Ta zakon ureja splošna načela inšpekcijskega nadzora, organizacijo inšpekcij, položaj, pravice in dolžnosti inšpektorjev, pooblastila inšpektorjev, postopek inšpekcijskega nadzora, inšpekcijske ukrepe in druga vprašanja, povezana z inšpekcijskim nadzorom.

Inšpekcijski nadzor je nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov.
Inšpekcijski nadzor izvršujejo inšpektorice oziroma inšpektorji (v nadaljnjem besedilu: inšpektorji) kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.

Za inšpekcije, katerih delovanje urejajo posebni zakoni, se ta zakon uporablja samo glede tistih vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni.
Glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
Ta zakon, razen določb o organizaciji (od 8. do vključno 11. člena), se uporablja tudi za inšpekcijski nadzor, ki ga izvajajo organi lokalnih skupnosti, kolikor ni z zakonom, ki ureja lokalno samoupravo, ali z drugim zakonom določeno drugače.
Ta zakon se ne uporablja za upravno inšpekcijo, proračunsko inšpekcijo, obrambno inšpekcijo in druge oblike notranjega upravnega nadzora nad poslovanjem državnih organov in organov lokalnih skupnosti.

Inšpektorji so pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni.

Inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb.

Inšpektorji obveščajo javnost o svojih ugotovitvah ter ukrepih, če je to potrebno, da se zavarujejo pravice pravnih ali fizičnih oseb, ter v primerih, kadar je to potrebno za zagotovitev spoštovanja pravnega reda oziroma njihovih odločb.

Inšpektorji morajo opravljati svoje naloge tako, da pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora.
Pri izbiri ukrepov inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa.
Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti mora inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor (v nadaljnjem besedilu: zavezanec), ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.

Inšpektorji delujejo v okviru inšpekcij, ki se organizirajo za posamezno upravno področje.
Inšpekcije delujejo v inšpektoratih, ki imajo status samostojnega organa v sestavi ministrstva. Če v inšpektoratu deluje več inšpekcij, se oblikujejo ustrezne notranje organizacijske enote.
Izjemoma lahko inšpekcija deluje v organu v sestavi, ki ni inšpektorat, če tako določa poseben zakon ali uredba.

Predstojnica oziroma predstojnik (v nadaljnjem besedilu: predstojnik) inšpektorata je glavna inšpektorica oziroma glavni inšpektor (v nadaljnjem besedilu: glavni inšpektor).
Če je v inšpektoratu organiziranih več inšpekcij, vodi delo posamezne inšpekcije direktorica oziroma direktor (v nadaljnjem besedilu: direktor) inšpekcije.
Če inšpekcija deluje v organu v sestavi, ki ni inšpektorat, vodi delo inšpekcije direktor inšpekcije.

Glavni inšpektor vodi in predstavlja inšpektorat, organizira in koordinira delo inšpektorjev ter v okviru svojih pooblastil odgovarja za zakonitost, kakovost in učinkovitost dela inšpekcije.

Za medsebojno koordinacijo dela različnih inšpekcij se ustanovi Inšpekcijski svet kot stalno medresorsko delovno telo.
Člani Inšpekcijskega sveta so glavni inšpektorji in direktorji inšpekcij oziroma drugi predstavniki organov v sestavi, v katerih se opravlja inšpekcijski nadzor.
Inšpekcijski svet na področjih, kjer je za doseganje večje učinkovitosti in delovanja inšpekcij potrebno usklajeno ravnanje več inšpekcij, usklajuje načrte dela inšpekcij, načrtuje skupno izvajanje nalog inšpekcijskega nadzora različnih inšpekcij ter predlaga oblikovanje skupin inšpektorjev pri skupnem izvajanju nalog ter o načinu njihovega dela. Inšpekcijski svet tudi obravnava skupna vprašanja, povezana s problemi pri delovanju inšpekcij, in o tem obvešča vlado. Inšpekcijski svet usklajuje reševanje organizacije, prostorske, materialne, finančne in administrativne problematike delovanja območnih enot in izpostav inšpektoratov.
Vprašanja, povezana z delom Inšpekcijskega sveta, se uredijo v poslovniku, ki ga sprejme Inšpekcijski svet v soglasju z vlado.

Če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno, je lahko za inšpektorja imenovana oseba, ki ima:
– univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo,
– najmanj pet let delovnih izkušenj,
– strokovni izpit za inšpektorja.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je lahko za inšpektorja imenovana oseba, ki nima strokovnega izpita za inšpektorja, če ima opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka.
Inšpektor iz prejšnjega odstavka mora opraviti strokovni izpit za inšpektorja v roku enega leta od dneva imenovanja za inšpektorja.
Inšpektor, ki nima strokovnega izpita za inšpektorja, ne sme izdajati odločb, lahko pa opravlja dejanja v postopku pred izdajo odločbe.
Inšpektor se mora stalno usposabljati za opravljanje svojih nalog v skladu s programom, ki ga izda glavni inšpektor oziroma direktor inšpekcije.

Inšpektor se razreši, če v predpisanem roku iz razlogov, ki so na njegovi strani, ne opravi strokovnega izpita.
Glede posledic razrešitve se uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja v državnih organih, in sicer tiste določbe, ki veljajo za primere ugotovitve nesposobnosti za opravljanje dela.
Inšpektor se razreši v skladu z določbami tega člena tudi v primeru, da se inšpektor po svoji krivdi ne usposablja po programu.

Inšpektorja se ne sme zaradi delovnih potreb brez njegovega soglasja premestiti na drugo delovno mesto, za katero ni določeno izvrševanje inšpekcijskih pooblastil.

Inšpektor ne sme opravljati dejavnosti oziroma ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo.