(1) Ta zakon ureja:
1. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,
2. pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji,
3. pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev ,
4. pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov,
5. pogoje za opravljanje dejavnosti izdajanja elektronskega denarja, in
6. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje družb za izdajo elektronskega denarja,
7.pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi,
8. pravila o zamenjavi plačilnih računov in
9. pravila in pogoje dostopa do osnovnih plačilnih računov.
(2) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L št. 266, z dne 9. 10. 2009, v nadaljnjem besedilu: Uredba 924/2009/ES), pristojni organ za nadzor nad izvajanjem Uredbe 924/2009/ES ter odločanje o prekrških.
(2) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L št. 266 z dne 9. 10. 2009, str. 11), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 924/2009/ES), pristojni organ za nadzor nad izvajanjem Uredbe 924/2009/ES ter odločanje o prekrških.
(3) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL L št. 345, z dne 8. 12. 2006, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1781/2006/ES), pristojna organa za nadzor nad izvajanjem Uredbe 1781/2006/ES ter odločanje o prekrških. Ta zakon določa tudi prenose sredstev, za katere se Uredba 1781/2006/ES na ozemlju Republike Slovenije ne uporablja.
(4) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 260/2012/EU), pristojni organ za nadzor nad izvajanjem Uredbe 260/2012/EU in odločanje o prekrških po Uredbi 260/2012/EU ter postopek izvensodnega reševanja sporov v zvezi z določbami Uredbe 260/2012/EU.
(5) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve Uredbe (EU) št. 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L št. 123 z dne 19. 5. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/751/EU), pristojni organ za nadzor nad izvajanjem Uredbe 2015/751/EU in odločanje o prekrških po Uredbi 2015/751/EU ter postopek izvensodnega reševanja sporov v zvezi z določbami Uredbe 2015/751/EU.

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskega parlamenta in Sveta:
1. Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL L št. 319, z dne 5. 12. 2007), spremenjena z Direktivo 2009/111/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi direktiv 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2007/64/ES glede bank, ki so odvisne od centralnih institucij, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (UL L št. 302, z dne 17. 11. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/64/ES);
2. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166, z dne 11. 6. 1998), spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in bančnih posojil (UL L št. 146, z dne 10. 6. 2009) in Direktivo 2010/78/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi direktiv 98/26/ES, 2002/87/ES, 2003/6/ES, 2003/41/ES, 2003/71/ES, 2004/39/ES, 2004/109/ES, 2005/60/ES, 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2009/65/ES glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ), Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (UL L št. 331, z dne 15. 12. 2010, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES).
3. Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L št. 267, z dne 10. 10. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/110/ES).
S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske unije:
1. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166 z dne 11. 6. 1998), zadnjič spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in bančnih posojil (UL L št. 146 z dne 10. 6. 2009, str. 37) in Direktivo 2010/78/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi direktiv 98/26/ES, 2002/87/ES, 2003/6/ES, 2003/41/ES, 2003/71/ES, 2004/39/ES, 2004/109/ES, 2005/60/ES, 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2009/65/ES glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ), Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (UL L št. 331 z dne 15. 12. 2010, str. 120), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);
2. Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL L št. 319 z dne 5. 12. 2007, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo 2009/111/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi direktiv 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2007/64/ES glede bank, ki so odvisne od centralnih institucij, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (UL L št. 302 z dne 17. 11. 2009, str. 97), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/64/ES);
3. Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L št. 267 z dne 10. 10. 2009, str. 7; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/110/ES);
4. Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L št. 257 z dne 28. 8. 2014, str. 214), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/92/EU).

