(1) Ta zakon določa cilje kmetijske politike, načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, ukrepe kmetijske politike, varnost živil rastlinskega izvora v primarni proizvodnji, kakovost živil v vseh fazah proizvodnje, predelave in prometa, varovanje interesov potrošnice in potrošnika (v nadaljnjem besedilu: potrošnik), označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil, promet s kmetijskimi pridelki in živili, ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, dopolnilne dejavnosti na kmetiji, javne službe, zbirke podatkov in informiranje na področju kmetijstva, postopke in organe za izvedbo tega zakona, raziskovalno delo, izobraževanje in razvojno-strokovne naloge ter inšpekcijski nadzor.

(2) Ta zakon ureja tudi izvajanje:

• Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (UL L št. 299 z dne 16. 11. 2007, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L št. 31 z dne 1. 2. 2002, str. 1, z vsemi spremembami, v nadaljnjem besedilu: Uredba 178/2002), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov ter predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L št. 165 z dne 30. 4. 2004, str. 1, z vsemi spremembami), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L št. 139 z dne 30. 4. 2004, str. 319, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L št. 70 z dne 16. 3. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe (ES) št. 509/2006 Sveta z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 93 z dne 31. 3. 2006, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe (ES) št. 510/2006 Sveta z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L št. 93 z dne 31. 3. 2006, str. 12, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 (UL L št. 270 z dne 21. 10. 2003, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe Sveta (ES) št. 21/2004 z dne 17. decembra 2003 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo ovc in koz ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in direktiv 92/102/EGS in 64/432/EGS (UL L št. 5 z dne 9. 1. 2004, str. 8, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L št. 277 z dne 21. 10. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 209 z dne 11. 8. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
• Sklepa Sveta z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (UL L št. 55 z dne 25. 2. 2006, str. 20);
• Uredbe Sveta (ES) št. 320/2006 z dne 20. februarja 2006 o ustanovitvi začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja v Skupnosti in spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 58 z dne 28. 2. 2006, str. 42, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje in
• Uredbe Sveta (EGS) št. 2092/91 z dne 24. junija 1991 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 198 z dne 22. 7. 1991, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje.

Za uresničevanje gospodarske, prostorske, ekološke in socialne vloge kmetijstva ter njegovega trajnostnega razvoja so cilji kmetijske politike v Republiki Sloveniji:

• stabilna pridelava varne, kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti in čim višje stopnje samooskrbe;
• ohranjanje poseljenosti in obdelanosti podeželja ter krajine;
• trajno ohranjanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč;
• varstvo kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem in nesmotrno rabo ter ohranjanje in izboljšanje virov za trajnostno pridelavo hrane;
• trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva;
• zagotavljanje primerne dohodkovne ravni kmetijskim gospodarstvom in
• uresničevanje načel varstva okolja in ohranjanja narave ter ohranjanja genskih virov.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. kmetijska dejavnost je gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti navedene pod »01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin«, »01.2 Gojenje trajnih nasadov«, »01.3 Razmnoževanje rastlin«, »01.4 Živinoreja«, »01.5 Mešano kmetijstvo« in »01.06 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov«;
2. kmetijsko gospodarstvo je organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano kot:

• pravna oseba,
• samostojna podjetnica posameznica ali samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik),
• kmetija, ki ni pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri čemer se za kmetijo šteje tudi čebelarka ali čebelar, ki ni samostojni podjetnik posameznik,
• kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik,
• kmetijsko gospodarstvo – planina;

3. nosilec ali nosilka kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: nosilec) je pravna ali fizična oseba, ki je pooblaščena ali upravičena, da za kmetijsko gospodarstvo vlaga vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike oziroma sodeluje pri izvajanju ukrepov kmetijske politike in posreduje podatke v evidence z delovnega področja ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo);
4. hrana ali živilo je hrana v skladu z drugim členom Uredbe 178/2002;
5. proizvodna enota je lokacijsko opredeljena gospodarska enota, na kateri se opravlja kmetijska ali kmetijska in gozdarska dejavnost in za katero se zahteva vpis v zbirke podatkov;
6. kmetijski pridelki so živalski in rastlinski pridelki ter proizvodi prve stopnje predelave teh pridelkov.

