(1) Ta zakon prenaša v slovenski pravni red naslednje direktive Skupnosti:
– Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/1/ES z dne 18. januarja 2006 o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (UL L št. 33, z dne 4. 2. 2006, str. 82; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/1/ES);
– Direktivo 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov, o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 in Direktive Sveta št. 91/439/EGS ter o razveljavitvi Direktive Sveta 76/914/EGS (UL L št. 226, z dne 10. 9. 2003, str. 4; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/59/ES).
(1) Ta zakon prenaša v slovenski pravni red naslednje direktive Skupnosti:
– Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/1/ES z dne 18. januarja 2006 o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (UL L št. 33 z dne 4. 2. 2006, str. 82), zadnjič spremenjeno z Direktivo (EU) 2022/738 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. aprila 2022 o spremembi Direktive 2006/1/ES o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (UL L št. 137 z dne 16. 5. 2022, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/1/ES);
– Direktivo (EU) 2022/2561 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov (UL L št. 330 z dne 23. 12. 2022, str. 46; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2022/2561/EU).
(2) Ta zakon določa organe in nosilce javnih pooblastil, ki so pristojni za izvajanje upravnih nalog, za izvajanje:
– Uredbe Sveta (EGS) št. 56/83 z dne 16. decembra 1982 o izvajanju Sporazuma o mednarodnem prevozu potnikov po cesti z občasnimi avtobusnimi prevozi (ASOR) (UL L št. 10, z dne 13. 1. 1983, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 56/83/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 3916/90 z dne 21. decembra 1990 o ukrepih, ki se sprejmejo v primeru krize na trgu cestnega prevoza blaga (UL L št. 375, z dne 31. 12. 1990, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 3916/90/EGS);
– Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2888/2000 z dne 18. decembra 2000 o razdelitvi dovolilnic za težka tovorna vozila, ki vozijo po Švici (UL L št. 336, z dne 30. 12. 2000, str. 9, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2888/2000/ES);
– Uredbe Komisije (ES) št. 2121/98 z dne 2. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 in Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 glede dokumentov za avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 268, z dne 3. 10. 1998, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Komisije 2121/98/ES);
– Uredbe Komisije (EU) št. 361/2014 z dne 9. aprila 2014 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede dokumentov za mednarodni avtobusni prevoz potnikov in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2121/98 (UL L št. 107 z dne 10. 4. 2014, str. 39), zadnjič popravljene s Popravkom (UL L št. 258 z dne 3. 10. 2015, str. 11), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 361/2014/EU);
– Uredbe Komisije (ES) št. 792/94 z dne 8. aprila 1994 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 3118/93 za prevoznike, ki opravljajo cestne prevoze tovora za lastne potrebe (UL L št. 92, z dne 9. 4. 1994, str. 13; v nadaljnjem besedilu: Uredba Komisije 792/94/ES);
– Uredbe Sveta (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, stran 51, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1071/2009/ES);
– Uredbe (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, str. 51.), zadnjič popravljene s Popravkom (UL L št. 209 z dne 24. 8. 2023, str. 10);
– Uredbe Sveta (ES) št. 1072/2009 z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, stran 72; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1072/2009/ES), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza (UL L št. 249 z dne 31. 7. 2020, str. 17);
– Uredbe Sveta (ES) št. 1073/2009 z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 61/2006 (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, stran 88; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1073/2009/ES);
– Uredbe Komisije (EU) št. 1213/2010 z dne 16. decembra 2010 o vzpostavitvi skupnih pravil o medsebojnem povezovanju nacionalnih elektronskih registrov podjetij cestnega prevoza (UL L št. 335 z dne 18. 12. 2010, stran 21; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1213/2010/ES);
– Uredbe (ES) št. 1370/2007 z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 (UL L št. 315 z dne 3. 12. 2007, stran 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1370/2007/ES;
– Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani (UL L št. 149 z dne 30. 4. 2021, str. 10), zadnjič spremenjenega s Sklepom št. 1/2023 Specializiranega odbora za sodelovanje v programih unije, ustanovljenega s členom 8(1), točka (s), Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani, z dne 4. decembra 2023 o sprejetju protokolov I in II ter spremembi Priloge 47 k Sporazumu o trgovini in sodelovanju (UL L št. 2023/2731 z dne 5. 12. 2023), (v nadaljnjem besedilu: sporazum o trgovini in sodelovanju);
(3) S tem zakonom se ureja izvajanje Sklepa Komisije z dne 17. decembra 2009 o minimalnih zahtevah glede podatkov, ki morajo biti vneseni v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza (UL L št. 339 z dne 22. 12. 2009, stran 36).

(1) Strokovno tehnične, organizacijske, razvojne in nekatere upravne naloge na področju prevoza blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu in potnikov v mednarodnem cestnem prometu ter razvojne naloge na področju prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu izvajata ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) in ministrstvo, pristojno za javni potniški promet v notranjem in čezmejnem prometu (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo za JPP).
(2) Ministrstvo opravlja naslednje naloge:
1. priprava predlogov zakonov in izdajanje podzakonskih predpisov s področij cestnih prevozov blaga in prevozov v mednarodnem prevozu potnikov v cestnem prometu;
2. vodenje evidenc in registrov iz prvega odstavka 15. člena tega zakona;
3. pridobivanje dovolilnic od drugih držav in izmenjava teh z njimi;
4. spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev ter razvojne naloge s področja cestnih prevozov;
5. izdaja odločb za tuje prevoznike o prepovedi izvajanja prevozov v Republiki Sloveniji;
6. opravljanje nalog nacionalne kontaktne točke in izmenjava informacij z drugimi državami članicami v skladu z 18. členom Uredbe 1071/2009/ES;
7. izdaja dovoljenj in aktov, določenih s tem zakonom in predpisi Evropske unije s področja cestnih prevozov;
8. izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaže;
9. izdaja in odvzem dovoljenj ter izvajanje drugih upravnih nalog organov države članice v skladu z Uredbo 1073/2009/ES, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 56/83/EGS, Uredbo Sveta 3916/90/EGS, Uredbo 1072/2009/ES, razen če zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Komisije 2121/98/ES Uredbo 361/2014/EU in Uredbo Komisije 792/94/ES;
10. izdaja dovolilnic in potniških spremnic za občasne prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
11. izdaja in odvzem dovoljenj za izmenične prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
12. izvajanje drugih upravnih nalog po mednarodnih sporazumih s področja prevozov blaga v cestnem prometu, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami, če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa;
13. vodenje registra mednarodnih linij in voznih redov;
14. izvajanje drugih upravnih nalog po mednarodnih sporazumih s področja prevozov potnikov v cestnem prometu, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami, če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa.
(3) Ministrstvo za JPP opravlja naslednje naloge:
1. priprava predlogov zakonov in izdajanje podzakonskih predpisov s področja javnega potniškega prometa v notranjem in čezmejnem prometu;
2. vodenje prometne politike na področju cestnih prevozov;
3. vodenje evidenc in registrov iz drugega odstavka 15. člena tega zakona;
4. spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev ter razvojne naloge s področja cestnih prevozov;
5. razvijanje javnega linijskega avtobusnega medkrajevnega avtobusnega potniškega prometa in pospeševanje gospodarskih javnih služb;
6. razvijanje informacijskega sistema javnega potniškega prometa;
7. razvijanje drugih oblik javnega potniškega prometa;
8. izdaja dovoljenj za posebne linijske prevoze, na katerih se lahko vozijo tudi naključni potniki;
9. odločanje o pravicah težko in težje gibalno oviranih študentov do brezplačnega prevoza ali brezplačnega prilagojenega prevoza;
10. reševanje reklamacij glede uporabe enotne vozovnice na drugi stopnji;
11. vodenje registra posebnih linijskih prevozov;
12. vodenje evidence subvencij prevoza;
13. vodenje evidence integriranega javnega potniškega prometa;
14. oglaševanje in informiranje;
15. podpora uporabnikom.

(1) Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije in Gospodarski zbornici Slovenije se podeli javno pooblastilo izdajanja licenc in dovolilnic (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj licenc).
(2) Na podlagi podeljenega javnega pooblastila se izvajajo naslednje upravne naloge:
– opravlja naloge, opredeljene v 10. členu Uredbe 1071/2009;
– pripravlja poročila ministrstvu, pristojnemu za promet, skladno s 26. členom Uredbe 1071/2009/ES, 17. členom Uredbe 1072/2009/ES in četrtim odstavkom 28. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izdaja Licenco Skupnosti in izvodov licence Skupnosti na podlagi 4. člena Uredbe 1072/2009/ES in 4. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izdaja potrdila za voznike na podlagi 5. člena Uredbe 1072/2009/ES;
– opravlja naloge iz 6. in 7. člena Uredbe 1072/2009/ES;
– izvajata ukrepe na podlagi 12. člena in prvega odstavka 13. člena Uredbe 1072/2009/ES;
– odvzema licence Skupnosti na podlagi prvega odstavka 21. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izvajata ukrepe na podlagi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izdaja, zavrača izdajo ter odvzema licence in izvode licenc na podlagi tega zakona;
– deli dovolilnice za mednarodni prevoz blaga domačim prevoznikom, vključno s CEMT dovolilnicami;
– izdaja potrdila za opravljanje mednarodnih prevozov oseb za lastne potrebe na podlagi Uredbe 1073/2009/ES in Uredbe Komisije 2121/98/ES Uredbe 361/2014/EU;
– izdajanje oznake za avtotaksi prevoze s podatki o prevozniku in številko licence na podlagi tega zakona;
– druge naloge, ki jih ta zakon izrecno določa za izdajatelja.
(3) Izdajatelj licenc mora upravne naloge iz prejšnjega odstavka izvajati najmanj na enem mestu v Republiki Sloveniji.
(4) Izdajatelj licenc odgovarja v skladu z zakonom za škodo, ki jo povzroči s svojim protipravnim ravnanjem njegova oseba ali organ pri izvajanju javnega pooblastila.

(1) V evidenci izdanih licenc, licenc Skupnosti in dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov se vodijo naslednji podatki:
– številka, veljavnost in status izdane licence, licence Skupnosti in dovoljenja Skupnosti ter njihovih izvodov;
– za katero vrsto prevozov je bila licenca, licenca Skupnosti in dovoljenje Skupnosti izdana;
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika ali samostojne podjetnice posameznice (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče osebe, ki je pri prevozniku odgovorna za prevoze in je za to ustrezno usposobljena oziroma ima pridobljeno ustrezno kvalifikacijo, podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil upravljavec prevozov, in datum izdaje potrdila o usposobljenosti ali certifikata o poklicni kvalifikaciji;
– podatki o kaznovanosti imetnika licence za kazniva dejanja in prekrške, ki so podlaga za odvzem licence;
– podatki o kapitalu, rezervah in drugih finančnih sredstvih, ki jih ima na razpolago prevoznik in s katerimi dokazuje ustrezno finančno sposobnost v skladu s tem zakonom.
(2) V evidenci voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu, se vodijo naslednji podatki:
– ime in priimek, EMŠO ali za tuje državljane, ki nimajo določene EMŠO v Republiki Sloveniji, datum rojstva, davčna številka, fotografija voznika ter stalno in začasno prebivališče voznika;
– številka, kraj in datum izdaje ter veljavnost vozniškega dovoljenja;
– kategorije vozila, za katero velja vozniško dovoljenje, morebitne opombe, uradni zaznamki in izrečeni ukrepi;
– podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil voznik;
– številka, datum izdaje in izdajatelj potrdila o usposobljenosti ali certifikata o poklicni kvalifikaciji;
– številka, datum izdaje in veljavnost izkaznice o usposobljenosti voznika.
(3) V evidenci vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu, se vodijo naslednji podatki:
– registrska označba, vrsta, znamka in tip vozila ter številka šasije;
– leto izdelave, moč motorja v KW, delovna prostornina motorja;
– masa vozila, največja dovoljena masa, za vozila za prevoz potnikov število sedežev in stojišč;
– datum, kraj in registrska označba prve registracije;
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma osebno ime in stalno prebivališče oziroma sedež lastnika vozila;
– ekološka kakovost vozil (euro 1, 2 …);
– številka in veljavnost prometnega dovoljenja.
(4) V evidenci izdanih potrdil za opravljanje mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– številka, veljavnost in status izdanega potrdila;
– registrska označba, vrsta, znamka, tip in številka šasije vozila, za katero je izdano potrdilo.
(5) V evidenci izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– znamka, tip, registrska označba, številka šasije in ekološka kakovost vozil, s katerimi opravlja prevoze blaga;
– osebna imena in EMŠO voznikov, ki delajo pri prevozniku;
– podatki o številu dovolilnic, ki jih prevoznik želi prejeti oziroma o njegovih vlogah za dodelitev dovolilnic po vrsti dovolilnice in po želeni količini;
– podatki o dovolilnicah, ki jih je prevoznik prejel, pravilno ali nepravilno uporabil, in o neuporabljenih dovolilnicah po vrsti, številu, številki dovolilnice in registrski označbi vozila, s katerim je bila dovolilnica uporabljena.
(6) V evidenci izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku, se vodijo naslednji podatki:
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče voznika;
– podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil voznik;
– vrsta razmerja in akta, na podlagi katerega voznik dela pri prevozniku.
(7) V registru voznih redov v notranjem linijskem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki iz voznih redov, ki jih izvaja posamezni prevoznik.
(8) V registru posebnih linijskih prevozov potnikov se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o liniji, voznem redu, daljinarju in itinerarju linij;
– podatki o številu in vrsti potnikov;
– podatki o izvajanju, financiranju in trajanju sklenjene pogodbe;
– podatki o podizvajalcih;
– številka in veljavnost izdanega dovoljenja.
(9) V evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu in evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje prevoza na klic se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o liniji in voznem redu;
– številka in veljavnost izdanega dovoljenja;
– podatki o podizvajalcih ali podizvajalkah.
(10) V evidenci izdanih dovolilnic ali dovoljenj za opravljanje občasnih ali izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, ki mu je bila izdana dovolilnica oziroma dovoljenje, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče,
– številka dovolilnice oziroma dovoljenja in datum izdaje.
(11) Osebni podatki se v evidencah in registrih iz tega člena zbirajo in vodijo zaradi nadzora nad izvajanjem tega zakona in zakona, ki ureja varnost cestnega prometa.
(12) V evidenci subvencije prevoza se za uveljavljanje pravic upravičencev in izvajalcev ter nadzora nad izvajalci subvencioniranega prevoza vodijo naslednji podatki upravičenca do subvencioniranega prevoza:
1. ime in priimek, stalno in začasno prebivališče (država, občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti), fotografija in EMŠO;
2. status upravičenca v obdobju koriščenja subvencije;
3. bivališče med izobraževanjem (občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti);
4. ime in priimek, naslov (država, občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti) in EMŠO (oziroma druga matična oznaka za osebe iz druge države) zakonitega zastopnika;
5. ime, naslov in matična številka vzgojno-izobraževalnega zavoda oziroma visokošolskega zavoda;
6. ime, evidenčna številka, naslov lokacije izvajanja vzgojno-izobraževalnega ali študijskega programa in letnik vpisa, podatki o praktičnem izobraževanju: naziv in naslov organizacije, kjer se izvaja praktično izobraževanje, obdobje in število dni opravljanja praktičnega izobraževanja v tednu;
7. vrsta subvencionirane vozovnice (mesečna vozovnica, vozovnica za deset voženj na mesec);
8. razdalja od kraja bivanja do kraja izobraževanja ali razdalja od kraja bivanja do kraja vadbe;
9. seznam relacij od kraja bivanja do kraja izobraževanja (izvajalec prevoza, ime vstopne in izstopne postaje oziroma postajališča, smer vožnje, vrsta prometa, kilometrska razdalja za posamezno relacijo in seznam območij (območje Slovenije, območje mestnega prometa);
10. edinstvena številka kartice;
11. status registriranega športnika, veljavnost tekmovalne licence (če uveljavlja pravico do subvencioniranega oziroma brezplačnega prevoza za registriranega športnika);
12. status študenta s posebnimi potrebami (v primeru, ko oseba uveljavlja pravico do brezplačnega prevoza oziroma brezplačnega prilagojenega prevoza za težje in težko gibalno ovirane študente);
13. telefonska številka oziroma elektronski naslov vlagatelja;
14. seznam izdanih vozovnic: izdajatelj vozovnice (naziv izdajatelja, davčna številka, matična številka, šifra in sedež izdajatelja), relacija (vstopna in izstopna postaja, smer potovanja), vrsta in številka izdane vozovnice, datum izdaje vozovnice, obdobje njene veljavnosti, njena polna cena, cena vozovnice, ki jo plača upravičenec, višina subvencije;
15. evidenca validacij (izvajalec prevoza, oznaka registrirane linije, oznaka vožnje, enolična oznaka kartice, vstopna postaja, datum in ura validacije).
(13) V evidenci enotne vozovnice se za uveljavljanje pravic uporabnikov in izvajalcev, nadzor nad izvajalci ter upravljanje odnosov z uporabniki vodijo naslednji podatki:
1. ime in priimek, stalno in začasno prebivališče (država, občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti), fotografija in EMŠO;
2. telefonska številka oziroma elektronski naslov uporabnika;
3. enolična oznaka kartice;
4. seznam relacij (ime vstopne in izstopne postaje oziroma postajališča, smer vožnje, vrsta prometa, kilometrska razdalja za posamezno relacijo);
5. seznam izdanih vozovnic (enolična oznaka validacije, izvajalec prevoza, vrsta vozovnice);
6. evidenca validacij (izvajalec oznaka registrirane linija, oznaka vožnje, enolična oznaka kartice, vstopna postaja, datum in ura validacije);
7. status uporabnika, na podlagi katerega v skladu s 114.b členom tega zakona uveljavlja pravico do brezplačne vozovnice, in območje veljavnosti vozovnice.
(14) V evidenci strokovnih oseb izvajalcev IJPP se za uveljavljanje pravic in nadzora nad izvajalci vodijo naslednji podatki:
1. ime in priimek, stalno in začasno prebivališče (država, občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti), EMŠO;
2. enolična oznaka službene kartice izvajalca;
3. podatki o prijavi in odjavi v aplikacijo zbirke IJPP (dan, ura, lokacija);
4. vloga strokovne osebe izvajalca (npr. voznik, prodajalec, kontrolor, prometnik, upravnik informacijskega sistema pri izvajalcu);
5. evidenca nalog, izvedenih v vlogi izvajalca.
(15) V evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje prevoza na klic se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o liniji;
– številka in veljavnost izdanega dovoljenja;
– podatki o podizvajalcih ali podizvajalkah.

(1) Evidence in registri iz 15. člena tega zakona se vodijo kot centralna informatizirana zbirka. Ministrstvo in ministrstvo za JPP pridobita podatke, navedene v prejšnjem členu, na podlagi elektronske povezave iz evidenc in registrov, ki jih vodijo ministrstvo, organ JPP, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: finančna uprava), ministrstvo, pristojno za javno upravo, ministrstvo, pristojno za zagotavljanje elektronskih storitev javne uprave, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, policija, sodni register, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izdajatelj licenc, Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, organi, pristojni za inšpekcijski nadzor nad cestnim prometom, in pravni subjekti, ki so vključeni v sistem financiranja integriranih linij.
(2) Organi in organizacije, navedeni v prejšnjem odstavku, zagotovijo ministrstvu in ministrstvu za JPP in izdajatelju licenc ustrezen neposreden elektronski dostop do evidenc in registrov, ki jih vodijo in v katerih so podatki, navedeni v prejšnjem členu, ter ustrezen elektronski prenos teh podatkov v evidence in registre iz prejšnjega člena. Ministrstvo in ministrstvo za JPP, izdajatelj licenc in organ JPP te podatke zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo za izvajanje nalog po tem zakonu. Za potrebe izvajanja pridobivanja temeljnih kvalifikacij voznikov in rednega usposabljanja izpitni centri iz 41. člena tega zakona podatke iz prve in druge alineje drugega odstavka prejšnjega člena obdelujejo, posredujejo in uporabljajo, podatke iz četrte, pete in šeste alineje pa zbirajo, obdelujejo, posredujejo in uporabljajo.
(3) Ministrstvo za JPP, za namene odločanja o pravici vlagatelja do subvencioniranega prevoza poveže Evidenco subvencij prevoza s Centralno evidenco udeležencev vzgoje in izobraževanja ter Evidenčnim in informacijskim sistemom visokega šolstva v Republiki Sloveniji, ki ju vodi ministrstvo, pristojno za izobraževanje, tako, da na podlagi podatka o EMŠO vlagatelja pridobi naslednje njegove osebne podatke: Ministrstvo za JPP za namene odločanja o pravici vlagatelja do subvencioniranega prevoza poveže evidenco subvencij prevoza s centralno evidenco udeležencev vzgoje in izobraževanja, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za vzgojo in izobraževanje, ter evidenčnim in informacijskim sistemom visokega šolstva v Republiki Sloveniji, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, tako da na podlagi podatka o EMŠO vlagatelja pridobi naslednje njegove osebne podatke:
– ime in priimek,
– status v obdobju koriščenja subvencije prevoza,
– stalno ali začasno prebivališče (občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti, za naslove v tujini pa država in podatki o prebivališču),
– ime, naslov in matična številka vzgojno-izobraževal- nega zavoda oziroma visokošolskega zavoda,
– ime, naslov in evidenčna številka vzgojno-izobraževal- nega ali študijskega programa;
– podatek o tem, ali upravičenec biva v dijaškem oziroma študentskem domu, ter podatek o koriščenju subvencioniranega bivanja študentov;
– podatek o starosti upravičenca ob prvem vpisu v javno veljavni izobraževalni ali študijski program,
– letnik vpisa.
(4) Ministrstvo za JPP za odločanje o pravici mladoletnega vlagatelja do subvencioniranega prevoza poveže evidenco subvencij prevoza s Centralnim registrom prebivalstva, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, tako da na podlagi podatka o EMŠO mladoletnega vlagatelja pridobi naslednje osebne podatke zakonitega zastopnika:
– ime in priimek,
– stalno prebivališče (država, občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti, za naslove v tujini pa država in podatki o prebivališču).
(5) Vloga za subvencionirano vozovnico se vnese v evidenco ministrstva za JPP. Spletno vlogo vloži upravičenec oziroma njegov zakoniti zastopnik v sistem e-uprave. Pisno vlogo sprejme izvajalec ali pooblaščeni prodajalec in jo vnese v evidenco ministrstva. Na podlagi odločitve o upravičenosti vlagatelja do subvencije za prevoz se izda enotna subvencionirana vozovnica. Izvajalec ali pooblaščeni prodajalec pridobi iz evidence subvencij prevoza za izdajo enotne vozovnice in izvajanje nadzora nad uporabo subvencioniranih vozovnic na podlagi podatka o EMŠO upravičenca do subvencije, podatke o:
– številki potrjene vloge oziroma odločbe o upravičenosti do subvencije;
– višini subvencije;
– obdobju upravičenosti do subvencije.
(6) Podatki v evidencah iz prvega odstavka 15. člena tega zakona se hranijo:
1. v evidenci iz 1. točke deset let po roku, do katerega velja licenca Skupnosti ali izvod licence;
2. v evidenci iz 2. in 3. točke šest let po koncu aktivnosti voznika oziroma po poteku veljavnosti zadnje registracije vozila;
3. v evidenci iz 4. točke pet let po koncu opravljanja prevozov za lastne potrebe;
4. v evidenci iz 5. točke za zadnjih pet let;
5. v evidenci iz 6. in 7. točke dve leti po poteku veljavnosti potrdila oziroma dovoljenja;
6. v evidenci iz 8. točke za zadnji dve leti;
7. v evidenci iz 9. točke deset let po roku do katerega velja licenca Skupnosti.
(7) Podatki v evidencah iz drugega odstavka 15. člena tega zakona se hranijo:
1. v registrih iz 1. in 2. točke deset let po vpisu;
2. v evidenci iz 3. točke dve leti po vpisu v evidenco, potem se brišejo;
3. v evidenci iz 4. točke dve leti po vpisu v evidenco, potem se brišejo;
4. v evidenci iz 5. točke dve leti po vpisu v evidence, potem se brišejo;
5. v registru iz 6. točke deset let po vpisu;
6. podatki o validacijah iz 15. točke dvanajstega odstavka 16. člena tega zakona se brišejo po dveh mesecih od vpisa v evidence;
7. podatki o validacijah iz 6. točke trinajstega odstavka 16. člena tega zakona se brišejo po dveh mesecih od vpisa v evidence.
(8) Po poteku rokov iz prejšnjega odstavka se podatki hranijo trajno v zbirki dokumentarnega gradiva.
(9) Podatki iz prejšnjega člena se lahko posredujejo tudi drugim državnim organom, če ti to zahtevajo in podatke potrebujejo pri svojem delu. Podatki iz prejšnjih odstavkov, ki se nanašajo na določenega prevoznika, se lahko posredujejo prevozniku, če to zahteva.
(10) Ministrstvo za JPP, izdajatelj licenc in organ JPP zagotovijo inšpektoratu, pristojnemu za področje prometa, dostop do podatkov iz evidenc iz 15. in 16. člena tega zakona z neposredno računalniško povezavo in z možnostjo dostopanja do teh podatkov z uporabo GPRS ali druge ustrezne tehnologije.
(10) Ministrstvo za JPP, izdajatelj licenc in organ JPP zagotovijo inšpektoratu, pristojnemu za področje prometa, in inšpektoratu, pristojnemu za področje javnega potniškega prometa v notranjem cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu: inšpektorat, pristojen za področje JPP), dostop do podatkov iz evidenc iz 15. in 16. člena tega zakona z neposredno računalniško povezavo in z možnostjo dostopanja do teh podatkov z uporabo GPRS ali druge ustrezne tehnologije v skladu s pristojnostmi za nadzor posameznega inšpektorata.
(11) Evidenca iz drugega odstavka prejšnjega člena se za namen preverjanja podatkov iz prve alineje drugega odstavka prejšnjega člena poveže s Centralnim registrom prebivalstva, določenim v zakonu, ki ureja centralni register prebivalstva, za podatke iz druge in tretje alineje pa z evidenco o vozniških dovoljenjih, določeno z zakonom, ki ureja voznike. Kot povezovalni znak se uporabljajo ime, priimek in EMŠO.
(12) Evidenca iz dvanajstega odstavka prejšnjega člena se za namen odločanja o pravici do brezplačnega oziroma subvencioniranega prevoza za registrirane športnike poveže z evidenco registriranih in kategoriziranih športnikov, ki se vodi na podlagi zakona, ki ureja področje športa. Kot povezovalni znak se uporabljajo ime, priimek in EMŠO upravičenca. Iz evidence registriranih in kategoriziranih športnikov se pridobijo podatki o statusu registriranega športnika in veljavnosti tekmovalne licence.
(13) Evidenca iz trinajstega odstavka prejšnjega člena se za namen odločanja o pravici do prevoza oziroma brezplačnega prevoza poveže s Centralnim registrom prebivalstva, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, evidenco upokojencev, ki jo na podlagi zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje, vodi Zavod za pokojninsko zavarovanje Slovenije, evidenco o imetnikih evropske kartice ugodnosti za invalide, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, in evidenco vojnih veteranov, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za vojne veterane. Ministrstvo za JPP na podlagi EMŠO vlagatelja pridobi naslednje osebne podatke upravičenca:
– ime in priimek,
– stalno ali začasno prebivališče (občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti, za naslove v tujini pa država in podatki o prebivališču),
– podatek o starosti upravičenca
– podatek o statusu upokojenca,
– podatek o statusu vojnega veterana.
(13) Evidenca iz trinajstega odstavka prejšnjega člena se za namen odločanja o pravici do prevoza oziroma brezplačnega prevoza poveže s Centralnim registrom prebivalstva, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, evidenco upokojencev, ki jo na podlagi zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje, vodi Zavod za pokojninsko zavarovanje Slovenije, evidenco poklicnih upokojencev, ki jo na podlagi zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje, vodi Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, evidenco o imetnikih EU kartice ugodnosti za invalide, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, in evidenco vojnih veteranov, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za vojne veterane. Ministrstvo za JPP na podlagi EMŠO vlagatelja pridobi naslednje osebne podatke upravičenca:
– osebno ime;
– stalno ali začasno prebivališče (občina, naselje, ulica, hišna številka z dodatkom in podatki o pošti, za naslove v tujini pa država in podatki o prebivališču);
– datum rojstva;
– podatek o statusu upokojenca;
– podatek o statusu vojnega veterana

