(1) Kolektivna pogodba je sklenjena za določen čas, in sicer do 31. 12. 2022.
(1) Veljavnost kolektivne pogodbe se podaljša za tri mesece, to je do 31. 3. 2024.
Veljavnost kolektivne pogodbe se podaljša za eno leto do 31. 12. 2023
(2) Kolektivna pogodba začne veljati 15. 8. 2018.
(3) Po prenehanju veljavnosti te kolektivne pogodbe se do sklenitve nove, vendar najdlje eno leto, še naprej uporabljajo določbe normativnega dela te kolektivne pogodbe.

(1) Pogodba o zaposlitvi poleg sestavin, ki jih določa zakon, vsebuje:
– kraj opravljanja dela;
– kraj opravljanja dela je lahko opredeljen širše tako, da se določi stalni kraj in ostali kraji pod pogoji, kot jih določa 21. člen te kolektivne pogodbe;
– če kraj dela ni stalen mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določila o opravljanju dela v drugih krajih, določiti, kdaj mu začne teči delovni čas in povračilu stroškov, ki nastanejo zaradi opravljanja dela v drugih krajih, pri čemer se lahko v pogodbi o zaposlitvi sklicuje na veljavni splošni akt delodajalca;
– tarifni in/ali plačilni razred, v katerega je razvrščeno delovno mesto;
– poskusno delo, če je dogovorjeno;
– pripravništvo, če je dogovorjeno;
– opis dela, ki ga mora delavec po pogodbi o zaposlitvi opravljati ali pa mora biti k pogodbi o zaposlitvi priložena kopija opisa del iz splošnega akta.
(2) Delodajalec delavcu pred podpisom pogodbe o zaposlitvi omogoči seznanitev z vsebino kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki določajo njegove pravice in obveznosti in po potrebi odgovori na vprašanja v zvezi s tem.
(3) Če delodajalec brez odpovedi veljavne pogodbe o zaposlitvi, ponudi delavcu spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove, s katero predlaga spremembo ali nadomestitev veljavne pogodbe o zaposlitvi, se mora delavec do predloga delodajalca opredeliti najkasneje v petih delovnih dneh.

(1) Kot pripravnik lahko sklene pogodbo o zaposlitvi delavec, ki začne prvič opravljati delo ustrezno vrsti in ravni svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela.
(2) Pripravništva ne opravlja delavec, ki je v času trajanja delovnega razmerja dosegel višjo raven izobrazbe v okviru svojega poklica ali stroke.
(3) Pripravništvo se določi za različno dolga obdobja glede na raven strokovne izobrazbe, če poseben zakon ne določa drugače:
– za dela IV. in V. ravni strokovne izobrazbe največ šest mesecev,
– za dela VI. in VII. ravni strokovne izobrazbe največ deset mesecev.
(4) Pripravništvo se lahko podaljša za čas opravičene odsotnosti pripravnika z dela, ki traja dlje kot dvajset delovnih dni, razen za čas letnega dopusta.
(5) Pripravništvo poteka po programu, ki ga pripravi mentor. Mentor mora imeti najmanj enako raven strokovne izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto, za katero se usposablja pripravnik in tri leta delovnih izkušenj ali ustrezno znanje s pridobljenimi izkušnjami za opravljanje dela in najmanj pet let delovnih izkušenj.
(6) Mentor je dolžan:
– pripravniku ob nastopu pripravništva izročiti program pripravništva, ki mora vsebovati tudi način spremljanja in ocenjevanja pripravništva,
– skrbeti za izvajanje programa in izvedbo načrta pripravništva,
– uvajati pripravnika v delo,
– dajati pripravniku strokovne nasvete, navodila in pomoč pri praktičnem delu,
– seznanjati pripravnika s pravilno uporabo delovnih sredstev in naprav ter ga seznanjati z delovnimi postopki,
– podati pisno mnenje o poteku pripravništva.
(7) Pripravništvo se zaključi s pripravniškim izpitom.
(8) Pripravniški izpit vsebuje preizkus znanja stroke in iz delovnega področja, za katerega se je pripravnik usposabljal. Komisija za pripravniški izpit šteje najmanj tri člane, ki morajo imeti najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe in tri leta delovnih izkušenj ali ustrezno znanje s pridobljenimi izkušnjami za opravljanje dela in najmanj pet let delovnih izkušenj, kot se zahteva za delovno mesto, za katero se usposablja pripravnik. Mentor je lahko član komisije, vendar ne more biti njen predsednik.
(9) Pri delodajalcih, ki imajo do vključno trideset zaposlenih se lahko pripravniški izpit opravi pred enočlansko komisijo. Član komisije je lahko tudi mentor.
(10) Na podlagi zapisnika komisije o pripravniškem izpitu se izda potrdilo o opravljenem pripravništvu, ki vsebuje:
– ime in priimek ter rojstne podatke pripravnika,
– dan opravljanja pripravniškega izpita,
– dan, mesec in leto izdaje potrdila,
– delovno mesto oziroma vrsto del, za katere je pripravnik opravil pripravniški izpit.
(11) Potrdilo podpišeta predsednik komisije za pripravniški izpit in delodajalec.
(12) Pripravniška doba se lahko na predlog mentorja skrajša, vendar ne na manj kot polovico prvotno določenega trajanja pripravništva.
(13) Delavcu, ki se je ob delu izobraževal v drugi stroki ali za drug poklic in je že opravil pripravniški izpit, se pripravniška doba sorazmerno skrajša.
(14) Pripravnik opravlja pripravniški izpit najkasneje do izteka pripravniške dobe. Če pripravniškega izpita ne opravi, ga ima pravico ponovno opravljati v roku, ki ne sme biti krajši od osem dni in ne daljši od petnajst dni od dneva opravljanja izpita. V kolikor pripravnik izpita tudi v ponovnem roku ne opravi in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, mu lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
(1) Kot pripravnik lahko sklene pogodbo o zaposlitvi delavec, ki začne prvič opravljati delo ustrezno vrsti in ravni svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela.
(2) Pripravništva ne opravlja delavec, ki je v času trajanja delovnega razmerja dosegel višjo raven izobrazbe v okviru svojega poklica ali stroke.
(3) Pripravništvo se določi za različno dolga obdobja glede na raven strokovne izobrazbe.
(4) Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače.
(5) Pripravništvo se lahko sorazmerno podaljša, če pripravnik dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar največ za šest mesecev.
(6) Trajanje pripravništva se podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela, ki traja dlje kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega dopusta.
(7) Trajanje pripravništva se lahko na predlog mentorja skrajša, vendar le do polovice prvotno določenega trajanja.
(8) Pripravništvo poteka po programu, ki ga pripravi mentor.
(9) V času trajanja pripravništva mora delodajalec pripravniku po programu zagotavljati usposabljanje za samostojno opravljanje dela.
(10) Sam potek pripravništva, program, mentorstvo in način spremljanja in ocenjevanja pripravništva se določi v splošnem internem aktu delodajalca.
(11) Ob koncu pripravništva mora pripravnik opraviti izpit, ki je sestavni in zaključni del pripravništva in se opravlja pred iztekom pripravniške dobe.

(1) Delavec in delodajalec, ki opredelita v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja.
(2) V pogodbi o zaposlitvi, ki je sklenjena za nedoločen čas, lahko traja poskusno delo najdalj šest mesecev.
(3) V pogodbi o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, lahko traja poskusno delo najdalj eno tretjino časa, za katerega je sklenjena pogodba, vendar ne več kot šest mesecev.
(4) Ne glede na prejšnji odstavek se v primerih, ko trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni vnaprej datumsko opredeljeno, lahko poskusno delo določi največ v trajanju tri mesece.
(5) Poskusno delo se lahko v primerih začasne odsotnosti delavca nad sedem delovnih dni za ta čas podaljša. Sklep o podaljšanju sprejme delodajalec.
(6) Pisno ugotovitev o uspešno ali neuspešno opravljenem poskusnem delu lahko delodajalec poda kadarkoli v času trajanja poskusnega dela.
(7) Ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu se šteje kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
(1) Delavec in delodajalec, ki opredelita v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja.
(2) Za poskusno delo veljajo določbe zakona.

(1) Kraj opravljanja dela se dogovori s pogodbo o zaposlitvi.
(2) Kraj opravljanja dela je lahko širše opredeljen, in sicer glede na mrežo organizacijskih enot delodajalca.
(3) Če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca, do katerih pot na delo in z dela z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi ne traja dlje kot tri ure od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi, če gre za mater z otrokom do treh let starosti, pa ne dalj kot eno uro.
(4) Upoštevaje naravo delovnega mesta, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi ob upoštevanju splošnega akta delodajalca, se lahko delavec in delodajalec dogovorita izven omejitev, navedenih v prejšnjem odstavku tega člena.
(1) Če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše opredeljen, se za te delavce, kraj opravljanja dela dogovori z opredelitvijo prodajalne oziroma druge organizacijske enote delodajalca na določeni lokaciji, v kateri delavec začne in običajno opravlja delo skladno s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa se kot kraj opravljanja dela štejejo tudi prodajalne oziroma druge organizacijske enote delodajalca, katerih oddaljenost od običajnega kraja bivališča delavca, do posamezne prodajalne oziroma druge organizacijske enote delodajalca, v kateri delavec začne in običajno opravlja delo, ne presega 80 km v eno smer.
(2) Če gre za delavca, ki skrbi za otroka, do zaključka prvega razreda osnovne šole, oddaljenost iz prejšnjega odstavka ne sme presegati 50 km v eno smer. V primeru, da sta oba delavca, ki skrbita za takšnega otroka zaposlena pri istem delodajalcu, se omejitev iz tega odstavka nanaša na enega od delavcev, pri čemer o odločitvi pisno obvestita delodajalca.
(3) V primeru, da je prodajalna oziroma druga organizacijska enota delodajalca na določeni lokaciji, v kateri je delavec začel in običajno opravlja delo, od običajnega kraja bivališča delavca, oddaljena več kot to določata prvi oziroma drugi odstavek tega člena, se kot omejitev šteje oddaljenost prodajalne oziroma druge organizacijske enote delodajalca, v kateri je delavec začel in običajno opravlja delo.
(4) Pri določitvi oddaljenosti po tem členu se upošteva najkrajše običajne cestne povezave v Republiki Sloveniji, kot jih prikaže aplikacija »Google Zemljevidi«, če ni pri delodajalcu dogovorjena uporaba druge aplikacije. Če se delavec dnevno vozi na delo iz druge države, se pri določitvi oddaljenosti po tem členu upošteva najkrajše običajne cestne povezave tudi v tujini, kot jih prikaže aplikacija »Google Zemljevidi«, če ni pri delodajalcu dogovorjena uporaba druge aplikacije.
(5) Delodajalec je dolžan delavca pisno obvestiti o vsakokratni napotitvi na delo v drugo prodajalno oziroma v drugo organizacijsko enoto skladno s prvim in drugim odstavkom tega člena najmanj 24 ur pred pričetkom dela v drugi prodajalni oziroma organizacijski enoti v drugem kraju. V pisni napotitvi se določi čas trajanja opravljanja takega dela, pri čemer se morata delavec in delodajalec dogovoriti o povračilu stroškov prevoza, vendar ne manj kot 100 % dnevne vozovnice, v primeru povračila javnega prevoza, v kolikor njegova običajna vozovnica ne krije stroška prevoza na delo in z dela na napoteno lokacijo. Kot pisna napotitev se lahko šteje tudi, če je delavec obveščen na elektronski naslov, katerega v uporabo nalaga delodajalec ali z uporabo druge informacijske tehnologije obveščanja, ki je v veljavi pri delodajalcu.
(6) V primeru, da se delodajalec z delavcem dogovori, da na kraj dela odpelje tudi sodelavce, se ob tem dogovorita tudi o povračilu stroškov prevoza. Delavcu, s katerim se delodajalec dogovori, da na kraj opravljanja dela odpelje sodelavce, se čas prebit na poti šteje v delovni čas, enako tudi njegovim dogovorjenim sopotnikom.
(7) Ne glede na predhodne določbe lahko delavec zavrne opravljanje dela v drugem kraju, če ne razpolaga z osebnim avtomobilom ali drugim ustreznim prevozom, pri čemer tovrstna zavrnitev ne šteje za odklonitev opravljanja dela. Kot drug ustrezen prevoz šteje javni prevoz, ki delavcu zagotavlja pravočasen prihod na delo in to največ 30 min pred začetkom dela in odhod z dela najkasneje v roku 30 min po zaključku dela.
(8) Upoštevaje naravo delovnega mesta, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi ali procese dela (kot. npr. logistika, IT, regijski vodje, režijsko delo itd.), se lahko delavec in delodajalec dogovorita, da se delo opravlja izven omejitev, navedenih v tem členu.

(1) Delavec je upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja bivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do kraja opravljanja dela.
(2) Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če se o tem sporazume z delodajalcem.
(3) Delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev, če teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od prebivališča delavca, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela.
(4) V primeru dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, pripada delavcu na ta dan, ob povračilu stroška izračunanega na podlagi tretjega odstavka tega člena, še povračilo stroška za prevoz z drugim ustreznim sredstvom.
(5) Če je bivališče delavca oddaljeno od delovnega mesta manj kot en kilometer, delavec ni upravičen do povračila stroška prevoza na delo in z dela.
(6) Višina povračila stroška prevoza na delo in z dela se določi v tarifni prilogi.
(7) V primeru, da delodajalec delavcu obračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje vsakokratno višino mesečne vozovnice, v odstotku, kot je določen v tarifni prilogi, je delavec, v primeru bolniške odsotnosti, upravičen do celotnega povračila stroška, ne glede na dneve bolniške odsotnosti. Ta določba se ne uporablja, če Ministrstvo za finance – Finančna uprava RS izda mnenje, da se ta strošek všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo prispevkov za socialno varnost.
(8) V primeru, da delodajalec delavcu obračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje vsakokratno višino mesečne vozovnice, v odstotku, ki je višji od tistega, ki je določen v tarifni prilogi, je delavec, v primeru bolniške odsotnosti, upravičen najmanj do višine povračila stroška enakega odstotku, kot je določen v tarifni prilogi, ne glede na dneve bolniške odsotnosti. Ta določba se ne uporablja, če Ministrstvo za finance – Finančna uprava RS izda mnenje, da se ta strošek všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo prispevkov za socialno varnost.
(1) Delavec je upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, in sicer od običajnega kraja bivališča do kraja opravljanja dela. V primeru, da delodajalec povrača strošek prevoza na delo in z dela izključno na podlagi mesečne vozovnice, se v primeru opravičene odsotnosti dnevi odsotnosti ne odštevajo, razen v primeru odsotnosti zaradi izrabe letnega dopusta.
(2) Če se zaradi razlogov na strani delavca stroški za prevoz na delo in z dela naknadno po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi povečajo, ima delavec pravico do povračila tako povečanih stroškov za prevoz na delo in z dela, če se o tem sporazume z delodajalcem.
(3) Delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev ali po najkrajši cestni povezavi od običajnega kraja bivališča delavca, do kraja opravljanja dela.
(4) Konkreten način povračila stroškov prevoza na delo in z dela se določi s kolektivno pogodbo na ravni delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca, pri čemer lahko kot način povračila določi povračilo stroškov javnega prevoza ali povračilo stroškov za vsak polni kilometer poti ali njuno kombinacijo.
(5) Če pri delodajalcu ni organiziranega sindikata, mora delodajalec predlog splošnega akta, ki določa način povračila stroškov prevoza na delo in z dela posredovati v mnenje svetu delavcev oziroma delavskemu zaupniku. Svet delavcev oziroma delavski zaupnik mora podati mnenje v roku osmih delovnih dni, delodajalec pa mora pred sprejemom splošnega akta posredovano mnenje obravnavati, se do njega pisno opredeliti, ter s tem seznaniti svet delavcev ali delavskega zaupnika in delavce, na pri delodajalcu običajen način.
(6) Če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika, mora o vsebini splošnega akta delodajalec pred njegovim sprejemom obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način.
(7) Če je bivališče delavca oddaljeno od delovnega mesta manj kot en kilometer, delavec ni upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela.
(8) Višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela se določi v tarifni prilogi.