(1) Kmetija je oblika kmetijskega gospodarstva, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

(2) Člani ali članice kmetije (v nadaljnjem besedilu: člani kmetije) so fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let.

(1) Člani kmetije, ki so lastnice ali lastniki (v nadaljnjem besedilu: lastnik) oziroma solastnice ali solastniki (v nadaljnjem besedilu: solastnik) kmetije, določijo nosilca in njegovo namestnico ali namestnika (v nadaljnjem besedilu: namestnik) in o tem obvestijo organ, ki je pristojen za vodenje registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: RKG).

(2) Fizična oseba iz prejšnjega odstavka postane nosilec oziroma njegov namestnik z dnem vpisa v RKG.

(3) Če kmetija nima več nosilca, postane nosilec njegov namestnik, ali če tudi tega ni, do določitve novega nosilca opravlja njegove naloge najstarejši član kmetije, ki je lastnik ali solastnik kmetije.

(1) Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se del leta izvaja paša živali in ki obsega enega ali več skupnih pašnikov.

(2) Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik predstavlja zemljišča v skupni uporabi pašnih interesentov, namenjena skupni paši njihovih živali, ter poslopja in naprave na teh zemljiščih.

(1) Kmetijsko gospodarstvo – planina je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer pašni interesenti del leta izvajajo pašo živali in ki obsega eno ali več planin.

(2) Kmetijsko-gospodarstvo – planina je tradicionalna oblika individualne ali skupne rabe zemljišč v alpskem, predalpskem ali dinarskem svetu Slovenije in ima naslednje značilnosti:

• predstavlja geografsko zaokrožena zemljišča in gozd v upravljanju;
• na njej je organizirana sezonska paša živali brez vsakodnevnega vračanja živali;
• njena najnižja točka je na nadmorski višini najmanj 750 metrov ali na nadmorski višini najmanj 400 metrov, kadar je to utemeljeno iz geografskih, zgodovinskih ali drugih razlogov;
• lahko ima gospodarske objekte ter objekte in naprave za oskrbo ljudi in živali.

Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma ministrica ali minister, pristojen za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: minister), izdaja podzakonske predpise, predvidene v določbah tega zakona, ter druge predpise, potrebne za izvajanje tega zakona in predpisov Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: predpisi Unije), ki se nanašajo na vsebino tega zakona.

(1) Nacionalni program razvoja kmetijstva in podeželja (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) opredeljuje zlasti analizo stanja, dolgoročne razvojne cilje kmetijske politike, ukrepe, programe in druge dejavnosti za uresničevanje ciljev, oceno pričakovanih učinkov in potrebnih javnih finančnih sredstev za izvajanje kmetijske politike.

(2) Nacionalni program sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog vlade za obdobje najmanj štirih in največ sedmih let.

(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se za področja, za katera je načrtovanje razvoja urejeno neposredno s predpisi Unije, uporabljajo ti predpisi.

Vlada v skladu s programskimi dokumenti sprejme predpise za izvedbo ukrepov kmetijske politike.

Za izvajanje ukrepov kmetijske tržno cenovne politike vlada določi:

• vrste ukrepov kmetijske tržno cenovne politike po posameznih kmetijskih pridelkih in živilih;
• pogoje, merila in podrobnejša pravila postopka za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa, kadar je to potrebno zaradi izvajanja predpisov Unije;
• upravičenke ali upravičence (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) in načine uveljavljanja ukrepov;
• način nadzora nad izvajanjem ukrepov kmetijske tržno cenovne politike.

Za izvajanje ukrepov razvoja podeželja vlada določi:

• vrsto ukrepov, pogoje, upravičence, merila in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa razvoja podeželja;
• finančna sredstva, namenjena za posamezni ukrep razvoja podeželja.

Vlada najmanj enkrat letno obravnava poročilo o stanju na področju kmetijstva in živilstva, ki ga pripravi ministrstvo.

(1) Ukrepi kmetijske politike obsegajo ukrepe kmetijsko tržno cenovne politike, ukrepe razvoja podeželja in druge ukrepe, ki so pomembni za uresničevanje sprejetih ciljev kmetijske politike.

