Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude gospodarske družbe Mibo, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Miran Vidic, odvetnik v Ljubljani, družbe Poslovni sistem Mercator, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Taljat, Tratnik, Sočan in Bogataj, o.p., d.n.o., Ljubljana, in družbe Petrol, Slovenske naftne družbe, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 5. julija 2001
odločilo:
1. Člen 17.
zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93) se razveljavi.
2. Pravilnik o obratovalnem času prodajaln (Uradni list
RS, št. 79/97, 78/98 in 36/00 in 19/01) se razveljavi.
3. Odlok Mestne občine Ljubljana o merililh za
določanje dežurstev prodajaln (Uradni list RS, št. 113/00) se razveljavi.
4. Razveljavitvi iz prve in druge točke začneta učinkovati
v enem letu po objavi, razveljavitev iz tretje točke pa naslednji dan po objavi
te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Obrazložitev
A)
1. Družba
Poslovni sistem Mercator (v nadaljevanju: Mercator) izpodbija 17. člen zakona o
trgovini (v nadaljevanju: ZT), pravilnik o obratovalnem času prodajaln (v
nadaljevanju: pravilnik) in odlok Mestne občine Ljubljana o merililh za
določanje dežurstev prodajaln (v nadaljevanju: odlok).
2. V pobudi podrobno utemeljuje neskladnost izpodbijanih
določb ZT, pravilnika in odloka z ustavo oziroma zakoni. Določba 17. člena ZT
naj bi bila v nasprotju s 74. členom ustave (svobodna gospodarska pobuda) in z
načeli pravne države (2. člen ustave). Meni, da je omejevanje obratovalnega
časa prodajaln dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja javnih koristi, pri
tem izbran ukrep pa najmanj posega v svobodo gospodarske pobude. Izpodbijani
zakonski normi očita tudi nedoločenost. Pravilnik naj bi bil neskladen tako z
ustavo kot tudi z ZT in z zakonom o preprečevanju konkurence (Uradni list RS,
št. 56/99 - v nadaljevanju: ZPOmK). Neskladnost pravilnika z ustavo utemeljuje
z istimi razlogi kot neskladnost 17. člena ZT z ustavo, prav tako pa naj bi
določbe pravilnika same po sebi nedopustno posegale v svobodno gospodarsko
pobudo in omogočale različno ureditev dežurnih prodajaln, kar naj bi
predstavljalo kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena
ustave). V nasprotju z ZT naj bi pravilnik razlikoval med rednim obratovalnim
časom in dežurnimi trgovinami, brez zakonske podlage naj bi na lokalne
skupnosti prenesel pooblastilo za razčlenitev meril za določanje dežurstva
prodajaln, prav tako pa naj bi v nasprotju z zakonom določil tudi postopek
prijave urnika obratovalnega časa. Pobudnica meni, da je pravilnik oblastni
akt, s katerim se v nasprotju z ZPOmK omejuje prosto nastopanje na trgu. Glede
neskladnosti odloka z ustavo, ZT, ZPOmK in pravilnikom pobudnik predvsem
navaja, da je izdan na podlagi zakonskega pooblastila, ki je v nasprotju z ustavo
in zakoni, ter da je z omejitvijo prodaje alkoholnih pijač in omejitvijo
dežurstva s številom zaposlenih delavcev v trgovini nedopustno posegel v
njegovo pravico iz 74. člena ustave. Vsi trije izpodbijani predpisi naj bi bili
po mnenju pobudnice v nasprotju tudi z načelom sorazmernosti in zato v
neskladju z 8. členom ustave. Predlaga ustavnemu sodišču, naj na podlagi 39.
člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju:
ZUstS) zadrži izvrševanje izpodbijanih členov (3. in 4. člen ter tretji
odstavek 5. člena in 7. člen) pravilnika in celoten odlok.
