ter vozil.
(7) Vozila za opravljanje avtotaksi prevozov morajo imeti poleg opreme iz prejšnjega odstavka na vozilu na vidnem mestu pritrjeno oznako s podatki o prevozniki in številko licence. Vsebino, obliko in način pritrditve oznake podrobneje predpiše minister v predpisu iz prejšnjega odstavka. Oznako izda izdajatelj licenc ob izdaji izvoda licence za posamezno vozilo.

(1) Osebe, ki želijo opravljati prevoze oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev, morajo pred začetkom opravljanja prevozov pri izdajatelju licenc za ta vozila pridobiti potrdilo, da opravljajo prevoze za lastne potrebe.
(2) Prevozi iz prejšnjega odstavka se lahko opravljajo samo na podlagi potrdila, ki ga izda izdajatelj licence v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS in Uredbo Komisije 2121/98/ES. Izdajatelj licence izda potrdilo, če oseba izkaže, da bo opravljala samo prevoze za lastne potrebe. Potrdilo se izda za vsako vozilo, s katerim bo ta oseba opravljala prevoze za lastne potrebe. Na potrdilu s podpisom in žigom tudi izvajalec prevoza potrdi, da bo prevoz opravljal za lastne potrebe.
(3) Za postopek pridobitve, preklica in odvzema potrdila ter spremembe podatkov se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pridobitev, preklic in odvzem ter spremembo podatkov licence.

Vozniki, ki so državljani držav članic Skupnosti, in vozniki, ki so državljani tretjih držav in so zaposleni pri podjetju s sedežem v državi članici ali zanj delajo (v besedilu 35. do 43. člena in 139. člena tega zakona: vozniki) in ki opravljajo cestne prevoze v Republiki Sloveniji po javnih cestah in pri tem uporabljajo:

• vozila, za katera se zahteva vozniško dovoljenje kategorij C1, C1 + E, C ali C + E, kakor določa Direktiva Sveta 91/439/EGS z dne 29. julija 1991 o vozniških dovoljenjih (UL L št. 237, z dne 24. 8. 1991, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 91/439/EGS), ali vozniško dovoljenje, priznano kot enakovredno;
• vozila, za katera se zahteva vozniško dovoljenje kategorij D1, D1 + E, D ali D + E, kakor določa Direktiva Sveta 91/439/EGS, ali vozniško dovoljenje, priznano kot enakovredno;

morajo pridobiti temeljne kvalifikacije in se redno usposabljati v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Obveznosti iz prejšnjega člena so oproščeni vozniki:
– vozil, pri katerih največja dovoljena hitrost ne presega 45 km/h;
– vozil, ki jih uporabljajo slovenska vojska, policija, civilna zaščita ali gasilci;
– vozil, na katerih se opravljajo preizkusne (testne) vožnje za tehnične izboljšave, popravila ali vzdrževanje novih ali obnovljenih vozil, ki še niso bila dana v uporabo;
– vozil, ki se uporabljajo v nujnih primerih ali so namenjena za reševalne akcije;
– vozil, ki se uporabljajo za učne ure vožnje za osebe, ki želijo pridobiti vozniško dovoljenje ali spričevalo o pridobitvi kvalifikacij in rednem usposabljanju;
– vozil, ki prevažajo material in opremo, ki ju voznik uporablja pri svojem delu, če vožnja tega vozila ni voznikova glavna dejavnost;
– vozil, ki se uporabljajo za lastne in osebne potrebe.