(2) Ukrepi kmetijske politike morajo biti med seboj usklajeni in se izvajajo po načelu enakopravnosti.

(1) Ukrepi kmetijske politike morajo biti usmerjeni predvsem v razvoj trajnostnega kmetijstva.

(2) S trajnostnim kmetijstvom se vzdržuje biotska raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih razmer za življenje v tleh, vodi in zraku.

Ukrepi kmetijske politike se financirajo iz:

• proračuna Republike Slovenije,
• občinskih proračunov,
• proračuna Unije,
• namenskih dotacij,
• drugih virov.

(1) Upravičenci iz naslova ukrepov kmetijske politike so kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe na ozemlju Republike Slovenje, ki opravljajo kmetijsko, živilsko, trgovinsko ali drugo dejavnost oziroma storitve za kmetijsko dejavnost oziroma za razvoj podeželja, ter izpolnjujejo predpisane pogoje. Pri kmetijah je upravičenec nosilec, razen če ni drugače določeno. Upravičenci so tudi občine na ozemlju Republike Slovenije, ki izvajajo dejavnosti na področju kmetijstva oziroma razvoja podeželja.

(2) Zahtevek iz naslova ukrepov kmetijske politike vlaga nosilec, razen če ni drugače določeno.

(3) Upravičenec ne sme posredovati neresničnih podatkov z namenom pridobitve sredstev po tem zakonu.

(4) Sredstva morajo upravičenci uporabljati v skladu z namenom, za katerega so jih pridobili.

(5) Sredstva za posamezni ukrep, ki jih je upravičenec pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, mora vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

(6) V primerih iz prejšnjega odstavka upravičenec ne more pridobiti sredstev za dobo dveh let od dokončne odločbe o vračilu sredstev, če predpisi za določen ukrep ne določajo drugače.

(7) Pri kmetiji, kmetijskem gospodarstvu – skupnem pašniku in kmetijskem gospodarstvu – planini, ob spremembi nosilca vse pravice in obveznosti, ki so nastale do trenutka spremembe v RKG in se nanašajo na ukrepe kmetijske politike po tem zakonu, preidejo na novega nosilca.

(8) Ne glede na prejšnji odstavek je v primeru obveznosti vračila sredstev, sredstva zavezan vrniti nosilec, na katerega se odločba glasi.

(9) Upravičenci, ki so pridobili sredstva, morajo dokumentacijo, ki je bila podlaga za pridobitev sredstev, hraniti še pet let od dneva pridobitve sredstev, razen če predpisi, ki urejajo ukrepe kmetijske politike, ne določajo drugače.

Za izvajanje ukrepov kmetijske politike po tem zakonu je pristojna Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: agencija).

(1) Namen ukrepov kmetijske tržno cenovne politike je predvsem zagotavljanje stabilnih in za uresničevanje ciljev kmetijske politike primernih prihodkov kmetijskim pridelovalkam ali pridelovalcem (v nadaljnjem besedilu: pridelovalec).

(2) V interesu enotnosti trga in enakopravnega konkurenčnega položaja vseh pridelovalcev se ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike uveljavljajo na celotnem ozemlju Republike Slovenije v skladu s predpisi Unije.

Za izvajanje predpisov Unije o določitvi tržnih standardov za nekatere kmetijske proizvode minister predpiše podrobnejša merila.

Če pride ali grozi, da bo prišlo do resnih motenj na trgu s kmetijskimi pridelki ali živili, zaradi katerih so lahko ogroženi cilji kmetijske politike, lahko vlada v skladu s predpisi Unije in ob upoštevanju omejitev iz mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, uvede potrebne ukrepe. Ti ukrepi veljajo, dokler ogroženost trga ne preneha.

Ukrepi razvoja podeželja so usmerjeni k povečanju učinkovitosti in konkurenčnosti pridelave ter predelave kmetijskih pridelkov in živil, okolju prijazni kmetijski dejavnosti, prestrukturiranju in ohranjanju poseljenosti podeželja ter krajine, ob upoštevanju okoljske in naravovarstvene sprejemljivosti, ter izboljšanju kakovosti življenja na podeželju in spodbujanju večje raznovrstnosti gospodarskih dejavnosti na podeželju.

