(1) Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.
(2) Če se je v roku za izpolnitev obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, ki je bil obsojencu določen v sodbi, nad njim začel osebni stečaj, se tek roka za izpolnitev te obveznosti za čas trajanja osebnega stečaja prekine, rok, v katerem lahko sodišče sprejme odločitve iz prejšnjega odstavka, pa se ne glede na prejšnji odstavek za čas takšne prekinitve podaljša tudi čez mejo določene preizkusne dobe.

(1) Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe.
(2) Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe oziroma po poteku roka iz drugega odstavka prejšnjega člena preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

(1) Ko izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi sodišče tudi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec.
(2) Pri izbiri navodil upošteva sodišče zlasti storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe, iz katerih je storil dejanje, osebne razmere, njegovo prejšnje življenje, okoliščine, v katerih je storil dejanje, ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Posebej mora paziti, da z izbiro navodil ne bo prizadelo obsojenčevega človeškega dostojanstva ali mu povzročilo posebnih težav.
(3) Navodila sodišča smejo vključevati te naloge:
1) zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, s soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog;
2) obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice;
3) usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju;
4) poraba dohodkov v skladu s preživninskimi dolžnostmi;
5) prepoved druženja z nekaterimi osebami;
6) prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z eno ali več določenimi osebami, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev;
7) prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi oseb;
8) prepoved dostopa na posamezne kraje;
9) vključitev v eno ali več socialnovarstvenih storitev centra za socialno delo.
(4) Med preizkusno dobo sme sodišče spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti, na predlog svetovalke oziroma svetovalca (v nadaljnjem besedilu: svetovalec) ali obsojenca.

(1) Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo.
(2) Svetovalec pomaga obsojencu in nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je sodišče izreklo obsojencu. Pri tem mora svetovalec:
1) s pomočjo in nadzorstvom ter praktičnimi napotki in nasveti za uresničevanje navodil sodišča prispevati k temu, da obsojenec v prihodnje ne bo storil novega kaznivega dejanja;
2) opravljati dolžnost iz prejšnje točke in vzdrževati stike z obsojencem obzirno ter tako, da ne bo obsojenec zaradi tega izpostavljen neprijetnostim;
3) občasno poročati sodišču o opravljanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva.
(2) Svetovalec obsojencu v skladu z zakonom, ki ureja probacijo, nudi pomoč in varstvo ter nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je sodišče izreklo obsojencu.

Če obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.
(1) Če obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil, se izmika stikom s svetovalcem ali kako drugače krši osebni načrt, pripravljen v skladu z zakonom, ki ureja probacijo, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo tudi čez mejo določene preizkusne dobe za čas neizpolnjevanja navodil, izmikanja stikom ali drugačne kršitve osebnega načrta ali preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.
(2) Če obsojenec tudi v času podaljšanega varstvenega nadzorstva iz prejšnjega odstavka ne izpolnjuje navodil, se izmika stikom s svetovalcem ali kako drugače krši osebni načrt, pripravljen v skladu z zakonom, ki ureja probacijo, sme sodišče preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

(1) Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.
(2) Za obsodbo velja pravnomočna odločba kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo.
(3) Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja.
(4) Roki iz prejšnjega odstavka so:
1) za obsodbo, s katero je bil storilcu izrečen sodni opomin, in za obsodbo, s katero mu je bila odpuščena kazen – eno leto od pravnomočnosti sodne odločbe;
2) za pogojno obsodbo – eno leto, od takrat ko je potekla preizkusna doba oziroma rok iz drugega odstavka 61. člena oziroma 67. člena tega zakonika ;
3) za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen ali kazen zapora do enega leta – tri leta;
4) za obsodbo na kazen zapora nad eno leto do treh let – pet let;
5) za obsodbo na kazen zapora nad tri leta do petih let – osem let;
6) za obsodbo na kazen zapora nad pet do deset let – deset let;
7) za obsodbo na kazen zapora nad deset do petnajst let – petnajst let.
(5) Obsodba na kazen zapora nad petnajst let se ne izbriše.
(6) Obsodba se ne more izbrisati iz kazenske evidence, dokler trajajo varnostni ukrepi.
(7) Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen samostojno, se izbriše v treh letih od takrat, ko se je prenehal izvrševati ali je izvrševanje zastaralo.

