(1) Ta zakon ureja ukrepe države na trgu dela, s katerimi se zagotavljata izvajanje storitev javne službe na področju zaposlovanja in ukrepov aktivne politike zaposlovanja ter delovanje sistema zavarovanja za primer brezposelnosti, določajo izvajalci ukrepov, predpisujejo pogoji in postopki za uveljavljanje posameznih pravic in storitev, ki jih določa ta zakon, urejajo način financiranja ukrepov ter spremljanje, vrednotenje in nadzor nad njihovim izvajanjem ter ureja zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku.
(2) Ukrepi iz prejšnjega odstavka se pod pogoji iz tega zakona izvajajo za brezposelne in zaposlene osebe ter druge iskalce zaposlitve, delodajalce in druge osebe, ki iščejo informacije in nasvete o pogojih in možnostih zaposlovanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU).

(1) Domači ali tuji pravni subjekt s sedežem v Republiki Sloveniji lahko pridobi koncesijo za opravljanje storitev iz 16. člena tega zakona.
(2) Koncesijo iz prejšnjega odstavka lahko pridobi domači ali tuji pravni subjekt s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima za opravljanje dejavnosti ustrezne kadre, poslovne prostore in opremo ter izpolnjuje druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo.
(3) Koncesijo iz prvega odstavka tega člena lahko pridobijo tudi konfederacije ali zveze sindikatov, reprezentativnih na območju države, in združenja delodajalcev, reprezentativna na območju države, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega odstavka. Tem subjektom se ni treba registrirati za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije.
(3) (4) Zaposleni pri koncesionarju, ki izvajajo storitve iz 16. člena tega zakona, morajo izpolnjevati enake pogoje kot uslužbenci zavoda, ki izvajajo te storitve.

(1) Ustanovitelji morajo kot del ustanovitvenega premoženja fundacije zagotoviti denarni vložek v višini najmanj 50.000 eurov.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka znaša denarni vložek vsakega posameznega ustanovitelja v primeru, kadar sta ustanovitev in delovanje fundacije dogovorjena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, najmanj 5.000 eurov.

(1) Inšpekcijski nadzor nad izvajalci ukrepov po tem zakonu obsega zlasti nadzor nad:
- statusnimi zadevami;
- zakonitostjo poslovanja;
- strokovnostjo in kakovostjo dela.
(2) V okviru nadzora iz prejšnjega odstavka inšpektor pri koncesionarjih ugotavlja in preverja tudi:
- veljavnost in spoštovanje določb koncesijske pogodbe v zvezi z izvajanjem storitev, ki so predmet koncesije;
- izpolnjevanje kadrovskih, prostorskih in drugih organizacijskih pogojev iz 85. člena tega zakona.
(3) Poleg nadzora iz prvega odstavka tega člena inšpektor pri delodajalcih, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ugotavlja in preverja tudi:
- vpis v register oziroma evidenco iz 163. člena tega zakona;
- izpolnjevanje kadrovskih, prostorskih in drugih organizacijskih pogojev iz prvega odstavka 164. člena tega zakona;
- spoštovanje obveznosti delodajalca iz 165. člena tega zakona;
- spoštovanje obveznosti uporabnika iz 166. člena tega zakona.

(1) Delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku (v nadaljnjem besedilu: delodajalec), je vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci z namenom, da bi delavce napotil k uporabniku, pri katerem ti delavci začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (v nadaljnjem besedilu: register) oziroma v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (v nadaljnjem besedilu: evidenca).
(2) Delavec, zaposlen pri delodajalcu, je delavec, ki ima s tem delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, in ga delodajalec napoti k uporabniku, kjer začasno dela pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika (v nadaljnjem besedilu: delavec).
(3) Uporabnik je vsaka pravna ali fizična oseba, za katero pod njenim nadzorom in v skladu z njenimi navodili začasno dela delavec (v nadaljnjem besedilu: uporabnik).
(4) Napotitev je čas, za katerega je delavec napoten k uporabniku.
(1) Opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku iz četrtega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: dejavnost) je vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika.
(2) Delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev uporabniku iz prejšnjega odstavka (v nadaljnjem besedilu: delodajalec za zagotavljanje dela), je vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci zaradi zagotavljanja njihovega dela uporabniku na način, določen v prejšnjem odstavku, in pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz 167. člena tega zakona ter je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljnjem besedilu: register) ali v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljnjem besedilu: evidenca). Delodajalec za zagotavljanje dela se lahko pri določitvi pogojev za opravljanje dela sklicuje na pogoje, ki jih določi uporabnik.
(3) Napoteni delavec je delavec, ki ima z delodajalcem za zagotavljanje dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, in katerega delo delodajalec za zagotavljanje dela zagotavlja uporabniku, pri katerem delavec začasno dela na način iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: napoteni delavec).
(4) Uporabnik je vsaka pravna ali fizična oseba, za katero na način iz prvega odstavka tega člena začasno dela napoteni delavec (v nadaljnjem besedilu: uporabnik).
(5) Čas zagotavljanja dela napotenega delavca je čas, v katerem napoteni delavec opravlja delo pri uporabniku (v nadaljnjem besedilu: čas zagotavljanja dela).