(1) Podatki v naslednjih evidencah iz 15. člena tega zakona so javni v celoti v:
– evidenci izdanih licenc, licenc Skupnosti dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov, razen podatka o EMŠO in podatkov o kaznivih dejanjih in prekrških imetnika licence;
– evidenci izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu, razen podatka o EMŠO;
– evidenci izdanih potrdil za opravljanje prevozov potnikov za lastne potrebe, razen podatka o EMŠO;
– registru voznih redov v notranjem linijskem prometu, razen podatka o EMŠO;
– registru posebnih linijskih prevozov, razen podatka o EMŠO;
– evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu, razen podatka o EMŠO;
– evidenci izdanih dovolilnic za opravljanje občasnih in izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu, razen podatka o EMŠO;
– evidenci izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku, razen podatkov o EMŠO in stalnem prebivališču.
(2) V evidenci voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu, niso javni podatki o osebnem imenu, EMŠO voznika oziroma datum rojstva za tuje državljane, ki nimajo EMŠO,in podatki o usposobljenosti oziroma pridobljeni poklicni kvalifikaciji.
(3) V evidenci vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu, nista javna podatka o registrski označbi in ekološki kakovosti vozil.

(1) Strokovno usposobljenost upravljavca prevozov izkazuje fizična oseba, ki je uspešno opravila preizkuse znanja, ki obsegajo najmanj potrebna znanja iz civilnega, gospodarskega, delovnega in socialnega prava, davčnih predpisov, poslovnega in finančnega vodenja podjetja, dostopa do trga prevozov v cestnem prometu, tehničnih standardov in vidikov poslovanja ter varnosti v cestnem prometu. Za pridobitev licence za prevoze v notranjem cestnem prometu so predpisana znanja omejena na predmete, ki se nanašajo na take prevoze, kar mora biti razvidno iz spričevala o preizkusu znanja. Osebe z določeno višješolsko, visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo so lahko oproščene usposabljanja in izpita iz tistih predmetov, ki so jih uspešno opravile v okviru svojega izobraževanja.
(2) Preizkuse znanja iz prejšnjega odstavka opravlja komisija, ki jo imenuje minister. Stroške opravljanja izpita nosi kandidat ali kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat). Vsa organizacijska, strokovna in tehnična opravila za komisijo za preizkus znanja opravi izvajalec, ki ga izbere Ministrstvo za promet na podlagi javnega razpisa.
(3) Minister podrobneje predpiše zlasti vsebino znanj iz prvega odstavka tega člena, obliko in način opravljanja izpita, obliko in vsebino spričevala o opravljenem izpitu, izobrazbo, na podlagi katere je oseba lahko oproščena opravljanja izpita iz tistih predmetov, ki jih je uspešno opravila v okviru izobraževanja ter sestavo in način imenovanja komisije.
 (1) Strokovno usposobljenost upravljavca prevoza izkazuje fizična oseba, ki je uspešno opravila preizkuse znanja, ki obsegajo najmanj potrebno znanje iz civilnega, gospodarskega, delovnega in socialnega prava, davčnih predpisov, poslovnega in finančnega vodenja podjetja, dostopa do trga prevozov v cestnem prometu, tehničnih standardov in vidikov poslovanja ter varnosti v cestnem prometu. Za pridobitev licence za prevoze v notranjem cestnem prometu je predpisano znanje omejeno na predmete, ki se nanašajo na take prevoze, kar mora biti razvidno iz spričevala o preizkusu znanja. Osebe z določeno višješolsko, visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo so lahko oproščene usposabljanja in preizkusa znanja iz tistih predmetov, ki so jih uspešno opravile v okviru svojega izobraževanja.
(2) Preizkuse znanja iz prejšnjega odstavka izvaja komisija, ki jo imenuje minister. Člani komisije za preizkus znanja morajo imeti izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki ustreza izobrazbi druge stopnje, in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju cestnega prometa. Stroške opravljanja preizkusa znanja poravna kandidat ali kandidatka za upravljavca prevoza (v nadaljnjem besedilu: kandidat za upravljavca prevoza).
(3) Kandidatu za upravljavca prevoza, ki je opravil preizkus znanja v drugi državi članici Skupnosti, se v postopku izdaje licence prizna potrdilo o strokovni usposobljenosti, če dokaže, da je v državi članici Skupnosti, ki je izdala navedeno potrdilo, izpolnil pogoj običajnega prebivališča ali je v tej državi v času opravljanja preizkusa znanja delal najmanj šest mesecev. Izpolnjevanje navedenih pogojev preveri izdajatelj licenc v postopku izdaje licence.
(4) Organizacijska, strokovna in tehnična opravila za komisijo za preizkus znanja opravlja en ali več izvajalcev, ki jih na podlagi javnega razpisa izbere ministrstvo.
(5) Merila za izbiro na javnem razpisu so:
– ustrezen prostor, ki je na lokaciji naslova izvajalca oziroma drugi lokaciji, ki izpolnjuje enake pogoje kot lokacija na naslovu sedeža podjetja izvajalca in omogoča izvedbo preizkusa znanja in hrambo arhiva preizkusov znanja;
– programska in računalniška oprema, ki omogoča elektronsko prijavo na preizkus znanja, evidentiranje podatkov o kandidatih za upravljavca prevoza in opravljenih preizkusih znanja, izdajanje ustreznih spričeval ter naključno izbiranje izpitnih vprašanj;
– ponudbena cena;
– ustrezno usposobljeni kadri za organizacijo izvedbe preizkusa znanja.
(6) Minister izda pooblastilo izbranemu izvajalcu oziroma izvajalcem za deset let. Izbrani izvajalec oziroma izvajalci morajo celotno obdobje izpolnjevati naslednje pogoje:
– imeti ustrezen prostor, ki je na lokaciji naslova izvajalca oziroma drugi lokaciji, ki izpolnjuje enake pogoje kot lokacija na naslovu sedeža podjetja izvajalca in omogoča izvedbo preizkusa znanja in hrambo arhiva izvedenih preizkusov znanja;
– imeti programsko in računalniško opremo, ki omogoča elektronsko prijavo na preizkus znanja, evidentiranje podatkov o kandidatih za upravljavca prevoza in opravljenih preizkusih znanja, izdajanje ustreznih spričeval in naključno izbiranje izpitnih vprašanj;
– imeti ustrezno usposobljene kadre za izvedbo preizkusa znanja.
(7) Inšpekcijski nadzor nad izpolnjevanjem pogojev iz prejšnjega odstavka in izvajanjem preizkusa znanja iz prvega odstavka tega člena izvaja inšpektorat, pristojen za področje prometa.
(8) Minister odvzame pooblastilo izvajalcu, če ne izpolnjuje pogojev iz šestega odstavka tega člena ali na podlagi predloga inšpektorata.
(9) Minister podrobneje predpiše vsebino znanja iz prvega odstavka tega člena, stroške dela komisije iz drugega odstavka tega člena, obliko in način opravljanja preizkusa znanja, obliko in vsebino spričevala o opravljenem preizkusu znanja, izobrazbo, na podlagi katere je oseba lahko oproščena opravljanja preizkusa znanja iz tistih predmetov, ki jih je uspešno opravila v okviru izobraževanja, sestavo in način imenovanja komisije ter podrobnejše pogoje iz šestega odstavka tega člena glede prostorov, opreme in ustreznosti kadrov.