3. Družba Petrol v pobudi podrobno utemeljuje
zatrjevano protiustavnost in nezakonitost izpodbijanih določb odloka. Odlok naj
bi prekoračil pooblastilo v ZT in pravilniku, saj mimo in izven pooblastila za
konkretiziranje meril za določanje obratovalnega časa prodajaln nalaga pravnim
subjektom prepoved prodaje alkoholnih pijač v dežurnih prodajalnah oziroma v
prodajalnah z motornimi gorivi. Meni, da je Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju:
MOL) normativno uredila pravna razmerja, ki niso v njeni izvirni pristojnosti,
in je zato ravnala v nasprotju s 140. členom ustave in z 21. členom zakona o
lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/94 in nasl. - ZLS). Z izpodbijanimi
določbami naj bi MOL samostojno uredila, pod katerimi pogoji in na kakšen način
lahko gospodarski subjekti opravljajo del trgovinske dejavnosti ter s tem
posegla v pravno urejanje nastopanja gospodarskih subjektov na trgu in svobodno
gospodarsko pobudo (74. člen ustave), kar je sicer nedvomno v pristojnosti
države. Pobudnica navaja, da naj bi bilo omejevanje svobodne gospodarske pobude
po praksi ustavnega sodišča dopustno le, če je to nujno potrebno zaradi
varovanja javnih koristi in če je uporabljen ukrep, ki jo najmanj omejuje.
Meni, da v obravnavanem primeru presoja načela sorazmernosti v ožjem smislu ne
pride v poštev, saj ni jasno, katero ustavno pravico oziroma javno korist naj
bi poseg, ki ga uvajata izpodbijani določbi odloka, sploh varoval. Takšno
omejevanje opravljanja dejavnosti je zato v nasprotju z ustavnim načelom
sorazmernosti, s 4. členom zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št.
30/93 in nasl. - ZGD) ter z ZT in ZPOmK. Kršeno naj bi bilo tudi ustavno načelo
enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen ustave). Razlikovanje
gospodarskih subjektov glede na to, ali imajo prodajalne na območju MOL ali
izven tega območja, namreč ne sme biti samovoljno ter brez razumnega in
stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. Pobudnica ne vidi razumnega razloga
za tovrstno razlikovanje niti ob upoštevanju problematike alkoholizma, saj ta
ni krajevno omejen na območje MOL, temveč je problem celotne slovenske družbe,
ki ga je treba reševati na celovit in premišljen način. Predlaga, naj ustavno
sodišče na podlagi 39. člena ZUstS do končne odločitve zadrži izvrševanje
drugega odstavka 6. člena in drugega odstavka 10. člena odloka, saj naj bi
pobudnici sicer nastale težko popravljive škodljive posledice.
4. Družba Mibo izpodbija pravilnik o obratovalnem času (Uradni
list RS, št. 79/97 - v nadaljevanju: pravilnik 97), ker naj bi omejeval pravice
trgovcev, določene v 3., 4. in 17. členu ZT.
5. Navaja, da so določbe drugega odstavka 4. člena
pravilnika 97 v nasprotju s 17. členom ZT, ker naj bi bil pristojni minister
prenesel predpisovanje meril za določitev urnika obratovalnega časa na občinski
organ. Nezakonita naj bi bila določba 3. točke 3. člena pravilnika 97, ker
določa redni obratovalni čas tudi ob nedeljah med 8. in 13. uro, kar naj bi
bilo v nasprotju z določbami zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št.
14/90 in nasl. - ZDR) o obveznem dnevnem in tedenskem počitku za zaposlene. V
nasprotju s pravico trgovca, da sam določi obratovalni čas, naj bi bila tudi
določba 5. člena pravilnika 97, ker organ lokalne skupnosti niti organizator
prireditve nimata pravice spreminjati obratovalnega časa. Izpodbija tudi
določbe 7. in 8. člena pravilnika 97, ker naj bi določeni roki ne omogočali
trgovcu, da bi dobil odločbo pred 3. januarjem, in ker daje občinskemu organu
pravico, da spremeni predloženi urnik in s tem krši njegovo pravico, da sam
določa obratovalni čas. Predlaga, naj ustavno sodišče zadrži izvrševanje
pravilnika 97, ker so trgovci dolžni poslovati v skladu z izpodbijanimi
določbami pravilnika 97 in bi lahko prišlo do škodljivih posledic, če ne bodo
uskladili obratovalnega časa s pravilnikom 97 oziroma ga bodo spremenili sebi v
škodo. Ker je bil po vložitvi pobude izpodbijani pravilnik 97 večkrat
spremenjen, je pobudnik na poziv ustavnega sodišča s posebno vlogo predlagal
presojo določb 2., 4., 5. in 9. člena pravilnika, kot veljajo po sprejemu
zadnje novele (Uradni list RS, št. 19/01). Vztraja pri navedbah, da so
izpodbijane določbe pravilnika v nasprotju z ZT, da so presplošne, nejasne in
nedoločne.
6. Državni zbor v odgovoru navaja, da je bilo pri
pripravi ZT upoštevano načelo, da morajo biti njegove norme okvir za zgraditev
trga in tržnega načina gospodarjenja ter sočasno usklajene z zakonodajami
evropskih držav. Upošteval je tudi načelo čimvečje deregulacije trgovinske
dejavnosti. Meni, da je z ZT zagotovljeno svobodno opravljanje trgovinske
dejavnosti ob enakih pogojih ter red na trgu. Zaradi vse večjega pomena
trgovine v gospodarski strukturi Slovenije naj ne bi bilo mogoče delovanja
trgovine povsem prepustiti svobodnemu delovanju trga. Tako je v ZT opredeljena
usmerjevalna vloga države z določitvijo pogojev za opravljanje trgovske
dejavnosti, med katerimi je tudi odpiralni čas trgovin. Z določitvijo meril za
določitev urnika obratovalnega časa pa naj bi se zagotavljali predvsem enaki
pogoji poslovanja vsem trgovcem. Kar zadeva očitke, da je pravilnik v neskladju
z ustavo, ker naj bi bilo pooblastilo za njegovo izdajo brez vsebinskih
napotil, meni, da je pooblastilo iz 17. člena ZT zadostna podlaga za njegovo
izdajo.
7. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj meni, da
izpodbijane določbe pravilnika niso v nasprotju z ZT in drugo zakonodajo ter da
ne kršijo z ustavo določenih pravic trgovcev.
8. Mestna občina Ljubljana zavrača vse očitke
pobudnikov kot neutemeljene.
B)-I
9. Ustavno
sodišče je na podlagi 26. člena poslovnika ustavnega sodišča Republike
Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) zaradi skupnega obravnavanja pobude
združilo. Pobudo Mercatorja za oceno ustavnosti in zakonitosti 17. člena ZT in
zakonitosti odloka ter pobudo družbe Petrol za oceno ustavnosti in zakonitosti
drugega odstavka 6. člena in drugega ostavka 10. člena odloka je sprejelo. Ker
so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS je takoj
nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Dne 2. 4. 1998 je že sprejelo pobudo
družbe Mibo za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. točke 3. člena, drugega
odstavka 4. člena ter 5., 7. in 8. člena pravilnika 97 in na podalgi 30. člena
ZUstS odločilo, da bo začelo postopek za oceno ustavnosti določbe 17. člena ZT
(sklep št. U-I-16/98 z dne 2. 4. 1998).
10. Ker je Mercator pobudo za presojo pravilnika
umaknil, ustavno sodišče njegovih navedb ni presojalo.
11. Družba Mibo je izpodbijala določbe pravilnika 97,
ki je veljal v času vložitve pobude. Med postopkom pred ustavnim sodiščem so
bile izpodbijane določbe večkrat spremenjene, nazadnje v letu 2001. Ustavno
sodišče je pobudnika pozvalo, naj se izjavi ali še vztraja pri pobudi za
presojo izpodbijanih določb, ki so bile med postopkom spremenjene. Pobudnik je
v odgovoru na poziv ustavnega sodišča razširil svojo pobudo na veljavne določbe
pravilnika, zato ga je ustavno sodišče v tem obsegu tudi presojalo.
12. Ustavno sodišče je ocenjevalo ustavnost določbe 17.
člena ZT tako v okviru, ki ga je samo določilo, kakor tudi v okviru pobude
Mercatorja. Presojalo je ustavnost in zakonitost določb pravilnika na podlagi
(razširjene) pobude družbe Mibo. Prav tako je na podlagi pobud Mercatorja in
družbe Petrol presojalo tudi odlok.
