Ta uredba velja za vse uporabnike proračuna Republike Slovenije, kakor jih določa Sklep o subjektih, za katere velja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 115/02), razen za pripadnike Slovenske vojske, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe zunaj države zaradi izvajanja obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah in z mednarodnimi pogodbami, civilne strokovnjake, ki so napoteni v operacije in misije na obrambnem področju, pripadnike Civilne zaščite med izvajanjem pomoči ob naravnih in drugih nesrečah izven države oziroma izvrševanjem mednarodnih obveznosti in uradne osebe Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ki opravljajo naloge v tujini pod posebnimi pogoji.

Ta uredba ureja plače in druge prejemke javnih uslužbencev na diplomatskih predstavništvih in konzulatih Republike Slovenije v tujini, uradih Republike Slovenije v tujini (v nadaljnjem besedilu: predstavništva) in drugih javnih uslužbencev, ki so napoteni na delo v tujino.

(1) Sredstva za plače in druge prejemke ter povračila stroškov se zagotavljajo iz proračuna ministrstev in drugih organov, ki napotijo javnega uslužbenca na delo v tujino. Stroške, ki nastanejo z napotitvijo javnega uslužbenca na podlagi sporazuma iz 15. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 – uradno prečiščeno besedilo in 20/06 – ZNOMCMO) ministrstvu, pristojnemu za zunanje zadeve, povrne organ, v katerem je bil javni uslužbenec zaposlen pred napotitvijo v tujino, razen če sporazum določa drugače. Izračun plače in drugih prejemkov zagotovi organ, ki napoti javnega uslužbenca na delo v tujino.

(2) Sredstva ali del sredstev za plače in druge prejemke institucije drugih držav ali mednarodne organizacije se zagotavljajo tako, kakor to določa sporazum med organom, ki javnega uslužbenca napoti v tujino, in institucijo druge države ali mednarodno organizacijo.

(3) Če obstaja možnost izbire med prejemki, ki jih zagotavlja institucija tuje države ali mednarodna organizacija, in prejemki, ki jih zagotavlja organ Republike Slovenije, se predstojnik organa pri sklepanju sporazuma iz prejšnjega odstavka ravna v skladu z načelom dobrega gospodarjenja.

(1) Javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini (v nadaljnjem besedilu: plača za delo v tujini). Poleg plače iz prejšnjega stavka so v tem času upravičeni do zneska, ki ustreza višini akontacije dohodnine in prispevkov delojemalca za socialno varnost, obračunanih od plače za delo v Republiki Sloveniji.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, v primerih iz 5. člena te uredbe prejema plačo za delo v Republiki Sloveniji(v nadaljnjem besedilu: plača za delo v Sloveniji).

(3) Plača za delo v Sloveniji in plača za delo v tujini se izračunata in izplačata v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

(1) Plača za delo v Sloveniji je plača, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi opravljal delo v Sloveniji, in se spremeni, če javni uslužbenec napreduje.

(2) Plača za delo v Sloveniji je podlaga za obračun:

• prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plače med delom v tujini,
• nadomestila plače med odsotnostjo z dela zaradi starševskega dopusta,
• nadomestila zaradi bolezni, poškodbe ali nege družinskega člana po preteku 30 koledarskih dni od dneva nastanka pogojev za pridobitev nadomestila, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe,
• denarnega nadomestila za brezposelnost,
• odpravnine ob upokojitvi in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
• odškodnine za neizrabljeni letni dopust pred prenehanjem delovnega razmerja,
• dela plače za delovno uspešnost v tujini.

(3) Plača za delo v Sloveniji se izplača v naslednjih primerih:

• če se je moral javni uslužbenec začasno vrniti v Republiko Slovenijo zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe,
• zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve,
• med izrabo sorazmernega dela letnega dopusta javnega uslužbenca, ki je razporejen na delo v tujino, za tekoče leto v času pred odhodom v tujino in v času po vrnitvi iz tujine pred potekom razporeditve ali prenehanjem delovnega razmerja.

(1) Plača za delo v tujini je sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov za delo v tujini in dela plače za delovno uspešnost.

(2) Plača za delo v tujini se začne obračunavati z dnem začetka dela v tujini in preneha z dnem prenehanja razporeditve na delo v tujini.

