Polni delovni čas visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev je neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v koledarskem letu (v nadaljnjem besedilu: referenčno obdobje).
Visokošolski učitelj oziroma visokošolski sodelavec v okviru svojega delovnega mesta izvaja neposredno pedagoško obveznost (v nadaljnjem besedilu: n.p.o.), posredno pedagoško delo (p.p.d.), osnovno raziskovalno in umetniško ter strokovno delo (v nadaljnjem besedilu: r.u.s.) ter sodelovanje pri upravljanju (v nadaljnjem besedilu: s.u.).
P.p.d. obsega priprave na n.p.o., preizkuse znanja, govorilne ure, s pedagoškim delom povezana administrativna opravila, razvoj predmetov s spremljanjem razvoja strok in pripravo študijskih gradiv.
R.u.s. obsega temeljno in uporabno raziskovalno in razvojno delo, nujno za razvoj stroke, oziroma ustvarjalno in poustvarjalno umetniško delo in usposabljanje, potrebno za kakovostno pedagoško delo in strokovni razvoj delavca, ki se potrdi z izvolitvijo v naziv, ter drugo strokovno delo, s katerim se uresničujeta poslanstvo visokošolskega zavoda in akademski ugled.
S.u. obsega sodelovanje v delu komisij ter organov upravljanja univerze in njenih članic oziroma samostojnega visokošolskega zavoda.
N.p.o., v obsegu, kot jo določa zakon, je število kontaktnih ur v trajanju 45 minut, ki jih predvidevajo študijski programi in jih mora visokošolski učitelj oziroma visokošolski sodelavec opraviti v okviru polnega delovnega časa.
N.p.o. v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša:
– za docenta, izrednega in rednega profesorja pet do šest ur tedensko,
– za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja devet ur tedensko,
– za asistenta deset ur tedensko,
– za strokovnega svetnika, višjega strokovnega sodelavca, strokovnega sodelavca in učitelja veščin šestnajst ur tedensko.
N.p.o. v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša:
– za docenta, izrednega in rednega profesorja šest ur tedensko,
– za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja devet ur tedensko,
– za asistenta deset ur tedensko,
– za strokovnega svetnika, višjega strokovnega sodelavca, strokovnega sodelavca in učitelja veščin šestnajst ur tedensko,
– za strokovnega sodelavca pri pedagoškem procesu dvajset ur tedensko.
N.p.o. visokošolskega učitelja v nazivu docent, izredni ali redni profesor, ki izvaja vaje, se lahko poveča do n.p.o. asistenta in se določi sorazmerno glede na obseg izvajanja vaj.
Visokošolski učitelj v nazivu docent, izredni ali redni profesor lahko, zato, da izpolni n.p.o., izvaja največ štiri ure vaj, ob pogoju, da ima štiri ure predavanj in seminarjev tedensko.
Predavanja, seminarji ali druge oblike n.p.o., za katere se zahteva naziv docenta, izrednega ali rednega profesorja, se lahko izvajajo le na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja. Visokošolski zavod lahko za izvajanje n.p.o. v okviru javne službe sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem oziroma visokošolskim sodelavcem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi.
Akti visokošolskega zavoda ne vplivajo na obseg in priznavanje ur n.p.o., kot jih določata zakon in kolektivna pogodba in ki so kot kontaktne ure predvidene v akreditiranih študijskih programih.

Strokovnim delavcem, zaposlenim na delovnih mestih učiteljev, vzgojiteljev, vzgojiteljev predšolskih otrok – pomočnikov vzgojiteljev, učiteljev in predavateljev višje šole s 35 leti delovne dobe, od tega najmanj 15 let v vzgoji in izobraževanju, se učna obveznost, vzgojno delo ali delovno usposabljanje z začetkom šolskega leta oziroma študijskega leta, v katerem izpolni ta pogoj, zmanjša za dve uri. Strokovni delavec se lahko s pisno izjavo, ki jo poda praviloma do 30. junija v tekočem letu, odpove pravici iz prejšnjega stavka za naslednje šolsko leto.
Pedagoškim delavcem, ki so morali za nastop dela v vzgoji in izobraževanju izpolnjevati z zakonom predpisan pogoj o pridobljenih ustreznih delovnih izkušnjah in so ta pogoj izpolnili, se pri ugotavljanju delovne dobe iz prejšnjega odstavka k delovni dobi v vzgoji in izobraževanju prišteje tudi dejanska delovna doba, ki jo je delavec kot pogoj za nastop dela v vzgoji in izobraževanju izpolnil s predhodno pridobljenimi delovnimi izkušnjami.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz tega člena se upošteva vsako zaključeno leto delovne dobe, ne glede na to, ali je delavec delal krajši ali polni delovni čas.
Delavec oziroma delavka iz prvega odstavka prejema plačo za polni delovni čas, če ima sklenjeno pogodbo za polni delovni čas, sicer pa v sorazmernem delu glede na obseg zaposlitve.