B)-II
Presoja
zakona
13. Izpodbijani 17. člen ZT se glasi: "1. Merila za
določitev urnika obratovalnega časa prodajaln predpiše minister, pristojen za
trgovino.
2. V skladu s predpisom iz prejšnjega odstavka določi
trgovec urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, ki ga prijavi pristojnemu
organu lokalne skupnosti.
3. Trgovec je dolžan poslovati v obratovalnem času, ki
ga je določil v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena."
14. Iz določb 17. člena ZT izhaja, da je trgovec dolžan
določiti urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, da ga je dolžan prijaviti
pristojnemu organu lokalne skupnosti in da je dolžan poslovati v določenem
obratovalnem času (drugi in tretji odstavek). Iz njega nadalje izhaja, da
trgovec ni povsem samostojen pri določanju urnika, temveč ga je dolžan določiti
v skladu z merili, ki jih predpiše minister, pristojen za trgovino (prvi in
drugi odstavek 17. člena).
15. Po določbi prvega odstavka 74. člena ustave je
gospodarska pobuda svobodna. Vendar skrajno liberalistično pojmovanje
podjetništva ne bi bilo v skladu z ustavo. Zakonodajalec lahko določene oblike
podjetništva omeji (na primer monopoli, karteli). Če je za to izkazana javna
korist (varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo narave, potrošnikov, zaposlenih
in podobno), lahko določi posebne subjektivne in/ali objektivne pogoje za
podjetniško delovanje. Temelj za to mu daje že ustava sama v drugem odstavku
74. člena, po katerem zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih
organizacij in po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju
z javno koristjo. Zakonodajalčev poseg v svobodno gospodarsko pobudo torej v
navedenem temelji na določbi ustave, iz katere izhaja celo več kot le možnost
zakonskega urejanja. Če to zahteva javna korist, je zakonodajalec dolžan
normativno urediti pogoje in način opravljanja gospodarske dejavnosti.
Opustitev te dolžnosti bi predstavljala protiustavno pravno praznino. Vendar
pri tem zakonodajalčeva svoboda pri določanju pogojev za opravljanje dejavnosti
ni absolutna in neomejena. Tudi v tem primeru zakonodajalca veže splošno
ustavno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le
toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi, zaradi katere je ustavno
dopustno poseči v pravico, treba poseči v ustavno pravico. Zato mora pri
uzakonitvi omejitve zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito
varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico.
16. Določbi 3.1 in 4.2 člena ZT pri opredelitvi pravice
do svobodne gospodarske pobude pri opravljanju trgovinske dejavnosti izhajata
prav iz navedenih ustavnih temeljev. V III. poglavju ZT so določeni pogoji za
opravljanje trgovinske dejavnosti. Obratovalni čas predstavlja enega izmed
objektivnih pogojev za opravljanje trgovinske dejavnosti, ki ga zakonodajalec
lahko določi zaradi javne koristi. Zato sámo dejstvo, da zakonodajalec ureja
obratovalni čas, ne posega v svobodno gospodarsko pobudo izvajalcev trgovinske
dejavnosti. Pač pa je treba odgovoriti na vprašanje, ali je zakonodajalec
obratovalni čas v 17. členu ZT uredil na način, ki je skladen z ustavo.
17. Člen 17 v prvem odstavku vsebuje golo pooblastilo
ministru, pristojnemu za trgovino, da predpiše merila za določitev urnika
obratovalnega časa. V drugem odstavku zahteva od trgovca, da določi urnik
obratovalnega časa svoje prodajalne, ki ga prijavi pristojnemu organu lokalne
skupnosti. Pri tem pa zakon ne vsebuje ureditve, na podlagi katere bi trgovec
lahko ugotovil ali vsaj predvidel, kakšna so merila oziroma pogoji, ki jih mora
spoštovati pri določanju urnika obratovalnega časa svoje prodajalne. Prav tako
iz zakona ni razvidno, kaj pomeni prijava urnika pristojnemu organu lokalne
skupnosti (tretji odstavek 17. člena ZT) - ali gre za seznanitev lokalne skupnosti
z določenim urnikom ali pristojni organ lokalne skupnosti tudi preverja, ali je
urnik obratovalnega časa določen skladno s predpisanimi merili. Prav tako ZT ne
vsebuje pogojev ali meril za določanje omejitev prodaje posameznih izdelkov.