(1) Podatki o izrečenih sodbah se vodijo v kazenski evidenci. Z zakonom se določita obseg podatkov in dajanje podatkov iz kazenske evidence pred izbrisom iz kazenske evidence.
(2) Na upravičeno z zakonom določeno zahtevo ustanov ali društev, ki so jim otroci ali mladoletniki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se dajo podatki iz kazenske evidence tudi za izbrisane obsodbe za kazniva dejanja po 170. členu, po 171. členu, po 172. členu, po 173. členu, po 173.a členu, po drugem odstavku 174. člena, po drugem odstavku 175. člena, izvršenega proti mladoletni osebi, in po 176. členu tega zakonika.
(3) Z zakonom se določi, da se obsodbe za kazniva dejanja iz prejšnjega odstavka vpišejo v posebno evidenco in se predpišejo pogoji, omejitve in postopek za dajanje podatkov o takih obsodbah; v primerih, ki niso zajeti v prejšnjem odstavku, se obsodba kljub ohranitvi v posebni evidenci šteje za izbrisano (prvi odstavek tega člena).
(1) Podatki o izrečenih sodbah se vodijo v kazenskih evidencah. Z zakonom se določita obseg podatkov in dajanje podatkov iz kazenskih evidenc pred izbrisom.
(2) Na zahtevo vrtcev, varuhov predšolskih otrok, šol, drugih zavodov, ustanov ali društev, ki so jim otroci ali mladoletniki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se zaradi preverjanja izpolnjevanja pogojev za njihovega delavca ali drugo osebo, ki za njih opravlja ali bo opravljala delo, dajo podatki iz kazenskih evidenc tudi za izbrisane obsodbe za kazniva dejanja po 170. členu, po 171. členu, po 172. členu, po 173. členu, po 173.a členu, po drugem odstavku 174. člena, izvršena proti mladoletni osebi, po drugem odstavku 175. člena in po 176. členu tega zakonika ter za izbrisane obsodbe za primerljiva kazniva dejanja, ki jih državljanom Republike Slovenije izrečejo tuja sodišča.
(3) Z zakonom se določi, da se obsodbe za kazniva dejanja iz prejšnjega odstavka vpišejo v evidenco izbrisanih obsodb za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost in se predpišejo pogoji, omejitve in postopek za dajanje podatkov o takih obsodbah; v primerih, ki niso zajeti v prejšnjem odstavku, se obsodba kljub ohranitvi v tej evidenci šteje za izbrisano (prvi odstavek tega člena).

(1) Obsojenci prestajajo kazen zapora v zavodih za prestajanje kazni (v nadaljnjem besedilu: zavod), ki jih določa zakon.
(2) Obsojenci se razvrščajo v zavode glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost.
(3) Če je obsojencu izrečena kazen zapora do petih let, lahko sodišče odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku; če mu je bila izrečena kazen zapora do osmih let, pa lahko sodišče odredi, da jo prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku.
(4) Kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod.
(5) Kazen zapora do devetih mesecev se lahko izvršuje tudi s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu.
(6) V času prestajanja kazni se obsojenec ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela. Sodišče v sodbi, s katero je določilo, da se kazen izvrši s hišnim zaporom, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil. Sodišče lahko obsojencu omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne zdravijo ali oskrbujejo in podrobneje določi način izvrševanja hišnega zapora.
(7) Če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, ali pa to stori zunaj dovoljenega časa ali ne upošteva omejitve ali prepovedi stikov ali krši druga pravila, ki jih sodišče določi glede izvrševanja hišnega zapora, lahko sodišče s sklepom odloči, da se preostanek izrečene kazni izvrši v zavodu.
(8) Kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let največ treh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Organ, pristojen za izvrševanje, pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.
(9) Sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način iz prejšnjega odstavka upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.
(10) Sodišče v sodbi, v kateri je določilo, da se kazen izvrši z delom v splošno korist, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil.
(11) Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.
(12) O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom.
(13) O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, za obdolženca, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan način izvršitve kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče odloči v skladu s tem predlogom oziroma sporazumom.