(1) Delodajalec lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti:
- v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje;
- v obdobju zadnjih dveh let nima neporavnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov;
- izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo.
(2) Pogoje iz prejšnjega odstavka mora delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.
(1) Delodajalec za zagotavljanje dela lahko začne z opravljanjem dejavnosti, če:
– mu v obdobju zadnjih dveh let ni bila pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve predpisov, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanje in delo tujcev, varnost in zdravje pri delu, zaposlovanje na črno ter trg dela;
– v obdobju zadnjih dveh let ni imel neporavnanih zapadlih obveznosti iz naslova plačila za delo;
– v obdobju zadnjih dveh letih ni bil objavljen na seznamu davčnih zavezancev z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi in na seznamu nepredlagateljev obračunov, ki ga objavljata Davčna uprava Republike Slovenije in Carinska uprava Republike Slovenije, in na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti;
– izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo;
– ima kot svojo glavno dejavnost registrirano dejavnost posredovanja začasne delovne sile;
– predloži bančno garancijo najmanj v višini 30.000 eurov;
– ima pravna ali fizična oseba, ki ima sedež v drugi državi članici EU, EGP ali v Švicarski konfederaciji, ustanovljeno podružnico na območju Republike Slovenije.
(2) Pogoje iz druge do sedme alineje prejšnjega odstavka mora delodajalec za zagotavljanje dela izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti.

(1) Delodajalec ima naslednje obveznosti:
- v času trajanja zaposlitve zagotoviti delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo skladno s predpisi, ki urejajo delovna razmerja;
- brez postavljanja kakršnih koli omejitev dopustiti delavcu možnost sklenitve delovnega razmerja pri uporabniku po zaključku obdobja napotitve.
(2) Delodajalec od delavca ne sme zahtevati, da opravlja delo v okviru drugih dejavnosti, za katere je delodajalec registriran, in s temi delavci ne sme opravljati del, ki jih je pridobil na podlagi pogodb, sklenjenih po predpisih civilnega prava.
(3) Delodajalec od delavca ne sme zahtevati plačila ali drugega povračila zaradi napotitve k uporabniku ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi z uporabnikom.
(1) Delodajalec za zagotavljanje dela ima naslednje obveznosti:
– v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja;
– brez postavljanja kakršnih koli omejitev dopustiti napotenemu delavcu možnost sklenitve delovnega razmerja pri uporabniku po izteku časa zagotavljanja dela.
(2) Delodajalec za zagotavljanje dela od napotenega delavca ne sme zahtevati, da opravlja delo v okviru drugih dejavnosti, za katere je delodajalec za zagotavljanje dela registriran, in z napotenimi delavci ne sme opravljati del, ki jih je pridobil na podlagi pogodb, sklenjenih po predpisih civilnega prava.
(3) Delodajalec za zagotavljanje dela od napotenega delavca in kandidata za zaposlitev ne sme zahtevati plačila ali drugega povračila zaradi napotitve k uporabniku ali zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi z uporabnikom.
(4) Delodajalec za zagotavljanje dela delavca ne sme napotiti k uporabniku in uporabnik tega delavca ne sme sprejeti na delo, če sta delodajalec za zagotavljanje dela in uporabnik medsebojno povezani družbi v smislu zakona, ki ureja gospodarske družbe.