(3) Za javne uslužbence predstavništva začetek dela v tujini sporoči predstavništvo.

(4) Plača za delo v tujini je določena za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno število ur dela prek polnega delovnega časa.

(1) Osnova za izračun plače za delo v tujini je določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.

(2) Osnova za izračun plače za delo v tujini iz prejšnjega odstavka tega člena se pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, ki jih za posamezni kraj določi Organizacija združenih narodov in so navedeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Indeks življenjskih stroškov za posamezni kraj ne vključuje stroškov šolnine in vpisnine v šolah z mednarodnim programom, stroškov najema stanovanja in stroškov plačila za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Zmnožek predstavlja osnovno plačo za delo v tujini.

(3) Spremembo preglednice indeksov življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2 te uredbe, in spremembo preglednice limitov za povračilo stroškov za nastanitev javnega uslužbenca za delo v tujini, ki so določeni v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe, sprejme Vlada Republike Slovenije na predlog ministra pristojnega za zunanje zadeve enkrat na leto.

(1) Javnemu uslužbencu pripadajo med delom v tujini ne glede na določbe drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, naslednji dodatki:

• dodatek za oddaljenost,
• dodatek za zahtevnost dela v tujini,
• dodatek za opravljanje finančnih, varnostnih in drugih dodatnih nalog,
• dodatek za nezaposlenega partnerja,
• dodatek za diplomatsko dejavnost partnerja,
• dodatek za nepreskrbljene otroke,
• dodatek za nevarnost,
• dodatek za posebne življenjske razmere v tujini,
• dodatek za delovno dobo,
• dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat,
• položajni dodatek,
• dodatek za pripravljenost in premestljivost.

(2) Do dodatkov iz tega člena niso upravičeni javni uslužbenci na delu v tujini, ki jih prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.

(3) Dodatki iz te uredbe se izplačujejo mesečno, razen če je v tej uredbi določeno drugače.

Javnim uslužbencem na delu v tujini pripada dodatek za oddaljenost kraja opravljanja dela v tujini od sedeža organa v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi najbližje potovalne razdalje za Evropo, zunaj Evrope pa na podlagi najbližje zračne črte. Dodatek za oddaljenost znaša:

• za oddaljenost od 300 do 1.000 kilometrov 100 eurov,
• za oddaljenost od 1.001 do 5.000 kilometrov 200 eurov,
• za oddaljenost nad 5.000 kilometrov 400 eurov.

(1) Dodatek za zahtevnost dela v tujini pripada javnim uslužbencem v predstavništvih v tujini in policijskim uradnikom za zvezo ter predstavnikom Slovenske obveščevalno-varnostne agencije v predstavništvih v tujini, pri čemer se upošteva zlasti posebna zahtevnost opravljanja dela pri urejanju dvostranskih odnosov oziroma zahtevnost urejanja odnosov na drugih področjih ali posebna zahtevnost in strokovnost dela v predstavništvih pri mednarodnih organizacijah.

(2) Dodatek za zahtevnost dela v tujini se določi za posamezno predstavništvo oziroma posamezni kraj dela in lahko znaša do 10% osnovne plače za delo v tujini. Dodatek se spreminja glede na spreminjanje okoliščin, ki prispevajo k zahtevnosti dela, in ga najmanj enkrat na leto določi predstojnik organa s sklepom. Dodatek za zahtevnost dela v tujini ne pripada novinarjem, dopisnikom RTV na delu v tujini.

(1) Dodatek za opravljanje finančnih, varnostnih in drugih dodatnih nalog je del plače, ki pripada zaposlenim na delovnih mestih plačne skupine J – delovna mesta spremljajočih dejavnosti na predstavništvu, ki poleg nalog iz okvira svojega delovnega mesta stalno opravljajo še druge naloge. Dodatek pripada tudi diplomatu ali drugemu javnemu uslužbencu, ki poleg nalog iz okvira svojega delovnega mesta vodi finančno poslovanje ali je odgovoren za naloge v zvezi z varnostjo, če v predstavništvu ni ustreznih strokovno-tehničnih javnih uslužbencev.