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
1. država članica je država članica Evropske unije ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. januarja 1994, str. 3);
2. država sedeža pomeni državo članico, kjer je sedež ponudnika plačilnih storitev ali sedež izdajatelja elektronskega denarja;
3. sedež pomeni kraj, kjer je registrirani sedež ponudnika plačilnih storitev oziroma izdajatelja elektronskega denarja ali, če ponudnik plačilnih storitev ali izdajatelj elektronskega denarja v skladu z nacionalno zakonodajo nima registriranega sedeža, kraj, kjer deluje njegovo poslovodstvo;
4. država gostiteljica pomeni katero koli državo članico, razen države sedeža, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev podružnico ali zastopnika, izdajatelj elektronskega denarja pa podružnico ali v kateri neposredno opravljata storitve;
5. tretja država pomeni državo, ki ni država članica iz 1. točke tega člena;
6. potrošnik oziroma potrošnica (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) pomeni fizično osebo, ki sklepa pogodbe o plačilnih storitvah za namene zunaj področja svoje pridobitne ali poklicne dejavnosti;
7. denarna sredstva so bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar;
8. elektronski denar je shranjena denarna vrednost v obliki terjatve imetnika elektronskega denarja do izdajatelja elektronskega denarja, ki:
– je v elektronski obliki, vključno z magnetno,
– jo izda izdajatelj elektronskega denarja na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij, in
– jo kot plačilno sredstvo sprejme oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja;
9. delovni dan je dan, na katerega plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, da omogoča izvrševanje plačilnih transakcij svojemu uporabniku;
10. datum valute je referenčni čas, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za obračun obresti v zvezi z bremenitvijo ali odobritvijo denarnih sredstev na plačilnem računu;
11. referenčni menjalni tečaj je menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga ponuja ponudnik plačilnih storitev, ali prihaja iz neodvisnega vira, ki je dostopen javnosti;
12. referenčna obrestna mera je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti in prihaja iz neodvisnega vira, ki je dostopen javnosti in ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;
13. enolična identifikacijska oznaka je kombinacija črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev dodeli uporabniku in se v plačilni transakciji uporablja za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika in/ali njegovega plačilnega računa;
14. sredstvo za sporazumevanje na daljavo je vsako sredstvo, ki se lahko uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah, kadar ponudnik plačilnih storitev in uporabnik nista sočasno navzoča;
15. trajni nosilec podatkov je vsak instrument, ki uporabniku omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;
16. papirna poštna nakaznica je papirni plačilni nalog, ki ga plačnik predloži izvajalcu poštnih storitev z namenom, da se papirni nalog posreduje prejemniku plačila kot poštna pošiljka v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje poštnih storitev, in se plačilna transakcija izvrši prejemniku na podlagi predložitve papirnega plačilnega naloga njegovemu izvajalcu poštnih storitev;
17. skupina je skupina, sestavljena iz nadrejene družbe, njenih podrejenih družb, družb, v katerih ima nadrejena družba ali njene podrejene družbe delež v kapitalu, pa tudi družb, ki so povezane s skupnim vodenjem;
18. družbe, povezane s skupnim vodenjem, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
19. tesna povezanost pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
20. postopki zaradi insolventnosti so postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja, kakor so opredeljeni v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;
21. banke so pravne osebe, ki imajo dovoljenje pristojnega nadzornega organa za opravljanje bančnih storitev, vključno s hranilnicami, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja bančništvo;
21.banka je kreditna institucija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, in je pridobila dovoljenje kot banka ali hranilnica v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo;
22. črtano
23. zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki pri opravljanju plačilnih storitev na podlagi pooblastila za zastopanje deluje v imenu plačilne institucije;
24. zasebnik ali zasebnica (v nadaljnjem besedilu: zasebnik) je fizična oseba, ki ni podjetnik ali podjetnica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) in ki samostojno opravlja določeno registrirano ali s predpisom določeno dejavnost, kot je notar, zdravnik, odvetnik, kmet in podobno;
25. podjetnik pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja gospodarske družbe;
26. Uprava Republike Slovenije za javna plačila je državni organ, ki je na podlagi posebnega zakona pristojen za opravljanje plačilnih storitev za neposredne in posredne uporabnike državnega ter občinskih proračunov, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
27. za namene drugega in četrtega poglavja tega zakona je podružnica poslovna enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse transakcije, ki so del poslovanja matične plačilne institucije;
28. enotni simbol je skupni simbol iz standardizirane predstavitvene oblike dokumenta z informacijami o nadomestilih in obračuna nadomestil in je skladen z določbami izvedbenih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Direktive 2014/92/EU;
29. kreditna obrestna mera pomeni vsako obrestno mero, plačano potrošniku glede sredstev na plačilnem računu;
30. možnost prekoračitve pomeni izrecno kreditno pogodbo, v skladu s katero ponudnik plačilnih storitev potrošniku omogoči razpolaganje s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu;
31. nadomestila iz 7.a poglavja tega zakona so vsi morebitni stroški in pogodbene kazni, ki jih mora potrošnik plačati ponudniku plačilnih storitev za storitve ali v zvezi s storitvami, povezanimi s plačilnim računom;
32. prejemni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, h kateremu se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;
33. prenosni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, od katerega se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;
34. seznam s standardizirano terminologijo je seznam s standardiziranimi izrazi za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, za katere se plačuje nadomestilo in je skladen s končnim seznamom iz regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU;
35. storitve, povezane s plačilnim računom, so vse storitve, povezane z odprtjem, vodenjem in zaprtjem plačilnega računa, vključno s plačilnimi storitvami in plačilnimi transakcijami iz 7. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, ter možnostjo prekoračitve in molče dovoljeno prekoračitvijo;
36. molče dovoljena prekoračitev pomeni prekoračitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev potrošniku dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu ali dogovorjeno možnost prekoračitve;
37. trajni nalog je navodilo plačnika svojemu ponudniku plačilnih storitev naj redno ali na vnaprej določene datume izvršuje kreditna plačila;
38. zakonito prebivanje v Evropski uniji pomeni, da ima fizična oseba pravico prebivati v državi članici na podlagi prava Evropske unije ali nacionalnega prava, vključno s potrošniki brez stalnega naslova in osebami, ki prosijo za azil na podlagi Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, Protokola z dne 31. januarja 1967 h Konvenciji in drugih mednarodnih pogodb, ki urejajo status beguncev in prosilcev za azil;
39. zamenjava ali storitev zamenjave plačilnega računa je storitev, ki temelji na potrošnikovi zahtevi in pomeni prenos informacij o vseh ali nekaterih trajnih nalogih, ponavljajočih se direktnih obremenitvah in ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih, izvršenih na plačilnem računu, od enega ponudnika plačilnih storitev k drugemu ali katerega koli pozitivnega stanja sredstev na plačilnem računu z enega plačilnega računa na drugega ali oba navedena prenosa, pri čemer se lahko prejšnji plačilni račun zapre ali pa ne.

Pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjave plačilnih računov in dostopa do osnovnih plačilnih računov se uporabljajo za vse plačilne račune, ki omogočajo vsaj polog gotovine na plačilni račun in dvig gotovine iz plačilnega računa ter izvrševanje plačilnih transakcij.

Banka Slovenije na svoji spletni strani objavi seznam s standardizirano terminologijo.

(1) Ponudnik plačilnih storitev pravočasno pred sklenitvijo okvirne pogodbe potrošniku oziroma potrošnici (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) brezplačno v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov zagotovi dokument z informacijami o nadomestilih glede najbolj reprezentativnih storitev, povezanih s plačilnim računom, s seznama s standardizirano terminologijo (v nadaljnjem besedilu: dokument z informacijami o nadomestilih) in glosar.
(2) Dokument z informacijami o nadomestilih mora vsebovati vse standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo. Ponudnik plačilnih storitev v dokumentu z informacijami o nadomestilih navede zgolj nadomestila za tiste storitve s seznama s standardizirano terminologijo, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja.
(3) Dokument z informacijami o nadomestilih mora:
1. biti kratek in vsebinsko zaključen dokument;
2. biti pripravljen in oblikovan tako, da je jasen in enostaven za branje, z znaki, ki so primerne velikosti za branje;
3. biti enako razumljiv, ko je natisnjen ali fotokopiran v črno-beli obliki, če je izvirnik barven;
4. biti v slovenskem jeziku, ali v drugem jeziku, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;
5. vsebovati točne informacije in ne sme zavajati, v njem pa se mora uporabljati valuta plačilnega računa ali druga valuta Evropske unije, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;
6. vsebovati naslov »dokument z informacijami o nadomestilih«, ki mora biti naveden na vrhu prve strani poleg enotnega simbola, s katerim se dokument razlikuje od ostalega gradiva;
7. vsebovati navedbo, da zajema nadomestila za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, in da so izčrpne predpogodbene in pogodbene informacije o vseh storitvah na voljo v drugih dokumentih.
(4) Ponudnik plačilnih storitev dokument z informacijami o nadomestilih zagotovi ločeno od informacij iz 79. člena tega zakona.
(5) Če ponudnik plačilnih storitev ponuja eno ali več storitev v paketu storitev, povezanih s plačilnim računom, zagotovi, da dokument z informacijami o nadomestilih razkriva nadomestilo za celotni paket, storitve, vključene v paket, in njihovo količino ter dodatno nadomestilo za katerokoli storitev, ki presega količino, vključeno v nadomestilo za paket.
(6) Ponudnik plačilnih storitev potrošnikom da na voljo tudi glosar, ki vključuje najmanj standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo in z njim povezane opredelitve pojmov.
(7) Glosar iz prejšnjega odstavka, vključno z morebitnimi drugimi opredelitvami pojmov, mora biti oblikovan v jasnem in nedvoumnem jeziku ter ne sme biti zavajajoč.
(8) Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da sta dokument z informacijami o nadomestilih in glosar vedno na voljo potrošniku.
(9) Ponudnik plačilnih storitev oba dokumenta iz prejšnjega odstavka da na voljo na način, ki je lahko dostopen, v elektronski obliki na njegovih spletnih mestih, kadar so na voljo, in v prostorih ponudnika plačilnih storitev.
(10) Poleg primera iz prvega odstavka tega člena ponudnik plačilnih storitev zagotovi potrošniku oba dokumenta iz osmega odstavka tega člena brezplačno tudi v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov vedno, kadar potrošnik to od njega zahteva.

