(1) Ta zakon ureja:
1. pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,
2. pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji,
3. pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev in
4. pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov.
(2) S tem zakonom se določajo tudi sankcije za kršitev obveznosti zaračunavanja stroškov in obveščanja v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2560/2001 z dne 19. decembra 2001 o čezmejnih plačilih v evrih (UL L št. 344, z dne 28. 12. 2001, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2560/2001).
(2) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L št. 266, z dne 9. 10. 2009, v nadaljnjem besedilu: Uredba 924/2009/ES), pristojni organ za nadzor nad izvajanjem Uredbe 924/2009/ES ter odločanje o prekrških.
(3) S tem zakonom se določajo sankcije za kršitve določb Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL L št. 345, z dne 8. 12. 2006, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1781/2006/ES), pristojna organa za nadzor nad izvajanjem Uredbe 1781/2006/ES ter odločanje o prekrških. Ta zakon določa tudi prenose sredstev, za katere se Uredba 1781/2006/ES na ozemlju Republike Slovenije ne uporablja.

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskega parlamenta in Sveta:
1. Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL L št. 319, z dne 5. 12. 2007, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/64/ES);
2. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166, z dne 11. 6. 1998, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);
1. Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL L št. 319, z dne 5. 12. 2007), spremenjena z Direktivo 2009/111/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi direktiv 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2007/64/ES glede bank, ki so odvisne od centralnih institucij, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (UL L št. 302, z dne 17. 11. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2007/64/ES);
2. Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166, z dne 11. 6. 1998), spremenjena z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in bančnih posojil (UL L št. 146, z dne 10. 6. 2009, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);
3. Direktiva 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja (UL L št. 275, z dne 27. 10. 2000, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2000/46/ES).

Uredba 1781/2006/ES se ne uporablja za prenose denarnih sredstev na območju Republike Slovenije, če se prenos opravi na plačilni račun prejemnika plačila, ki omogoča plačevanje blaga in storitev, in so izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 3. člena Uredbe 1781/2006/ES.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
1. država članica je država članica Evropske unije ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. januarja 1994, str. 3);
2. država sedeža pomeni državo članico, kjer je sedež ponudnika plačilnih storitev;
3. sedež pomeni kraj, kjer je registrirani sedež ponudnika plačilnih storitev ali, če ponudnik plačilnih storitev v skladu z nacionalno zakonodajo nima registriranega sedeža, kraj, kjer deluje njegovo poslovodstvo;
4. država gostiteljica pomeni katero koli državo članico, razen države sedeža, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev podružnico ali zastopnika ali v kateri neposredno opravlja plačilne storitve;
5. tretja država pomeni državo, ki ni država članica iz 1. točke tega člena;
6. potrošnik oziroma potrošnica (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) pomeni fizično osebo, ki sklepa pogodbe o plačilnih storitvah za namene zunaj področja svoje pridobitne ali poklicne dejavnosti;
7. denarna sredstva so bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar;
8. elektronski denar je denarna vrednost v obliki terjatve imetnika do izdajatelja, ki:
– jo izda izdajatelj proti prejemu plačila določenega denarnega zneska,
– je sprejeta kot plačilno sredstvo pri osebah, ki niso izdajatelji elektronskega denarja, in
– je shranjena na elektronskem mediju, ki lahko varno hrani podatke, ne glede na dejstvo, ali je v posesti imetnika ali ne, in ki imetniku omogoča prenos denarne terjatve od izdajatelja na tretjo osebo;
9. delovni dan je dan, na katerega plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, da omogoča izvrševanje plačilnih transakcij svojemu uporabniku;
10. datum valute je referenčni čas, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za obračun obresti v zvezi z bremenitvijo ali odobritvijo denarnih sredstev na plačilnem računu;
11. referenčni menjalni tečaj je menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga ponuja ponudnik plačilnih storitev, ali prihaja iz neodvisnega vira, ki je dostopen javnosti;
12. referenčna obrestna mera je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti in prihaja iz neodvisnega vira, ki je dostopen javnosti in ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;
13. enolična identifikacijska oznaka je kombinacija črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev dodeli uporabniku in se v plačilni transakciji uporablja za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika in/ali njegovega plačilnega računa;
14. sredstvo za sporazumevanje na daljavo je vsako sredstvo, ki se lahko uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah, kadar ponudnik plačilnih storitev in uporabnik nista sočasno navzoča;
15. trajni nosilec podatkov je vsak instrument, ki uporabniku omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;
16. papirna poštna nakaznica je papirni plačilni nalog, ki ga plačnik predloži izvajalcu poštnih storitev z namenom, da se papirni nalog posreduje prejemniku plačila kot poštna pošiljka v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje poštnih storitev, in se plačilna transakcija izvrši prejemniku na podlagi predložitve papirnega plačilnega naloga njegovemu izvajalcu poštnih storitev;
17. skupina je skupina, sestavljena iz nadrejene družbe, njenih podrejenih družb, družb, v katerih ima nadrejena družba ali njene podrejene družbe delež v kapitalu, pa tudi družb, ki so povezane s skupnim vodenjem;
18. družbe, povezane s skupnim vodenjem, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
19. tesna povezanost pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
20. postopki zaradi insolventnosti so postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja, kakor so opredeljeni v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;
21. banke so pravne osebe, ki imajo dovoljenje pristojnega nadzornega organa za opravljanje bančnih storitev, vključno s hranilnicami, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja bančništvo;
22. družba za izdajo elektronskega denarja pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo;
23. zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki pri opravljanju plačilnih storitev na podlagi pooblastila za zastopanje deluje v imenu plačilne institucije;
24. zasebnik oziroma zasebnica (v nadaljnjem besedilu: zasebnik) je fizična oseba, ki ni podjetnik oziroma podjetnica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) in ki kot poklic samostojno opravlja določeno dejavnost, kot je notar oziroma notarka, zdravnik oziroma zdravnica, odvetnik oziroma odvetnica, kmet oziroma kmetica in podobno;
25. podjetnik pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja gospodarske družbe;
26. Uprava Republike Slovenije za javna plačila je državni organ, ki je na podlagi posebnega zakona pristojen za opravljanje plačilnih storitev za neposredne in posredne uporabnike državnega proračuna in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti;
27. za namene drugega in četrtega poglavja tega zakona je podružnica poslovna enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse transakcije, ki so del poslovanja matične plačilne institucije.

(1) Na območju Republike Slovenije lahko plačilne storitve opravljajo le:
1. banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije.
2. družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdaje elektronskega denarja v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdaje elektronskega denarja, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo storitve izdaje elektronskega denarja na območju Republike Slovenije,
3. plačilne institucije in plačilne institucije držav članic, ki so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije preko zastopnika ali neposredno,
4. plačilne institucije z opustitvijo,
5. Banka Slovenije,
6. Uprava Republike Slovenije za javna plačila ter drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti (v nadaljnjem besedilu: ponudniki plačilnih storitev).
(2) Družbe za izdajo elektronskega denarja iz prvega odstavka tega člena lahko opravljajo le tiste plačilne storitve, ki so povezane z izdajo elektronskega denarja in niso v nasprotju s posebnimi pogoji, ki jih glede dejavnosti družb za izdajo elektronskega denarja določa zakon, ki ureja bančništvo.
(3) Kadar Banka Slovenije opravlja plačilne storitve v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije, se določbe 5. in 6. poglavja tega zakona uporabljajo le, če poseben predpis ali pogodba o opravljanju plačilnih storitev izrecno tako določa.
(4) Kadar Uprava Republike Slovenije za javna plačila ali drugi državni organi ali organi samoupravnih lokalnih skupnosti opravljajo plačilne storitve v okviru svojih izključnih pristojnosti na podlagi posebnega predpisa, se uporabljajo določbe 5. in 6. poglavja tega zakona, razen če ta zakon ali drug predpis izrecno določa drugače.

(1) Kapital plačilne institucije se izračuna kot vsota posameznih sestavin kapitala ob upoštevanju:
1. odbitnih postavk, ki zmanjšujejo posamezne sestavine kapitala, in
2. razmerij med posameznimi sestavinami kapitala.
(2) Pri izračunu kapitala plačilne institucije se upoštevajo naslednje sestavine kapitala:
1. vplačani osnovni kapital in kapitalske rezerve,
2. rezerve iz dobička in preneseni čisti poslovni izid,
3. druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk tega odstavka.
(3) Morebitni presežki posameznih sestavin kapitala nad omejitvami, ki izhajajo iz razmerij med posameznimi sestavinami kapitala, se ne upoštevajo.
(4) Pri izračunu kapitala iz prvega odstavka tega člena se upoštevajo naslednje odbitne postavke:
1. lastne delnice,
2. neopredmetena dolgoročna sredstva,
3. čista izguba poslovnega leta,
4. naložbe v delnice, poslovne deleže ali druge pravice v kapitalu kreditne institucije, plačilne institucije, investicijskega podjetja ali finančne institucije ter naložbe v njihove druge instrumente in sestavine, ki se lahko upoštevajo v izračunu kapitala,
4. naložbe v delnice, poslovne deleže ali druge pravice v kapitalu kreditne institucije ali finančne institucije ter naložbe v njihove druge instrumente in sestavine, ki se lahko upoštevajo v izračunu kapitala,
5. naložbe v delnice, poslovne deleže ali druge pravice, ki zagotavljajo udeležbo v kapitalu zavarovalnice, pozavarovalnice ali pokojninske družbe, ter naložbe v njihove druge instrumente, ki se lahko upoštevajo pri izračunu kapitala,
6. druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk tega odstavka.
(5) Sestavine kapitala in odbitne postavke iz tega člena se uporabljajo v pomenu, kakor je določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Pri uporabi določb za osebne družbe, se vsebina sestavin kapitala in odbitnih postavk ustrezno prilagodi sestavinam, ki veljajo za osebne družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(1) Ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, če je plačnik odobril plačilno transakcijo tako, da je podal soglasje za njeno izvršitev.
(2) Plačnik poda soglasje za izvršitev plačilne transakcije pred izvršitvijo plačilne transakcije, razen če sta se ponudnik plačilnih storitev in plačnik dogovorila, da lahko plačnik poda soglasje tudi po izvršitvi plačilne transakcije.
(3) Plačnik lahko poda soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij v obliki in po postopku, ki je dogovorjen med plačnikom in plačnikovim ponudnikom plačilnih storitev.
(4) Če plačnik ne poda soglasja za izvršitev plačilne transakcije v skladu z dogovorom iz tretjega odstavka tega člena, se šteje, da plačilna transakcija ni bila odobrena.
(5) Ponudnik plačilnih storitev in plačnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se četrti odstavek tega člena ne uporablja.

(1) Plačnik lahko kadar koli prekliče plačilni nalog tako, da umakne soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij. Vsaka plačilna transakcija izvršena po preklicu soglasja, se šteje kot neodobrena.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena plačnik ne more umakniti soglasja za izvršitev plačilne transakcije po tem, ko je plačilni nalog za izvršitev plačilne transakcije postal nepreklicen v skladu s 107. členom tega zakona.
(3) Plačnik lahko umakne soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij v obliki in po postopku, ki je dogovorjen med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.
(4) Ponudnik plačilnih storitev in plačnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se prvi in drugi odstavek tega člena ne uporabljata.

(1) Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita, da se posamezne določbe 3. podpoglavja 5. poglavja tega zakona v celoti ali deloma ne uporabljajo za druge plačilne transakcije.
(2) Če se uporabnik in njegov ponudnik plačilnih storitev nista dogovorila glede najdaljšega roka izvršitve druge plačilne transakcije, mora plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne glede na 111. člen tega zakona zagotoviti, da je znesek plačilne transakcije odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev najpozneje do konca četrtega delovnega dne po dnevu, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog.
(2)(3)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik v pogodbi ne moreta izključiti ali omejiti uporabe 113. in 114. člena tega zakona v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij iz 2. točke 133. člena tega zakona.

(1) Imetnik domicilirane menice odredi izvršitev plačilne transakcije na podlagi domicilirane menice tako, da uporabnikovemu ponudniku plačilnih storitev predloži domicilirano menico in podatke za izvršitev plačilne transakcije v breme uporabnikovega plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev in s prenosom denarnih sredstev imetniku menice (v nadaljnjem besedilu: plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice).
(2) Ponudnik plačilnih storitev lahko zavrne izvršitev plačilne transakcije na podlagi plačilnega naloga za unovčitev domicilirane menice, če:
1. je imetnik domicilirane menice odredil plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice, ki je očitno v nasprotju z domicilirano menico (npr. glede zneska, glede domicila, glede zapadlosti menice),
2. je plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice odredila oseba, ki ni menični upnik, ali druga oseba, ki jo je menični upnik pooblastil za odreditev plačilne transakcije zaradi plačila domicilirane menice.
(3) Banka Slovenije predpiše enotna pravila za izvrševanje plačilnih transakcij na podlagi plačilnega naloga za unovčitev domicilirane menice.