(1) Namen zakona je povečati zaposljivost invalidov in vzpostaviti pogoje za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela z odstranjevanjem ovir in ustvarjanjem enakih možnosti.
(2) Z namenom ohranjanja delovnih mest in ustvarjanja novih delovnih mest za invalide Republika Slovenija zagotavlja delodajalcem, ki zaposlujejo invalide nad kvoto, predpisano z uredbo, ki določa kvoto za invalide, invalidskim podjetjem in zaposlitvenim centrom pomoč v obliki materialnih vzpodbud, katerih višina je odvisna od stopnje invalidnosti zaposlenih invalidov in njihovega deleža v skupnem številu vseh zaposlenih delavcev.
(3) Med materialne vzpodbude za zaposlovanje invalidov se štejejo vsa finančna sredstva, ki jih delodajalci prejmejo za ta namen iz javnih virov (v nadaljnjem besedilu: javna sredstva, prejeta zaradi zaposlenih invalidov).
(4) Prejemniki materialnih vzpodbud za zaposlovanje invalidov po tem zakonu so upravičeni do vzpodbud pod pogoji, opredeljenimi v Uredbi Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (UL L št. 214 z dne 9. 8. 2008, str. 3; v nadaljnjem besedilu: Uredba o splošnih skupinskih izjemah), predvsem v 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11., 41. in 42. členu.
(5) Če je delodajalec, upravičenec do pomoči za zaposlovanje invalidov, že prejemal pomoč za zaposlovanje invalidov skladno z Uredbo Komisije (ES) št. 2204/2002 z dne 12. decembra 2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe o ES za državne pomoči na področju zaposlovanja (UL L št. 337, z dne 13. 12. 2002, str. 3), zadnjič spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1976/2006 z dne 20. decembra 2006 o spremembi uredb (ES) št. 2204/2002, (ES) št. 70/2001 in (ES) št. 68/2001 glede podaljšanja obdobij uporabe (UL L št. 368, z dne 23. 12. 2006, str. 85), bodisi jo je posamezno odobrila Evropska Komisija, se domneva, da je po Uredbi o splošnih skupinskih izjemah še naprej izpolnjen pogoj neto povečanja števila zaposlenih invalidov, ki ga je delodajalec izpolnjeval za že obstoječi ukrep pomoči.
(6) Pomoč delodajalcem za zaposlene invalide se lahko kumulira tudi z drugimi viri, vendar s kumulacijo različnih virov sredstev ne sme biti presežena največja dovoljena intenzivnost pomoči za iste upravičene stroške.

(1) V postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek.
(2) (3) Zahtevki, odločbe in pritožbe v postopkih za uveljavljanje pravic in obveznosti po tem zakonu so takse prosti.

(1) Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – SOČA (v nadaljnjem besedilu: Inštitut) opravlja naslednje naloge na področju zaposlitvene rehabilitacije:
– usklajuje in koordinira strokovni razvoj na tem področju,
– pripravlja standarde storitev zaposlitvene rehabilitacije,
– pripravlja standarde usposabljanj in znanj za strokovne delavce in izvajalce zaposlitvene rehabilitacije in skrbi za njihovo izvajanje,
– pripravlja standarde kakovosti na področju zaposlitvene rehabilitacije,
– daje obvezno strokovno mnenje v primeru spora iz prvega odstavka 39. člena tega zakona,
– opravlja raziskovalno delo in
– opravlja druge naloge v zvezi z izvajanjem tega zakona na podlagi vsakoletnega programa dela.
(2) Naloge iz prvih treh štirih alinej prejšnjega odstavka se izvajajo kot javno pooblastilo. Sredstva za ta namen se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

(1) Strokovni delavci oziroma strokovne delavke (v nadaljnjem besedilu: strokovni delavci) na področju zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov so delavci z univerzitetno, visoko oziroma višjo strokovno izobrazbo medicinske, pedagoške, psihološke, sociološke, socialne ali druge ustrezne usmeritve in znanji s področja rehabilitacije, zaposlovanja ali invalidskega varstva, pridobljenimi s specializacijo, dodatnim izobraževanjem ali usposabljanjem.
(2) Strokovni delavci, ki izvajajo storitve zaposlitvene rehabilitacije, strokovni delavci v invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrih ter člani rehabilitacijskih komisij iz 28. člena tega zakona se vsako leto strokovno izobražujejo in pridobivajo nova znanja s področja zaposlitvene rehabilitacije. Udeležba na strokovnem izobraževanju je obvezna za vse strokovne delavce, ki izvajajo storitve zaposlitvene rehabilitacije, in za člane rehabilitacijskih komisij najmanj dvakrat letno.
(3) Strokovna izobraževanja s področja zaposlitvene rehabilitacije izvaja Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: Združenje), pri izvajanju izobraževanj pa sodeluje tudi Inštitut.
(4) Združenje organizira in izvede strokovno kakovostna izobraževanja s področja zaposlitvene rehabilitacije vsaj trikrat letno in o udeležbi strokovnim delavcem in članom rehabilitacijskih komisij, ki se jih udeležijo, izda potrdila.
(5) Združenje o vsakem izvedenem izobraževanju pisno obvesti ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, priloži pa tudi program izobraževanja, seznam strokovnih delavcev in članov rehabilitacijskih komisij ter seznam delodajalcev strokovnih delavcev, ki so se izobraževanja udeležili.
(2) (6) Podporne storitve invalidom v rehabilitaciji in zaposlitvi lahko nudijo tudi osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev iz prejšnjega odstavka iz prvega odstavka tega člena, imajo pa certifikat o poklicni kvalifikaciji ali druga ustrezna dokazila o usposobljenosti za opravljanje takih del (strokovni sodelavci).