(1) Kmetijskim gospodarstvom v težavah se lahko namenijo pomoči v skladu s predpisi Unije.

(2) Upravičenci do sredstev pomoči so kmetijska gospodarstva, ki so nekrivdno zašla v težak finančni položaj.

(3) Za dodelitev sredstev pomoči po tem členu podrobnejše pogoje in merila določi vlada.

(1) Občina lahko uvede ukrepe razvoja podeželja, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Unije.

(2) Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovi občina v svojem proračunu.

(1) Sredstva pomoči so namenjena delovanju društev, njihovih zvez, združenj in drugih oblik neprofitnega povezovanja na področju kmetijstva in razvoja podeželja.

(2) Sredstva pomoči so namenjena tudi sofinanciranju dejavnosti skupin proizvajalk ali skupin proizvajalcev (v nadaljnjem besedilu: skupina proizvajalcev), ki so vključene v sheme kakovosti.

(3) Podrobnejše pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena določi vlada.

(1) Ukrepi razvoja podeželja, ki jih lahko uvedejo upravljavci pomoči, morajo biti skladni z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Unije.

(2) Upravljavci pomoči so institucionalne enote, skladno s statističnimi predpisi opredeljene v sektorju država, ki pripravijo vsebino predvidene pomoči in jo priglasijo. Upravljavec pomoči skrbi za njeno pravilno izvajanje in poročanje o njenem izvajanju pristojnemu organu za področje državnih pomoči.

(3) Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovijo upravljavci pomoči v svojem proračunu.

(1) Ministrstvo je pristojno za spremljanje državnih pomoči s področja kmetijstva.

(2) Ministrstvo izvaja zlasti naslednje naloge:

• obravnava, ocenjuje in posreduje priglasitev državnih pomoči s področja kmetijstva Evropski komisiji;
• obravnava, ocenjuje in daje mnenje o skladnosti za državne pomoči, ki pomenijo skupinsko izjemo in za pomoči po pravilu »de minimis« v kmetijstvu;
• zbira, obdeluje in spremlja podatke o državnih pomočeh in o pomočeh, dodeljenih po pravilu »de minimis« ter vodi evidence o teh podatkih;
• pripravi letno poročilo, skladno z nacionalnimi predpisi in predpisi Unije;
• svetuje upravljavcem državnih pomoči s področja kmetijstva.

(3) Podrobnejšo vsebino in postopek spremljanja državnih pomoči z delovnega področja ministrstva predpiše vlada.

(1) Za pospeševanje prodaje kmetijskih pridelkov in živil se lahko uvedejo pomoči za promocijo in trženje v skladu s predpisi Unije.

(2) Vlada podrobneje določi ukrepe, pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena.

Podatki iz upravnih odločb o dodelitvi sredstev po tem zakonu so javni, razen davčne številke, enotne matične številke občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO) in identifikacijske številke kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: KMG-MID).

Vloga se vloži v obliki, ki je predpisana s predpisom ali določena v javnem razpisu. Vloga, ki ni vložena v tej obliki, se zavrže.

(1) Če stranka v postopku uveljavljanja sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike umakne katerega od že vloženih zahtevkov iz vloge pred potekom roka za oddajo vloge, se sklep o ustavitvi postopka glede tega zahtevka izda hkrati z odločbo o drugih zahtevkih.

(2) Kadar stranka med postopkom, v katerem je položila varščino, umakne zahtevek in pristojni organ sprosti varščino, se šteje, da je postopek ustavljen v trenutku, ko je bila varščina sproščena.

Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na prvi stopnji, začne teči od dneva, ko so v skladu s predpisi Unije ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole.

Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ v roku treh mesecev od poteka roka za vložitev zahtevka od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(1) Pristojni organ lahko stranko pred pisno zahtevo za odpravo pomanjkljivosti opozori na pomanjkljivosti po telefonu ali na drug primeren način, če to prispeva k lažjemu uresničevanju pravic strank.

(2) Če stranka odpravi pomanjkljivosti po telefonu, uradna oseba o tem napravi uradni zaznamek.