18. Pooblastilo pristojnemu ministru v prvem odstavku
17. člena ZT ni v skladu z drugim odstavkom 120. člena ustave. Po njem so
upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na
okvir, ki ga določata ustava in zakon, in niso pristojni izdajati predpisov
brez vsebinske podlage v zakonu. Iz navedene ustavne določbe izhaja, da mora
zakonodajalec, kadar pooblasti izvršno oblast za izdajo podzakonskega predpisa,
prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, in določiti
okvire ter usmeritve za njeno podrobnejšo podzakonsko urejanje (tako že v
odločbi ustavnega sodišča št. U-I-73/94 z dne 25. 5. 1995, Uradni list RS, št.
37/95 in OdlUS VI, 51). Zakonska norma ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi
katerih bi izvršilni predpisi urejali materijo (vsebino), za katero ni podlage
že v zakonu, zlasti pa ne sme prepuščati samostojnega odrejanja pravic in
obveznosti. Prav takšna pa je vsebina določbe prvega odstavka 17. člena ZT, pri
čemer tudi v nobeni izmed drugih določb ZT ni vsebinske podlage za takšen
podzakonski predpis. ZT namreč nima vsebinskih določb glede odpiralnega časa
trgovin, ki bi predstavljale normativni okvir in vsebinsko podlago za izdajo
podzakonskega predpisa. Zato je bilo treba ugotoviti, da je določba prvega
odstavka 17. člena ZT v neskladju z načelom legalitete in jo razveljaviti.
19. Iz drugega odstavka 74. člena ustave izhaja
zahteva, da morajo biti posebni pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti,
namenjeni varovanju pomembnih splošnih dobrin in pravic drugih - javni koristi
torej, določeni z zakonom. Že iz načel pravne države (2. člen ustave) izhaja,
da mora biti iz zakona razvidno ali vsaj predvidljivo, s kakšnimi omejitvami
mora oseba računati oziroma kakšni so pogoji za njeno poslovanje. Če iz zakonske
določbe ni mogoče ugotoviti omejitev oziroma pogojev, ki jih mora oseba
spoštovati, gre za normo, ki je nedoločna in nepredvidljiva in zato v nasprotju
z načelom določnosti in načelom predvidljivosti pravnih norm, ki sta načeli
pravne države. Ti standardi prav tako omejujejo zakonodajalca, kadar na podlagi
drugega odstavka 74. člena ustave določa pogoje za opravljanje gospodarske
dejavnosti. Kakor je razvidno iz 17. točke te obrazložitve, je ta očitek treba
nasloviti določbama drugega in tretjega odstavka 17. člena ZT. Zato ju je
ustavno sodišče zaradi njune neskladnosti z drugim odstavkom 74. člena ustave
razveljavilo.
20. Ker je bilo treba določbe 17. člena ZT razveljaviti
že iz zgoraj navedenih razlogov, se ustavnemu sodišču v tej zadevi ni bilo
treba opredeliti do vprašanja, ali je ureditev obratovalnega časa, kakor je
urejena z izpodbijanimi predpisi, vsebinsko skladna z določbo 74. člena ustave.
21. Ustavno sodišče je v skladu s 43. členom ZUstS
odločilo, da začne razveljavitev 17. člena ZT učinkovati po izteku enega leta
po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče lahko
razveljavitev zakona, za katerega ugotovi, da ni v skladu z ustavo, odloži, če
za to obstajajo ustavnopravni razlogi, ki zahtevajo, da se sicer protiustavna
določba še za določen čas ohrani v pravnem redu. Tak je tudi ta primer. Že v
15. točki te obrazložitve je bilo poudarjeno, da je zakonodajalec dolžan
zavarovati javno korist tako, da predpiše pogoje za opravljanje gospodarske
dejavnosti - v tem primeru trgovinske dejavnosti, in da bi opustitev te
dolžnosti pomenila protiustavno pravno praznino. Prav takšna praznina bi
nastala s takojšnjo razveljavitvijo 17. člena zakona, ki bi pomenila tudi
takojšnjo razveljavitev pravilnika. Nastalo bi stanje, ki bi bilo še bolj
protiustavno od ugotovljene neskladnosti z ustavo. Zato je bilo treba učinek
razveljavitve odložiti za čas, ki zakonodajalcu ob ustrezni utemeljitvi javne
koristi omogoča spremembo zakonske ureditve obratovalnega časa na področju
trgovinske dejavnosti.
Presoja pravilnika in odloka
22. Pri ocenjevanju skladnosti pravilnika z ustavo in
zakonom je ustavno sodišče izhajalo iz v drugem odstavku 120. člena ustave
vsebovane zahteve, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru
in na podlagi ustave in zakonov, in iz pravne narave pravilnika kot
podzakonskega predpisa, ki je urejena v 99. členu zakona o upravi (Uradni list
RS, št. 67/94 in nasl. - ZUpr). Po njem se pravilniki kot podzakonski predpisi
sprejemajo za izvrševanje zakona. Zato so na zakon vezani tako, da v vsebinskem
smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih
okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago
ugotovljivi, temveč smejo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih
zakonskih določb. Pravilnik prav tako ne sme na novo določati pravic in
obveznosti, kar je v skladu z načeli demokratične in pravne države pridržano
ustavi in zakonu.
23. Drugi odstavek 120. člena ustave izključuje
možnost, da bi minister s pravilnikom samostojno, brez vsebinskih okvirov,
opredeljenih v zakonu, predpisoval merila in postopek za določanje urnika
obratovalnega časa prodajaln. Ker pa je z izpodbijanim pravilnikom minister
storil prav to, je ustavno sodišče razveljavilo vse določbe pravilnika in ne le
tistih, ki jih izpodbijajo pobudniki.
24. Iz enakih razlogov, zaradi katerih je ustavno
sodišče razveljavilo pravilnik, je razveljavilo tudi odlok, pri katerem je
zahteva po skladnosti z ustavo in zakoni vsebovana v tretjem odstavku 153.
člena ustave. Ker ga je razveljavilo že iz teh razlogov, se ustavnemu sodišču
ni bilo treba spuščati v presojo, ali je sploh možno prenesti urejanje
določenih zadev iz državne pristojnosti na lokalno skupnost s podzakonskim
predpisom, saj je to pridržano izključno zakonu in pogojeno s soglasjem lokalne
skupnosti (drugi odstavek 140. člena ustave). Odlok pa je bil izdan na podlagi
pooblastila iz drugega odstavka 4. člena pravilnika. Ker po njegovi noveli v
njem ni več pooblastila občinskemu organu, da lahko razčleni merila iz
pravilnika, ni več pravne podlage zanj, zato bi ga bilo treba razveljaviti tudi
iz tega razloga. Zaradi navedenega je ustavno sodišče razveljavilo odlok brez
odložnega roka.
25. Zaradi razveljavitve obeh izpodbijanih aktov že iz
navedenih razlogov ustavno sodišče njune zatrjevane neskladnosti z drugimi
določbami ustave in zakona ni ocenjevalo.
C)
26. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 43. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.
Št. U-I-16/98-32
Ljubljana, dne 5. julija 2001.
|
1 Člen 3 ZT
se glasi: "Trgovec opravlja trgovinsko dejavnost svobodno in pod enakimi pogoji
na način, ki ne omejuje konkurence, ne povzroča škode potrošnikom in ki je v
skladu z zakonom, ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in dobrimi poslovnimi
običaji."
2 Člen 4 ZT se glasi: "Trgovcu ni mogoče z akti in
dejanji državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter organizacij, ki
opravljajo javna pooblastila, omejiti pravice do svobodnega nastopanja na trgu,
preprečevati konkurence, ga spravljati v neenak položaj, razen v primerih,
določenih z zakonom."