(1) Vrste storitev zaposlitvene rehabilitacije so zlasti:
– svetovanje, vzpodbujanje in motiviranje invalidov k aktivni vlogi,
– priprava mnenja o ravni delovnih sposobnosti, znanj, delovnih navad in poklicnih interesov,
– pomoči pri sprejemanju lastne invalidnosti in seznanjanje o možnostih vključevanja v usposabljanje in delo,
– pomoči pri izboru ustreznih poklicnih ciljev,
– razvijanja socialnih spretnosti in veščin,
– pomoč pri iskanju ustreznega dela oziroma zaposlitve,
– analiza konkretnega delovnega mesta in delovnega okolja invalida,
– izdelava načrta prilagoditve delovnega mesta in delovnega okolja invalida,
– izdelava načrta potrebne opreme in sredstev za delo,
– usposabljanje na konkretnem delovnem mestu oziroma v izbranem poklicu,
– spremljanje in strokovna pomoč pri usposabljanju in izobraževanju,
– spremljanje invalida na delovnem mestu po zaposlitvi,
– sprotno ocenjevanje uspešnosti rehabilitacijskega procesa,
– ocenjevanje doseganja delovnih rezultatov zaposlenih invalidov in
– opravljanje drugih storitev zaposlitvene rehabilitacije.
(2) Izvajalec storitev zaposlitvene rehabilitacije ne sme izvajati storitev iz štirinajste alineje prejšnjega odstavka za invalide, ki so zaposleni pri njem ali pri pravnih osebah, s katerimi je lastniško povezan.

(1) Invalid, ki mu je priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije, ima pravico do denarnih prejemkov glede na vrsto, obseg in čas trajanja storitev, in sicer:
– plačila stroškov javnega prevoza za invalida in njegovega spremljevalca oziroma spremljevalko (v nadaljnjem besedilu: spremljevalec) v primeru, da ga potrebuje, če je invalidu priznana pravica do storitev iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste in desete alinee 15. člena tega zakona,
– plačila stroškov bivanja v višini največ 20% minimalne plače mesečno, če se storitve zaposlitvene rehabilitacije izvajajo več dni zaporedoma in če je otežen vsakodnevni prihod invalida k izvajalcu zaposlitvene rehabilitacije,
– denarnega prejemka za čas trajanja zaposlitvene rehabilitacije v višini 30% 40 % minimalne plače mesečno, če se storitve zaposlitvene rehabilitacije izvajajo v obsegu najmanj 100 ur in če invalid ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči po predpisih iz naslova pravic brezposelnih oseb ali denarnega nadomestila po predpisih iz naslova invalidskega zavarovanja.
(2) O pravicah iz prejšnjega odstavka odloča Zavod.

(1) Zavod odloča o priznanju statusa invalida, o pravici do zaposlitvene rehabilitacije in o drugih pravicah, ki iz nje izhajajo, ter o zaposljivosti invalida v skladu z 34. členom tega zakona, opravlja pa tudi druge strokovne naloge, določene s tem zakonom.
(2) Organe, pristojne za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka, določa statut Zavoda.
(3) Kadar invalid, kateremu je bila z odločbo Zavoda priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije, to ponovno uveljavlja, ga Zavod brez izdaje odločbe napoti v storitve zaposlitvene rehabilitacije na podlagi novega rehabilitacijskega načrta, ki ga izdela rehabilitacijski svetovalec v sodelovanju z invalidom.
(4) O pritožbi zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda Zavod, odloča ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.