(3) Če stranka kljub opozorilu iz prvega odstavka tega člena ne odpravi pomanjkljivosti, pristojni organ pisno zahteva od stranke, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(4) Stranka mora pomanjkljivosti odpraviti v roku, določenem v pisni zahtevi za odpravo pomanjkljivosti. Pristojni organ morebitne odprave pomanjkljivosti vloge, poslane po roku, pri odločanju ne upošteva.

(1) Sredstva iz naslova vseh ukrepov kmetijske politike se nakazujejo samo na en transakcijski račun stranke.

(2) Stranki, ki ima v Republiki Sloveniji odprt transakcijski račun, se sredstva nakažejo na račun iz registra transakcijskih računov, ki ga stranka agenciji sporoči. Če stranka transakcijskega računa ne sporoči, se sredstva nakažejo na račun, razviden iz registra transakcijskih računov.

(3) Stranki, ki nima v Republiki Sloveniji odprtega transakcijskega računa, se sredstva nakažejo na račun, odprt v drugi državi članici, ki ga stranka agenciji sporoči.

(4) Kadar transakcijski račun stranke ni razviden iz registra transakcijskih računov ali stranka ne ravna v skladu s prejšnjim odstavkom, agencija zahteva odpravo pomanjkljivosti. Če stranka v roku iz zahteve za odpravo pomanjkljivosti ne sporoči transakcijskega računa, agencija vlogo stranke zavrže.

(5) Za potrebe vodenja postopka iz tega člena in vodenje evidence iz 153. člena tega zakona ima pristojni organ neposredni elektronski dostop do podatkov iz registra transakcijskih računov.

(1) Naloge kontrole na kraju samem, ki je potrebna za ugotavljanje dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o upravičenosti zaprošenih ali dodeljenih sredstev oziroma o namenski rabi dodeljenih sredstev po tem zakonu, opravlja pristojni organ oziroma se opravljajo kot javno pooblastilo.

(2) Za opravljanje nalog kontrole na kraju samem je treba izpolnjevati strokovne, prostorske, tehnične in organizacijske pogoje.

(3) Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka, pogoje in merila za izbor, podrobnejše zahteve glede izvajanja nalog kontrole na kraju samem ter način oblikovanja cene storitev predpiše minister v skladu s predpisi Unije. Cene storitev vsako leto določi minister.

(4) Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa.

(5) Pristojni organ odloči o izbiri izvajalca z odločbo v upravnem postopku. V odločbi morajo biti navedene strokovne delavke ali strokovni delavci, ki izvajajo naloge iz tega člena (v nadaljnjem besedilu: kontrolor). Z izvajalci se sklenejo pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.

(6) Javno pooblastilo preneha, če niso več izpolnjeni pogoji iz tega člena ali če se naloge iz tega člena opravljajo v nasprotju s predpisi, kar ugotovi pristojni organ z odločbo v upravnem postopku.

(7) Zoper odločbo iz petega in šestega odstavka tega člena ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

(8) Kontrolor se šteje za uradno osebo po zakonu, ki določa upravni postopek, in ima pooblastilo za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku.

(9) Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik.

(1) Odločbe in sklepi organa prve stopnje s področja ukrepov kmetijske politike, razen odločb o vračilu sredstev, in posamični akti iz naslova vodenja evidence imetnic ali imetnikov (v nadaljnjem besedilu: imetnik) rejnih živali in evidence rejnih živali, se vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma na posamičnem aktu.

(2) Stranka lahko pisno obvesti pristojni organ prve stopnje, da odločbe ali sklepa ni prejela, v roku 30 dni od datuma, do katerega morajo biti izdane odločbe za posamezen ukrep. Datum je določen v predpisih iz 10. člena tega zakona.

(3) Pristojni organ prve stopnje stranki v primerih iz prejšnjega odstavka odločbo ali sklep vroči z osebno vročitvijo.

O odvzemu upravičenj ali vračilu sredstev v skladu s predpisi odloči agencija z odločbo, razen v primeru iz drugega odstavka 53. člena tega zakona, ko o vračilu sredstev odloči minister.

Pritožba se vloži pisno.

Rok, v katerem mora pristojni organ prve stopnje odstopiti pritožbo z dokumenti, ki se tičejo zadeve, pristojnemu organu druge stopnje potem, ko preveri, ali je vložena pritožba pravočasna, dovoljena in ali jo je vložila upravičena oseba, pa izpodbijane odločbe ne nadomesti z novo odločbo, je dva meseca od prejema pritožbe.

