Ta uredba ureja način obračunavanja in povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence in funkcionarje (v nadaljnjem besedilu: zaposleni) v državnih organih.

(1) Stroški prevoza na delo in z dela (v nadaljnjem besedilu: stroški prevoza) se povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (v nadaljnjem besedilu: bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti.

(2) Stroški prevoza se povrnejo zaposlenemu za javni prevoz, ki ni najcenejši, če bi uporaba najcenejšega javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas zaposlenega, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za zaposlenega pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube.

(3) Če se zaposleni na delo dejansko vozi iz kraja, ki ni njegovo bivališče, in razdalja do delovnega mesta znaša več kakor en kilometer, se mu ne glede na prvi odstavek tega člena povrnejo prevozni stroški od tega kraja, če je ta bližje delovnemu mestu.

(4) Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča ali kraja iz tretjega odstavka tega člena do delovnega mesta prizna kilometrina, določena z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Uradni list RS, št. 87/97, 9/98 in 48/01).

V primeru javnega prevoza predloži zaposleni delodajalcu podatke o ceni javnega prevoza iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena te uredbe, pri čemer upošteva cene vseh vrst prevoza na delo, po veljavnem ceniku prevoznika (enosmerna vozovnica oziroma povratna vozovnica, mesečna vozovnica, kombinirana vozovnica, pavšalna vozovnica, žeton).

Zaposlenemu ne pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, če:

1. so stroški prevoza vsebovani v stroških službenega potovanja,
2. je organiziran brezplačen prevoz na delo in z dela,
3. ima v uporabi službeno vozilo v ta namen.

Če ima zaposleni v uporabi službeno stanovanje, se mu stroški prevoza povrnejo glede na kraj službenega stanovanja.