(1) Zavod po zaključeni zaposlitveni rehabilitaciji izdela oceno invalidovih zaposlitvenih možnosti na podlagi mesečnih poročil in končne evalvacije izvajalca zaposlitvene rehabilitacije iz 18. člena tega zakona. Iz ocene mora biti razvidno predvsem, ali je invalid zaposljiv v običajnem delovnem okolju, v podporni ali zaščitni zaposlitvi, za katera dela je usposobljen in kakšne podporne storitve ali prilagoditve potrebuje na delovnem mestu.
(2) Kadar kljub rehabilitaciji, prilagoditvam delovnega mesta in delovnega okolja invalid ne more dosegati delovnih rezultatov v višini vsaj ene tretjine zaposlenega na običajnem delovnem mestu, se v oceni zaposlitvenih možnosti oceni, da zaradi invalidnosti ni zaposljiv.
(3) Zavod na podlagi ocene iz prvega odstavka tega člena invalidu zagotavlja pomoč pri iskanju zaposlitve na ustreznih delovnih mestih v običajnem delovnem okolju, v invalidskih podjetjih, podporni ali zaščitni zaposlitvi oziroma pri vključitvi v programe aktivne politike zaposlovanja.
(4) Invalidsko podjetje, zaposlitveni center, izvajalec programa socialne vključenosti ali invalid lahko kadar koli predlaga ponovno oceno doseganja delovnih rezultatov invalida, če oceni, da se je njegovo doseganje delovnih rezultatov bistveno spremenilo ali kadar invalid in delodajalec skleneta pogodbo o zaposlitvi na drugem delovnem mestu.(5) Kadar ponovno oceno doseganja delovnih rezultatov invalida Zavodu predlaga izvajalec programa socialne vključenosti ali invalid, ki je vključen v program socialne vključenosti, je Zavod dolžan invalida napotiti na ponovno oceno doseganja delovnih rezultatov. Invalid ima v tem primeru enake pravice kakor brezposelna oseba, ki je aktivni iskalec zaposlitve. Zavod lahko napoti invalida na ponovno oceno doseganja delovnih rezultatov tudi po lastni presoji.
(6) Invalidsko podjetje, zaposlitveni center ali zaposleni invalid, ki predlaga ponovno oceno doseganja delovnih rezultatov iz prejšnjega odstavka, nosi stroške ponovne ocene.

(1) Programi socialne vključenosti so socialni programi, namenjeni podpori in ohranjanju invalidovih delovnih sposobnosti. V programe se vključujejo invalidi, ki zaradi invalidnosti niso zaposljivi, kar Zavod po zaključeni zaposlitveni rehabilitaciji ugotovi z odločbo o zaposljivosti iz prejšnjega člena, invalidi I. kategorije z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije brez pravice do invalidske pokojnine po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, ki nimajo možnosti vključitve v ustrezne socialno varstvene storitve.
(2) Programe socialne vključenosti izvajajo izvajalci, izbrani na javnem razpisu, ki ga objavi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katerem določi pogoje za izvajanje programov. Javni razpis se izvede v skladu s predpisi o izvrševanju proračuna.
(3) Z izbranimi izvajalci iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, sklene večletno pogodbo o izvajanju programov socialne vključenosti, sofinanciranje pa se dogovori z letno pogodbo.
(4) Programi socialne vključenosti se sofinancirajo iz proračuna Republike Slovenije.

(1) Delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.
(2) Če je invalidu pri drugem delodajalcu ponujena v podpis pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas v smislu prejšnjega odstavka oziroma invalid v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe ne sprejme ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine in nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.
(3) V primeru, da drugi delodajalec invalidu iz prvega odstavka tega člena kasneje odpove pogodbo o zaposlitvi, se pri določanju minimalnega odpovednega roka in višini odpravnine v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, upošteva delovna doba invalida pri obeh delodajalcih.
(4) Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena ali če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.
(5) Stroški dela komisije iz prejšnjega odstavka se za invalide, ki niso delovni invalidi, krijejo iz sredstev Sklada za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljnjem besedilu: Sklad).
(1) Delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.
(2) Če invalid sprejme ponudbo delodajalca ali drugega delodajalca po prejšnjem odstavku, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe.
(3) Če invalid sprejme ponudbo delodajalca za zaposlitev za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga pred pristojnim sodiščem.
(4) Če invalid v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine.
(5) Če invalid sprejme ponudbo drugega delodajalca za zaposlitev za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem, mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih.
(6) Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena ali če delodajalec invalidu ali delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.
(7) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka se pri izračunu osnove za določitev višine odpravnine upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.
(8) Stroški dela komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz šestega odstavka tega člena se za invalide, ki niso delovni invalidi, krijejo iz sredstev Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljnjem besedilu: Sklad).

(1) Zaščitna zaposlitev je zaposlitev invalida na delovnem mestu in v delovnem okolju, prilagojenem delovnim sposobnostim in potrebam invalida, ki ni zaposljiv na običajnem delovnem mestu (v nadaljnjem besedilu: zaščiteno delovno mesto).
(2) Zaščitena delovna mesta zagotavljajo zaposlitveni centri.
(2) Zaščitena delovna mesta se določijo s splošnim aktom delodajalca, ki običajno delovno mesto razdeli na več funkcionalno povezanih zaščitenih delovnih mest, na katerih zaposluje invalide, za katere je Zavod z odločbo iz 34. člena tega zakona ugotovil, da se zaradi svoje invalidnosti lahko zaposlijo le na zaščitenih delovnih mestih.
(3) Delodajalci, ki s splošnim aktom nimajo določenih pogojev za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu, morajo zaščitena delovna mesta določiti v izjavi o varnosti.
(4) Zaščitena delovna mesta zagotavljajo predvsem zaposlitveni centri, lahko pa tudi invalidska podjetja, ki določijo zaščitena delovna mesta na način iz tega člena.
(3) (5) Tudi opravljanje dela invalida na domu je lahko opredeljeno kot zaščiteno delovno mesto.