(1) Prostovoljsko delo je delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase, opravlja v dobro drugih ali v splošno korist.
(2) Za prostovoljsko delo se ne šteje brezplačno opravljanje dela:
– za katero je pogoj ali se prejme plačilo, druga premoženjska korist, oprostitev materialne obveznosti ali nagrada,
– ki je namenjeno zadovoljevanju zgolj osebnih interesov članov v članski organizaciji in ni v splošno družbeno korist,
– za katero je glede na naravo dela potrebno skleniti pogodbo o zaposlitvi,
– če obveznost opravljanja temelji na pravnem poslu, ki ga ne določa ta zakon, ali pa ga je ena oseba dolžna izvajati za drugo fizično ali pravno osebo na temelju zakona ali drugega predpisa ali na podlagi sodne odločbe,
– ki je običajno v sorodstvenih ali prijateljskih odnosih,
– z namenom strokovnega usposabljanja brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi (volontersko pripravništvo) v skladu zakonom, ki ureja delovna razmerja ali drugim zakonom.

(1) Organizirano prostovoljstvo je prostovoljsko delo, ki se skladno z določbami tega zakona opravlja v okviru prostovoljskih organizacij, kot jih opredeljuje prvi odstavek 9. člena tega zakona in ga posameznik izvaja redno in najmanj 24 ur letno.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko na podlagi posebnih prostovoljskih programov, ki pomenijo dopolnitev rednega programa javne službe, in na podlagi sklenjenega dogovora iz drugega odstavka 9. člena tega zakona, organizirano prostovoljstvo izvaja tudi v osebah javnega prava ali osebah zasebnega prava, ki so za opravljanje storitev javne službe pridobile koncesijo, in katerih delovanje je z drugim zakonom opredeljeno kot nepridobitno. Posebni prostovoljski programi lahko pomenijo le dopolnitev redne dejavnosti izvajalca javne službe in ne smejo posegati vanjo in v njene obveznosti, določene z drugim predpisom ali koncesijsko pogodbo. Posebni prostovoljski programi se določijo z notranjim aktom izvajalca javne službe. Pri izvajanju programa imajo izvajalci javne službe, v obsegu prevzetih obveznosti z dogovorom, pravice in obveznosti prostovoljskih organizacij v okviru katerih se izvaja organizirano prostovoljstvo.

(1) Prostovoljske organizacije po tem zakonu so pravne osebe zasebnega prava, vpisane v vpisnik prostovoljskih organizacij in organizacij s prostovoljskim programom iz 38. člena tega zakona, katerih delovanje je z zakonom opredeljeno kot nepridobitno in katerih osnovna dejavnost ni v nasprotju z opredelitvijo prostovoljstva določenega v 2. členu tega zakona in ki zagotavljajo in usposabljajo prostovoljce za prostovoljsko delo ali v katerih se prostovoljsko delo izvaja v dobro drugih ali v splošno korist.
(2) Če sta pri izvajanju prostovoljskega dela udeleženi prostovoljska organizacija, ki zagotavlja in usposablja prostovoljce ter organizira prostovoljsko delo in prostovoljska organizacija ali druga pravna oseba zasebnega prava, katere delovanje je z zakonom opredeljeno kot nepridobitno, ali organizacija iz drugega odstavka 7. člena, v okviru katere se prostovoljsko delo izvaja, morata skleniti pisni dogovor o izvrševanju pravic in obveznosti do prostovoljca in uporabnikov prostovoljskega dela, kot jih določa ta zakon, in o načinu pridobivanja podatkov o opravljenem prostovoljskem delu ter rokih za njihovo posredovanje.
(2) Organizacije s prostovoljskim programom po tem zakonu so osebe javnega prava ali zasebnega prava, ki so za opravljanje storitev javne službe pridobile koncesijo, in katerih delovanje je z drugim zakonom opredeljeno kot nepridobitno, v katerih se prostovoljsko delo izvaja na podlagi drugega odstavka 7. člena tega zakona in so vpisane v vpisnik prostovoljskih organizacij in organizacij s prostovoljskim programom iz 38. člena tega zakona.
(3) Prostovoljske organizacije ali organizacije s prostovoljskim programom ne morejo biti politične stranke, sindikalne organizacije, združenja delodajalcev, poklicna in strokovna združenja ter registrirane cerkve in druge verske skupnosti.
(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka so lahko prostovoljske organizacije tudi strokovna združenja ter sestavni deli registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti, ki imajo pravno osebnost na podlagi zakona, ki ureja versko svobodo ali zakona, ki ureja društva in imajo, na podlagi zakona, ki ureja humanitarne organizacije, status humanitarne organizacije ter izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka tega člena.

(1) Prostovoljska organizacija ali organizacija s prostovoljskim programom osebo, ki želi opravljati prostovoljsko delo, pri sprejemu in med izvajanjem prostovoljskega dela ne sme postavljati v neenakopraven položaj glede na osebne okoliščine, kot na primer spol, narodnosti, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino.
(2) Prostovoljska organizacija ali organizacija s prostovoljskim programom in prostovoljec morata v razmerju do posameznikov, ki jim je prostovoljsko delo namenjeno, postopati po načelu enakih možnosti za vse, ne glede na osebne okoliščine, kot na primer spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero, ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino.
(3) Prostovoljska organizacija ali organizacija s prostovoljskim programom usmerja prostovoljce v prostovoljsko delo skladno s svojimi cilji in dejavnostjo, potrebami uporabnikov prostovoljskega dela, željami prostovoljca ter naravo in zahtevnostjo prostovoljskega dela.
(4) Različno obravnavanje, temelječe na kateri od osebnih okoliščin iz prvega in drugega odstavka tega člena, ne pomeni diskriminacije, če se izvršuje zaradi zagotavljanja načela enakega obravnavanja.

(1) Prostovoljske organizacije ali organizacije s prostovoljskim programom morajo pri izbiri, usposabljanju in usmerjanju prostovoljcev v prostovoljsko delo z osebami s posebnimi potrebami in drugimi ranljivimi skupinami, kot so invalidi, osebe z motnjami v razvoju, starejše in nemočne osebe, osebe mlajše od 15 let, bolniki ter osebe, ki jim je bila delno ali v celoti odvzeta poslovna sposobnost, zagotoviti, da prostovoljci imajo ali predhodno pridobijo posebna znanja, izkušnje in sposobnosti za prostovoljsko delo z navedenimi skupinami ljudi in drugimi osebami, ki se v skladu s predpisi štejejo za osebe s posebnimi potrebami ali ranljive skupine prebivalstva.
(2) Prostovoljskega dela iz prejšnjega odstavka ne smejo opravljati osebe:
– ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ali prepovedi opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, ki je v zvezi s področjem opravljanja prostovoljskega dela ali
– zoper katere je bil uveden kazenski postopek ali so bile pravnomočno obsojene za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali za premoženje.

(1) Otroci do dopolnjenega 15. leta lahko opravljajo samo tisto prostovoljsko delo, ki prispeva k njihovi vzgoji in osebnostnemu razvoju ter ne ogroža njihovega zdravja, razvoja ali jih ovira pri izpolnjevanju šolskih obveznosti in samo pod nadzorom vodstvom mentorja ali mentorice (v nadaljnjem besedilu: mentor).
(2) Mladoletne osebe in osebe, ki jim je delno ali v celoti odvzeta poslovna sposobnost lahko opravljajo samo tisto prostovoljsko delo, ki je primerno njihovi starosti in psihofizičnim zmožnostim in samo pod nadzorom mentorja.

(1) Prostovoljci, ki so napoteni na opravljanje organiziranega prostovoljskega dela v tujino, imajo vse pravice in obveznosti določene s tem zakonom in prevzetimi mednarodnimi obveznostmi.
(2) Prostovoljska organizacija ali organizacija s prostovoljskim programom, ki organizira izvajanje prostovoljstva v tujini, je prostovoljcem iz prejšnjega odstavka dolžna zagotoviti pravice in obveznosti določene s tem zakonom.
(3) Tujci in osebe, ki jim je bila na podlagi posebnega zakona priznana pravica do mednarodne zaščite, lahko opravljajo prostovoljsko delo v Republiki Sloveniji v skladu zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo položaj tujcev v Republiki Sloveniji, in s prevzetimi mednarodnimi obveznostmi.

(1) Organizirano prostovoljsko delo (v nadaljnjem besedilu: prostovoljsko delo) se opravlja na podlagi sklenjenega dogovora, s katerim prostovoljec in prostovoljska organizacija ali organizacija s prostovoljskim programom dogovorita medsebojne pravice in obveznosti ter morebitne druge posebnosti, ki jih je potrebno dogovoriti za konkretno prostovoljsko delo.
(2) K sklenitvi dogovora iz prejšnjega odstavka lahko pristopijo tudi druge pogodbene stranke, ki imajo zaradi varstva svojih pravic ali obveznosti interes za konkretno obliko prostovoljskega dela.

(1) Dogovor o prostovoljskem delu je lahko sklenjen pisno ali ustno.
(2) Sklenitev dogovora v pisni obliki je obvezna:
– če to zahteva prostovoljec, njegov zakoniti zastopnik ali skrbnik ali prostovoljska organizacija ali organizacija s prostovoljskim programom,
– v primerih napotitve prostovoljca na prostovoljsko delo v tujino,
– v primerih opravljanja prostovoljske službe,
– v primerih prostovoljskega dela oseb iz 13. člena tega zakona.