(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
(2) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.
(2) Če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom ali z ustavno pritožbo razveljavljena, je rok za novo sojenje pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe.
(3) Zastaranje ne teče in rok za novo sojenje ne tečeta v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
(4) Zastaranje se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.
(4) Zastaranje in rok za novo sojenje se pretrgata, če storilec v času, ko teče zastaralni rok ali rok za novo sojenje, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje ali rok za novo sojenje znova teči.

(1) Uradna oseba po tem zakoniku je lahko:
1) poslanec državnega zbora, član državnega sveta in član lokalnega ali pokrajinskega predstavniškega telesa;
2) sodnik ustavnega sodišča, sodnik, sodnik porotnik, državni tožilec višji državni odvetnik ali državni pravobranilec;
3) oseba, ki pri državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi;
4) druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi (javno pooblastilo) ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži;
5) vojaška oseba, ki je kot taka določena s posebnimi predpisi, kadar gre za posebna kazniva dejanja, pri katerih je navedena uradna oseba, pa niso določena kot kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost;
6) oseba, ki v tuji državi na kateri koli ravni opravlja zakonodajno, izvršilno ali sodno nalogo oziroma drugo uradno dolžnost in po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
7) oseba, ki ji mednarodna javna organizacija daje položaj uradne osebe in po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
8) oseba, ki pri mednarodnem sodišču opravlja sodniško, tožilsko ali drugo uradno dolžnost ali nalogo.
(2) Za vojaško osebo po tem zakoniku se štejejo: vojak, častnik, podčastnik in vojaški uslužbenec, ki poklicno opravlja vojaško službo, vojak na obveznem ali prostovoljnem služenju vojaškega roka ter obveznik obvezne ali pogodbene rezerve, ko opravlja vojaško službo.
(3) Za volitve in glasovanje po tem zakoniku se štejejo volitve predsednika republike, poslancev državnega zbora, članov državnega sveta, poslancev evropskega parlamenta, lokalne ali pokrajinske volitve ter zakonodajni referendum in drugi z ustavo predpisani referendumi.
(4) Za zunajzakonsko skupnost po tem zakoniku se šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze.
(5) Listina je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.
(6) Za premično stvar po tem zakoniku se šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo ter virtualna valuta.
(7) Za silo se šteje tudi uporaba hipnoze, drog ali drugih posebnih sredstev za to, da nekdo proti svoji volji postane nezavesten ali onesposobljen za odpor.
(8) Za motorno vozilo se šteje vsako prometno sredstvo na motorni pogon v kopnem, vodnem in zračnem prometu.
(9) Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki
1) pri majhni ne presega 500 eurov;
2) pri večji presega 5000 eurov;
3) pri veliki presega 50.000 eurov.
(10) Za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku se šteje:
1) vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu;
2) vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano.
(11) Za opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma gospodarsko poslovanje po tem zakoniku se štejejo:
1) izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru dejavnosti iz desetega odstavka tega člena;
2) upravljanje nepremičnin, premičnin, denarnih sredstev, dohodkov, terjatev, kapitalskih naložb, drugih oblik finančnega premoženja ter drugih sredstev pravnih oseb javnega ali zasebnega prava, razpolaganje s temi sredstvi in nadzorstvo nad njimi.
(12) Za veliko količino ponarejenega denarja, vrednotnic in vrednostnih papirjev po tem zakoniku se šteje nominalna vrednost, ki presega 50.000 eurov.
(13) Za blagovno promptno pogodbo po tem zakoniku se šteje pogodba za dobavo blaga, razen energetskih proizvodov na debelo, s katerim se trguje na promptnem trgu in ki se dostavi takoj ob poravnavi posla, in pogodba za dobavo blaga, ki ni finančni instrument, vključno s fizično poravnano terminsko pogodbo.