(2) Dodatek iz tega člena znaša za IV. in V. tarifni razred 275 eurov, za VI. tarifni razred 175 eurov in za VII. ali višji tarifni razred 150 eurov.

(3) Vrednosti dodatkov iz prejšnjega odstavka se pomnožijo z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.

(4) Dodatek iz tega člena dodeli pristojni minister.

(1) Dodatek za nezaposlenega partnerja je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu na delu v tujini, čigar zakonec oziroma zunajzakonski partner ni v delovnem razmerju, nima statusa samozaposlenega, ne prejema nadomestila v skladu s predpisi o starševskem varstvu, ne prejema pokojnine ali ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prebiva z njim v tujini. Dodatek se izplačuje za čas, ko partner dejansko prebiva z javnim uslužbencem v tujini.

(2) Za zunajzakonskega partnerja po tem členu se šteje oseba po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.

(3) Dodatek za nezaposlenega partnerja znaša 600 eurov, pri čemer se ta znesek pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.

(4) Dodatek iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Javnemu uslužbencu v predstavništvu, čigar zakonec ali zunajzakonski partner prebiva z njim v tujini, se lahko izplača dodatek do 150 eurov mesečno za sodelovanje zakonca ali zunajzakonskega partnerja pri diplomatskih družabnih aktivnostih. Za zakonce ali zunajzakonske partnerje vodij predstavništev ter obrambnih atašejev in namestnika v času nadomeščanja vodje lahko znaša ta dodatek do 300 eurov mesečno. Višino zneska predlaga vodja predstavništva, za zakonce ali zunajzakonske partnerje vodij predstavništev pa predstojnik ali druga pooblaščena oseba na predlog vodje predstavništva. Dodatek se izplača na podlagi dokazil o diplomatski aktivnosti partnerjev.

(2) Vrednost dodatka iz prejšnjega odstavka se pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.

(1) Dodatek za vzgojo nepreskrbljenih otrok je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, čigar nepreskrbljeni otroci prebivajo z njim v skupnem gospodinjstvu v tujini, in se izplačuje za čas, ko dejansko prebivajo z njim v tujini. Javni uslužbenec mora sporočiti vsako spremembo glede skupnega gospodinjstva in šolanja otrok, ki vpliva na prejemanje dodatka za nepreskrbljene otroke.

(2) Za otroke, starejše od 15 let, se dodatek izplačuje do konca njihovega rednega šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta, na podlagi potrdila o rednem šolanju.

(3) Višina dodatka za vzgojo posameznega nepreskrbljenega otroka znaša 180 eurov, pri čemer se ta vrednost pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.

(4) Dodatek iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Dodatek za nevarnost pripada javnemu uslužbencu za tisti mesec, ko v pretežnem delu mesečne delovne obveznosti opravlja delo na kriznem območju ali območju, na katerem je varnost javnih uslužbencev ogrožena, zlasti pa kjer:

• je občasno kršeno premirje ali obstajajo oboroženi spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij,
• so pogosti incidenti ali oboroženi spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij,
• se ponavljajo spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij,
• obstajajo nepretrgani spopadi med sprtimi stranmi oziroma napadi na pripadnike mirovnih operacij in pripadnike mednarodnih civilnih misij.

(2) Dodatek za nevarnost na območju delovanja iz prve alinee prvega odstavka tega člena znaša do 500 eurov, iz druge alinee prvega odstavka tega člena do 600 eurov, iz tretje alinee prvega odstavka tega člena do 1.000 eurov in iz četrte alinee prvega odstavka tega člena do 1.200 eurov.

(3) Pri izvajanju posebno nevarnih nalog v mirovnih operacijah pripada pripadniku policije dodatek do 300 eurov. Za posebno nevarne naloge v mirovnih operacijah štejejo naloge:

• pirotehnika,
• pripadnika protiteroristične enote,
• pripadnika enote za specialno delovanje, za delovanje pod krinko in za varovanje zaščitenih prič ali varovanih oseb.

(4) Upravičenost do dodatkov iz prvega in tretjega odstavka tega člena se določi vsake tri mesece na podlagi ocene varnostnih razmer in na podlagi uvedenih varnostnih ukrepov. Oceno izda Sekretariat sveta za nacionalno varnost.