(1) Licenca se izda za dobo petih let, izvod licence za posamezno vozilo pa za čas veljavnosti licence.
(2) Izvod licence vsebuje podatke o izdajatelju licenc, firmi in sedežu oziroma naslovu prevoznika, številki licence in datumu veljavnosti licence, vrsti prevozov, ki se z vozilom lahko opravljajo iz naslova izdane licence, morebitne opombe, datum izdaje izvoda, zaporedno številko izvoda, žig in podpis.
(3) Izdajatelj licenc izda prevozniku izvod licence za toliko vozil, kolikor jih uporablja za izvajanje prevozov v cestnem prometu in za kolikor vozil izpolnjuje pogoj primernega finančnega položaja.
(4) Licence in izvodi licence za posamezna vozila niso prenosljivi na drugega prevoznika.
(5) Izvirnik licence se hrani na sedežu prevoznika. Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu oziroma med vožnjo pa mora imeti voznik v vozilu izvod licence.
(6) Minister predpiše obliko in vsebino zahteve za izdajo licence, obliko in vsebino licence in njenih izvodov, lahko pa tudi podrobneje uredi druga vprašanja pridobitve in odvzema licence.

(1) Za potrebe vodenja nacionalnega elektronskega registra se od inšpekcijskih služb, policije ali finančne uprave pridobijo podatki o podjetjih in upravljavcih prevoza s sedežem v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah ter kršitvah predpisov s področij navedenih v točki b) prvega odstavka 6. člena Uredbe 1071/2009/ES. Pri tem se upoštevajo kršitve, za katere je postopek pravnomočno končan.
(2) Za potrebe vodenja nacionalnega elektronskega registra izdajatelj licenc od organov iz prvega odstavka pridobi podatke, določene v Sklepu Komisije z dne 17. decembra 2009 o minimalnih zahtevah glede podatkov, ki morajo biti vneseni v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza (UL L št. 339 z dne 22. 12. 2009, str. 36; v nadaljnjem besedilu: Sklep 2009/992/EU) po sistemu elektronske izmenjave na podlagi protokola ali z neposrednim vnosom v nacionalni elektronski register.
(3) Organi iz prvega odstavka tega člena lahko za potrebe odločanja v postopkih o izreku sankcij za kršitve dostopajo do podatkov iz elektronskega registra iz točk e) in f) e), f), g), h) in i) drugega odstavka 16. člena Uredbe 1071/2009/ES.
(4) Nacionalni elektronski register vsebuje poleg podatkov iz Sklepa 2009/992/EU, še podatke o enotni matični ter davčni številki upravljavca prevoza, ki se za potrebe navedenega registra pridobijo po uradni dolžnosti, ter s tem, da so vsi navedeni podatki varovani v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov.
(5) Ministrstvo opravlja naloge nacionalne kontaktne točke kot pristojni organ, določen za izmenjavo informacij z drugimi državami članicami Skupnosti, ki so vnesene v nacionalni elektronski register iz 16. člena Uredbe 1071/2009/ES in se izmenjujejo v evropskem registru podjetij cestnega prevoza (ERRU), kot je določeno z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/480 z dne 1. aprila 2016 o vzpostavitvi skupnih pravil o medsebojnem povezovanju nacionalnih elektronskih registrov podjetij cestnega prevoza in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1213/2010 (UL L št. 87 z dne 2. 4. 2016, str. 4), zadnjič spremenjeno z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2023/2381 z dne 29. septembra 2023 (UL L št. 2023/2381 z dne 5. 10. 2023).
(6) Informacije iz prejšnjega odstavka se uporabljajo le za namen, za katerega so bile zahtevane. Medsebojno upravno sodelovanje in pomoč za namen tega člena se izvaja brezplačno.

(1) Voznik domačega prevoznika ali prevoznika Skupnosti mora imeti med vožnjo v vozilu:
– veljaven izvod licence, licence Skupnosti ali dovoljenja Skupnosti prevoznika, za katerega opravlja prevoz;
– veljavno vozniško dovoljenje z vpisano kodo Skupnosti, ki izkazuje pridobljeno temeljno kvalifikacijo voznika ali veljavno izkaznico o vozniških kvalifikacijah ali spričevalo o strokovni usposobljenosti, izdano v skladu z oddelkom 1 dela B priloge ROAD-1 sporazuma o trgovini in sodelovanju;
– potrdilo iz 34. člena tega zakona, če opravlja mednarodni prevoz oseb za lastne potrebe z vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev;
– pisno pogodbo o najemu oziroma zakupu ali lizingu ali drugo pogodbo, na podlagi katere ima pravico uporabljati vozilo (npr. pogodba o lizingu ...), če prevoznik ni lastnik vozila;
– če vozilo vozi voznik, ki ni državljan ene od držav članic Skupnosti, mora imeti v vozilu potrdilo v skladu z Uredbo 1072/2009/ES, s katerim pristojni organ države članice, v kateri ima prevoznik sedež, potrjuje, da ta voznik dela pri prevozniku skladno z zakoni ali drugimi predpisi o pogojih zaposlitve in poklicnega usposabljanja voznikov;
– pri opravljanju mednarodnih prevozov vsa dovoljenja oziroma dovolilnice, če so za ta prevoz zahtevane s predpisi Skupnosti, mednarodnimi sporazumi ali zakoni, veljavnimi v Republiki Sloveniji;
– pri opravljanju linijskih prevozov potnikov v notranjem cestnem prometu kopijo veljavnega voznega reda za linijo, na kateri takrat opravlja prevoz, oziroma možnost njegovega izpisa;
– pri opravljanju stalnih izvenlinijskih prevozov dovoljenje lokalne skupnosti, potrjen cenik in obrazec za izvajanje stalnega izvenlinijskega prevoza;
– pri opravljanju občasnega prevoza potnikov pisno ali elektronsko dokazilo o občasnem prevozu potnikov, iz katerega so razvidni podatki iz drugega odstavka 55. člena tega zakona, oziroma možnost njegovega izpisa;
– pri opravljanju posebnega linijskega prevoza potnikov v primeru prevoza drugih vrst potnikov, ki niso določeni v prvem odstavku 54. člena zakona, in v primeru prevozov, namenjenih isti skupini javnosti, kot linijski prevoz, dovoljenje organa JPP;
– pri opravljanju prevoza na klic v primeru izvajanja in financiranja prevoza na klic s strani lokalne skupnosti ali več lokalnih skupnosti, kopijo dovoljenja organa JPP.
(2) Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu mora imeti voznik tujega prevoznika v vozilu vsa dovoljenja oziroma dovolilnice, če so za ta prevoz zahtevane s predpisi Skupnosti, mednarodnimi sporazumi ali predpisi, veljavnimi v Republiki Sloveniji.
(3) Voznik mora na zahtevo pristojnega inšpektorja, pooblaščene uradne osebe finančne uprave ali policista oziroma policistke (v nadaljnjem besedilu: policist) izročiti dokumente iz tega člena na vpogled.
(4) Vozila domačih prevoznikov, s katerimi ti izvajajo prevoze v cestnem prometu, morajo biti označena in opremljena skladno s predpisom, ki ga izda minister, tako da je zagotovljena varnost voznika in potnikov, drugih udeležencev ali udeleženk (v nadaljnjem besedilu: udeleženec) v prevozih v cestnem prometu in varnost tovora ter vozil.
(5) Vozila za opravljanje avtotaksi prevozov morajo imeti poleg opreme iz prejšnjega odstavka na vozilu na vidnem mestu pritrjeno oznako s podatki o prevozniki in številko licence. Vsebino, obliko in način pritrditve oznake podrobneje predpiše minister v predpisu iz prejšnjega odstavka.

(1) Domači prevoznik lahko uporablja motorna vozila, najeta v drugi državi članici Skupnosti, če:
– je vozilo registrirano v Republiki Sloveniji in dano v promet v skladu s predpisi Republike Slovenije;
– se pogodba nanaša le na najem vozila brez voznika in ji ni priložena pogodba o delu, sklenjena z istim podjetjem o voznem in spremljevalnem osebju;
– najeto vozilo uporablja le najemnik v času trajanja najemne pogodbe;
– najeto vozilo vozi le osebje najemnika;
– so dokumenti, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev iz prve, druge, tretje in četrte alineje v vozilu.
(2) Dokumenti iz pete alineje prejšnjega odstavka so:
– najemna pogodba ali overjen izpis iz te pogodbe, v katerem so navedeni zlasti ime najemodajalca, ime najemnika, datum in veljavnost pogodbe ter identifikacijski podatki vozila;
– če voznik ni oseba, ki je najela vozilo, dokazilo o pravici uporabe vozila (pogodba o zaposlitvi voznika ali overjen izpis iz te pogodbe, v katerem so navedeni zlasti ime delodajalca, ime delavca ter datum in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ali novejši plačilni list ali pooblastilo za uporabo).
(3) Dokumenti iz prejšnjega odstavka se lahko nadomestijo z enakovrednim dokumentom, ki ga izdajo pristojni organi države članice.

(1) Osebe, ki želijo opravljati prevoze oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev, morajo pred začetkom opravljanja prevozov pri izdajatelju licenc za ta vozila pridobiti potrdilo, da opravljajo prevoze za lastne potrebe.
(2) Prevozi iz prejšnjega odstavka se lahko opravljajo samo na podlagi potrdila, ki ga izda izdajatelj licence v skladu z Uredbo 1073/2009/ES in Uredbo Komisije 2121/98/ES Uredbo 361/2014/EU. Izdajatelj licence izda potrdilo, če oseba izkaže, da bo opravljala samo prevoze za lastne potrebe. Potrdilo se izda za vsako vozilo, s katerim bo ta oseba opravljala prevoze za lastne potrebe. Na potrdilu s podpisom in žigom tudi izvajalec prevoza potrdi, da bo prevoz opravljal za lastne potrebe.
(3) Za postopek pridobitve, preklica in odvzema potrdila ter spremembe podatkov se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pridobitev, preklic in odvzem ter spremembo podatkov licence.

(1) Za pridobitev temeljnih kvalifikacij ni potrebna predhodna pridobitev vozniškega dovoljenja.
(2) Kandidat pridobi temeljne kvalifikacije s preizkusom znanja.
(3) Način pridobitve temeljne kvalifikacije, ki vključuje samo preizkus znanja, obsega samo praktični in teoretični preizkus. Po uspešno opravljenem preizkusu se kvalifikacije potrdijo s spričevalom iz točke a) osmega šestega odstavka tega člena.
(4) Vozniki, ki so pridobili spričevalo o strokovni usposobljenosti, kakor je določeno v 23. členu tega zakona, so oproščeni preizkusov iz tretjega in četrtega drugega in tretjega odstavka tega člena v zvezi z vsebinami iz teh preizkusov, ki jih določa prvi odstavek 23. člena.
(5) Temeljne kvalifikacije se pridobijo v sistemu pridobitve temeljne kvalifikacije v skladu s tem zakonom ali v okviru srednjega poklicnega izobraževanja za voznike. Program srednjega poklicnega izobraževanja za voznike mora obsegati vsebino znanj, določenih s predpisom ministra iz 43. člena tega zakona, katalog znanj ali program izobraževanja oziroma usposabljanja pa mora pred začetkom njegovega izvajanja odobriti minister. Po uspešno končanem poklicnem izobraževanju za voznike se pridobljene temeljne kvalifikacije potrdijo z ustreznim spričevalom iz sedmega šestega odstavka tega člena. To spričevalo se izroči udeležencu poleg listin, ki jih predvideva program poklicne šole ali drugega izobraževanja oziroma usposabljanja.
(6) Na podlagi preizkusa iz tretjega odstavka tega člena se kandidatu izda spričevalo, ki potrjuje pridobljeno temeljno kvalifikacijo.

Preizkus znanja iz prejšnjega člena opravlja komisija, ki jo imenuje minister. Člani komisije za teoretični preizkus znanja morajo imeti najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju cestnega prometa, za člane komisije, ki imajo univerzitetno izobrazbo pa se zahteva tri leta delovnih izkušenj. Člani komisije za praktični preizkus znanja morajo imeti najmanj višjo strokovno izobrazbo, izpit za učitelja vožnje in izpit za ocenjevalca vožnje ustrezne kategorije ter najmanj tri leta delovnih izkušenj s področja učenja in ocenjevanja vožnje ustrezne kategorije.
(1) Preizkus znanja iz prejšnjega člena se opravlja pred komisijo, ki jo imenuje minister.
(2) Člani komisije za teoretični preizkus znanja morajo imeti najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki ustreza izobrazbi druge stopnje, in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju cestnega prometa.
(3) Člani komisije za praktični preizkus znanja morajo imeti:
– najmanj višjo strokovno izobrazbo;
– veljavno dovoljenje za učitelja vožnje najmanj za kategorijo B;
– preizkus usposobljenosti za ocenjevanje na vozniškem izpitu najmanj kategorije, ki jo ima kandidat, ki se preverja;
– najmanj tri leta delovnih izkušenj s področja usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil ustrezne kategorije ali ocenjevanja na vozniškem izpitu ustrezne kategorije;
– strokovno usposobljenost za opravljanje dela v zvezi s postopki in nalogami glede tahografov, ki se dokazuje z opravljenim strokovnim usposabljanjem pri enem od proizvajalcev tahografov, ki imajo priznano odobritev tipa za analogne tahografe ali interoperabilni test za digitalne tahografe ali homologacijo za pametne tahografe iz III. poglavja Uredbe (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L št. 60 z dne 28. 2. 2014, str. 1); zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2020/1054 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi (UL L št. 249 z dne 31. 7. 2020, str. 1), oziroma pri pravni ali fizični osebi, ki ima zaposleno osebo, ki je pri enem od proizvajalcev opravila šolanje za inštruktorja strokovnega izobraževanja, in sicer glede na naloge in postopke, ki jih izvaja v delavnici. Strokovno usposabljanje se izvaja v skladu s programom iz zakona, ki ureja delovne čase in obvezne počitke mobilnih delavcev. Potrdilo o izobraževanju za digitalne tahografe ne sme biti starejše od treh let.

(1) Vozniki vozil, namenjenih za prevoz blaga, smejo voziti od 18. leta vozilo vozniških kategorij C1, C1E, C in CE, če imajo spričevalo iz šestega odstavka prejšnjega člena 37. člena tega zakona za ustrezno kategorijo oziroma vrsto prevoza.
(2) Vozniki vozil, namenjenih za prevoz potnikov, smejo voziti od 21. leta vozilo vozniških kategorij D1, D1E, D in DE za prevoz potnikov, če imajo spričevalo iz šestega odstavka prejšnjega člena 37. člena tega zakona za ustrezno kategorijo oziroma vrsto prevoza.
(3) Vozniki iz prvega odstavka tega člena, ki prevažajo blago in imajo spričevalo iz sedmega šestega odstavka prejšnjega člena 37. člena tega zakona za eno od kategorij iz prvega odstavka tega člena, so oproščeni pridobivanja takšnega spričevala za vse druge kategorije vozil iz prvega odstavka tega člena.
(4) Vozniki iz drugega odstavka tega člena, ki prevažajo potnike in imajo spričevalo iz sedmega šestega odstavka prejšnjega člena 37. člena tega zakona za eno od kategorij iz drugega odstavka tega člena, so oproščeni pridobivanja takšnega spričevala za vse druge kategorije vozil iz drugega odstavka tega člena.
(5) Od voznikov, ki prevažajo blago in razširijo ali spremenijo svoje dejavnosti tako, da prevažajo potnike, ali obratno, ter imajo spričevalo iz sedmega šestega odstavka prejšnjega člena 37. člena tega zakona, se ne zahteva, da ponavljajo skupni del temeljnih kvalifikacij, ampak le dele, ki so specifični za nove kvalifikacije.
(6) Domači prevoznik ali prevoznik Skupnosti ne sme dati v upravljanje svojega vozila iz 35. člena tega zakona, če voznik ni upravičen voziti takega vozila skladno s prvim in drugim odstavkom tega člena.

(1) Redno usposabljanje obsega usposabljanje, ki imetnikom spričevala iz šestega odstavka 37. člena tega zakona omogoča, da posodobijo znanje, ki je nujno za njihovo delo, s posebnim poudarkom na varnosti v cestnem prometu, zdravju in varnosti pri delu ter zmanjšanju vpliva vožnje na okolje. To usposabljanje organizira pooblaščeni center za usposabljanje iz 41. člena tega zakona v skladu s predpisom ministra iz 43. člena tega zakona. Usposabljanje je sestavljeno iz predavanj v učilnici in praktičnega usposabljanja. Usposabljanja se lahko izvajajo tudi s pomočjo orodij informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ali na najnaprednejših simulatorjih. Zaposlitev voznika v drugem podjetju v času usposabljanja ne vpliva na že opravljeno redno usposabljanje.
(2) Vozniku, ki opravi redno usposabljanje, se izda spričevalo, ki potrjuje tako usposabljanje.
(3) Prvi tečaj rednega usposabljanja opravijo vozniki, ki so imetniki spričeval iz sedmega šestega odstavka 37. člena tega zakona, v petih letih od izdaje navedenega spričevala.
(4) Voznik, ki je opravil prvi tečaj rednega usposabljanja, opravlja redno usposabljanje vsakih pet let pred iztekom veljavnosti spričevala, ki potrjuje redno usposabljanje.
(5) Imetniki spričevala iz sedmega šestega odstavka 37. člena tega zakona ali imetniki spričevala iz drugega odstavka tega člena, ki ne opravljajo več poklica in se niso redno usposabljali, opravijo redno usposabljanje, preden spet začnejo opravljati poklic.
(6) Vozniki, ki opravljajo cestni prevoz blaga ali potnikov in so opravili tečaje rednega usposabljanja za eno od vozniških kategorij iz prvega ali drugega odstavka prejšnjega člena, so oproščeni obveznosti rednega usposabljanja za preostale kategorije, določene v navedenih odstavkih.

(1) Izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja v skladu s 37. in 39. členom tega zakona opravljajo organizacije, ki jih na podlagi javnega razpisa pooblasti minister (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni centri za usposabljanje). Te organizacije so poklicne šole za voznike, organizacije, ki izvajajo nacionalne poklicne kvalifikacije ali vsake druge organizacije, ki izvajajo drug program izobraževanja oziroma usposabljanja. Pooblastilo se izda za deset let.
(2) Pooblastilo izda minister z odločbo v upravnem postopku na zahtevo stranke organizaciji, ki izkaže, da:
– ima ustrezen program kvalifikacij in usposabljanja;
– ima ustrezne inštruktorje s potrebnimi kvalifikacijami;
– razpolaga s prostori za usposabljanje, učnimi pripomočki in gradivom ter voznim parkom za praktično delo.
(2) Pooblastilo organizaciji iz prejšnjega odstavka izda minister z odločbo v upravnem postopku na zahtevo stranke organizaciji, ki izkaže, da:
– razpolaga z ustreznim prostorom za izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja;
– izpolnjuje kadrovske pogoje;
– razpolaga z učnimi pripomočki, gradivom, informacijsko podporo za izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja;
– razpolaga z voznim parkom za praktično delo;
– njen zakoniti zastopnik v zadnjih petih letih ni bil pravnomočno obsojen ali ni bil v kazenskem postopku za kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva.
(3) Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev iz prejšnjega odstavka in nad izvajanjem rednih usposabljanj voznikov opravlja inšpektorat, pristojen za področje prometa. Inšpekcijski nadzor nad izpolnjevanjem pogojev iz prejšnjega odstavka in pridobivanjem temeljnih kvalifikacij ter izvajanjem rednih usposabljanj voznikov opravlja inšpektorat, pristojen za področje prometa. V primeru ugotovljenih nepravilnosti pri izvajanju pridobivanja temeljnih kvalifikacij, rednega usposabljanja ali neizpolnjevanja pogojev iz prejšnjega odstavka z odločbo naloži odpravo nepravilnosti in jo v vednost pošlje tudi ministrstvu, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji za odvzem pooblastila. Inšpektor takoj prepove izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja, če ugotovi kakšno od naslednjih nepravilnosti:
– če usposabljanje izvaja oseba, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede izobrazbe in izkušenj s področja, za katero se usposabljanje izvaja;
– če se usposabljanje ne izvaja po programu, ki ga določi ministrstvo;
– če se usposabljanje izvaja v prostorih, ki ne izpolnjujejo minimalnih pogojev, določenih s tem zakonom ali podzakonskim predpisom;
– če usposabljanje izvaja pravna ali fizična oseba, ki nima pooblastila ministra za izvajanje rednih usposabljanj.
(4) Minister odvzame pooblastilo pooblaščenemu centru za usposabljanje, če pogoji iz drugega odstavka tega člena niso več izpolnjeni ali se izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja ne izvaja v skladu s tem zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi ali v zadnjih dveh letih ni izvajal pridobivanja temeljnih kvalifikacij oziroma rednega usposabljanja.
(5) V primeru iz prejšnjega odstavka lahko minister pooblastilo začasno odvzame za čas od treh do dvanajst mesecev, če je mogoče pričakovati, da bo v tem času pooblaščeni center za usposabljanje izpolnil pogoje iz drugega odstavka tega člena.