(1) Denarno nadomestilo se prve tri mesece odmeri v višini 80 odstotkov od osnove, v nadaljnjih devetih mesecih pa v višini 60 odstotkov od osnove. Po izteku tega obdobja se denarno nadomestilo odmeri v višini 50 odstotkov od osnove.
(2) Denarno nadomestilo, določeno v skladu s prejšnjim odstavkom, se zavarovancu izplačuje:
– prve tri mesece najmanj v višini 70 odstotkov minimalne plače in največ v višini 130 odstotkov minimalne plače,
– naslednje tri mesece najmanj v višini 70 odstotkov minimalne plače in največ v višini 110 odstotkov minimalne plače,
– naslednje tri mesece najmanj v višini 70 odstotkov minimalne plače in največ v višini 100 odstotkov minimalne plače,
– naslednje tri mesece najmanj v višini 70 odstotkov minimalne plače in največ v višini 90 odstotkov minimalne plače,
– po dvanajstih mesecih pa najmanj v višini 70 odstotkov minimalne plače in največ v višini 80 odstotkov minimalne plače.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek se zavarovancu, ki je bil v zadnjih desetih mesecih več kot polovico časa zaposlen s krajšim delovnim časom od polnega, ali je opravljal delo v tem obsegu na drugi pravni podlagi, višina denarnega nadomestila odmeri brez upoštevanja določbe prejšnjega odstavka o najnižjem denarnem nadomestilu. Prejšnji stavek se ne uporablja za zavarovance iz tretjega odstavka prejšnjega člena, ki so v tem obdobju delali krajši delovni čas od polnega v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust.
(4) Zavarovancu pripada nadomestilo za tiste dneve, ki se ob upoštevanju 40-urnega delovnega časa kot polnega delovnega časa in petdnevnega delovnega tedna štejejo kot delovni dnevi, in za dela proste dneve, določene z zakonom.
(5) Denarno nadomestilo, odmerjeno po določbah tega člena, se usklajuje v skladu z rastjo minimalne plače.