(1) Za pridobitev temeljnih kvalifikacij ni potrebna predhodna pridobitev vozniškega dovoljenja.
(2) Kandidat pridobi temeljne kvalifikacije na naslednje načine:
– s preizkusom znanja,
– s pospešenim pridobivanjem temeljnih kvalifikacij.
(3) Način pridobitve temeljne kvalifikacije, ki vključuje samo preizkus znanja, obsega samo praktični in teoretični preizkus. Po uspešno opravljenem preizkusu se kvalifikacije potrdijo s spričevalom iz točke a) osmega odstavka tega člena.
(4) Način pospešenega pridobivanja temeljnih kvalifikacij vključuje obvezno obiskovanje tečaja, ki se konča s preizkusom znanja. Po uspešno opravljenem preizkusu se kvalifikacije potrdijo s spričevalom iz točke b) osmega odstavka tega člena.
(5) Vozniki, ki so pridobili spričevalo o strokovni usposobljenosti, kakor je določeno v 23. členu tega zakona, so oproščeni preizkusov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena v zvezi z vsebinami iz teh preizkusov, ki jih določa prvi odstavek 23. člena.
(6) Temeljne kvalifikacije se pridobijo s sistemom pridobitve nacionalne poklicne kvalifikacije, poklicnim izobraževanjem za voznike in vsakim drugim izobraževanjem oziroma usposabljanjem, ki izpolnjuje zahteve tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Katalog znanj za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, program poklicnega izobraževanja za voznike ali drug program izobraževanja oziroma usposabljanja morajo obsegati vsebino znanj, določenih s predpisom ministra iz 43. člena tega zakona, katalog znanj ali program izobraževanja oziroma usposabljanja pa mora pred začetkom njegovega izvajanja potrditi minister. Izvajalci nacionalnih poklicnih kvalifikacij, poklicnega izobraževanja za voznike ali drugega izobraževanja oziroma usposabljanja morajo imeti pooblastilo ministra iz prvega odstavka 41. člena. Po uspešno pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji, končanem poklicnem izobraževanju za voznike ali drugem izobraževanju oziroma usposabljanju se pridobljene temeljne kvalifikacije potrdijo z ustreznim spričevalom iz sedmega odstavka tega člena. To spričevalo se izroči udeležencu poleg listin, ki jih predvideva nacionalna poklicna kvalifikacija, program poklicne šole ali drugega izobraževanja oziroma usposabljanja.
(7) Spričevala, ki potrjujejo temeljne kvalifikacije, so:
a) spričevalo, podeljeno na podlagi preizkusa ali
b) spričevalo, ki potrjuje pospešeno pridobljene temeljne kvalifikacije.

(1) Vozniki vozil, namenjenih za prevoz blaga, smejo voziti:

1. od 18. leta:

• vozilo vozniških kategorij C in C + E, če imajo spričevalo iz točke a) sedmega odstavka prejšnjega člena;
• vozilo vozniških kategorij C1 in C1 + E, če imajo spričevalo iz točke b) sedmega odstavka prejšnjega člena;

2. od 21. leta vozilo vozniških kategorij C in C + E, če imajo spričevalo iz točke b) sedmega odstavka prejšnjega člena.

(2) Vozniki vozil, namenjenih za prevoz potnikov, smejo voziti:

1. od 21. leta:

• vozilo vozniških kategorij D in D + E za prevoz potnikov na linijskih prevozih, ki niso daljši od 50 kilometrov, in vozilo vozniških kategorij D1 in D1 + E, če imajo spričevalo iz točke b) sedmega odstavka prejšnjega člena;
• vozilo vozniških kategorij D in D + E, če imajo spričevalo iz točke a) sedmega odstavka prejšnjega člena;

2. od 23. leta vozilo vozniških kategorij D in D + E, če imajo spričevalo iz točke b) sedmega odstavka prejšnjega člena.

(3) Vozniki iz prvega odstavka tega člena, ki prevažajo blago in imajo spričevalo iz sedmega odstavka prejšnjega člena za eno od kategorij iz prvega odstavka tega člena, so oproščeni pridobivanja takšnega spričevala za vse druge kategorije vozil iz prvega odstavka tega člena.

(4) Vozniki iz drugega odstavka tega člena, ki prevažajo potnike in imajo spričevalo iz sedmega odstavka prejšnjega člena za eno od kategorij iz drugega odstavka tega člena, so oproščeni pridobivanja takšnega spričevala za vse druge kategorije vozil iz drugega odstavka tega člena.

(5) Od voznikov, ki prevažajo blago in razširijo ali spremenijo svoje dejavnosti tako, da prevažajo potnike, ali obratno, ter imajo spričevalo iz sedmega odstavka prejšnjega člena, se ne zahteva, da ponavljajo skupni del temeljnih kvalifikacij, ampak le dele, ki so specifični za nove kvalifikacije.

(6) Domači prevoznik ali prevoznik Skupnosti ne sme dati v upravljanje svojega vozila iz 35. člena tega zakona, če voznik ni upravičen voziti takega vozila skladno s prvim in drugim odstavkom tega člena.

(1) Redno usposabljanje obsega usposabljanje, ki imetnikom spričevala iz sedmega odstavka 37. člena tega zakona omogoča, da posodobijo zanje, ki je nujno za njihovo delo, s posebnim poudarkom na varnosti v cestnem prometu in racionalni porabi goriva ter da širijo in osvežujejo znanja, ki so potrebna za pridobitev temeljnih kvalifikacij.

(2) Vozniku, ki opravi redno usposabljanje, se izda spričevalo, ki potrjuje tako usposabljanje.

(3) Prvi tečaj rednega usposabljanja opravijo vozniki, ki so imetniki spričeval iz sedmega odstavka 37. člena tega zakona, v petih letih od izdaje navedenega spričevala.

(4) Voznik, ki je opravil prvi tečaj rednega usposabljanja, opravlja redno usposabljanje vsakih pet let pred iztekom veljavnosti spričevala, ki potrjuje redno usposabljanje.

(5) Imetniki spričevala iz sedmega odstavka 37. člena tega zakona ali imetniki spričevala iz drugega odstavka tega člena, ki ne opravljajo več poklica in se niso redno usposabljali, opravijo redno usposabljanje, preden spet začnejo opravljati poklic.

(6) Vozniki, ki opravljajo cestni prevoz blaga ali potnikov in so opravili tečaje rednega usposabljanja za eno od vozniških kategorij iz prvega ali drugega odstavka prejšnjega člena, so oproščeni obveznosti rednega usposabljanja za preostale kategorije, določene v navedenih odstavkih.

(1) V Republiki Sloveniji pridobijo temeljne kvalifikacije vozniki, ki so državljani ene od držav članic Skupnosti in imajo v Republiki Sloveniji običajno prebivališče.
(2) V Republiki Sloveniji pridobijo temeljne kvalifikacije tudi vozniki, ki so državljani tretjih držav, če so zaposleni pri podjetju s sedežem v Republiki Sloveniji ali pa zanj delajo.
(3) Vozniki opravijo redno usposabljanje v Republiki Sloveniji, če imajo v njej stalno prebivališče ali v njej delajo.

(1) Izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja v skladu s 37. in 39. členom tega zakona opravljajo organizacije, ki jih na podlagi javnega razpisa pooblasti minister (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni centri za usposabljanje). Te organizacije so poklicne šole za voznike, organizacije, ki izvajajo nacionalne poklicne kvalifikacije ali vsake druge organizacije, ki izvajajo drug program izobraževanja oziroma usposabljanja.
(2) Pooblastilo izda minister z odločbo v upravnem postopku na zahtevo stranke organizaciji, ki izkaže, da:
– ima ustrezen program kvalifikacij in usposabljanja;
– ima ustrezne inštruktorje s potrebnimi kvalifikacijami;
– razpolaga s prostori za usposabljanje, učnimi pripomočki in gradivom ter voznim parkom za praktično delo.
(3) Ministrstvo izvaja nadzor nad izpolnjevanjem pogojev iz prejšnjega odstavka in izvajanjem pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja.
(4) Minister odvzame pooblastilo pooblaščenemu centru za usposabljanje, če pogoji iz drugega odstavka tega člena niso več izpolnjeni ali se izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja ne izvaja v skladu s tem zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi.
(5) V primeru iz prejšnjega odstavka lahko minister pooblastilo začasno odvzame za čas od treh do dvanajst mesecev, če je mogoče pričakovati, da bo v tem času pooblaščeni center za usposabljanje izpolnil pogoje iz drugega odstavka tega člena.

(1) Upravni organ, pristojen za izdajo vozniških dovoljenj, izda na podlagi spričevala o pridobljenih temeljnih kvalifikacijah in spričevala o rednem usposabljanju izkaznico o vozniških kvalifikacijah in jo označi s kodo Skupnosti skupaj z ustreznimi kategorijami dovoljenj ali to označi na vozniškem dovoljenju.
(2) Označba kode Skupnosti na izkaznici o vozniških kvalifikacijah ali na vozniškem dovoljenju, ki jo je izdal pristojni organ druge države članice Skupnosti v skladu z Direktivo 2003/59/ES, izkazuje pridobljene vozniške kvalifikacije.
(3) Spričevala in drugi dokumenti organov in organizacij iz države, ki ni članica Skupnosti, se priznajo kot dokaz pridobljenih vozniških kvalifikacij, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.

Minister podrobneje predpiše načine pridobitve temeljnih kvalifikacij, vsebino znanj, ki jih vključuje posamezni način pridobitve temeljnih kvalifikacij, način izvedbe usposabljanja in preizkusa znanja ter vsebino in obliko spričevala, vsebino rednega usposabljanja, način izvedbe usposabljanja ter vsebino in obliko spričevala o rednem usposabljanju, pogoje za izdajo pooblastila pooblaščenim centrom za usposabljanje, vsebino vloge za pridobitev pooblastila in obrazec izkaznice o vozniških kvalifikacijah ter kodo Skupnosti, ki izkazuje vozniške kvalifikacije.