(1) Ob upoštevanju 83. in 84. člena tega zakona ponudnik plačilnih storitev potrošniku vsaj enkrat letno in brezplačno zagotovi obračun vseh zaračunanih nadomestil ter ga, kjer je relevantno informira o obrestnih merah iz 4. točke četrtega odstavka tega člena za storitve, povezane s plačilnim računom. Pri tem mora uporabiti standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo.
(2) Ponudnik plačilnih storitev in potrošnik se dogovorita o načinu posredovanja obračuna nadomestil.
(3) Ponudnik plačilnih storitev obračun nadomestil na zahtevo potrošnika zagotovi v papirni obliki.
(4) Obračun nadomestil vsebuje najmanj naslednje informacije:
1. nadomestilo na enoto, zaračunano za vsako storitev, in kolikokrat je bila storitev uporabljena v zadevnem obdobju;
2. kadar so storitve združene v paket, nadomestilo, zaračunano za celotni paket, in kolikokrat je bilo nadomestilo za paket zaračunano v zadevnem obdobju, ter dodatno nadomestilo, zaračunano za katero koli storitev, ki presega količino, vključeno v nadomestilo za paket;
3. skupni znesek nadomestil, zaračunanih v zadevnem obdobju za vsako storitev, vsak paket storitev in storitve, ki presegajo količino, vključeno v nadomestilo za paket;
4. kjer je relevantno, obrestno mero za posojilo, povezano s plačilnim računom, vključno s posojili v obliki prekoračitve na plačilnem računu, in skupni znesek obresti, zaračunanih v zadevnem obdobju;
5. skupni znesek nadomestil, zaračunanih za vse storitve v zadevnem časovnem obdobju.
(5) Obračun nadomestil mora:
1. biti pripravljen in oblikovan tako, da je jasen in enostaven za branje, z znaki, ki so primerne velikosti za branje;
2. vsebovati točne informacije in ne sme zavajati, v njem pa se mora uporabljati valuta plačilnega računa ali druga valuta, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;
3. vsebovati naslov »obračun nadomestil«, ki mora biti naveden na vrhu prve strani obračuna poleg enotnega simbola, s katerim se dokument razlikuje od drugih dokumentov;
4. biti v slovenskem jeziku ali v drugem jeziku, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev.
(6) Ponudnik plačilnih storitev obračun nadomestil zagotovi ločeno od informacij iz 83. in 84. člena tega zakona.

(1) Ponudnik plačilnih storitev v svojih pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju za potrošnike uporablja standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo za tiste storitve, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja. Ponudnik plačilnih storitev lahko uporablja tržna imena v dokumentu z informacijami o nadomestilih in obračunu nadomestil, pod pogojem, da ta tržna imena dopolnjujejo standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo in dodatno označujejo zadevne storitve.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko ponudnik plačilnih storitev uporablja tržna imena za označevanje storitev v svojih pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju, pod pogojem, da jasno določajo ustrezne standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo za tiste storitve, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja.

(1) Banka Slovenije na svoji spletni strani omogoči brezplačni dostop do primerjave nadomestil, vključno z nadomestili za storitve s seznama s standardizirano terminologijo, ki jih zaračunavajo ponudniki plačilnih storitev v Republiki Sloveniji.
(2) Način in obliko objave nadomestil iz prejšnjega odstavka ter način, obliko in roke za posredovanje podatkov o nadomestilih Banki Slovenije določi Banka Slovenije.