(1) Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji, začne teči od dneva, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve.

(2) Če o pritožbi stranke ni odločeno v štirih mesecih od vložitve pritožbe, lahko stranka postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor.

Pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo o zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve.

(1) Kadar je odločba izdelana samodejno z uporabo informacijskega sistema in je v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali napačno uporabljen materialni predpis, agencija v enem letu po vročitvi odločbe stranki celotno odločbo odpravi in izda novo odločbo. Kot datum izdaje nove odločbe se šteje datum na odločbi.

(2) Kadar pristojni organ na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni, pristojni organ svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe odpravi in jo nadomesti z novo odločbo oziroma svojo odločitev iz drugega odstavka 56. člena tega zakona v roku petih let od zadnjega izplačila sredstev odpravi in jo nadomesti z odločbo.

(3) Zoper novo odločbo po prvem in drugem odstavku tega člena je dovoljena pritožba, razen v primerih, ko v skladu z določbami tega zakona zoper odpravljeno odločitev agencije pritožba ni dovoljena.

(1) Organ, pristojen za nadzor, lahko po nadzorstveni pravici, poleg primerov iz zakona, ki ureja upravni postopek, odpravi odločbo pod pogoji, v roku in iz razlogov, določenih v predpisu Unije, ki določa obveznost vračila strankam, kadar jim je bilo z odločbo odobrenih preveč sredstev ali upravičenj.

(2) Če predpis Unije roka iz prejšnjega odstavka ne določa drugače, lahko pristojni organ odločbo odpravi v petih letih od vročitve odločbe.

(1) Kadar je pri organu druge stopnje vloženih več kot pet pritožb zoper odločbe prve stopnje ali predlogov za odpravo po nadzorstveni pravici in se pravice ali obveznosti opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter pristojni organ druge stopnje ugotovi, da so pritožbe ali predlogi utemeljeni, lahko izda enotno odločbo.

(2) Z enotno odločbo organ odpravi odločbe v delu, ki je nepravilen, in vrne zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ druge stopnje je dolžan s svojo enotno odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi.

(3) Sestavni del enotne odločbe je seznam z imeni strank in njihovih zakonitih zastopnic ali zakonitih zastopnikov ali pooblaščenk ali pooblaščencev ter označba prvostopne odločbe.

(4) Enotna odločba se pošlje organu prve stopnje, ki mora brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati nove odločbe. Strankam se kopija enotne odločbe brez posebnega seznama vroči skupaj z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba.

(1) Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se poleg razlogov iz zakona, ki ureja upravni postopek, obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.

(2) Stranka lahko predlaga obnovo iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno odločbo.

(3) Pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v petih mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prvega odstavka tega člena pa od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.

(4) Sklep o dovolitvi obnove ali sklep o obnovi se izda skupaj z odločbo.

(5) Po preteku petih let od dokončnosti odločbe se obnova iz kateregakoli obnovitvenega razloga ne more več predlagati niti ne uvesti po uradni dolžnosti.

Če je kmetijsko gospodarstvo v postopku dodelitve sredstev ali upravičenj brez nosilca, pristojni organ postopek s sklepom prekine do določitve nosilca. Če nosilca ni mogoče določiti, pristojni organ s sklepom postopek ustavi.

Sredstva, ki jih mora stranka na podlagi izvršljive odločbe vrniti, lahko pristojni organ poračuna s sredstvi, ki stranki še niso bila izplačana, in sicer iz katerega koli ukrepa kmetijske politike, če predpisi Unije ne določajo drugače, sicer mora pristojni organ takoj zahtevati vračilo v proračun.

 (1) Stranka lahko pred iztekom z odločbo določenega roka za vračilo sredstev pri agenciji vloži vlogo za obročno plačilo dolga iz naslova ukrepov kmetijske politike.

(2) Najnižji skupni znesek dolga stranke, za katerega se dovoli obročno plačilo, je 500 eurov.

(3) Na podlagi vloge stranke se lahko dovoli obročno plačilo dolga v treh trimesečnih obrokih. V tem primeru se nominalni znesek dolga razdeli na tri enake dele ali obroke, pri katerih se določi tudi datum njihove zapadlosti.