Dežurstvo je posebni delovni pogoj, ko mora biti delavec prisoten v zavodu, da bo ob nastopu nujnega dela lahko to delo opravil.
Pripravljenost v kraju bivanja ali v kraju po izbiri javnega uslužbenca (v nadaljnjem besedilu: pripravljenost na domu) se poleg razlogov, navedenih v 6. členu Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 99/24) lahko odredi tudi zaradi vzdrževanja informacijskih sistemov, ki so potrebni za nemoteno opravljanje pedagoških ali raziskovalnih dejavnosti.
Izvajanje pripravljenosti na domu iz prejšnjega odstavka pomeni dosegljivost javnega uslužbenca izven delovnega časa zaradi potreb takojšnjega prihoda na delo ali zagotovitve neprekinjenega delovanja informacijskih sistemov na daljavo, kadar je to mogoče.
Pripravljenost na domu se pisno odredi. Pisna odredba mora opredeliti natančno obdobje pripravljenosti, odzivni čas delavca, način obveščanja o nujnih dogodkih in lokacijo delovnega mesta ali kraja, kjer je treba opraviti nujno nalogo oziroma možnost, da se nujno delo opravi na daljavo.
Nabor delovnih mest, na katerih je možno odrediti pripravljenost, določi delodajalec v internem aktu, h kateremu pridobi soglasje sindikatov.
Pri odrejanju obsega in pogojev pripravljenosti posameznega delavca je delodajalec dolžan upoštevati tako potrebe delovnega procesa kot tudi potrebe delavca do odmora in počitka, upoštevaje tudi delavčeve družinske obveznosti in pravico do prostega časa.

Reprezentativnim sindikatom dejavnosti se za njihovo delovanje zagotavlja plačilo 1 ure in 20 minut na zaposlenega v vzgoji in izobraževanju.
Zavod zagotavlja sindikatom za njihovo delo naslednje pogoje:
– sindikalnim zaupnikom najmanj ena plačana ura letno za vsakega delavca vendar ne manj kot 65 ur letno najmanj 1,5 plačane ure letno za vsakega delavca, vendar ne manj kot 70 ur letno, za opravljanje njegovih funkcij in sodelovanje v delu organov sindikata v zavodu. V tako določeno število ur se ne všteva delovanje sindikalnih zaupnikov izven zavoda in sodelovanje v organih sindikata dejavnosti ter odsotnost zaradi izobraževanja, ki ga organizira reprezentativni sindikat. Ne glede na število sindikalnih zaupnikov v zavodu skupno število plačanih ur za njihovo sindikalno delo ne sme biti manjše kot število delavcev v zavodu in ne manjše kot 65 70 ur letno.
Razlika ur iz prvega in drugega odstavka tega člena se izrabi na podlagi dogovora med strankami kolektivne pogodbe.
Odločitev pooblaščenega delavca ali organa zavoda s katero naj bi bil sindikalni zaupnik prerazporejen na drugo delovno mesto, v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu ali kako drugače postavljen v manj ugoden ali podrejen položaj, je brez pravnega učinka, če sindikat ne poda pisnega soglasja. Rok, v katerem je sindikat dolžan dati soglasje, je osem dni.
Šteje se, da je sindikalni zaupnik postavljen v manj ugoden položaj, če ob izpolnitvi časovnega obdobja za napredovanje ne napreduje za vsaj en plačni razred. Sindikalnemu zaupniku se lahko napredovanje v plačni razred zadrži, če k predlogu za zadržanje napredovanja poda soglasje sindikat, ki ga zastopa sindikalni zaupnik.
V primeru, ko sindikat oceni, da je odločitev posledica sindikalne dejavnosti sindikalnega zaupnika in zato ne poda soglasja, lahko pooblaščeni delavec ali organ sproži postopek pred arbitražo. Dokazno breme je na zavodu oziroma delodajalcu.
Zoper sindikalnega zaupnika tudi ni mogoče brez soglasja sindikata zavoda začeti disciplinskega postopka ali mu znižati njegove osnovne plače oziroma plače iz naslova učinkovitosti pod povprečje zadnjih treh mesecev. V primeru spora je dokazno breme na zavodu ali delodajalcu.
Spor pred arbitražo lahko sproži tudi sindikat, če meni da je sindikalni zaupnik šikaniran zaradi sindikalne dejavnosti. Glede sestave arbitraže in postopka pred arbitražo, se smiselno uporabljajo določbe te kolektivne pogodbe o arbitraži, ki v primeru spora odloča o programu razreševanja presežnih delavcev v zavodu.

Sindikalnim zaupnikom zavodov se vroča vabila z gradivi za seje svetov zavodov, upravnih odborov in senatov javnih univerz ter njenih članic, in omogoča sodelovanje na celotnih sejah.