(1) Kadar ponudnik plačilnih storitev plačilni račun ponuja kot del paketa z drugim produktom ali storitvijo, ki ni povezana s plačilnim računom, potrošnika obvesti, ali lahko pogodbo za odprtje plačilnega računa sklene ločeno.
(2) Če potrošnik lahko sklene pogodbo za odprtje plačilnega računa ločeno, ponudnik plačilnih storitev ločeno zagotovi tudi informacije o stroških oziroma nadomestilih, ki veljajo za posamezne ostale produkte in storitve v tem paketu, glede katerih se lahko pogodba sklene ločeno.

(1) Ponudnik plačilnih storitev vsakemu potrošniku, ki odpre ali ima plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, v zvezi s plačilnimi računi z isto valuto omogoči zamenjavo plačilnega računa.
(2) Postopek zamenjave začne prejemni ponudnik plačilnih storitev, ko od potrošnika prejme pisno pooblastilo v slovenskem jeziku ali v drugem jeziku, za katerega se dogovorita. Pisno pooblastilo mora biti oblikovano jasno in razumljivo. V primeru skupnega plačilnega računa ponudnik plačilnih storitev pridobi pisno pooblastilo od vsakega imetnika posebej. Ponudnik plačilnih storitev potrošniku posreduje kopijo pooblastila.
(3) Pooblastilo potrošnika vsebuje:
– izrecno soglasje prenosnemu ponudniku plačilnih storitev za izvedbo posameznih nalog iz petega oziroma šestega odstavka tega člena in
– izrecno soglasje prejemnemu ponudniku plačilnih za izvedbo posameznih nalog iz sedmega odstavka tega člena.
(4) V pooblastilu iz prejšnjega odstavka potrošnik opredeli:
– seznam ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil, trajnih nalogov in soglasij za direktne obremenitve, ki jih želi potrošnik prenesti na nov plačilni račun;
– datum, od katerega se trajni nalogi in direktne obremenitve izvajajo s plačilnega računa, ki ga odpre ali ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev. Ta datum mora biti najmanj šest delovnih dni po dnevu, ko prejemni ponudnik plačilnih storitev od prenosnega ponudnika plačilnih storitev prejme prenesene dokumente na podlagi šestega odstavka tega člena;
– če želi zapreti račun pri prenosnem ponudniku plačilnih storitev, tudi datum zaprtja tega plačilnega računa.
(5) Prejemni ponudnik plačilnih storitev najkasneje v dveh delovnih dnevih po prejemu pooblastila potrošnika od prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika:
1. prejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če slednji to izrecno zahteva, posreduje seznam veljavnih trajnih nalogov in razpoložljive informacije o soglasjih za direktne obremenitve, za katere potrošnik želi, da se začnejo izvrševati prek plačilnega računa pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev;
2. prejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če slednji to izrecno zahteva, posreduje vse informacije o ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, izvršenih na potrošnikovem plačilnem računu v zadnjih 13 mesecih;
3. kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na račun potrošnika, ki ga ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, preneha sprejemati direktne obremenitve in kreditna plačila;
4. od datuma, določenega v pooblastilu, prekliče trajne naloge;
5. na dan, ki ga določi potrošnik, prenese morebitno preostalo pozitivno stanje sredstev na plačilni račun, ki ga potrošnik odpre ali ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, ter
6. na dan, ki ga določi potrošnik, zapre plačilni račun pri prenosnem ponudniku plačilnih storitev.
(6) Prenosni ponudnik plačilnih storitev po prejemu zahteve prejemnega ponudnika plačilnih storitev izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika:
1. v petih delovnih dneh prejemnemu ponudniku plačilnih storitev posreduje informacije iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka;
2. kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na plačilni račun, ki ga potrošnik odpre ali ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, preneha sprejemati kreditna plačila in direktne obremenitve na plačilnem računu in o tem obvesti plačnika oziroma prejemnika plačila;
3. od datuma, določenega v pooblastilu, prekliče trajne naloge;
4. na dan, določen v pooblastilu, s plačilnega računa prenese morebitno preostalo pozitivno stanje denarnih sredstev na plačilni račun, ki ga potrošnik odpre ali ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev;
5. ob upoštevanju 87. člena tega zakona na datum, določen v pooblastilu, zapre plačilni račun, če potrošnik na njem nima neporavnanih obveznosti in pod pogojem, da so bile izvedene naloge iz 1., 2. in 4. točke tega odstavka. Ponudnik plačilnih storitev nemudoma obvesti potrošnika, kadar zaradi neporavnanih obveznosti ne more zapreti plačilnega računa potrošnika.
(7) Prejemni ponudnik plačilnih storitev v petih delovnih dneh po prejemu informacij iz petega odstavka tega člena izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika, v obsegu, ki ga omogočajo informacije, ki jih je posredoval prenosni ponudnik plačilnih storitev ali potrošnik:
1. vzpostavi trajne naloge, ki jih je zahteval potrošnik, in jih začne izvrševati od datuma, določenega v pooblastilu;
2. zagotovi vse potrebno za sprejemanje direktnih obremenitev in jih začne izvrševati od datuma, določenega v pooblastilu;
3. kadar je relevantno, seznani potrošnike z njihovimi pravicami na podlagi točke (d) tretjega odstavka 5. člena Uredbe 260/2012/EU;
4. plačnike, navedene v pooblastilu, ki izvajajo ponavljajoča se dohodna kreditna plačila na plačilni račun potrošnika, obvesti o podatkih o plačilnem računu potrošnika pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev in jim posreduje kopijo pooblastila potrošnika. Če prejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje plačnikov, od potrošnika ali prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da posreduje manjkajoče informacije;
5. prejemnike plačil, navedene v pooblastilu, ki uporabljajo direktne obremenitve za pridobivanje denarnih sredstev s plačilnega računa potrošnika, obvesti o podatkih o plačilnem računu potrošnika pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev in datumu začetka izvrševanja direktnih obremenitev iz tega računa, ter jim posreduje kopijo pooblastila potrošnika. Če prejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje prejemnikov plačila, manjkajoče informacije zahteva od potrošnika ali prenosnega ponudnika plačilnih storitev.
(8) Če se potrošnik odloči, da bo namesto izrecnega soglasja prejemnemu ponudniku plačilnih storitev v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena plačnikom ali prejemnikom plačila osebno posredoval informacije iz 4. in 5. točke prejšnjega odstavka, prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku v roku iz prejšnjega odstavka posreduje standardizirana obvestila s podatki o plačilnem računu in začetnim datumom, navedenim v pooblastilu.
(9) Ob upoštevanju drugega odstavka 118. člena tega zakona prenosni ponudnik plačilnih storitev zato, da med postopkom zamenjave potrošnik ni oviran, ne blokira plačilnih instrumentov pred datumom, določenim v pooblastilu potrošnika.

(1) Ponudnik plačilnih storitev, pri katerem ima potrošnik plačilni račun, potrošniku, kadar mu ta sporoči, da želi odpreti plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev v drugi državi članici, ob prejemu take zahteve:
1. kadar je na voljo, brezplačno posreduje seznam vseh obstoječih aktivnih trajnih nalogov in soglasij za direktne obremenitve, ki jih upravlja plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ter informacije, ki so na voljo o ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, ki jih upravlja prejemnik plačila, izvršenih na potrošnikovem plačilnem računu v zadnjih 13 mesecih. Ta seznam za prejemnega ponudnika plačilnih storitev ne pomeni obveznosti vzpostavitve storitev, ki jih ne zagotavlja;
2. prenese morebitno preostalo pozitivno stanje denarnih sredstev s potrošnikovega plačilnega računa na plačilni račun, ki ga potrošnik odpre ali ima pri novem ponudniku plačilnih storitev, pod pogojem, da taka zahteva vsebuje vse podatke o novem ponudniku plačilnih storitev in plačilnem računu potrošnika;
3. zapre plačilni račun potrošnika.
(2) Ob upoštevanju prvega odstavka 87. člena tega zakona in pod pogojem, da potrošnik na tem plačilnem računu nima neporavnanih obveznosti, ponudnik plačilnih storitev, pri katerem ima potrošnik plačilni račun, na datum, ki ga potrošnik določi v zahtevi, opravi naloge iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka. Ta datum mora biti najmanj šest delovnih dni po tem, ko ponudnik plačilnih storitev prejme zahtevo potrošnika.
(3) Ponudnik plačilnih storitev in potrošnik se lahko dogovorita, da se prejšnji odstavek deloma ali v celoti ne uporablja.
(4) Ponudnik plačilnih storitev takoj obvesti potrošnika, kadar zaradi neporavnanih obveznosti ne more zapreti plačilnega računa.