(4) Če stranka zamudi s plačilom za kateri koli posamezni obrok, se dolg takoj izterja v celoti. Agencija v odločbi, s katero dovoli obročno plačilo dolga, stranko opozori na posledice zamude. Od dneva zapadlosti posameznega obroka do dneva plačila se obračunajo tudi zakonite zamudne obresti za dolgovani znesek.

(5) Vloga za obročno plačilo dolga mora biti vložena na obrazcu, ki je objavljen na spletni strani agencije.

(6) Odlog plačila dolga iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike ni mogoč.

O vračilu neupravičeno izplačanih sredstev ali odvzemu neutemeljeno dodeljenih upravičenj, ki ne presegajo zneska, določenega v skladu s predpisi Unije, se odločba ne izda.

(1) Poseben postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja se uporablja za ukrepe politike razvoja podeželja, razen za kmetijsko okoljske ukrepe in ukrepe izravnalnih plačil za območja z omejenimi dejavniki po predpisih Unije o razvoju podeželja.

(2) Pri izvajanju ukrepov politike razvoja podeželja iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe 29. do 48. člena tega zakona razen določb:

• 33. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 34. člena za vloge iz odprtega javnega razpisa po prvi alineji prvega odstavka 51. člena tega zakona in
• 37. člena tega zakona.

(1) Če stranka vlogo pošilja po pošti, jo mora poslati s priporočeno pošiljko. Pri vlogi, ki je poslana s priporočeno pošiljko, se za čas vložitve šteje čas oddaje pošiljke na pošti. Kadar na priporočeni pošiljki čas oddaje pošiljke ni ugotovljen kljub poizvedbi na pošti, se šteje, da je vloga vložena kot zadnja na dan, ko je bila pošiljka oddana na pošti. Vloga poslana po pošti kot navadna pošiljka, se zavrže.

(2) Kadar vlogo izroči stranka neposredno pri pristojnem organu, se za čas vložitve šteje čas prejema pošiljke v glavni pisarni pristojnega organa.

(3) Če sta dve ali več vlog vloženi istočasno in je vrstni red pomemben za dodelitev sredstev, se vrstni red prispelih vlog določi z žrebom. Postopek izvedbe žreba je določen v predpisu iz 10. člena tega zakona.

(1) V predpisu iz 10. člena tega zakona se določi vrsta javnega razpisa:

• odprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti po vrstnem redu oddaje vlog ali
• zaprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti ob sočasni obravnavi vlog.

(2) Sredstva za posamezni ukrep se dodeljujejo do porabe sredstev:

• v odprtih javnih razpisih po vrstnem redu prejema popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila ali
• v zaprtih javnih razpisih na podlagi ponderiranja popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila.

(1) V odprtih javnih razpisih je vloga popolna in se šteje za razumljivo, ko so priloženi vsi zahtevani dokumenti in je zahteva stranke jasna. Če so podatki iz vloge in prilog nasprotujoči, se vloga zavrne zaradi neizpolnjevanja pogojev.

(2) Če je vloga iz odprtega javnega razpisa nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ najkasneje v roku treh mesecev od vložitve vloge od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(1) Strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev.

(2) Odločbe za dodeljevanje pravic do sredstev za ukrepe, ki so namenjeni za izvajanje razvojnih projektov na posameznih podeželskih območjih (LEADER), izdaja minister.

(1) Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi.

(2) Pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost.

(3) V primeru, da pristojni organ ugotovi, da ni dosežen namen iz prvega odstavka tega člena, z odločbo strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne.

(4) Zoper odločbo iz tega člena pritožba ni dovoljena.

Če stranka odstopi od pravice do sredstev iz odločbe iz 53. člena tega zakona, mora o tem pisno obvestiti pristojni organ v 30. dneh po prejemu te odločbe. Pristojni organ izda odločbo, s katero ugotovi, da stranka odstopa od pravice do sredstev. Umik tega obvestila ni mogoč. Pritožba zoper to odločbo ni dovoljena.

(1) Za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke.

(2) Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.

(3) Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

(4) Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne.

(5) Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena.