Zdravstveni delavec, državljan države članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravstvene storitve in svoj poklic v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji opravlja zdravstvene storitve občasno ali priložnostno v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta 2006/100/ES z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju prostega gibanja oseb zaradi pristopa Bolgarije in Romunije (UL L št. 363 z dne 20. 12. 2006, str. 141), če le-te niso v nasprotju s predpisi Republike Slovenije.
Občasna oziroma priložnostna narava opravljanja zdravstvenih storitev iz prejšnjega odstavka se oceni za vsak primer posebej glede na trajanje, pogostost, rednost in stalnost opravljanja zdravstvenih storitev.
Pred prvim opravljanjem občasnih oziroma priložnostnih zdravstvenih storitev mora ponudnik storitev to prijaviti ministrstvu, pristojnemu za zdravje. Prijava, ki jo lahko ponudnik storitev odda na pisni ali elektronski način, mora vsebovati:
– potrdilo o državljanstvu;
– potrdilo, da ponudnik storitev lahko v skladu s predpisi države sedeža opravlja svoj poklic in zdravstvene storitve ter da mu v trenutku izdaje potrdila ni prepovedano niti začasno izvajanje teh zdravstvenih storitev;
– dokazila o poklicnih kvalifikacijah.
Pisna prijava iz prejšnjega odstavka mora vsebovati tudi podatke o zavarovalnem kritju ali drugih načinih osebnega ali kolektivnega zavarovanja v zvezi s poklicno odgovornostjo.
Prijavo je treba podaljšati ob prvem občasnem opravljanju zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji v posameznem koledarskem letu, če je ponudnik storitev že opravljal te storitve v Republiki Sloveniji.
Po prejemu popolne prijave ministrstvo, pristojno za zdravje, ponudnika storitev začasno vpiše v register ali popolno prijavo pošlje zbornici ali združenju, ki ima javno pooblastilo za vodenje registra, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register.
Ponudnik storitev za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce.
Po opravljenih zdravstvenih storitvah ministrstvo, pristojno za zdravje, ali zbornica oziroma strokovno združenje iz šestega odstavka tega člena ponudnika storitev izbriše iz registra.
Zdravstveni delavec, državljan države članice Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravstvene storitve v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji na podlagi prijave opravlja zdravstvene storitve občasno ali začasno v skladu z Direktivo 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjena z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES), če te niso v nasprotju s tem zakonom in drugimi predpisi s področja zdravstvenega varstva.
Za postopek obravnave prijave in dokazil, ki jih je treba priložiti k prijavi, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Ponudnik storitev vloži prijavo za občasno oziroma začasno opravljanje zdravstvenih storitev pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, pred prvim opravljanjem zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji in vsakokrat, ko se bistveno spremenijo njegove okoliščine za opravljanje storitev.
Prijavi iz prejšnjega odstavka se priloži naslednja dokazila:
– potrdilo o državljanstvu ponudnika storitev;
– potrdilo, da ponudnik storitev izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvenih storitev v skladu s predpisi države sedeža in da mu ob izdaji potrdila opravljanje teh storitev ni prepovedano, niti začasno;
– dokazila o poklicnih kvalifikacijah;
– potrdilo o nekaznovanosti in potrdilo o tem, da ponudniku storitev niti začasno niti dokončno niso odvzete pravice do opravljanja poklica;
– izjava ponudnika storitev o znanju jezika iz 63. člena tega zakona.
Prijava iz tretjega odstavka tega člena je veljavna eno leto, po izteku tega roka pa jo mora ponudnik storitev, ki želi še naprej opravljati občasne ali začasne zdravstvene storitve v Republiki Sloveniji, podaljšati v skladu z določbami zakona, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Po prejemu popolne prijave iz tretjega odstavka tega člena ministrstvo, pristojno za zdravje, ponudnika storitev začasno, za dobo enega leta, vpiše v register iz šestega odstavka 64. člena tega zakona ali popolno prijavo pošlje zbornici ali združenju, ki ima javno pooblastilo za vodenje registra izvajalcev posamezne zdravstvene dejavnosti, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register. Začasna registracija velja za čas veljavnosti prijave ponudnika storitev.

Ne glede na prejšnji člen se pred prvim opravljanjem storitev preveri poklicna kvalifikacija ponudnika storitev, če opravlja poklic, ki vpliva na javno zdravje ali varnost, in za katerega ne velja avtomatično priznavanje, skladno s predpisi, ki urejajo postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij.
Minister, pristojen za zdravje, določi poklice, za katere se bo pred prvim opravljanjem storitev preverjala poklicna kvalifikacija ponudnika storitev.
Ne glede na prejšnji člen se pred prvim opravljanjem storitev preveri poklicna kvalifikacija ponudnika storitev zaradi preprečitve resne škode za zdravje ali varnosti prejemnika storitev in če gre za poklic, za katerega ne velja avtomatično priznavanje poklicnih kvalifikacij v skladu z zakonom, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Minister, pristojen za zdravje, določi poklice, za katere se pred prvim opravljanjem storitev preverja poklicna kvalifikacija ponudnika storitev.
Preverjanje poklicnih kvalifikacij ponudnika storitev iz tega člena poteka na podlagi zakona, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.

Zdravstveni delavec in zdravstveni sodelavec, ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolniki, mora obvladati slovenski jezik, na dvojezičnih območjih pa tudi jezik narodnosti.
Izpolnjevanje pogoja iz prejšnjega odstavka se dokazuje z javnim spričevalom o končani srednji šoli ali s potrdilom izobraževalnega zavoda.
(Opomba: glej tudi prvi odstavek 6. člena ZOZPEU)
Zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, uporablja slovenski jezik.
Javni zdravstveni zavod, druga pravna ali fizična oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost, za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
– stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2;
– zahtevnost delovnega mesta;
– pomembnost in pogostnost stikov z bolnikom;
– način dela.
Ne glede na prejšnji odstavek se za diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika (v nadaljnjem besedilu: diplomirana medicinska sestra), diplomirano babico oziroma diplomiranega babičarja (v nadaljnjem besedilu: diplomirana babica) in magistra oziroma magistro farmacije (v nadaljnjem besedilu: magister farmacije), ki opravlja svoje delo v neposrednem stiku z bolnikom, zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Znanje slovenskega jezika iz drugega in tretjega odstavka tega člena se preverja pri izobraževalni ustanovi, ki je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, pooblaščena za preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena izobraževalna ustanova). Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika krije zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec.
Pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravstvene delavce oziroma zdravstvene sodelavce, ki ga pripravi pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje ministrstvo, pristojno za zdravje, ali pristojna zbornica oziroma strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika.
Dokazilo iz prejšnjega odstavka se predloži:
– ob prijavi na strokovni izpit;
– diplomirana medicinska sestra oziroma diplomirana babica, ki ima pridobljeno poklicno kvalifikacijo v skladu s petim odstavkom 64. člena tega zakona, ob zaposlitvi;
– zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, v postopku vpisa v register iz šestega odstavka 64. člena tega zakona pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, ali pri zbornici oziroma strokovnem združenju, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti, vključeni v mrežo javne zdravstvene službe, zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz drugega oziroma iz tretjega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku lahko omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.

Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci razen zdravnikov smejo samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu.
Pripravništvo traja za zdravstvene delavce s srednjo strokovno izobrazbo šest mesecev, z višjo strokovno izobrazbo devet mesecev in z visoko strokovno izobrazbo, razen za zdravnika, 12 mesecev. Zdravnik opravlja program pripravništva v času sekundariata ne glede na drugi odstavek 97. člena tega zakona.
Minister, pristojen za zdravje, predpiše vsebino pripravništva ter program in postopek opravljanja strokovnega izpita.
Strokovni izpit za zdravnike in zobozdravnike vsebuje poznavanje urgentne medicine in predpisov s področja zdravstvenega varstva. Zdravniki ga lahko opravljajo kadarkoli v poteku sekundariata, najprej pa po končanih šestih mesecih usposabljanja.
Ne glede na prvi odstavek tega člena smejo delo v zdravstveni dejavnosti samostojno opravljati:
– diplomirana medicinska sestra oziroma diplomirani zdravstvenik (v nadaljnjem besedilu: diplomirana medicinska sestra) in diplomirana babica oziroma diplomirani babičar (v nadaljnjem besedilu: diplomirana babica) po končanem najmanj triletnem ali 4.600 ur trajajočem študiju s teoretičnim in praktičnim izobraževanjem,
– magistra oziroma magister farmacije (v nadaljnjem besedilu: magister farmacije) po končanem najmanj petletnem trajajočem univerzitetnem študiju, ki obsega najmanj 4 leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja in najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice ter ima opravljen strokovni izpit.
Poleg pogojev iz prejšnjega odstavka morajo biti za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti izvajalci posameznih zdravstvenih poklicev oziroma s posameznih področij vpisani v register in imeti veljavno licenco. Poklice in področja, za katere velja to določilo, v posebnem seznamu določi minister, pristojen za zdravje, pri čemer poleg načela smotrnosti upošteva zahtevano stopnjo izobrazbe in odgovornost za odločitve, ki vplivajo na zdravstveno obravnavo, ter razvoj medicinske doktrine in medicinske tehnologije pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev. Nalogi vodenja registra in podeljevanja licenc lahko minister, pristojen za zdravje, podeli zbornici ali strokovnemu združenju.
Licenca se podeli za določen čas – za dobo sedmih let, podaljšati pa jo je možno na podlagi dokazil o strokovni usposobljenosti za nadaljnje delo. V primeru ugotovljenih večjih strokovnih napak je možen odvzem licence. Podrobnejše določbe o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence se določijo v pravilniku, ki ga za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce v poklicih ali dejavnostih, za katere je javno pooblastilo za to podeljeno pristojni zbornici ali strokovnemu združenju, sprejme pristojna zbornica ali strokovno združenje v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, za druge zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce pa minister, pristojen za zdravje.
Ne glede na prvi odstavek tega člena smejo delo v zdravstveni dejavnosti samostojno opravljati:
– diplomirana medicinska sestra in diplomirana babica, če ima zaključen ustrezen študijski program prve stopnje, ki traja najmanj tri leta, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega vsaj 4.600 ur teoretičnega in kliničnega izobraževanja oziroma usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega izobraževanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja,
– magister farmacije, če ima zaključen ustrezen študijski program druge stopnje, ki traja najmanj pet let, in je lahko dodatno izražen z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS, ter obsega najmanj štiri leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja oziroma usposabljanja ter najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice in ima opravljen strokovni izpit.
V registru iz šestega odstavka tega člena se vodijo naslednji podatki:
– osebno ime,
– datum in kraj rojstva,
– stalno oziroma začasno prebivališče,
– državljanstvo,
– podatki o diplomi, strokovnem izpitu, specializaciji in pridobljenih dodatnih znanjih,
– datum in področje pridobljenih znanstvenih in pedagoških nazivov,
– članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih,
– izjava o uveljavljanju pravice do ugovora vesti,
– drugi podatki, ki so potrebni za opravljanje nalog in javnih pooblastil.
(Opomba: glej tudi drugi odstavek 91. člena ZZdrS in prvi odstavek 6. člena ZOZPEU)

V primeru odvzema licence zdravstvenemu delavcu ali zdravstvenemu sodelavcu ministrstvo, pristojno za zdravje, kadar ni pristojne zbornice ali strokovnega združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona oziroma pristojna zbornica ali strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona, najpozneje v treh dneh od dneva dokončne oziroma pravnomočne odločitve o začasnem ali trajnem odvzemu licence, o tem prek informacijskega sistema za notranji trg, ki ga določa zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev, obvesti pristojne organe drugih držav članic Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije.
V obvestilu iz prejšnjega odstavka se navedejo podatki o zdravstvenem delavcu oziroma zdravstvenem sodelavcu:
– osebno ime, naslov bivališča, datum in kraj rojstva;
– poklic;
– podatek o organu, ki je sprejel odločitev o odvzemu licence;
– obseg omejitve ali prepovedi opravljanja poklica v zdravstveni dejavnosti in
– obdobje, za katerega velja odvzem licence.
Ministrstvo, pristojno za zdravje, kadar ni pristojne zbornice ali strokovnega združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona oziroma pristojna zbornica ali strokovno združenje, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona, nemudoma obvesti pristojne organe drugih držav članic Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije o ponovni podelitvi licence zdravstvenemu delavcu ali zdravstvenemu sodelavcu, vključno z datumom podelitve licence.

Zdravstveni delavec, državljan države članice Evropske unije, ki ima v Evropski uniji pridobljeno kvalifikacijo magister farmacije, diplomirana medicinska sestra ali diplomirana babica, je posameznik, ki je takšno kvalifikacijo pridobil v katerikoli od držav članic Evropske unije ali v državi, s katero je Evropska unija sklenila pogodbo o vzajemnem priznavanju kvalifikacij. Če je bila posamezniku takšna kvalifikacija priznana v kateri od držav članic Evropske unije ali državi pogodbenici, je posameznik upravičen, da se njegova dokazila in listine obravnavajo po postopku priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije v Republiki Sloveniji.
Minister, pristojen za zdravje, objavi sezname dokazil kvalifikacij za zdravstvene delavce iz tega poglavja. Potrdila o pridobljenih kvalifikacijah v Republiki Sloveniji iz prejšnjega odstavka izdaja ministrstvo, pristojno za zdravje. Vrsto in postopek izdajanja potrdil podrobneje predpiše minister.
Ministrstvo, pristojno za zdravje, z namenom zbiranja podatkov za izvrševanje pristojnosti po tem zakonu, vodi register zdravstvenih delavcev iz prvega odstavka tega člena, ki obsega naslednje podatke:
– osebno ime;
– datum in kraj rojstva;
– naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča;
– državljanstvo;
– vrsto kvalifikacije;
– datum in kraj izdaje diplome ali drugega dokazila o kvalifikaciji;
– ali gre za občasno opravljanje zdravstvenih storitev.
Podatki iz prejšnjega odstavka se hranijo 30 let po vpisu zadnjega podatka v register in se nato arhivirajo v skladu z zakonom, ki ureja arhivska gradiva in arhive.
Zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec, ki ima v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji pridobljeno poklicno kvalifikacijo, je upravičen, da se njegova poklicna kvalifikacija prizna po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Po priznanju poklicne kvalifikacije se zdravstveni delavec oziroma zdravstveni sodelavec iz prejšnjega odstavka na podlagi vloge vpiše v register iz šestega odstavka 64. člena tega zakona.
Vloga za vpis v register zdravstvenih delavcev, ki vsebuje podatke iz osmega odstavka 64. člena tega zakona, se vloži pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, oziroma pri zbornici ali strokovnem združenju, ki ima javno pooblastilo iz 87.c člena tega zakona.
Vlogi za vpis v register zdravstvenih delavcev se priloži:
1. potrdilo pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika v skladu s 63. členom tega zakona;
2. potrdilo pristojnega organa oziroma organizacije iz druge države članice Evropske unije, države Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije, ki pri predložitvi ne sme biti starejše od treh mesecev in iz katerega je razvidno:
– registracija pri pristojnem organu oziroma organizaciji;
– da ni obravnavan v postopku pred pristojnimi organi strokovnih združenj ali zbornic v zvezi z opravljanjem poklica (v nadaljnjem besedilu: disciplinski postopek), kazenskem ali drugem postopku, iz katerega izhaja prepoved opravljanja poklica oziroma je izrečena prepoved opravljanja poklica;
3. dokazilo o priznanju poklicne kvalifikacije v skladu s prvim odstavkom tega člena.
Zdravstvenemu delavcu oziroma zdravstvenemu sodelavcu, ki ima v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji pridobljeno poklicno kvalifikacijo za poklic, za katerega se v skladu s šestim odstavkom 64. člena tega zakona zahteva licenca, se licenca na podlagi vloge iz tretjega odstavka tega člena podeli istočasno z vpisom v register zdravstvenih delavcev, ob izpolnjevanju pogojev iz tega člena.
Zdravstvenemu delavcu oziroma zdravstvenemu sodelavcu iz prvega odstavka tega člena se vpis v register oziroma podelitev licence zavrne, če je iz potrdila pristojnega organa oziroma organizacije iz druge države članice Evropske unije, države Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije razvidno, da je obravnavan v disciplinskem, kazenskem ali drugem postopku ali če mu je bila v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji izrečena prepoved opravljanja poklica.
Minimalne pogoje usposobljenosti in pridobljenih pravic iz Direktive 2005/36/ES za poklice, za katere velja avtomatično priznavanje poklicnih kvalifikacij, določi minister, pristojen za zdravje.
Potrdila o pridobljenih poklicnih kvalifikacijah v skladu s 64. členom tega zakona izdaja ministrstvo, pristojno za zdravje, na podlagi vloge. Pogoje izdajanja potrdil podrobneje določi minister, pristojen za zdravje.