Kdor ukaže ali stori dejanja, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad:
– umor;
– iztrebljanje, ki pomeni ustvarjanje takih življenjskih razmer, med drugim kratenje dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva;
– zasužnjevanje, ki pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki;
– deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, ki pomeni prisilno odstranitev oseb z izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu;
– zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava;
– mučenje, ki pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja osebi, ki jo je storilec pridržal, pri čemer mučenje ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi povezano;
– posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve mednarodnega prava, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja;
– preganjanje, ki pomeni naklepno ali hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti, in sicer zaradi političnih rasnih, narodnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov, povezanih s spolom, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno priznani kot nedopustni, če je tako preganjanje povezano s kaznivimi dejanji po tem členu ter po 100., 102. in 103. členu;
– prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev osebe po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas;
– prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridržanje, ugrabitev ali vsako drugo obliko odvzema prostosti osebi po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, in s tem odvzame tem osebam pravno varstvo;
– apartheid, ki pomeni nečlovečna dejanja, podobna navedenim v tem členu, storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak režim;
– druga podobna nečlovečna ravnanja, s katerimi se naklepno povzroča veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja,
se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.

(1) Vojaški poveljnik se za kazniva dejanja iz 100. do 103. člena ali tretjega odstavka 134. člena tega zakonika, ki so jih storile enote pod njegovim dejanskim poveljstvom in nadzorom, ker ni pravilno opravljal nadzora nad temi enotami in ni izvedel vseh primernih in potrebnih ukrepov v okviru svojih pooblastil za preprečitev ali ustavitev teh kaznivih dejanj ali za predložitev zadeve pristojnim organom v preiskavo in pregon, čeprav je vedel, da so njegove enote storile ali da bi v danih okoliščinah lahko storile taka kazniva dejanja, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(2) Za dejanja iz prejšnjega odstavka se enako kaznuje oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, ali oseba, ki v civilni organizaciji ali podjetju dejansko izvaja vodstveno oblast in nadzorstvo.
(3) Za dejanja iz prejšnjih odstavkov se vojaški poveljnik ali oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, ali oseba, ki v civilni organizaciji ali podjetju dejansko izvaja vodstveno oblast in nadzorstvo, ki bi moral ali mogel vedeti, da so njegove enote storile ali bi v danih okoliščinah lahko storile kazniva dejanja iz 100. do 103. člena tega zakonika, kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(3) Za dejanja iz prvega in drugega odstavka tega člena se vojaški poveljnik ali oseba, ki dejansko nastopa kot vojaški poveljnik, ali oseba, ki v civilni organizaciji ali podjetju dejansko izvaja vodstveno oblast in nadzorstvo, ki bi moral ali mogel vedeti, da so njegove enote ali drugi podrejeni storili ali bi v danih okoliščinah lahko storili kazniva dejanja iz 100. do 103. člena ali tretjega odstavka 134. člena tega zakonika, kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(1) Kdor zagotovi ali zbere denar ali premoženje z namenom, da bo deloma ali v celoti uporabljeno za storitev dejanj iz 108., 108.a, 110. in 111. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(1) Kdor zagotovi ali zbere denar ali premoženje z namenom ali za katerega ve, da bo deloma ali v celoti uporabljeno za storitev dejanja iz 108., 108.a, 110., 111., 307., 329., 330., 352., 353., 354., 355., 371. in 373. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(2) Enako se kaznuje storilec dejanja iz prejšnjega odstavka tudi, če z namenom zagotovljen ali zbran denar ali premoženje ni bil dejansko uporabljen za storitev v prejšnjem odstavku navedenih kaznivih dejanj.
(3) Če je bilo dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v teroristični hudodelski združbi ali skupini za izvrševanje terorističnih kaznivih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
(4) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta.